odločanje v sporu o pristojnosti - spor o stvarni pristojnosti - društvo - okrožno sodišče - okrajno sodišče - športno društvo
V skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP pravila v postopku v gospodarskih sporih veljajo v sporih, v katerih je vsaka od strank katera od navedenih oseb: gospodarska družba, zavod, zadruga, država ali samoupravna lokalna skupnost. V obravnavanem primeru ne gre za tak primer, saj je tožena stranka organizirana v pravnoorganizacijski obliki društva oziroma zveze društev in klubov, ki v 1. točki prvega odstavka 481. člena ZPP ni izrecno navedeno kot oseba, za katero veljajo pravila o gospodarskih sporih.
odločitev o pravdnih stroških - brezplačna pravna pomoč - potni stroški - nagrada in stroški odvetnika
Odvetnik je na podlagi prvega odstavka 17. člena ZOdv upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po Odvetniški tarifi. Če izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je po petem odstavku 17. člena ZOdv upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. To pomeni, da je v primeru zastopanja po brezplačni pravni pomoči odvetnik upravičen do plačila za svoje delo v polovičnem znesku, medtem ko mu je potrebno stroške, med katerimi so tudi potni stroški, povrniti v celoti.
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 7, 7/1.. ZPP člen 17, 17/2.
mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - ugovor mednarodne nepristojnosti - pogodba o opravljanju storitev - Bruseljska uredba I
V nasprotju s pritožbo je sodišče druge stopnje mnenja, da se je prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi v zvezi z ugovorom mednarodne pristojnosti slovenskega sodišča pravilno oprlo na drugo alinejo (b) točke prvega odstavka 7. člena Uredbe Bruselj I, iz katere izhaja, da se v primeru opravljanja storitev za kraj izpolnitve zadevne obveznosti šteje kraj, kjer so bile storitve opravljene ali bi morale biti opravljene. Pri presoji ugovora je pravilno upoštevalo tudi domače procesno pravo, predvsem drugi odstavek 17. člena ZPP, čeprav se v razlogih nanj izrecno ni sklicevalo, iz katerega izhaja, da sodišče pristojnost presoja na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču splošno znana.
ZPIZ-2B člen 18, 39a, 39a/1.. ZPIZ-2 člen 27, 27/5, 29, 398, 398/2.
starostna pokojnina - predčasna pokojnina
Glede na 39.a člen ZPIZ-2B se pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine zavarovancu, ki ne izpolnjuje pogojev za starostno oziroma predčasno pokojnino po tem zakonu, to je po 27. členu oziroma 29. členu ZPIZ-2 kot splošnem predpisu, ne more priznati.
zavrženje zahteve za izločitev sodnika - namen zavlačevanja postopka - vzdrževanje reda na glavni obravnavi - vodstvo glavne obravnave - zavrnitev dokaznih predlogov obrambe - zaslišanje oškodovanca kot priče
Sodnik, ki postopa v zadevi, je hkrati sodnik, ki je pristojen in odgovoren za vsestransko razjasnitev zadeve, česar v pogojih procesne nediscipline in/ali vezanosti s predlogi strank ni mogoče doseči. V tem je smisel tako imenovanega formalnega in materialnega procesnega vodstva, na katerega se sodišče prve stopnje v razlogih sodbe upravičeno sklicuje in od tod omejitve v procesnih razpolaganjih strank.
Za vse sklepe, povezane s katerimkoli vodstvom glavne obravnave velja, da se po petem odstavku 299. člena ZKP razglasijo in s kratko obrazložitvijo vpišejo v zapisnik o glavni obravnavi.
Izpodbojni razlogi iz 370. člena ZKP se ne razlikujejo zgolj po predmetu, ampak še po učinkih.
Potrebo po dokazovanju, ki jo določajo odločilnost dejstev iz opisa dejanja glede na materialnopravno normo in raven že doseženega spoznanja med dokazovanjem teh dejstev.
