Z ozirom na to, da je tožeča stranka izrecno trdila, da ji je skupni pooblaščenec etažnih lastnikov v skladu s s Pogodbo o dobavi toplote in Sporazumom o delitvi stroškov dobavljene toplote in sporočanju mesečnih delilnikov stroškov sporočil, da je imela tožena stranka na tem odjemnem mestu porabo tudi v obdobju od aprila do septembra 2015 ter višino te porabe, v zvezi s čimer je tožeča stranka predložila prejete delilnike skupnega pooblaščenca etažnih lastnikov za omenjeno obdobje za to odjemno mesto ter nazorno pojasnila izračun zneskov na računih za to obdobje, pri čemer se deleži tožene stranke pri porabi toplotne energije, kakršne je sporočil skupni pooblaščenec etažnih lastnikov, in deleži, ki jih je pri izračunu upoštevala tožeča stranka, ujemajo, bi morala tožena stranka tem trditvam nasprotovati vsaj tako, da bi zatrjevala, da je skupni pooblaščenec etažnih lastnikov pri odčitavanju porabe toplotne energije storil napako. Takšnih navedb tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala, pač pa šele v pritožbi. Ker torej tožena stranka ustreznih trditev ni (pravočasno) podala, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njena dokazna predloga za zaslišanje stečajnega upravitelja tožene stranke in skupnega pooblaščenca etažnih lastnikov, saj izvedba dokazov v informativne namene ni dopustna.
Zdravnik mora pacientu pojasniti tipična tveganja medicinskega posega, to so tveganja, ki so posebej značilna za določen poseg in se jim tudi ob največji skrbnosti in opravi posega brez napak ni mogoče vedno izogniti, ter so tako pomembna, da so sposobna vplivati na pacientovo odločitev. Čeprav tipičnost ne izhaja iz pogostnosti, pojasnilo ni potrebno, če nastane škoda le v ekstremno redkih primerih in je domnevati, da pri razumnem pacientu omenjeno tveganje ne bi vplivalo na njegovo privolitev v poseg. V konkretnem primeru je trditev toženke, da je pojavnost sepse pri operacijah, kot je bila izvedena pri tožnici, merjena v promilih, ostala neprerekana. Po mnenju pritožbenega sodišča je bila tožnica ustrezno obveščena o tveganju vnetja, tako izjemno redko negativno posledico kot je bila v konkretnem primeru sepsa, pa ni mogoče uvrstiti med tveganja, ki bi od zdravnika terjala ustrezno pojasnilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00008289
OZ člen 131, 147, 148, 186, 299, 299/1, 299/2. ZS člen 1, 84, 84/1, 86, 86/1, 90, 90/2. ZPP člen 7, 145, 145/1, 153, 153/1, 154, 154/1, 165, 244, 245, 245/2, 246, 247, 248, 337. ZDen člen 72. URS člen 26. ZJU člen 135.
povrnitev škode - odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ - odškodninska odgovornost države - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - odškodninska odgovornost izvedenca - neposredna odškodninska odgovornost izvedenca - odgovornost neposrednega povzročitelja - pasivna stvarna legitimacija - solidarna odgovornost več oseb za isto škodo - odškodninska odgovornost organa pravne osebe - odškodninska odgovornost za drugega - sodni izvedenec - izvedenec kot strokovni pomočnik sodišča - protipravno ravnanje izvedenca - neodvisnost - trajanje sodnega postopka - tek zamudnih obresti - nevestno delo - vzročna zveza - zamudne obresti - zamuda z izpolnitvijo denarne obveznosti - zakonske zamudne obresti kot škoda - škoda - zapadlost obveznosti - nedopustne pritožbene novote
Sodni izvedenec, ki ga v postopku postavi sodišče s sklepom, ni "organ" pravne osebe v smislu 148. člena OZ. Izvedenca ni mogoče enačiti s sodnikom, ki v takšni meri predstavlja t. i. personalni substrat sodišča kot državnega organa, ki izvaja oblast v imenu države na podlagi pooblastil, ki so mu dana s predpisi, da ni mogoče ločiti njegovega delovanja od delovanja samega državnega organa (to je sodišča) oziroma države. Država sodno oblast navzven izvaja preko sodišča, zanj pa to delajo le sodniki in ne izvedenci (1. člen ZS). Izvedenec ne izvaja oblasti v imenu sodišča oziroma države in tudi nima pristojnosti, da bi sodišče predstavljal oziroma odločal o pravicah in obveznostih posameznikov. Delovanja izvedenca zato v sodnem postopku ni mogoče enačiti z delovanjem samega državnega organa, to je sodišča oziroma pravne osebe, to je države. Neposredna odškodninska odgovornost izvedenca posledično ni izključena.
