pridobitev lastninske pravice - darilna obljuba - gradnja
Tožnika, ki sta imela le pravico oskrbe in uživanja toženčevih nepremičnin in sta bila pooblaščena, da prevzameta popravilo razpadajočega poda in stroške z njim, nista pridobila lastninske pravice na toženčevih nepremičninah.
Darilna obljuba morebitnemu obdarjencu ne daje nobenih pravic in ne predstavlja veljavnega temelja za pridobitev lastninske pravice.
odškodninska odgovornost – deljena odgovornost – vzročna zveza – prospektivna analiza vzročnosti – fizični spopad – napad z nožem – nepremoženjska škoda – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – skaženost – strah – brazgotina na hrbtu in stegnu
V primeru obojestranskih škodnih dogodkov se uporablja prospektivno analizo vzročnosti, ki temelji na presoji, za kolikšen delež je oškodovančevo ravnanje povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka oziroma za kolikšen delež bi oškodovanec s svojim ravnanjem zmanjšal verjetnost nastanka škodnega dogodka oziroma obseg škode.
priposestvovanje lastninske pravice - dobra vera - izvenknjižno priposestvovanje
Načeloma res velja, da odsotnost vpisa v zemljiški knjigi izključuje dobrovernost stranke. Vendar pa je vedno treba upoštevati vse okoliščine primera. S pokojnim možem je tožnica dala sporno parcelo odmeriti leta 1975, kar izhaja tudi iz naznanilnega lista. Res je, da naznanilni list ni podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, vendar pa je bila tožnica glede tega v zmoti, saj je očitno mislila, da je postopek v zvezi z pridobitvijo lastninske pravice z izdajo naznanilnega lista končan.
zapuščinski postopek - spor o obsegu zapuščine - napotitev na pravdo - manj verjetna pravica
Pravica dediča, ki zahteva izločitev po 32. členu ZD, se v primeru spora o obsegu premoženja, ki se izloča, šteje za manj verjetno od pravice drugih dedičev, ki se z izločitvijo ne strinjajo.
ZD zapuščinskemu sodišču ne nalaga dolžnosti izvedbe dokaznega postopka za ugotovitev, čigavo pravico šteti za manj verjetno.
ZSR člen 74. ZSR člen 82. SZ člen 125, 125/9, 147, 147/3, 150 . SZ-1 člen 175. OZ člen 198. ZPP člen 13, 13/2, 214. ZUP člen 147, 147/2.
privatizacija stanovanj – hišniško stanovanje – stanovanjska pravica – pravica začasne uporabe stanovanja – neprofitna najemnina – profitna najemnina – neupravičena pridobitev – uporaba tuje stvari v svojo korist
Stanovanjska pravica, vezana na opravljanje hišniških del, ki je bila pridobljena po ZSR iz leta 1974, se je z uveljavitvijo ZSR iz leta 1982 preoblikovala v pravico do začasne uporabe stanovanja.
plačilo sodne takse za sodbo - razveljavitev sodbe - taksa za sodbo v ponovljenem postopku
Po določilu 1. odstavka 33. člena ZST se v primeru, ko višje sodišče razveljavi odločbo nižjega sodišča, taksa plačana za prvo odločbo, šteje v takso za novo odločbo.
popolna pritožba – popolnost pritožbe – novo pooblastilo - nova dejstva in dokazi po razveljavitvi sodbe
Čeprav novega pooblastila ni predložila, se tožnik na to pomanjkljivost ne more več sklicevati, ker bi jo moral po 1. odstavku 286.b člena ZPP uveljavljati že pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je bilo to mogoče. Tožnik v pritožbi ne trdi in še manj dokazuje, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti, sodišče druge stopnje pa na dejstvo, da pooblaščenec stranke ni imel (ustreznega) pooblastila, po 2. odstavku 350. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti.
Po 2. odstavku 362. člena ZPP smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave po razveljavitvi sodbe navajati nova dejstva le, če tega brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle storiti.
tekst :
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 97/21420 z dne 28.10.1997 razveljavi še za 4.081,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.1997 do 31.12.2001 in za 106,21 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.1997 do 31.12.2001 ter se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne.
Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške prvostopenjskega postopka v znesku 1.701,61 EUR in njene stroške pritožbenega postopka v znesku 357,54 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti, do plačila.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ponovno odločalo o toženkinem ugovoru zoper sklep istega sodišča o izvršbi, po katerem bi toženka morala tožniku plačati 4.178,97 EUR (prej 1.001.447,86 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.1997 do plačila in mu povrniti 108,83 EUR (prej 26.079,00 SIT) izvršilnih stroškov. Tokrat je njenemu ugovoru delno ugodilo in navedeni sklep ohranilo v veljavi za 4.081,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.1997 do 31.12.2001 in za 106,21 EUR izvršilnih stroškov z obrestmi. V preostalem je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Obenem je toženki naložilo, da mora tožniku povrniti še 1.802,99 EUR pravdnih stroškov.
