Tožnica je zahtevala odpravo odločbe tožene stranke in sklepa, s katerima ji je prenehala pravobranilska služba. Odločitev je tožena stranka sprejela na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije, s katerim je tožnici prenehala funkcija državne pravobranilke. Tožnica je zoper sklep Vlade Republike Slovenije z na Upravno sodišče RS vložila tožbo, s katero je zahtevala odpravo tega sklepa, podredno pa ugotovitev, da ta sklep ni pravilen in je nezakonit, njegovo odpravo in vrnitev zadeve v ponovni postopek. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo v upravnem sporu pravnomočno ugotovljeno, da je sklep Vlade Republike Slovenije o tožničinem prenehanju funkcije državne pravobranilke iz razloga po 7. točki 1. odstavka 59. člena ZDPra zakonit. Posledično sta zakoniti tudi izpodbijani odločbi tožene stranke, ki temeljita na tem sklepu.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - vzgojitelj - poseg v spolno nedotakljivost - nezakonitost odpovedi - reintegracija - sodna razveza - prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča
Sodišče pri presoji, ali obstajajo okoliščine in interesi za reintegracijo delavca ali za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, upošteva okoliščine in interese na strani delavca in delodajalca. O utemeljenosti predloga odloča sodišče, upoštevajoč vse okoliščine in interese obeh strank. Golo sklicevanje tožene stranke na naravo dejavnosti ne zadošča. Da je tožnik opravljal delo vzgojitelja, ki mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni okoliščina, ki bi že sama po sebi pomenila, da je nadaljnje sodelovanje onemogočeno.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00009922
ZDR člen 31, 32, 184, 184/1.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 150, 171, 171/1.. ZVZD-1 člen 5, 7, 7/2, 52, 52/2, 59.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - odklonitev dela - krivdna odgovornost - soodgovornost delavca
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni niti krivdno niti objektivno odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala, ker je opravljala delo, ki ga glede na njene delovne obveznosti ni bila dolžna opravljati, ki je bilo v nasprotju z navodili tožene stranke, in ki ga tožena stranka tudi ni dopuščala. Zgolj dejstvo, da je tožnici škoda nastala pri opravilu, ki je bilo povezano z njenimi delovnimi obveznostmi, v času njenega delovnega časa in na območju, kjer je tožena stranka sicer dovoljevala gibanje zaposlenih (med malico in za odnašanje smeti), še ne daje podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke.
Delavec ima pravico odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi. Ker je od povprečnega delavca (ki predstavlja merilo skrbnosti pri delovnih nesrečah) mogoče utemeljeno pričakovati, da bo opustil tista opravila, ki bi lahko poslabšala njegovo zdravstveno stanje, lahko opustitev takšnega ravnanja, tj. opustitev odklonitve opravljanja dela, predstavlja podlago za delavčevo soodgovornost k nastanku škode na podlagi prvega odstavka 171. člena OZ. Ne more pa biti opustitev odklonitve opravljenega dela podlaga za izključitev delodajalčeve odškodninske odgovornosti.
neupravičena pridobitev - odpad pravne podlage - pogodba o prenosu terjatve - cesija - ugovor zastaranja - kdaj začne zastaranje teči - splošni zastaralni rok - pravila vračanja - obseg vrnitve
Sodišče prve stopnje je zmotno tolmačilo pomen cesije. Njeno bistvo je v prenosu terjatve na novega upnika (cesionarja). Tudi če je šlo med K. K. in tožencem za cesijo v izterjavo (toženec sicer ni trdil, da bi sam imel proti K. K. terjatev, zaradi česar bi bila aktualna cesija v izterjavo), je bil tudi v tem primeru prenos terjatve popoln. Na podlagi sklenjene pogodbe o odstopu terjatve je prišlo do spremembe pripadnosti terjatve, ki je od cesije naprej pripadala tožencu. Čim je Uprava RS za javna plačila prenesla omenjena denarna sredstva po sklepu o izvršbi na transakcijski račun toženčevega takratnega pooblaščenca velja, da jih je prejel toženec kot upnik. Kakšen dogovor je glede razpolaganja z izterjanimi sredstvi toženec sklenil s K. K. in svojim takratnim pooblaščencem, je za razmerje med tožencem in tožnico povsem nepomembno in ne vpliva na obstoj toženčeve reparacijske obveznosti do tožnice v posledici prenehanja njene obveznosti plačila kupnine.
