DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00009922
ZDR člen 31, 32, 184, 184/1.. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 150, 171, 171/1.. ZVZD-1 člen 5, 7, 7/2, 52, 52/2, 59.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - odklonitev dela - krivdna odgovornost - soodgovornost delavca
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni niti krivdno niti objektivno odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala, ker je opravljala delo, ki ga glede na njene delovne obveznosti ni bila dolžna opravljati, ki je bilo v nasprotju z navodili tožene stranke, in ki ga tožena stranka tudi ni dopuščala. Zgolj dejstvo, da je tožnici škoda nastala pri opravilu, ki je bilo povezano z njenimi delovnimi obveznostmi, v času njenega delovnega časa in na območju, kjer je tožena stranka sicer dovoljevala gibanje zaposlenih (med malico in za odnašanje smeti), še ne daje podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke.
Delavec ima pravico odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi. Ker je od povprečnega delavca (ki predstavlja merilo skrbnosti pri delovnih nesrečah) mogoče utemeljeno pričakovati, da bo opustil tista opravila, ki bi lahko poslabšala njegovo zdravstveno stanje, lahko opustitev takšnega ravnanja, tj. opustitev odklonitve opravljanja dela, predstavlja podlago za delavčevo soodgovornost k nastanku škode na podlagi prvega odstavka 171. člena OZ. Ne more pa biti opustitev odklonitve opravljenega dela podlaga za izključitev delodajalčeve odškodninske odgovornosti.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - vzgojitelj - poseg v spolno nedotakljivost - nezakonitost odpovedi - reintegracija - sodna razveza - prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča
Sodišče pri presoji, ali obstajajo okoliščine in interesi za reintegracijo delavca ali za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, upošteva okoliščine in interese na strani delavca in delodajalca. O utemeljenosti predloga odloča sodišče, upoštevajoč vse okoliščine in interese obeh strank. Golo sklicevanje tožene stranke na naravo dejavnosti ne zadošča. Da je tožnik opravljal delo vzgojitelja, ki mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni okoliščina, ki bi že sama po sebi pomenila, da je nadaljnje sodelovanje onemogočeno.
neupravičena pridobitev - odpad pravne podlage - pogodba o prenosu terjatve - cesija - ugovor zastaranja - kdaj začne zastaranje teči - splošni zastaralni rok - pravila vračanja - obseg vrnitve
Sodišče prve stopnje je zmotno tolmačilo pomen cesije. Njeno bistvo je v prenosu terjatve na novega upnika (cesionarja). Tudi če je šlo med K. K. in tožencem za cesijo v izterjavo (toženec sicer ni trdil, da bi sam imel proti K. K. terjatev, zaradi česar bi bila aktualna cesija v izterjavo), je bil tudi v tem primeru prenos terjatve popoln. Na podlagi sklenjene pogodbe o odstopu terjatve je prišlo do spremembe pripadnosti terjatve, ki je od cesije naprej pripadala tožencu. Čim je Uprava RS za javna plačila prenesla omenjena denarna sredstva po sklepu o izvršbi na transakcijski račun toženčevega takratnega pooblaščenca velja, da jih je prejel toženec kot upnik. Kakšen dogovor je glede razpolaganja z izterjanimi sredstvi toženec sklenil s K. K. in svojim takratnim pooblaščencem, je za razmerje med tožencem in tožnico povsem nepomembno in ne vpliva na obstoj toženčeve reparacijske obveznosti do tožnice v posledici prenehanja njene obveznosti plačila kupnine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL00009506
ZZVZZ člen 87, 87/1, 90. ZPP člen 14, 115, 115/1.
vezanost civilnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo - delovna nezgoda (nesreča pri delu) - opustitev ukrepa varstva pri delu - odgovornost delodajalca za nesrečo pri delu - preložitev naroka za glavno obravnavo - upravičen razlog
Zgolj na podlagi obvestila, da se toženec nahaja v tujini in da je pooblaščenko poklical po telefonu, sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za sklepanje o upravičenosti razloga za nepristop toženca na narok.
