Med pravdnima strankama je bila sklenjena Pogodba o opravljanju poslov zavarovalnega zastopanja in takšno pogodbeno razmerje je presojati po specialnih določbah Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar), veljavnim v času sklepanja Pogodbe o opravljanju poslov zavarovalnega zastopanja, ki je v 215. členu opredelil in določal naloge zavarovalnega zastopnika.
Položaj in pooblastila zavarovalnega zastopnika ureja zakon neposredno in določa, da pooblastilo zavarovalnega zastopnika za sklenitev zavarovalne pogodbe obsega tudi pooblastilo za spremembo oziroma podaljšanje te pogodbe in sprejemanje izjav zavarovalca o odstopu od zavarovalne pogodbe. Takšna ureditev pomeni, da naloge zavarovalnega zastopnika v razmerju do naročitelja in zavarovalca ne prenehajo s sklenitvijo zavarovalne pogodbe, temveč ima zavarovalni zastopnik dolžnost spremljati izvajanje pogodbe v času njene veljavnosti. Ko je temu tako, je tudi ureditev plačila provizije za opravljeno delo, tako kot sta jo uredili sedaj pravdni stranki, skladna z zakonsko opredeljenim obsegom pooblastil zavarovalnega agenta.
Ko je tožena stranka odpovedala pogodbo s tožečo stranko in je ta prenehala veljati, je s tem nastopil trenutek, ko je tožena stranka izgubila upravičenje do plačila nadaljnje provizije, saj od tega trenutka dalje tudi ni več izpolnjevala zakonsko določenih nalog zavarovalnega zastopnika, ki je v spremljanju izvajanja sklenjenih zavarovalnih pogodb.
odškodninska odgovornost Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - nezadostna trditvena podlaga
Spor v predmetni zadevi se nanaša na odškodninski zahtevek tožnice zoper toženo stranko iz naslova nepravočasnega odločanja tožene stranke o pritožbah tožnice zoper izdane odločbe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala dokazati višino vtoževane nematerialne škode, jo po posameznih postavkah konkretno opredeliti. Zgolj navedba, da je hodila k psihiatrinji, še ne izkazuje vtoževane nematerialne škode. Enako velja za višino materialne škode.
goljufija na škodo EU - goljufija na škodo Evropskih skupnosti - preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti - preslepitev pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti - preizkus sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - uporaba kazenskega zakona - stek - oškodovanec - dejanje po zakonu ni kaznivo - sprememba zakona
V času storitve dejanja je kazenski zakon inkriminiral le nenamensko porabo subvencije, pridobljene s preslepitvijo, kar se obdolžencu ne očita, očita se mu namreč nenamenska poraba sicer zakonito pridobljene subvencije. Uporaba zakonito pridobljene subvencije oziroma posojila v druge namene, kot so bili dogovorjeni, je bila inkriminirana šele s spremembo drugega odstavka 230. člena v noveli KZ-1B, uveljavljeni 15. 5. 2012.
Medtem ko je KZ-1 (že po poimenovanju člena sodeč) inkriminiral zgolj preslepitev pri "pridobitvi" posojila ali ugodnosti, je novela KZ-1B uzakonila tudi podlago za kazenski pregon protagonistov preslepitev pri pridobivanju "in uporabi" posojila ali ugodnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00008635
OZ člen 148, 179, 335, 336, 352. URS člen 21. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 41.
izvrševanje pripora - pravica do osebnega dostojanstva - omejitev svobode gibanja - slabe življenjske razmere - zaprt prostor - bivalni prostor - bivalne razmere v priporu - duševne bolečine - zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode - individualizacija in objektivna pogojenost odškodnine - znan obseg nepremoženjske škode - pričetek teka zastaralnega roka - zastaranje neposlovne odškodninske terjatve
Tožnik je bil med prestajanjem pripora zaprt v premajhni sobi, kjer je preživel 21 ur na dan, v trajanju več kot leto dni in pol. Njegov položaj je bil dodatno poslabšan v poletnih mesecih ter ob slabem vremenu, ko je bilo oteženo sprehajanje po nepokritem dvorišču. Navedene okoliščine predstavljajo protipraven poseg v tožnikovo pravico do osebnega dostojanstva, tožnik pa je upravičen do pravične denarne odškodnine v višini 5.620 EUR.