Oškodovanka, zaslišana kot priča po odpovedi privilegiju iz 2. točke prvega odstavka 236. člena ZKP, je po drugem odstavku 240. člena ZKP dolžna govoriti resnico, ne sme ničesar zamolčati, odgovora na zastavljena vprašanja, izven primerov iz 283. člena ZKP, pa niti na ponovljeni glavni obravnavi ne bi smela zavrniti.
Kaznivosti dejanja in posebej njegove protipravnosti ne določajo časovni okvirji, temveč zakonski znaki.
Ker so odločilna dejstva določena s predmetom odločitve, ki je v obravnavani zadevi po razumljivem izreku sodbe v uporabi materialnopravnih norm (1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP), razlogi v zvezi z izločitvijo sodnice posameznice in zavrnitvijo dokaznih predlogov, niso razlogi o odločilnih dejstvih, ampak razlogi iz 2. stavka sedmega odstavka 364. člena ZKP.
Bistvo je, da je za zavrženje zahteve za izločitev sodnika stvarno pristojen sodnik, ki postopa v zadevi in ne predsednik sodišča, da je procesna disciplina, za katero skrbi ta sodnik, eden izmed pogojev za vsestransko razjasnitev zadeve, da se zato morajo stranke sodnikovemu vodstvu glavne obravnave podrediti ter še, da sodnika predlagani dokazi ne zavezujejo.
Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah ( vročanje pisanj ) in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 člen 8.. ZPP člen 318.
zamudna sodba - vročitev sodnih pisanj v tujino - zavrnitev sprejema pisanja - pravica do zavrnitve sprejema pisanja - pisanje v tujem jeziku - jezik pisanj
Samo v primeru, če bi pritožnik izkazal, da so mu bila sodna pisanja vročena v jeziku, zaradi katerega bi lahko vročitev zavrnil, bi se lahko tudi skliceval na to, da o možnosti zavrnitve ni bil pravilno obveščen.
obseg plačila in povrnitve sodnih taks kot stroškov postopka - plačilo sodne takse - delno plačilo sodne takse - delni uspeh v postopku - sodna taksa za postopek na prvi stopnji - oprostitev plačila sodne takse
Tožnica je v postopku delno uspela in sicer s 85 %. Glede na ta uspeh je ob upoštevanju četrtega odstavka 15. člena ZST-1 dolžna plačati 15% takse, torej del, ki ustreza delu zahtevka, s katerim ni uspela.
ZFPPIPP člen 60, 60/2, 60/2-3, 296, 296/5, 354.. ZPP člen 163, 163/3.
ustavitev postopka - odločitev o pravdnih stroških - stečajni postopek - prijava terjatve v stečajnem postopku
Za terjatve iz naslova stroškov postopka, ki niso nastale pred začetkom stečajnega postopka, ampak sodišče o njih odloči v pravdah, ki se končajo med tekom stečajnega postopka, ne velja obveznost njihove prijave v stečajnem postopku.
zavrženje pritožbe - prepozna pritožba - oddaja pošiljke na bencinskem servisu
Tožnica je pritožbo oddala priporočeno in sicer na pooblaščenem bencinskem servisu na ustrezni pisemski ovojnici. Pošiljka je bila priporočeno oddana 18. 12. 2017. Omenjeno izhaja tudi iz potrdila o oddaji pošiljke. Iz potrdila Pošte Slovenije izhaja, da je šlo za priporočeno pismo in da ga je pošta prevzela 18. 12. 2017. Iz splošnih pogojev za sprejem in izročanje pošiljk na bencinskih servisih (ki so začeli veljati 15. 10. 2008) izhaja, da lahko pošiljatelj na A. odda priporočeno pismo v predpisani, predtiskani ovojnici, kateri doda potrdilo o oddaji pošiljke. Omenjeno je bilo v predmetni zadevi tudi storjeno. V tem primeru pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila poštna pošiljka (pritožba) oddana priporočeno na pooblaščenem bencinskem servisu in sicer 18. 12. 2017, torej še v okviru pritožbenega roka.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 133, 133/1. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 12, 12/1, 15, 16.