zahteva za povrnitev stroškov postopka - pravni interes za pritožbo - predlog za izdajo dopolnilnega sklepa - dopolnilni sklep o stroških - napoved izdaje dopolnilnega sklepa - odločanje po uradni dolžnosti - pravica do sodnega varstva
Sodišče je v sklepu o zavrnitvi predloga za začetek stečajnega postopka strankama pojasnilo, da bo o stroških postopka odločilo z dopolnilnim sklepom, iz česar izhaja, da prvostopenjsko sodišče zahtevka dolžnika za povračilo stroškov postopka ni prezrlo. Drži sicer pritožbena trditev, da za pridržanje odločitve o stroških postopka potem, ko je že odločilo o glavni stvari, prvostopenjsko sodišče ni imelo zakonske podlage. Vendar pa je z napovedjo izdaje posebnega sklepa o stroških postopka pri dolžniku povzročilo, da se v pričakovanju izdaje tega sklepa dolžnik ni poslužil možnosti predlaganja izdaje dopolnilnega sklepa po prvem odstavku 325. člena ZPP. Z neupoštevanjem tega dejstva in formalističnim vztrajanjem pri dolžnikovem predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa tudi v opisani situaciji, bi namreč po presoji pritožbenega sodišča prišlo do kršitve ustavne pravice dolžnika do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.
tožbeni zahtevek - sklepčnost - materialno procesno vodstvo - sklep o napotitvi na pravdo - vezanost stranke na napotitveni sklep
Stranka pa ni vezana na napotitveni sklep in ne glede na vsebino takega sklepa sama nosi skrb za materialnopravno pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka. Pritožbeno stališče o procesnih učinkih napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča ni pravilno, dedič namreč lahko vloži tožbo na podlagi drugačnega temelja, kot izhaja iz napotitvenega sklepa, tožbeni zahtevek lahko oblikuje drugače in z njim uveljavlja tudi več ali manj od tega, kar je vsebovano v napotitvenem sklepu.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00010847
ZDR člen 184.. OZ člen 131, 171.. ZVZD-1 člen 12.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - soprispevek oškodovanca - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Pravilni so materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje, da je tožena stranka opustila ustrezno skrbnost pri zagotavljanju varnega dela, saj je dopuščala, da so zaposleni manipulirali s paletami v nasprotju s pravili o varnosti in zdravju pri delu v prid hitrosti pri delu, takšno prakso je poznala, prav tako so se pred tem že zgodile nesreče s prevrnitvijo palet, tožena stranka pa ni reagirala in ni ukrepala, da bi v prihodnje te nesreče preprečila.
Ob zgolj teoretični poučenosti tožnika za delo z viličarjem (praktični pa ne) in ob dopuščanju manipuliranja z blagom v nasprotju z navodili oziroma varnim načinom dela s strani tožene stranke je zaključek o 20 % soprispevku tožnika materialnopravno zmoten. Ob pravilni uporabi materialnega prava je za posledice nesreče pri delu spornega dne v celoti odgovorna tožena stranka, saj njena krivda nevtralizira ugotovljeno krivdo tožnika.
Pravdni stranki sta se na prvem naroku za glavno obravnavo sicer odpovedali ponovni glavni obravnavi, razen v primeru, da bo sodišče pri Zavodu RS za zaposlovanje pridobilo zvočni posnetek razgovora tožnice s pričo, v tem primeru pa bo sodišče določilo nov narok za glavno obravnavo. Dejstvo je, da postopek pred sodiščem tedaj še ni bil zaključen in je razumljivo, da tožnica do tega trenutka ni priglasila vseh stroškov postopka, saj še ni bil znan obseg vseh njenih stroškov. V nadaljevanju je sodiše izdalo sodbo, s katero je odločilo tudi o stroških postopka, pri tem pa stranki ni predhodno obvestilo, da je dokazni postopek zaključen in tako tožnici tudi ni dalo možnost, da priglasi svoje potrebne stroške postopka. Tako sodišče ni odločalo o vseh stroških postopka, niti jih ni priznalo niti jih ni zavrnilo.
regresni zahtevek - vezanost civilnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo - napad na uradno osebo - kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - poškodovanje policista - nogometna tekma - ugovor previsoko izplačane odškodnine - nekonkretiziran ugovor
Zaradi vezanosti civilnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, toženec v tej pravdi ni mogel več trditi in dokazovati, da dejanja, kot je opisan v izreku kazenske sodbe, ni storil; da zaradi njegovega dejanja niso nastale posledice opisane v izreku; da med dejanjem in posledicami ni vzročne zveze in da ni kriv. Skratka, ne more uveljavljati ugovorov, ki nasprotujejo ugotovitvam, ki so tvorile podlago za izdajo kazenske obsodilne sodbe.