Pripor v nehumanih razmerah je treba obravnavati kot en škodni dogodek, zato prične zastaranje teči prvi dan po izpustitvi iz pripora. Oškodovancu je bila celotna nepremoženjska škoda znana, ko je kršitev njegovih osebnostnih pravic prenehala.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VDS00009871
ZPILDR člen 2, 3, 3/1, 3/2, 3/3, 10, 10/2, 13, 15, 15/1, 15/2, 17, 17/1, 18, 18/6.. OZ člen 112, 118, 118/1, 299.
izum - nagrada - bistveno spremenjene okoliščine - službeni izum - čezmerno prikrajšanje - patent - zakonske zamudne obresti - prepoved retroaktivne uporabe zakona - spremenjene okoliščine
Očitnega nesorazmerja med obveznostmi pogodbenih strank oziroma dejstva, da naj bi bila nagrada za tožnika že ob sklenitvi pogodb in aneksa za več kot 10-krat napačno (prenizko) obračunana zaradi prenizko določenega deleža delavca (tožnika) nasproti deležu delodajalca na čisti gospodarski koristi spornih izumov, ni mogoče uveljavljati kot razlog za prilagoditev oziroma, spremembo nagrade po šestem odstavku 18. člena ZPILDR. Po tej določbi se višina nagrade lahko spremeni, če so se okoliščine, na podlagi katerih je bila nagrada odmerjena ali določena, bistveno spremenile, kar pomeni, da je mogoče uveljavljati le spremenjene okoliščine, do katerih je prišlo po podpisu pogodb, v katerih je bila nagrada določena.
Varstvo pravic delavca – izumitelja kot ekonomsko šibkejše stranke (v razmerju do delodajalca) v zvezi z nagradami za inovacije, ustvarjene v delovnem razmerju, za primer, da delodajalec delavcu določi prenizko nagrado, je zagotovljeno v določbah ZPILDR, ki urejajo varstvo pravic pred poravnalnim svetom in sodno varstvo ter roke, v katerih lahko delavec to varstvo uveljavlja (z ugovori glede višine in vrste nagrade). Teh možnosti tožnik ni izrabil, ker je obe pogodbi in aneks podpisal in s tem soglašal tudi z višino določene nagrade.
Tožnik zahteva dodatno nagrado zaradi bistveno spremenjenih okoliščin, do katerih je prišlo v času od podpisa pogodb do vložitve tožbe. Zato je v skladu z določbo drugega odstavka 299. člena OZ tožena stranka prišla v zamudo že z dnem, ko je tožnik z vložitvijo tožbe od nje zahteval, da izpolni svojo obveznost, ki izhaja iz določbe šestega odstavka 18. člena ZPILDR.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00010252
ZDSS-1 člen 63, 72, 72/2, 75.. ZUP člen 7, 222, 222/4, 255.. ZPIZ-2 člen 196, 196/1.. OZ člen 131, 131/1.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - zavrženje dela tožbe - molk organa - odškodninska odgovornost Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - protipravno ravnanje
V konkretnem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa. Tožnica ni izkazala, da je izpolnila pogoje za vložitev tožbe zaradi molka organa. Sodišče prve stopnje pogojev za molk organa po določbi četrtega odstavka 222. člena v zvezi z določbo 255. člena ZUP, niti pogojev po drugem odstavku 72. člena ZDSS-1, ni ugotavljalo.
Toženec odgovarja za škodo le v primeru nezakonitih odločitev, ki so posledica namernega kršenja pravic zavarovancev. Da bi bil toženec odgovoren za nastalo škodo tožnici, bi moralo biti ravnanje njegovih zaposlenih takšno, da bi iz njih izhajala namera, da se izigrajo neke z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi njihovo ravnanje lahko šteli za samovoljno in arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov. Ravnanje nosilcev oblasti oziroma v obravnavanem primeru nosilca javnih pooblastil, to je delavcev tožene stranke, je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka, kar je poudarilo tudi že sodišče prve stopnje, nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je državni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00008289
OZ člen 131, 147, 148, 186, 299, 299/1, 299/2. ZS člen 1, 84, 84/1, 86, 86/1, 90, 90/2. ZPP člen 7, 145, 145/1, 153, 153/1, 154, 154/1, 165, 244, 245, 245/2, 246, 247, 248, 337. ZDen člen 72. URS člen 26. ZJU člen 135.