Ker sta funkcija in položaj izvedenca v sodnem postopku ločena od funkcije in položaja sodnika in izvedenec ni zastopnik države oziroma sodišča, tudi potreba po neodvisnosti izvedenca sama zase ne more pomeniti podlage za sklep, da strankam ne more neposredno odškodninsko odgovarjati.
Zamudne obresti (tožnica trdi, da ji je škoda nastala le zaradi njihovega plačila) in njihov tek so objektivna posledica zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti, torej posledica kršitve, ki jo stori dolžnik s tem, ko ob zapadlosti svoje obveznosti ne plača. V konkretnem primeru je bila tožnica dolžna denacionalizacijskim upravičencem plačati nadomestilo po 72. členu ZDen, plačati pa ga ni bila dolžna šele po pravnomočnosti sodbe prvostopenjskega sodišča, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, ampak že ob njegovi zapadlosti, to je najkasneje ob vložitvi tožbe. Ker obveznosti takrat ni poravnala, je prišla tudi v zamudo. Tožnica je torej zamudne obresti, ki so tekle v času sodnega postopka pred sodiščem prve stopnje, plačala ne zaradi ravnanja toženca (izvedenca) in posledično daljšega sodnega postopka, ampak zato, ker obveznosti ni izpolnila pravočasno, to je ob zapadlosti, in je z izpolnitvijo zamujala. Povedano še drugače: če bi tožnica svojo obveznost poravnala najkasneje ob vložitvi tožbe, ji vtoževana škoda (ne glede na ravnanje toženca) ne bi nastala. Res je sicer, da bi toženec (glede na odločitev tožnice, da bo obveznost poravnala šele, ko bo o njej pravnomočno razsojeno) s svojim ravnanjem škodo lahko zmanjšal, a njegovo drugačno ravnanje ne pomeni podlage za odškodninsko odgovornost.
posredniška pogodba - ugovor aktivne legitimacije - posredniška provizija - plačilo provizije - novacija - trditveno in dokazno breme
Nedvomno je bilo dokazno breme glede dejstva, da je provizijo plačal, na strani toženca. Ta se je v dokaz skliceval na navedeni račun, katerega vsebina je jasna. Iz te listine izhaja, da je bil račun izstavljen kot plačilo za posredovanje pri nakupu hiše. Račun je izstavila tožnica in s tem vsebino listine tudi sama potrdila. Zato je toženec s predložitvijo te listine in z dokazom o plačilu, svojemu dokaznemu bremenu zadostil.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00010252
ZDSS-1 člen 63, 72, 72/2, 75.. ZUP člen 7, 222, 222/4, 255.. ZPIZ-2 člen 196, 196/1.. OZ člen 131, 131/1.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - zavrženje dela tožbe - molk organa - odškodninska odgovornost Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - protipravno ravnanje
V konkretnem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa. Tožnica ni izkazala, da je izpolnila pogoje za vložitev tožbe zaradi molka organa. Sodišče prve stopnje pogojev za molk organa po določbi četrtega odstavka 222. člena v zvezi z določbo 255. člena ZUP, niti pogojev po drugem odstavku 72. člena ZDSS-1, ni ugotavljalo.
Toženec odgovarja za škodo le v primeru nezakonitih odločitev, ki so posledica namernega kršenja pravic zavarovancev. Da bi bil toženec odgovoren za nastalo škodo tožnici, bi moralo biti ravnanje njegovih zaposlenih takšno, da bi iz njih izhajala namera, da se izigrajo neke z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi njihovo ravnanje lahko šteli za samovoljno in arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov. Ravnanje nosilcev oblasti oziroma v obravnavanem primeru nosilca javnih pooblastil, to je delavcev tožene stranke, je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je treba izhajati iz narave njegovega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka, kar je poudarilo tudi že sodišče prve stopnje, nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je državni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno.
odškodninska odgovornost - dejanska škoda - trditveno in dokazno breme
Tožeča stranka je jasno in konkretno navedla, plačilo katere škode zahteva, v kakšnih zneskih in podala način izračuna škode, s čemer se je trditveno in dokazno breme, da škoda tožeči stranki ni nastala oziroma ji ni nastala v zatrjevani višini, preneslo na toženo stranko.