Toženec je imel v teku tega postopka možnost uveljavljati (tudi) ugovor previsoko izplačane odškodnine in s tem doseči, da bi višino izplačanih odškodnin (tudi z izvedencem) preverilo sodišče, pa te možnosti ni izkoristil.
SPZ člen 19, 19/1, 19/2. ZGO-1 člen 2, 2/1, 21, 21/1, 211, 212, 213. ZCes-1 člen 3. ZDen člen 19.
varstvo lastninske pravice - vznemirjanje lastninske pravice - občina - javno dobro - splošna raba - javna površina - javne ceste - grajeno javno dobro - pridobitev statusa javnega dobra - zasebna lastnina - nepremičnina v zasebni lasti - odstranitev ograje - ureditev dostopa - služnost - pridobitev služnostne pravice
Tožniku je treba pojasniti, da splošna raba še ne pomeni, da gre za javno dobro. Javno dobro ne pridobi tega statusa samodejno, na podlagi javne rabe, temveč le na podlagi izrecnega določila ustreznega pravnega akta, ki je lahko splošen ali posamičen, ali ob izkazanih predpostavkah iz 211. - 213. člena ZGO-1.
Ali povedano drugače; odločilen je odgovor na vprašanje, ali lahko vsak uporablja nepremičnini, ker sta javno dobro in je zato vsak uporabnik teh nepremičnin upravičen zahtevati od toženke enako pravno varstvo kot ga uveljavlja tožnik. Glede na okoliščine konkretnega primera, je odgovor lahko le negativen, ker sta nepremičnini zasebna last toženke, ki nista javno dobro.
S tem, ko je bilo v postopku pravnomočno ugotovljeno, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku spornega dne, zakonita, je odpadla tudi podlaga za ugoditev preostalemu delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki je temeljil prav na zatrjevani nezakonitosti te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (reintegracijski in reparacijski del njegovega tožbenega zahtevka oziroma podredno sodna razveza pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 s plačilom denarnega povračila).
ZPP člen 324, 324/6, 333, 343, 343/1, 352.. ZPP-E Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (2017) člen 125, 125/1, 125/2, 125/3.. ZDSS-1 člen 19.
V predmetni zadevi je bila izpodbijana sodba izdana po začetku veljavnosti novele ZPP-E. Sodišče prve stopnje je pravilno odločalo in določilo pritožbeni rok 15 dni po zakonu o pravdnem postopku v besedilu, kakršno je bilo pred uveljavitvijo ZPP-E. Postopek pred sodiščem prve stopnje se namreč konča z izdajo sodbe. Skladno z določbo 324. člena ZPP mora imeti pisna sodba uvod, izrek in obrazložitev ter pravni pouk o pritožbi. Skladno z določbo šestega odstavka tega člena v pravnem pouku o pritožbi sodišče navede rok za vložitev pritožbe. Ker je pravni pouk del sodbe, je tudi za tega treba upoštevati pravila postopka kot so veljala do uveljavitve novele ZPP-E.
začasna odredba - odvzem pravice do stikov z otrokom - denarna kazen - namen denarne kazni - izvršilno sredstvo
V sodni praksi je enotno stališče, da namen denarne kazni ni kaznovanje dolžnika. Denarna kazen predstavlja izvršilno sredstvo, ki kot posredna prisila vpliva na voljo dolžnika, da stori oziroma opusti ravnanja, ki so predmet zavarovanja oziroma obveznosti iz izvršilnega naslova. Njen naboj je v konkretni in učinkoviti zaščiti pravic, ki so predmet zavarovanja ali pripadajo udeležencu izvršilnega postopka.
Glede na te okoliščine se tako izkaže, da se je primarni namen denarne kazni spremenil, saj se je denarna kazen kot izvršilno sredstvo v začasni odredbi, ki naj bi primarno zagotavljala varstvo koristi otrok, spremenila zgolj v kaznovanje nasprotnega udeleženca. Temu pa ni namenjen institut denarne kazni.
Prepričljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni prispeval k nastanku škode in je zato utemeljeno zavrnjen tudi ugovor deljene odgovornosti (171. člen OZ).