povrnitev škode - odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ - odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - odškodninska odgovornost izvedenca - neposredna odškodninska odgovornost izvedenca - odgovornost neposrednega povzročitelja - pasivna stvarna legitimacija - solidarna odgovornost več oseb za isto škodo - odškodninska odgovornost organa pravne osebe - odškodninska odgovornost za drugega - sodni izvedenec - izvedenec kot strokovni pomočnik sodišča - protipravno ravnanje izvedenca - neodvisnost - trajanje sodnega postopka - tek zamudnih obresti - nevestno delo - vzročna zveza - zamudne obresti - zamuda z izpolnitvijo denarne obveznosti - zakonske zamudne obresti kot škoda - škoda - zapadlost obveznosti - nedopustne pritožbene novote
Sodni izvedenec, ki ga v postopku postavi sodišče s sklepom, ni "organ" pravne osebe v smislu 148. člena OZ. Izvedenca ni mogoče enačiti s sodnikom, ki v takšni meri predstavlja t. i. personalni substrat sodišča kot državnega organa, ki izvaja oblast v imenu države na podlagi pooblastil, ki so mu dana s predpisi, da ni mogoče ločiti njegovega delovanja od delovanja samega državnega organa (to je sodišča) oziroma države. Država sodno oblast navzven izvaja preko sodišča, zanj pa to delajo le sodniki in ne izvedenci (1. člen ZS). Izvedenec ne izvaja oblasti v imenu sodišča oziroma države in tudi nima pristojnosti, da bi sodišče predstavljal oziroma odločal o pravicah in obveznostih posameznikov. Delovanja izvedenca zato v sodnem postopku ni mogoče enačiti z delovanjem samega državnega organa, to je sodišča oziroma pravne osebe, to je države. Neposredna odškodninska odgovornost izvedenca posledično ni izključena.
Ker sta funkcija in položaj izvedenca v sodnem postopku ločena od funkcije in položaja sodnika in izvedenec ni zastopnik države oziroma sodišča, tudi potreba po neodvisnosti izvedenca sama zase ne more pomeniti podlage za sklep, da strankam ne more neposredno odškodninsko odgovarjati.
Zamudne obresti (tožnica trdi, da ji je škoda nastala le zaradi njihovega plačila) in njihov tek so objektivna posledica zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti, torej posledica kršitve, ki jo stori dolžnik s tem, ko ob zapadlosti svoje obveznosti ne plača. V konkretnem primeru je bila tožnica dolžna denacionalizacijskim upravičencem plačati nadomestilo po 72. členu ZDen, plačati pa ga ni bila dolžna šele po pravnomočnosti sodbe prvostopenjskega sodišča, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, ampak že ob njegovi zapadlosti, to je najkasneje ob vložitvi tožbe. Ker obveznosti takrat ni poravnala, je prišla tudi v zamudo. Tožnica je torej zamudne obresti, ki so tekle v času sodnega postopka pred sodiščem prve stopnje, plačala ne zaradi ravnanja toženca (izvedenca) in posledično daljšega sodnega postopka, ampak zato, ker obveznosti ni izpolnila pravočasno, to je ob zapadlosti, in je z izpolnitvijo zamujala. Povedano še drugače: če bi tožnica svojo obveznost poravnala najkasneje ob vložitvi tožbe, ji vtoževana škoda (ne glede na ravnanje toženca) ne bi nastala. Res je sicer, da bi toženec (glede na odločitev tožnice, da bo obveznost poravnala šele, ko bo o njej pravnomočno razsojeno) s svojim ravnanjem škodo lahko zmanjšal, a njegovo drugačno ravnanje ne pomeni podlage za odškodninsko odgovornost.
ZPP člen 318, 318/1, 318/1-3.. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 118, 118/1, 118/3.
zamudna sodba - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza
Po tretjem odstavku 118. člena ZDR-1 lahko delavec ali delodajalec predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi uveljavljata do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Tožnica sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v tožbi ni predlagala, tožena stranka pa je tovrstni predlog podala šele po tem, ko so že nastopili pogoji za izdajo zamudne sodbe oziroma, za ugoditev tožbenemu zahtevku, torej tudi glede poziva nazaj na delo k toženi stranki, kar pa izključuje uporabo instituta sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.