Stranka se mora, če želi preprečiti fikcijo, da dejstva priznava, obrazloženo izjaviti o tem, zakaj nasprotuje navedbam in dokazom nasprotne stranke, zakaj nasprotuje navedbam (in dokazom) nasprotne stranke.
Zastopanje pooblaščenca stranke na ogledu predstavlja storitev, enakovrstno zastopanju pooblaščenca na naroku.
upravnik večstanovanjske stavbe - terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš - storitve upravljanja - zastaranje terjatev upravnikov - zastaralni rok - enoletni zastaralni rok
V skladu s 6. točko prvega odstavka 355. člena OZ terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v enem letu. Pravna narava obligacijskega razmerja na vprašanje zastaralnega roka ne vpliva. Tudi vse druge terjatve upravnikov, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v enem letu.
nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev - preplačilo - delovni invalid III. kategorije invalidnosti - neupravičena obogatitev
Sodišče prve stopnje je pri presoji upoštevalo zgolj prvi odstavek odločbe z dne 28. 10. 2015, ker je bilo odločeno, da tožnici s 1. 3. 2014 preneha pravica do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Ni pa upoštevalo drugega odstavka navedene odločbe iz katerega izhaja, da se je izplačevanje nadomestila plače ustavilo šele z dnem 28. 10. 2015, torej z dnem, ko je bila izdana omenjena odločba. Ker je bilo izplačevanje ustavljeno šele z 28. 10. 2015 to pomeni, da v zadevi ne gre niti za stanje, da se podlaga ne bi uresničila, niti ta podlaga vse do 28. 10. 2015 ni odpadla. Izrek je postal pravnomočen in na podlagi veljavnega pravnega naslova se je tožnici izplačevalo nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. V tem primeru pa do preplačila vse do 28. 10. 2015 ni prišlo.
ZDR-1 člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1.. ZPIZ-1 člen 102, 103.. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog
Zmanjšanje obsega prejetih faktur, ki jih je potrebno skenirati, ukinitev vpisovanja računov ter raznašanja pošte za druge oddelke, zaradi česar se je potreba po tožnikovem delu zmanjšala, preostanek njegovih delovnih nalog pa so si razdelili, prav gotovo pomeni ekonomski pa tudi organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi.
Tožnikov pravni prednik, niti tožnik, pa nikoli nista imela na predmetnem zemljišču pravice uporabe, še manj lastninske pravice, tega tožnik tudi ni trdil v tem pravdnem postopku, predmetna nepremičnina pa očitno tudi ni bila lastninjena po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Pritožbeno sodišče sprejema kot materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikov pravni prednik na spornem zemljišču, ki je bilo v družbeni lasti, ni mogel pridobiti nobenih stvarnih pravic na podlagi predpisov o gradnji na tujem svetu in da tudi zatrjevan namen gradnje in uporaba gradnje tega ne morejo spremeniti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00008747
OZ člen 190, 191, 319. ZZZDR člen 123.
neupravičena pridobitev - načelo volenti non fit in iuria - privolitev v prikrajšanje - prenehanje preživninske obveznosti - izterjava preživnine - odpust dolga - celovita dokazna ocena - dokazna ocena priče - sodba presenečenja
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da v obrazložitvi izpodbijane odločitve manjka opredelitev, kako je s prenehanjem obveznosti, če obstaja pravnomočen sklep o izvršbi, iz katerega izhaja, da je upnik upravičen do preživnine tudi po 26. letu starosti. Najprej je treba ugotoviti, da kaj takšnega v sklepu o izvršbi niti ni določeno. Poleg tega pa odgovor na vprašanje o prenehanju zakonske obveznosti preživljanja izhaja iz 123. člena ZZZDR ne pa iz izreka sklepa o izvršbi.
Ob pritožbenih trditvah izhaja, da je bil plačilni nalog za plačilo sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi dolžnici vročen na pravilnem naslovu, vendar njenima staršema, so pritožbeni očitki, da bi ob vročitvi odraslim članom skupnega gospodinjstva (konkretno staršem), člani, ki pisanje prevzamejo, morali za to imeti pooblastilo oziroma v to privoliti, niso utemeljeni.