zdravljenje v tujini - povračilo stroškov zdravljenja v tujini - nujne zdravstvene storitve - sporazum z bosno in hercegovino - začasno bivanje v tuji državi
Zaradi postopanja v nasprotju s Sporazumom o socialnem zavarovanju v tožnikovem primeru, ko je šlo pri njem za nujno zdravljenje in si sam ni izbiral, niti ni mogel izbirati kje se bo zdravil in tožniku tudi ni mogoče očitati, da je uveljavljal zdravstvene storitve mimo postopka, poleg tega pa iz nobenega dokaza ni razvidno, da bi bil tožnik obravnavan tako kot zavarovanec druge pogodbenice, je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožnik za nujne zdravstvene storitve med začasnim bivanjem v BiH upravičen do povračila celotnega zneska, ki ga je za te storitve plačal in ne zgolj do zneska, ki mu ga je z izpodbijanima odločbama priznal toženec.
Tožnik s predlagano začasno odredbo zahteva izplačilo nadomestila plače z vsemi dodatki in pravicami, kot je bilo pred izdajo dokončne odločbe ZPIZ. V predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, pri tem pa niti ne navede, kdaj in iz katerega razloga, niti tožnik ne predloži ustreznega dokazila o prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki. Tožnik tako dosedaj ni izkazal temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti obstoja terjatve.
Sodišče prve stopnje je glede plačil, ki se nanašajo na čas od prenehanja delovnega razmerja do reintegracije (v posledici ugotovitve nezakonitosti te odpovedi na podlagi pravnomočne sodbe), pravilno uporabilo 190. člen OZ. Ta v prvem odstavku določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Na podlagi tretjega odstavka pa je tisti, ki nekaj prejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla, dolžan prejeto vrniti. Zaradi sodbe Vrhovnega sodišča RS, s katero je bil zavrnjen zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s tem povezana reintegracijski in reparacijski zahtevek, je torej odpadla podlaga za priznanje delovnega razmerja v spornem času.
Tožeča stranka je toženca 11. 12. 2013 pozvala na delo in ga nato z 12. 12. 2013 napotila na čakanje na delo na domu, dne 16. 12. 2013 pa mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, z odpovednim rokom, ki se je iztekel 15. 1. 2014. Ker je bil toženec reintegriran v delovno razmerje, ni podlage za to, da bi moral toženec tožeči stranki povrniti izplačane zneske plače za to obdobje od 12. 12. 2013 do 15. 1. 2014 in odpravnine, ki mu je bila izplačana ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na podlagi 108. člena ZDR-1.
Ker sodišče prve stopnje v izreku ni navedlo višine tožbenega zahtevka, ki ga je zavrnilo, preizkus sodbe ni mogoč, izrek sam pa je nerazumljiv. S tem pa je storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Kakšno konkretno kršitev ZKP bi naj zagrešilo prvostopno sodišče s tem, ko je na izrecno željo in vztrajanje obrambe na glavni obravnavi dne 28. 8. 2017 zaslišalo obdolženčevo ženo D.H., ki je očitno na obravnavo pristopila (ne da bi jo sodišče vabilo) po navodilih obrambe, pritožnik ni pojasnil. Da bi zaradi zaslišanja navedene priče prišlo do kakršnihkoli kršitev ZKP v škodo obdolženca, pa pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu napadene sodbe po uradni dolžnosti, ni zasledilo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00023997
ZKP člen 15,95,95/1,96,96/1,105,105/2,227,227/10,285.a,285.a/3,307,307/3,321,321/5,358,371,371/1. KZ člen 217,217/1,217/2. KZ-1 člen 58,58/3,211,211/1.