Toženka se je ponovno pritožila. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu sodniku prve stopnje. Napačna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da toženke pri posnetku ni vodila dokazna stiska. S kopijami položnic ne bi mogla dokazati ničesar, saj je tožniku oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku plačevala z gotovino na roke, potrdila o plačilu pa ji ni nikoli izročil. Toženka tega drugače kot s pričama in lastno izpovedjo ne more dokazati. Sporna terjatev je s plačilom prenehala. Vsebina posnetega razgovora dokazuje, da se je tožnik kljub temu odločil za izterjavo zaradi grožnje z inšpekcijskim nadzorom. Sodišče ni verjelo ne toženki, ne nobenemu njenemu dokazu. Čeprav je prepis telefonskega pogovora pravdnih strank povsem jasen, je nekritično sledilo tožnikovemu pojasnilu, da je „vsebina vzeta iz konteksta“, in zaključilo, da se dokaz nanaša na plačilo 89.000,00 SIT. Pri tem je spregledalo, da tožnik za ta znesek nikdar ni izstavil računa in ga niti ne terja. Končno se tožnik ni opredelil do tistega dela telefonskega pogovora, kjer je izrecno priznal, da dolg ne obstaja več in da je faktura lažna. Sodišče izvedenih dokazov ni vestno in skrbno ocenilo, izpodbijano sodbo pa je oprlo na trditve, ki jih je tožnik podal šele na zadnjem naroku, torej prepozno. Tudi samo sojenje je potekalo skrajno neobičajno, pristransko in v izrazito toženkino škodo.
Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrženje, ker ni bila vložena v skladu s pravnim poukom.
Pritožba je pravočasna, popolna in dovoljena. Za predlagano zavrženje pritožbe tako ni zakonske podlage. Pritožba je bila vložena v predpisanem zakonskem roku. Tudi sodna taksa za pritožbo je bila plačana. Pritožba je opremljena s podpisom pritožnika in navedbo izpodbijane sodbe. Res je v uvodu pritožbe zapisana opravilna številka prejšnje, že razveljavljene sodbe sodišča prve stopnje (VI P 116/98 z dne 19.10.2006), vendar gre za očitno pisno pomoto, saj je v tožbenem predlogu kot izpodbijana sodba pravilno navedena nova sodba VI P 2922/2007 z dne 11.11.2008. Nobenega dvoma torej ni, katera sodba se izpodbija. Toženko je v pravdi najprej zastopal odvetnik, ki je predložil pooblastilo pri prvem pravdnem dejanju (v letu 2000). Pozneje je toženkino zastopanje prevzela njegova odvetniška družba, ki je v toženkinem imenu vložila tudi pritožbo. Čeprav novega pooblastila ni predložila, se tožnik na to pomanjkljivost ne more več sklicevati, ker bi jo moral po 1. odstavku 286.b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07-UPB3 in 45/08) uveljavljati že pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je bilo to mogoče. Tožnik v pritožbi ne trdi in še manj dokazuje, da te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti, sodišče druge stopnje pa na dejstvo, da pooblaščenec stranke ni imel (ustreznega) pooblastila, po 2. odstavku 350. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti. Po navedenem ni bilo formalnih ovir za vsebinsko obravnavanje toženkine pritožbe.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče druge stopnje je v sklepu I Cp 231/2007 z dne 10.10.2007 razveljavilo prejšnjo sodbo, ne pa tudi opravljenih pravdnih dejanj. Sodišče prve stopnje je torej po nepotrebnem ponavljalo že izvedene dokaze. V skladu s 1. odstavkom 362. člena ZPP bi moralo le dopolniti dokazovanje z zaslišanjem pravdnih strank o vsebini spornega telefonskega pogovora in z branjem prepisa tega pogovora. Toženka tudi upravičeno očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo prepovedi navajanja novih dejstev. Po 2. odstavku 362. člena ZPP smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave po razveljavitvi sodbe navajati nova dejstva le, če tega brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle storiti. Tožnikova trditev, da naj bi bile njegove izjave v spornem telefonskem pogovoru vzete iz konteksta, tega pogoja očitno ne izpolnjuje, saj je bil tožnik s tem listinskim dokazom seznanjen že v prejšnjem postopku. Sicer pa ta tožnikova trditev niti nima teže, saj je ostala nesubstancirana. Dejstva, da naj bi se sporne tožnikove izjave v telefonskem pogovoru s toženko v resnici nanašale na plačilo zalog pijače v znesku 89.000,00 SIT, pa tožnik sploh ni zatrjeval, ampak je o tem le izpovedoval. Sodišče prve stopnje torej na to dejstvo svoje sodbe ne bi smelo opreti. Za povrh pa je takšno tožnikovo pojasnilo v popolnem nasprotju z jasno vsebino spornega telefonskega pogovora, pri čemer tožnik pristnosti prepisa pogovora v ponovljenem postopku niti ni več ugovarjal.
Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku tokrat sicer prebralo prepis spornega telefonskega pogovora, vendar tega dokaza nato ni pravilno ocenilo. Razlogi, s katerimi mu je v izpodbijani sodbi odreklo dokazno vrednost, namreč po presoji pritožbenega sodišča niso prepričljivi. Pomisleki o dopustnosti tega dokaza so odveč. Čeprav je toženka pogovor posnela brez tožnikove vednosti, s tem ni prišlo do posega v njegovo pravico do zasebnosti, ker je šlo za pogovor poslovne narave. Očitno je tudi, da je toženko pri takem ravnanju vodila dokazna stiska, saj razen svoje izpovedi nima nobenega dokaza o tem, da je tožnikovo terjatev že poravnala. Tožnikovemu direktorju je namreč plačevala na roke, kar pomeni, da listinskih dokazov o plačilu nima. Izpovedi njenih prič, ki sta tožnikovega direktorja videli prihajati v lokal k toženki, pa sta zgolj indic, saj priči ne moreta zagotovo vedeti, kaj oziroma katero terjatev je toženka tedaj plačala. Končno tožnik vse doslej sploh ni zanikal, da je toženki v telefonskem pogovoru priznal, da je sporno terjatev v resnici že plačala, vendar ji je kljub temu izstavil račun in začel sodni postopek samo zato, da bi se zaščitil pred zagroženim inšpekcijskim pregledom njegovega poslovanja. Tega tožnikovega priznanja, ki povsem jasno izhaja iz prepisa pogovora, nobena tožnikova (pravočasna) trditev v tej pravdi ne more ovreči. Po navedenem je tudi razlogovanje sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi o domnevno nedopustnem nižanju dokaznega standarda brez podlage, še posebej, ker so vsa dokazna sredstva v pravdnem postopku enakovredna.
Toženka torej upravičeno očita izpodbijani sodbi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev napačno oprlo na račun št. 97/00197 z dne 15.5.1997, ki ga je tožnik izstavil toženki. Ni namreč mogoče spregledati, da je tožnik to storil šele po koncu pogodbenega razmerja, četudi naj bi šlo za plačilo tekočih obratovalnih stroškov. Predvsem pa je toženka s prepisom telefonskega pogovora dokazala, da je tožnikovo terjatev plačala že pred pravdo, s čimer je njena obveznost ugasnila. Sodišče prve stopnje je navedeni dve listini napačno ocenilo. Hkrati je iz ostalih ponujenih in izvedenih dokazov, iz katerih bi bilo mogoče le posredno sklepati o obstoju terjatve, napačno sklepalo, da tožnikova terjatev še vedno obstaja.
Sodišče druge stopnje je zato toženkini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 2. in 4. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek še v preostalem delu zavrnilo in izdani sklep o izvršbi razveljavilo.
V skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP je bilo zaradi spremembe sodbe treba odločiti o stroških vsega postopka. Te mora po 1. odstavku 154. člena ZPP poravnati tožnik, ker je v pravdi propadel. Toženki mora poravnati tako njene stroške prvostopenjskega, kot pritožbenega postopka. Sodišče jih je odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo. Prvi znašajo 1.701,61 EUR, njihova specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika. Pritožbeni stroški znašajo 357,54 EUR, obsegajo pa stroške za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV in sodno takso za pritožbo.
nepopolna vloga – vloga, predložena po odvetniku – zavrženje – vrednost spornega predmeta
Tožbeni zahtevek se ne nanaša na denarni znesek, zato bi moral pritožnik v nasprotni tožbi jasno in določno opredeliti vrednost spornega predmeta. Tega v vlogi ni storil, saj se v navedbah odgovora na tožbo le sklicuje na bistveno premajhno vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka opredelila v tožbi. Tožbena zahtevka sta različna (tožnik zahteva izpraznitev nepremičnine, toženec izstavitev zemljiškoknjižne listine), zato se ne more predpostavljati, da je vrednost spornega predmeta tako za tožbo kot nasprotno tožbo identična.
ZSReg člen 19, 31, 31/2, 32, 32/2, 33/1, 34, 34/1, 36, 36/3. Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register člen 42, 43. ZNP člen 4, 20, 20/1.
vpis v sodni register – vročanje predloga za vpis prizadetim osebam – prijava udeležbe v registrskem postopku – sprememba poslovnega deleža
Iz predloga za vpis sprememb v sodni register ni razvidno, da bi bile z vpisom, na katerega se nanaša predlog za vpis, prizadete pravice tretjih oseb. Le tedaj bi moralo registrsko sodišče ravnati v skladu z 2. odstavkom 31. člena ZSReg in predlog za vpis in listine, ki so priložene predlogu, vročiti tem osebam.