ZDR-1 člen 116, 166/1.. ZPIZ-1 člen 101, 102, 102/1.. ZZRZI člen 40, 40/6.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - III. kategorija invalidnosti
Tožnica je zaradi posledic bolezni invalidka III. kategorije. Z odločbo ZPIZ ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Tožena stranka tožnici poizkušala najti ustrezno zaposlitev pri drugih delodajalcih (invalidskih podjetjih), vendar neuspešno, zato je Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaprosila za mnenje glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Komisija je podala pozitivno mnenje, s tem pa je bil izpolnjen pogoj za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove po šestem odstavku 40. člena ZZRI.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00008292
ZDR-1 člen 4. OZ člen 82, 83.
pogodba o štipendiranju - kršitev pogodbe - kršitev pogodbenih obveznosti - vračilo štipendije - vračilo izplačanih sredstev - sklenitev pogodbe o zaposlitvi - zaposlitev štipendista - zaposlitev pri slovenskem delodajalcu - zaposlitev pri tujem delodajalcu - pogodba o zaposlitvi - fiktivna pogodba - fiktivna zaposlitev - dejansko opravljanje dela - delovno razmerje - definicija delovnega razmerja - uporaba določil pogodbe - razlaga pogodbenih določil - razlaga spornih določil pogodbe - nejasna določila pogodbe - jasna pogodbena določila - namen pogodbe - namen pogodbenih strank
Po pogodbi o štipendiranju bi moral toženec skleniti delovno razmerje z delodajalcem s sedežem v RS s polnim delovnim časom vsaj za toliko let, kolikor študijskih let je trajalo štipendijsko razmerje. Obstoj takšnega razmerja pa predpostavlja ne le sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ampak tudi delavčevo vključenost v delovni proces oziroma dejansko opravljanje dela za delodajalca (glej 4. člen ZDR-1). Da bi bilo temu tako, pa toženec ni izkazal.
Da zgolj sklenitev pogodbe o zaposlitvi ni dovolj za veljavno izpolnitev pogodbenih obveznosti, je jasno razvidno že iz samega besedila pogodbene določbe (oziroma ob uporabi zgolj t.i. jezikovne razlage). Že samo besedilo določbe daje namreč nedvoumen odgovor, da mora štipendist z delodajalcem v RS skleniti delovno razmerje, katerega vsebino jasno opredeljuje 4. člen ZDR-1. Pritožnikovo nasprotovanje navedbi sodišča prve stopnje, da je potrebno pri razlagi pogodbe upoštevati tudi njen namen (ki naj mu ne bi bil znan), za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve ni bistveno.
odškodnina - povrnitev škode - elementi odškodninske odgovornosti - odškodninska odgovornost članov poslovodstva - izbris iz sodnega registra - izbris družbe iz sodnega registra - izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije - pravne posledice izbrisa - učinek izbrisa za pravice upnikov in delavcev - poslovodstvo - nelikvidnost - ukrepi finančnega prestrukturiranja - protipravno ravnanje - obstoj škode - prosta presoja dokazov
Tožnica od toženca, ki je bil direktor izbrisane družbe vtožuje povračilo škode, ki ji je nastala, ker ji izbrisana družba ni plačala terjatve po računu z dne 30. 1. 2013 v višini 6.198,37 EUR. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je družba postala nelikvidna najkasneje konec leta 2013, toženec pa kot direktor družbe ni ravnal skladno s določili 35. in 39. člena ZFPPIPP, ki so mu nalagali sprejem ukrepov finančnega prestrukturiranja. ZFPPIPP za obstoj protipravnega ravnanja toženca ne predpisuje namerne kršitve določil 35. do 39. člena ZFPPIPP. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo, v čem naj bi bilo namerno ravnanje toženca, torej ni utemeljen. V postopku je bilo ugotovljeno, da toženec ni ravnal s prisilnimi (kogentnimi) predpisi, določenimi v 35. do 39. členu ZFPPIPP, kar predstavlja toženčevo protipravno ravnanje.
odškodninska odgovornost Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - nezadostna trditvena podlaga
Spor v predmetni zadevi se nanaša na odškodninski zahtevek tožnice zoper toženo stranko iz naslova nepravočasnega odločanja tožene stranke o pritožbah tožnice zoper izdane odločbe. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala dokazati višino vtoževane nematerialne škode, jo po posameznih postavkah konkretno opredeliti. Zgolj navedba, da je hodila k psihiatrinji, še ne izkazuje vtoževane nematerialne škode. Enako velja za višino materialne škode.