izrek oprostilne sodbe - pravni pouk obdolžencu - pouk o procesnih pravicah - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca - nedovoljen dokaz - zagovor obdolženca kot dokaz - preložitev naroka na predlog stranke - zavrnitev predloga za preložitev naroka - načelo materialne resnice - goljufija - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - prepozen dokazni predlog - načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka - zakonski znaki goljufije - preslepitveni namen - opis kaznivega dejanja
Obtoženi v pritožbi utemeljeno opozarja, da na naroku za glavno obravnavo dne 22. 5. 2017 ni bil ustrezno poučen o njegovih pravicah, čeprav je na naroku odgovarjal na vprašanja. Sodišče prve stopnje je prvi narok za glavno obravnavo sicer pravilno opravilo v nenavzočnosti obtoženca, vendar pa začetek sojenja v nenavzočnosti obtoženca ne izključuje dolžnosti sodišča, da obtoženca ob podajanju pripomb in odgovorov na naslednjem naroku ne pouči v skladu s petim odstavkom 321. člena ZKP. Izrecna zakonska določba o pravnem pouku za obtoženca na glavni obravnavi tudi ne more biti sanirana z okoliščino, da je bil obtoženi o tem poučen že ob prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom. Če bi se sodba opirala na ta dokaz, bi to pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožba v zvezi s slednjim navaja, da naj bi se sodba oprla na obtoženčeve izjave v zvezi z dejanjem na škodo zakoncev B., vendar pa to zatrjevanje izgubi svojo relevantnost ob v nadaljevanju obrazloženih zaključkih pritožbenega sodišča, da pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe opisano dejanje ni kaznivo dejanje. Glede očitanega dejanja iz 2. točke izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo na povsem drugih materialnih in personalnih dokazih. Tudi dokazna ocena sodišča v 17. točki obrazložitve o neprepričljivosti obtoženčevega zagovora in o tem, da ga prilagaja sprotnim potrebam, ni oprta na sporne izjave obtoženca na glavni obravnavi, ampak prej na vsebino obtoženčevega elektronskega sporočila.
Obtoženec uveljavlja, da sodišče prošnji zagovornika za preložitev predobravnavnega naroka ni ugodilo, ne da bi za to navedlo razloge. Substitut zagovornika z zadevo ni bil seznanjen, obtoženi pa se s substitucijo ni strinjal. S temi navedbami pritožnika se ni moč strinjati. V zvezi z izvedbo predobravnavnega naroka dne 8. 12. 2016 je namreč sodeči sodnik na zagovornikov predlog za preložitev naroka odgovoril z dopisom z dne 22. 11. 2016, v kateremu je navedel, da se predlogu ne ugodi. V zvezi izvajanjem pravice do obrambe se pritožba ne more utemeljeno sklicevati na to, da predsednik senata ni odgovoril na nadaljnji dopis zagovornika sodišču, da pojasni razloge za nepreložitev naroka. Na podlagi dopisa sodišča, ki ga je zagovornik prejel dne 23. 11. 2016, je bilo namreč jasno, da se narok ne bo preložil. Tudi sicer zagovornikovo utemeljevanje predloga za preložitev naroka s tem, da ima na tisti dan že predvidene naroke v drugih postopkih, ne more predstavljati opravičljivega razloga, ki bi od sodišča terjal dodatno pojasnjevanje njegove odločitve. Pri očitno zelo veliki zasedenosti zagovornika z naroki v različnih sodnih postopkih gre tudi za stvar organiziranosti poslovanja znotraj odvetniške pisarne in ne okoliščino, na katero bi moralo sodišče obrazloženo odgovarjati v zvezi z izvedbo predobravnavnega naroka. Drugačna razlaga bi nasprotovala načelu pospešitve postopka in prepovedi zlorabe procesnih pravic iz 15. člena ZKP.
Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da bi moralo sodišče predlagane dokaze izvesti v skladu z načelom iskanja materialne resnice. Sodišče prve stopnje je ustrezno zasledovalo izvajanje tega načela s tem, ko je obrambo na glavni obravnavi pozvalo, da obrazloži šele takrat podane (prepozne) dokazne predloge, ter se na ta način seznanilo z njihovo dokazno vrednostjo in relevantnostjo. Ravno tako je v 3. točki obrazložitve ustrezno pojasnilo, da se določeni dokazi nanašajo, ali na obdobje po dokončanju obravnavanih kaznivih dejanj ali pa da se bistveni dokazi že nahajajo v spisu (podatki iz stečajnega postopka), kakor tudi, da že drugi izvedeni dokazi dajejo zadostno podlago za odločanje. Sodišče je torej opravilo potrebno tehtanje in v zvezi s tem navedlo tudi zadostne in pravilne razloge, pri čemer pritožba obtoženca, ob tem ko v posledici procesnih kršitev zatrjuje nepopolno in napačno ugotovitev dejanskega stanja, sploh ne pojasni, v čem naj bi bilo dejansko stanje z izvedbo spornih listinskih dokazov drugače ugotovljeno.