ZDR-1 člen 116, 166/1.. ZPIZ-1 člen 101, 102, 102/1.. ZZRZI člen 40, 40/6.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - III. kategorija invalidnosti
Tožnica je zaradi posledic bolezni invalidka III. kategorije. Z odločbo ZPIZ ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Tožena stranka tožnici poizkušala najti ustrezno zaposlitev pri drugih delodajalcih (invalidskih podjetjih), vendar neuspešno, zato je Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaprosila za mnenje glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Komisija je podala pozitivno mnenje, s tem pa je bil izpolnjen pogoj za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove po šestem odstavku 40. člena ZZRI.
DAVKI - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00009496
URS člen 26. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 234, 267, 267/3. ZDDV člen 40. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 22, 167, 168, 178, 220, 226.
odškodninska odgovornost države - evropsko pravo - uporaba prava EU - kršitev prava EU - odbitek vstopnega DDV - praksa SEU - postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske skupnosti - predhodno odločanje SEU - ustrezen račun
Vrhovno sodišče kot sodišče v smislu tretjega odstavka 267. člena PDEU je dolžno predložiti zadevo SEU, ob predpostavki, da je vprašanje razlage prava EU za odločitev bistveno, v sodni praksi SEU pa nanj še ni bil dan odgovor. Pritožnik je predlagal postavitev predhodnih vprašanj SEU v zvezi z izvajanjem Šeste direktive, pri čemer je prvo vprašanje navezal na dejstvo, da je kupec plačal prodajalcu del zneska iz računa (v višini DDV), drugo vprašanje o pravici do odbitka DDV pa se nanaša na primer, kadar zavezanec prejme račun, ki dokazuje avansno plačilo. Vrhovno sodišče je tožeči stranki odgovorilo, da za odločitev v konkretnem primeru ni bistvena razlaga Šeste direktive glede na dejstvo, da je tožeča stranka kot podlago za odbitek vstopnega davka uporabila neustrezen račun, oziroma listino, ki te lastnosti nima, ker vsebuje neresnične podatke. Ker torej prvi pogoj za predložitev zadeve SEU ni bil podan, je sodišče prve stopnje zavrnilo očitek tožeče stranke, da je Vrhovno sodišče ravnalo protipravno, ker je opustilo svojo dolžnost predložitve zadeve SEU.
V konkretnem primeru račun ne potrjuje tistega poslovnega dogodka, ki se je zgodil glede na ugotovitve dejanskega stanja v upravnem postopku, za katerega tožeča stranka ni trdila, da v njem ni sodelovala. Če je tožeča stranka za blago, ki ga je kupila za opravljanje svoje obdavčljive dejavnosti, plačala del kupnine kot avans za blago, katerega lastnica naj bi postala ob sklenitvi pogodbe, bi morala zahtevati, da ji prodajalec izda račun, ki ustreza takemu dejanskemu stanju. Tožeča stranka pa je pri davčnem obračunu upoštevala račun, ki potrjuje neka popolnoma druga dejstva. Tako stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča jasno izhaja in ga tožeča stranka nekritično obrača s ponujanjem možnosti, kako naj se račun lahko bere drugače od tistega kar je v njem zapisano. S tem pa Vrhovnemu sodišču tudi po stališču pritožbenega sodišča neutemeljeno očita kršitev prava EU.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00008208
ZD člen 199. Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4, 15, 22.
čezmejno dedovanje - mednarodna pristojnost - (ne)pristojnost slovenskih sodišč - preizkus pristojnosti - dedovanje - običajno prebivališče zapustnika - slovenski državljan - nepremičnina v Sloveniji - izključna pristojnost - dogovor o pristojnosti sodišča - izbira prava
Sodišče, pristojno v skladu z Uredbo, bo odločalo v zapuščinskem postopku, tako glede premičnega kot tudi glede nepremičnega premoženja zapustnika, ne glede na to, kje se nahaja.
ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-3. ZDavP-2 člen 146, 146/1, 175, 175/1.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - odločba davčnega organa - odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo - izterjava druge denarne nedavčne obveznosti
Odločbo na podlagi odgovornosti za opuščeno odtegnitev in izplačilo davčni organ izda, kadar dolžnikov dolžnik terjatve ne plača prostovoljno. Takšna odločba je izvršilni naslov v smislu odločbe o denarni nedavčni obveznosti.
ugovor tretjega - verjetno izkazana pravica - pravda za ugotovitev nedopustnosti izvršbe - odlog izvršbe na predlog tretjega - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - nezmožnost nadomestitve
Če je sodišče že pri presoji ugovora tretjega ugotovilo, da je tretji izkazal verjetnost obstoja pravice na zarubljenih predmetih, mu tega ni treba posebej še enkrat utemeljevati pri predlogu za odlog. Sodišče drugačne odločitve ob presoji predloga za odlog izvršbe glede verjetnega obstoja pravice niti ne more sprejeti.