Pravdno sodišče je vezano na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. V konkretnem primeru je bil toženec s pravnomočno sodbo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu. Na kakšen način je storil kaznivo dejanje, izhaja iz izreka kazenske sodbe, na katerega je pravdno sodišče v konkretnem primeru vezano, ker je predpostavka protipravnosti in krivdnega ravnanja toženca vsebovana v njegovi kazenski odgovornosti za kaznivo dejanje.
Pritožba v delu, ki se nanaša na odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, ni utemeljena. Za pritožbeno rešitev zadeve v tem delu je namreč edino relevantno, da se je tožnica eksplicitno strinjala s toženčevim obračunom odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti v določenem znesku, torej v znesku, kot ga je sodišče prve stopnje tudi priznalo.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da podredni tožbeni zahtevek, postavljen 13. 1. 2001 v drugem socialnem sporu, ne predstavlja zahteve za novo odmero pokojnine v smislu obravnavane ustavne odločbe, zato ji pred 1. 7. 2011 ni mogoče priznati višjega sorazmernega dela starostne pokojnine.
začasna odredba - odvzem pravice do stikov z otrokom - denarna kazen - namen denarne kazni - izvršilno sredstvo
V sodni praksi je enotno stališče, da namen denarne kazni ni kaznovanje dolžnika. Denarna kazen predstavlja izvršilno sredstvo, ki kot posredna prisila vpliva na voljo dolžnika, da stori oziroma opusti ravnanja, ki so predmet zavarovanja oziroma obveznosti iz izvršilnega naslova. Njen naboj je v konkretni in učinkoviti zaščiti pravic, ki so predmet zavarovanja ali pripadajo udeležencu izvršilnega postopka.
Glede na te okoliščine se tako izkaže, da se je primarni namen denarne kazni spremenil, saj se je denarna kazen kot izvršilno sredstvo v začasni odredbi, ki naj bi primarno zagotavljala varstvo koristi otrok, spremenila zgolj v kaznovanje nasprotnega udeleženca. Temu pa ni namenjen institut denarne kazni.
Tožnica je zahtevala odpravo odločbe tožene stranke in sklepa, s katerima ji je prenehala pravobranilska služba. Odločitev je tožena stranka sprejela na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije, s katerim je tožnici prenehala funkcija državne pravobranilke. Tožnica je zoper sklep Vlade Republike Slovenije z na Upravno sodišče RS vložila tožbo, s katero je zahtevala odpravo tega sklepa, podredno pa ugotovitev, da ta sklep ni pravilen in je nezakonit, njegovo odpravo in vrnitev zadeve v ponovni postopek. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo v upravnem sporu pravnomočno ugotovljeno, da je sklep Vlade Republike Slovenije o tožničinem prenehanju funkcije državne pravobranilke iz razloga po 7. točki 1. odstavka 59. člena ZDPra zakonit. Posledično sta zakoniti tudi izpodbijani odločbi tožene stranke, ki temeljita na tem sklepu.
SPZ člen 19, 19/1, 19/2. ZGO-1 člen 2, 2/1, 21, 21/1, 211, 212, 213. ZCes-1 člen 3. ZDen člen 19.
varstvo lastninske pravice - vznemirjanje lastninske pravice - občina - javno dobro - splošna raba - javna površina - javne ceste - grajeno javno dobro - pridobitev statusa javnega dobra - zasebna lastnina - nepremičnina v zasebni lasti - odstranitev ograje - ureditev dostopa - služnost - pridobitev služnostne pravice
Tožniku je treba pojasniti, da splošna raba še ne pomeni, da gre za javno dobro. Javno dobro ne pridobi tega statusa samodejno, na podlagi javne rabe, temveč le na podlagi izrecnega določila ustreznega pravnega akta, ki je lahko splošen ali posamičen, ali ob izkazanih predpostavkah iz 211. - 213. člena ZGO-1.
Ali povedano drugače; odločilen je odgovor na vprašanje, ali lahko vsak uporablja nepremičnini, ker sta javno dobro in je zato vsak uporabnik teh nepremičnin upravičen zahtevati od toženke enako pravno varstvo kot ga uveljavlja tožnik. Glede na okoliščine konkretnega primera, je odgovor lahko le negativen, ker sta nepremičnini zasebna last toženke, ki nista javno dobro.