V tem individualnem delovnem sporu je bila odločba že izdana in kasneje razveljavljena, zato ne pride v poštev uporaba tar. št. 2312 ZST-1. Obveznost plačila sodne takse namreč za postopek zapade že ob vložitvi tožbe, o tej tožbi pa je bila sodba že izdana, sodišče je torej v tem postopku že izvedlo vsa dejanja na prvi stopnji. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pravdni stranki nista sklenili sodne poravnave pred izdajo sodne odločbe, saj sta jo sklenili šele po tem, ko je bila v istem postopku že izdana sodba razveljavljena s strani Višjega delovnega in socialnega sodišča. V takem primeru pa zakon ne predvideva znižanja oziroma vrnitev sodne takse.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrnitev predloga - odločitev o pravdnih stroških
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o predlogu tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje skladno z določbo 116. člena ZPP. Pravilno je ugotovilo, da je predpostavka za odločanje o utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje opravičljiva zamuda roka oziroma naroka, ki se je pripetila stranki, zato ni mogoče zatrjevanih napak v zvezi z vročanjem vabila na narok uveljavljati kot podlago za vrnitev v prejšnje stanje.
JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00007998
ZJN-2 člen 17, 17/2, 24, 29, 29/9, 109, 109/1, 109/1-5. OZ člen 86, 86/2.
podjemna pogodba - dodatna dela - izvedba javnega naročila - prepoved sklenitve pogodbe eni stranki - ničnost
Če so bile na temelju 24. člena ZJN-2 in naslednjih podane predpostavke za oddajo javnega naročila, je bilo toženi stranki torej prepovedano sklepati pogodbe brez oddaje javnega naročila. Takšna prepoved sklepanja pogodb brez javnega naročila pa je veljala izključno za toženo stranko.
ZSDP-1 člen 25, 25/1,29, 29/2, 35, 114, 115, 115/4.. ZSDP člen 23.
očetovski dopust - večplodna nosečnost
Že po jezikovni razlagi 1. odstavka 25. člena ZSDP-1, po kateri ima oče ob rojstvu otroka oziroma otrok pravico do očetovskega dopusta v trajanju 30 dni, očetu dvojčkov ni mogoče priznati 60 dni očetovskega dopusta, torej 30 dni za vsakega otroka.
Trajanje očetovskega dopusta se torej v primeru rojstva dvojčkov ne more podaljšati. Podaljša pa se starševski dopust. Na podlagi 2. odstavka 29. člena ZSDP-1 se starševski dopust v primeru hkrati več živorojenih otrok podaljša za 90 dni. Vsak od staršev ima pravico do starševskega dopusta v trajanju 130 dni, ki ga eden od staršev izrabi neposredno po izteku materinskega dopusta. Mati lahko na očeta prenese 100 dni starševskega dopusta, 30 dni pa je neprenosljivih. Oče pa lahko prenese na mater 130 dni starševskega dopusta. Ob rojstvu dveh ali več hkrati živorojenih otrok lahko starši starševski dopust v obliki polne odsotnosti z dela izrabljajo istočasno, kar je dopustno samo v izjemnih primerih (35. člen ZSDP-1).
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da pri tožniku do dneva izdaje dokončne odločbe 5. 11. 2015 invalidnosti še ni bilo mogoče ugotoviti, saj ni bilo na razpolago medicinske dokumentacije, ki je dejansko podlaga za ugotavljanje invalidnosti. Protispisne so pritožbene navedbe, da je tožnik takšno dokumentacijo dostavil. Vso dokumentacijo, ki jo je tožnik dostavil se nanaša na obdobje po 5. 11. 2015, torej gre za dokumentacijo, ki jo v izvedenem invalidskem postopku ni mogoče upoštevati.