ZDen člen 74, 74/1, 81, 82, 83. ZD člen 221, 221/1.
dedovanje denacionaliziranega premoženja – sklep o dedovanju – pravnomočen sklep o dedovanju denacionaliziranega premoženja
Možnost izdaje dodatnega sklepa o dedovanju na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju je izključena takrat, kadar po istem zapustniku že obstoji pravnomočen sklep o dedovanju glede denacionaliziranega premoženja.
Stranki, ki ji je bila vročitev opravljena po določbah o nadomestni vročitvi, pa nato za vročitev dejansko ni zvedela, tudi morebiti zato, ker se je pošiljka izgubila, mora biti omogočena vrnitev v prejšnje stanje.
povrnitev nepremoženjske škode - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - deljena vzročnost - presoja višine odškodnine - degenerativne spremembe
Za zavrnitev zahtevka na plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne zadošča ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku zmanjšanje življenjskih aktivnosti povzročajo degenerativne spremembe, ki so morale obstajati že pred škodnim dogodkom. Če te tožniku niso povzročale nobenih težav (kar trdi tožnik v tej zadevi), tožniku pripada odškodnina.
ZOR člen 132, 266, 523, 542, 542/2, 550, 551. ZVPot člen 23, 24.
pogodba o leasingu – dogovor o izračunu pozitivnega pogodbenega interesa – nepošteni pogodbeni pogoji – razveza pogodbe – uporaba pravil ZOR o prodaji na obroke
Ker odškodnina ne sme presegati škode, je pri presoji veljavnosti pogodbenih klavzul o izračunu pozitivnega pogodbenega interesa odločilno predvsem, ali določajo, da je vsoto leasinških obrokov treba diskontirati na čas prenehanja pogodbe o leasingu, ter ali je skladno s 3. odstavkom 266. člena ZOR določeno, da je potrebno odšteti preostalo vrednost predčasno vrnjenega predmeta leasinga. Tudi če sodišče v končni fazi presodi, da je pogodbena klavzula o izračunu pozitivnega pogodbenega interesa veljavna, mora vseeno upoštevati ugovore leasingojemalca za zmanjšanje odškodnine zaradi opustitve ukrepov, ki bi lahko zmanjšali škodo (4. odstavek 266. člena ZOR) in nanje odgovoriti. Vse navedeno pa je potrebno nenazadnje presojati tudi v luči ZVPot, še posebej v luči določb o ničnosti nepoštenih pogodbenih pogojev (23. člen ZVPot).
stroški – stroški zapuščine – dolg zapuščine – odgovornost dedičev za dolgove zapustnika
Pogrebni in drugi stroški zapuščine so dolg zapuščine in se uporabljajo pravila, ki veljajo za odgovornost dedičev za dolgove zapustnika, za katere dedič odgovarja do vrednosti podedovanega premoženja.
Za priposestvovanje stvarne služnosti se zahteva izpolnitev dveh pogojev: 1. da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let in 2. da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval, morebitna nepotrebnost in nekoristnost služnosti pa je pomembna pri presoji utemeljenosti (nasprotne) tožbe za ukinitev služnosti. Drži, da lahko lastnik zemljišča nekemu ravnanju nasprotuje le, če zanj ve. Iz povedanega sledita dva zaključka. Prvič: lastnik gospodujočega zemljišča mora služnost izvrševati na zaznaven način, saj le tako lastniku služečega zemljišča omogoči, da za njegovo ravnanje izve ter mu nasprotuje, in drugič: lastnik služečega zemljišča ne more preprečiti priposestvovanja tako, da se zaradi okoliščin na njegovi strani ne seznani s sicer zaznavnim izvrševanjem služnosti in mu ne nasprotuje.
Ker je služnostna pravica nastala originarno (na podlagi priposestvovanja), zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni sklepčen.
preživnina – določanje preživnine za otroka – pravilo o porazdelitvi preživninskega bremena – stroški življenjskih potreb otroka
Pravilo o porazdelitvi preživninskega bremena ne temelji na metodi matematičnega izračuna, marveč skuša zagotoviti vrednostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostmi obeh staršev in potrebami otroka oziroma več otrok. Naloga sodišča ni, da bi v sodbi povzemalo in se opredeljevalo do vseh najmanjših izdatkov za otroka, odločilno je, da sodišče zajeme stroške življenjskih potreb otroka. Oceniti mora, koliko približno znašajo potrebe otroka glede bistvenih življenjskih dobrin. Otrok mora biti deležen ne le pokritja najosnovnejših življenjskih potreb, temveč tudi ostalih koristi, ki se odražajo v primerljivem življenjskem standardu z drugimi otroki enake starosti.