Za verjeten izkaz težko nadomestljive škode zadošča ugotovitev, da je prvi dolžnik že v stečaju, zoper preostale tri (poroka in zastavitelj) pa izvršba niti delno še ni bila uspešna, kar kaže na njihovo premoženjsko stanje. V takem primeru bi bila namreč v primeru uspeha tretjih realizacija zahtevkov zoper dolžnike močno vprašljiva.
postopek osebnega stečaja - stroški upnika - stroški dolžnika - načelo krivde - načelo uspeha
Zaradi specifične narave stečajnega postopka sicer res ni mogoče določiti, katera stranka je v tem postopku uspela, kot je to mogoče storiti v pravdnem postopku, vendar to ni ovira, da se ne bi glede dolžnikovih stroškov insolvenčnega postopka smiselno uporabile določbe ZPP o stroških pravdnega postopka (prim. prvi odstavek 121. člena ZFPPIPP). Sodna praksa je že zavzela stališče, da upnik, ki v namen poplačila svoje terjatve predlaga začetek stečajnega postopka tudi v primeru, ko za to niso izpolnjeni pogoji, prevzame riziko plačila stroškov postopka.
odpust obveznosti - preizkusno obdobje - razlogi za insolventnost - višina obveznosti - dolžina preizkusnega obdobja - okoliščine za določitev preizkusnega obdobja
Razlogi za insolventnost so le ena izmed pomembnih okoliščin, ki jo mora sodišče upoštevati pri določitvi preizkusnega obdobja, in ji, glede na vse okoliščine primera, dati ustrezno težo (tudi v primerjavi z ostalimi pravno pomembnimi razlogi).
ZFPPIPP člen 401, 401/1, 402, 402/3, 406, 406/1, 406/1-1.
postopek odpusta obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - kršitev obveznosti
Ker dolžnik upraviteljice ni obvestil o zaposlitvi, prav tako je ni obvestil o prejeti plači in o odprtem transakcijskem računu, je svoje obveznosti nedvomno kršil.
Stečajni dolžnik stečajne mase ne sme porabljati za svoje potrebe, tudi če gre za stroške zdravljenja. Sodišče pa nima možnosti, da bi stečajnemu dolžniku to napako, kot sam označuje svoje dejanje, oprostilo, saj bi sicer poseglo v ustavno pravico upnikov do zasebne lastnine, katere del je tudi pravica do plačila terjatev.
najemna pogodba - stroški uporabe - neupravičena pridobitev
Terjatev ne predstavlja nič drugega kot stroške, ki jih je pritožnica po lastni volji povzročila in tudi po lastni volji plačala. Plačala jih je zato, da je lahko ostala v nepremičnini.
etažna lastnina - vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo - pravnomočna sodna odločba - listina, ki je podlaga za vpis v zemljiško knjigo - identifikacijski znak nepremičnine - vpis stavbe v kataster stavb
Zemljiškoknjižno sodišče je ravnalo prav, ko je dovolilo vknjižbo na podlagi pravnomočne sodbe o oblikovanju etažne lastnine.
izločitev dokazov - preiskava odvetniške pisarne - odvetnik kot stranka postopka - osumljenec - hišna preiskava
Ko je zagovornik osumljen soudeležbe ali ko z osumljenim ali obdolžencem nima pogodbenega razmerja, ali če je celo sam (kot v obravnavanem primeru), osumljenec ali obdolženec, e poseg v odvetniško zasebnost dopusten, vendar le, če obstoji ustavno dopusten cilj (uvedba ali potek kazenskega postopka) in če je poseg tudi nujen (če do informacij oziroma podatkov, ki so v neposredni zvezi z določenim kazenskim postopkom, ni mogoče priti z drugimi preiskovalnimi dejanji). Vse to pa mora biti razvidno že iz sodne odredbe, brez katere poseg ni dopusten. Zato bi morali sodni odredbi, s katerima so bile odrejene hišne preiskave poslovnih in stanovanjskih prostorov osumljenega odvetnika A. A. ter preiskava elektronskih naprav v poslovnih prostorih tega osumljenca, poleg utemeljitve zakonskih pogojev po ZKP in Zodv (obstoj utemeljenih razlogov za sum storitve določenega kaznivega dejanja, verjetnosti, da se bodo odkrili sledovi kaznivih dejanj ali predmeti pomembni za kazenski postopek ter konkretizacija spisov in predmetov, ki se iščejo) obsegati tudi utemeljitev nujnosti posega. Ker pa izpodbijani sodni odredbi ne vsebujeta razlogov o utemeljitvi nujnosti posega, sta tudi po oceni sodišča druge stopnje neobrazloženi, kar predstavlja kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije - enako varstvo pravic.