Dolžnost, da pazi sodišče na ničnost po uradni dolžnosti, ne predstavlja nobene izjeme od razpravnega načela niti od pravil o prekluziji. Sodišče mora ničnost upoštevati, četudi se zainteresirana stranka nanjo ne sklicuje, le če razpolaga z dejstvi, ki tvorijo podlago za izrek ničnostne sankcije.
obstoj delovnega razmerja - nezakonito prenehanje delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - pogodba civilnega prava
V konkretnem primeru tožnica neutemeljeno uveljavlja obstoj delovnega razmerja, saj v spornem obdobju niso obstajali vsi elementi delovnega razmerja, zlasti ne zadostna stopnja direktivne oblasti toženca kot delodajalca. Tožnica ni bila vključena v organiziran delovni proces, ne strogo vezana na odredbe delodajalca, tožnica je svojo t. i. odsotnost lahko kadarkoli uveljavljala, delala je lahko v manjšem ali večjem obsegu, prav tako se je lahko dogovarjala glede vsebine dela.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00009488
KZ-1 člen 191, 191/1, 191/3. ZKP člen 167, 167/1, 167/2, 169, 169/3.
preiskava - sum storitve kaznivega dejanja - kaznivo dejanje nasilja v družini - utemeljeni razlogi za sum - pravni standard - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pristojnost preiskovalnega sodnika
Strinja se pritožbeno sodišče z nadaljnjimi pritožbenimi izvajanji, da je preiskovalna sodnica s tem, ko je po zaslišanju osumljenca (24. 11. 2017), za dne 1. 12. 2017 razpisala narok po tretjem odstavku 169. člena ZKP in nanj celo povabila oškodovanko, kršila določbo tretjega odstavka 169. člena ZKP. Skladno s to določbo lahko namreč preiskovalni sodnik, preden odloči o zahtevi državnega tožilca, povabi državnega tožilca in tistega zoper katerega je vložil zahtevo za preiskavo, naj določenega dne prideta k sodišču, če je treba, da se izjavita o okoliščinah, ki utegnejo biti pomembne za odločitev o zahtevi, ali če misli, da bi bila iz drugih razlogov smotrna njuna ustna izjava. Navedena določba ZKP pa ne predvideva da bi se na tak predhodni narok povabilo tudi oškodovanko in jo na njem zasliševalo. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je opisana relativna kršitev bistveno vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 75, 75/1, 85, 85/2, 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 89/1-2, 90, 91, 91/3, 118, 200, 200/1, 200/2.. OZ člen 59, 59/3.. Direktiva Sveta z dne 14. oktobra 1991 o obveznosti delodajalca, da zaposlene obvesti o pogojih, ki se nanašajo na pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje 91/533/EGS člen 2.. Direktiva Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov člen 3.. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - razlog nesposobnosti - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - pravica do zagovora - razvezni pogoj - sprememba delodajalca - prenos dejavnosti - sodna razveza - visokošolski učitelj
Za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnikoma ni bil podan poslovni razlog. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni ukinila študijskih programov oziroma predmetov, pri katerih sta sodelovala tožnika, ampak jih je v naslednjem študijskem letu nadomestila z drugimi izvajalci, kar pomeni, da delo tožnikov ni postalo nepotrebno.
Za presojo nastanka pogodbe o zaposlitvi je pomembno, ali je med strankama doseženo soglasje o njenih bistvenih sestavinah, ni pa pomembno, kako je to soglasje izraženo - pisno, ustno ali s konkludentnimi dejanji. Zato lahko v konkretnem primeru delavec uveljavlja večji odstotek pedagoškega dela kot je določen s pisno pogodbo o zaposlitvi.
V obravnavanem primeru je prišlo do prenosa raziskovalne dejavnosti (ne pa pedagoške). Zato prenos velja le za delavce, ki so opravljali delo v okviru prenesene raziskovalne dejavnosti. Tožena stranka kot delodajalec prenosnik glede na določbe o prenosu ne more prenesti na javni raziskovalni zavod večjega obsega raziskovalne dejavnosti oziroma delovnega razmerja kot ga je imel javni uslužbenec pri toženi stranki pred prevzemom oziroma pred nezakonito odpovedjo.
Tožnik ne more biti upravičen do denarnega povračila po 118. členu ZDR-1, ki ga sodišče delavcu lahko prisodi le v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča, ne pa v drugih primerih prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz 77. člena ZDR-1.