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - datum nastanka invalidnosti - vzrok invalidnosti
Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da ima tožnica skupno dopolnjene 6 let, 5 mesecev in 18 dni pokojninske dobe, pravilno zaključilo, da še vedno ne izpolnjuje potrebne gostote 8 let pokojninske dobe za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Na dan nastanka I. kategorije invalidnosti 4. 7. 2014 je tožnica dopolnila 44 let starosti oziroma 24 delovnih let, tako da skladno z določbo 2. alineje 42. člena ZPIZ-2 znaša 1/3 od tega 8 let. Dobe v takšnem trajanju pa tožnica nedvomno ne izpolnjuje, s tem pa tudi ne pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine.
ZPIZ-2 člen 25, 25/4, 108, 108/1, 108/2.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 5.
starostna pokojnina
Prav to, da je bila tožnica na podlagi delovnega razmerja vključena v obvezno zavarovanje, četudi je po zatrjevanju na podlagi angleške nacionalne zakonodaje že izpolnila pogoje za upokojitev, je za pritožbeno rešitev zadeve edino odločilno. Pomeni namreč, da ji, čeprav izpolnjuje pogoja starosti in pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine, te pravice ni mogoče priznati.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM00011189
KZ-1 člen 86. ZIKS-1 člen 12.
nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - smotrnost - zapor ob koncu tedna - formalni pogoji - nezaposlenost
Sodišče nadomesti kazen zapora z delom v splošno korist le, če je prepričano, da je tak ukrep glede na težo dejanja, okoliščine, vzroke za dejanje in nevarnost, ki jo storilec predstavlja za družbo, smotrn. In prvostopno sodišče je po tem, ko je skrbno pretehtalo vse okoliščine obravnavane zadeve ugotovilo, da predlagani ukrep pri obsojencu ne bi bil smotrn.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00010924
ZDR-1 člen 7.. ZPP člen 189, 189/2, 189/3.
zavrženje dela tožbe - odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Tožnica med drugim uveljavlja, da ji je bila odvzeta izobrazba srednje medicinske sestre. Sodišče prve stopnje ji je v razlogih sodbe pravilno pojasnilo, da ji ta izobrazba ni bila odvzeta, pač pa je tožena stranka na podlagi odločbe ZPIZ o uvrstitvi tožnice v III. kategorijo invalidnosti z omejitvami pri delu tožnico zaposlila na ustreznem delovnem mestu administrator IV, s čimer ji ni odvzela izobrazbe srednje medicinske sestre. Zavzelo je pravilno stališče, da sprememba delovnega mesta na podlagi odločbe ZPIZ ne moremo šteti za trpinčenje. Tožena stranka na podlagi predpisov, ki veljajo za javne uslužbenec ne more tožnici priznati več pravic, kot ji gredo po veljavnih predpisih. Tožničine trditve, da imajo druge sodelavke v administraciji status srednjih medicinskih sester, so presplošne, da bi jih bilo mogoče upoštevati, saj ni navedla, za katere sodelavke gre, ter ali res opravljajo delo na enakem delovnem mestu kot tožnica. Glede na to je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni bila neenako obravnavana oziroma trpinčena na delovnem mestu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VSL00009515
OZ člen 352, 352/1. ZPP člen 92, 137, 137/1. ZUS-1 člen 22, 22/1.
zastaranje odškodninske terjatve - subjektivni zastaralni rok - neposredno zastopanje - neposredno vročanje stranki - vročanje pooblaščencu stranke
Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. V konkretnem primeru je bil nastanek vtoževane škode tožniku znan najkasneje 3. 12. 2009. Sporno pa je, ali je bil navedenega dne znan tudi povzročitelj (tožena stranka). Glede povzročitelja velja, da je oškodovanec zanj izvedel, ko je izvedel za okoliščine, pod katerimi v odškodninskem pravu določen subjekt odgovarja za povračilo škode.
V upravnem sporu se uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače. Ker ZUS-1 o vročanju nima posebnih določb, se glede tega vprašanja uporablja ZPP. Ko ima stranka pooblaščenca, se pisanja vročajo njemu. Neposredno vročanje stranki v takem primeru ni pravilno in predstavlja kršitev določb ZPP. Pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec, učinkujejo neposredno v sferi strank. ZPP tako določa neposredno zastopanje, katerega posledica je, da dejanja, ki jih v imenu in za račun stranke opravi pooblaščenec, učinkujejo neposredno v sferi same stranke (zastopanega). Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožeča stranka izvedela za povzročitelja škode že z vročitvijo sodbe Upravnega sodišča RS njenemu takratnemu pooblaščencu. Pravno nepomembne so tako pritožbene trditve, da tožena stranka istega dne od pooblaščenca sodbe še ni prejela.