Neutemeljeno je zato pritožbeno zatrjevanje državnega tožilca, da utemeljitev nujnosti posega v odredbi za hišno preiskavo ni potrebna, kadar se ta odreja pri odvetniku, ki je osumljenec.Odločba Ustavnega sodišča RS z dne 21. 1. 2016 je glede tega povsem jasna in glede odvetniške zasebnosti ne dela razlike v primeru, ko je odvetnik sam osumljen kaznivega dejanja. Specifična narava odvetniškega poklica, pri opravljanju katerega se odvetnik seznani z vrsto zasebnih podatkov svojih strank, namreč terja strožje pogoje za poseg v odvetniško zasebnost, to pa je nujnost posega.
Kriteriji, ki jih je Ustavno sodišče RS opredelilo v odločbi z dne 21. 1. 2016, se ne raztezajo na posege v človekove pravice posameznikov, ki niso odvetniki, odvetniške pisarne ali prostori, kjer se ne opravlja odvetniški poklic (točka 49 obrazložitve). Predmetna ustavna odločba ni ugotovila protiustavnosti določb o hišni preiskavi in preiskavi elektronskih naprav v celoti, ampak je v tej odločbi določene posebne pogoje Ustavno sodišče določilo le za hišno preiskavo odvetniške pisarne, preiskavo elektronskih naprav odvetnika ter zaseg predmetov, listin in naprav odvetnika, ne pa tudi za preiskovalna dejanja, ki predstavljajo posege v zasebnost drugih oseb, ki niso odvetniki.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00008517
ZPP člen 333, 333/1, 339, 343, 343/2, 352. OZ člen 347, 349, 355, 355/1, 355/1-6, 427, 427/1, 429, 429/1. SZ-1 člen 2, 17, 24, 30, 30/3. SPZ člen 115.
res iudicata - istovetnost zahtevka - istovetnost strank - priznanje terjatve v stečajnem postopku - prepozna dopolnitev pritožbe - subsidiarna odgovornost lastnika za neplačane obveznosti najemnika - poslovne stavbe in poslovni prostori - stroški obratovanja in upravljanja - prevzem izpolnitve - prevzem dolga - zastaranje terjatve iz naslova stroškov upravljanja - obvestilo upravniku o spremembi lastništva posameznega dela
Priznanja terjatve v stečajnem postopku se nanaša na primere, kadar obstaja kumulativno istovetnost strank ter istovetnost terjatev. Četudi bi v okviru pritožbenih navedb obstajala istovetnost terjatve, pa ne obstaja istovetnost strank. Ker je bila v stečajnem postopku terjatev tožeče stranke priznana s strani druge družbe, z ugovorom pravnomočno razsojene stvari tožena stranka ne bi mogla uspeti.
Določba 24. člena SZ-1 ne zajema subsidiarne odgovornosti lastnika poslovnih prostorov. Že jezikovna razlaga citirane določbe povsem nedvoumno določa meje pomena konkretnega pravnega pravila: subsidiarna odgovornost lastnika stanovanja. Glede na izrecno ločitev stanovanjskih in poslovnih prostorov v 2. členu SZ-1, poslovni prostori tako že po jezikovni razlagi spadajo izven meja konkretnega določila.
Na podlagi 115. člena SPZ za obveznosti na skupnih delih odgovarja (etažni) lastnik, v obravnavanem primeru tožena stranka. Navedeno velja kljub dogovoru med toženo stranko in leasingojemalcem, da bodo ti stroški bremenili leasingojemalca. Tak dogovor je namreč mogoče šteti zgolj kot prevzem izpolnitve v smislu 434. člena OZ, ki učinkuje izključno med strankama, ne pa tudi nasproti tretjim osebam, v tej zadevi tožeči stranki.