Pravdni stranki sta se na prvem naroku za glavno obravnavo sicer odpovedali ponovni glavni obravnavi, razen v primeru, da bo sodišče pri Zavodu RS za zaposlovanje pridobilo zvočni posnetek razgovora tožnice s pričo, v tem primeru pa bo sodišče določilo nov narok za glavno obravnavo. Dejstvo je, da postopek pred sodiščem tedaj še ni bil zaključen in je razumljivo, da tožnica do tega trenutka ni priglasila vseh stroškov postopka, saj še ni bil znan obseg vseh njenih stroškov. V nadaljevanju je sodiše izdalo sodbo, s katero je odločilo tudi o stroških postopka, pri tem pa stranki ni predhodno obvestilo, da je dokazni postopek zaključen in tako tožnici tudi ni dalo možnost, da priglasi svoje potrebne stroške postopka. Tako sodišče ni odločalo o vseh stroških postopka, niti jih ni priznalo niti jih ni zavrnilo.
začetek stečajnega postopka - vpliv vložitve predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo - odložitev odločanja - zahteva dolžnika za odložitev odločanja o začetku stečajnega postopka - odlog plačila davka - domneva trajnejše nelikvidnosti
Vložen predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave ni predstavljal ovire za odločanja o upničinem predlogu za začetek stečajnega postopka. Le v kolikor dolžnik v ugovornem roku iz drugega odstavka 235. člena ZFPPIPP zahteva, da sodišče odloži odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka in zahtevi priloži listine iz drugega odstavka 236. člena ZFPPIPP, sodišče s sklepom odloži odločanje o upnikovem predlogu.
ZST-1 člen 11, 12a, 12a/2. ZUPJS člen 12, 18. ZSVarPre člen 23, 23/4.
oprostitev plačila sodne takse - dohodek, ki se upošteva - denarna odškodnina
Po določbi drugega odstavka 12a. člena ZST-1 se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. Določbe o slednjem pa vsebuje tudi ZSVarPre. Niti ZUPJS, niti ZSVarPre pa odškodnin ne izključujeta kot upoštevnih dohodkov pri ugotavljanju materialnega položaja.
ZSVarPre pa jih celo izrecno zajema med upoštevnimi neperiodičnimi dohodki. Ker se v sistemu socialnih prejemkov upoštevajo vsi dohodki, razen dohodki, ki so izrecno izvzeti, kar pa odškodnine niso, se glede na določbe ZUPJS in ZSVarPre upoštevajo kot relevanten dohodek.
ZDR člen 6a, 6a/4, 45, 45/2, 45/3.. ZDR-1 člen 7, 7/4, 8, 47, 47/3.
odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing
Tožnica je bila pri tožencu v spornem obdobju zaposlena na delovnem mestu skladiščnik. Delovno razmerje ji je prenehalo. Večino negativnih ravnanj je očitala tožencu (npr. dajanje nasprotujočih si navodil, ki jih tožnica ni mogla izvršiti, žalitve, neprimeren odnos, povečan in usmerjen nadzor nad tožničinim delom, odrejanje manjvrednega dela, odrejanje fizično zahtevnega dela, neenaka obravnava z ostalimi zaposlenimi itd.), glede katerih pa je sodišče prve stopnje po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da ti očitki niso resnični ali pa ne pomenijo trpinčenja na delovnem mestu v smislu določbe 6.a člena ZDR oziroma 7. člena ZDR-1.
Presoja, ali sporna ravnanja delodajalca kot celota predstavljajo trpinčenje delavca v smislu določbe 6.a člena ZDR oziroma 7. člena ZDR-1, je mogoča šele zatem, ko sodišče ugotovi, da je delodajalec očitana ravnanja tudi v resnici storil.
blagovna in storitvena znamka - uporaba storitvene znamke - začasna odredba - povrnitev pravdnih stroškov
Iz fotokopije biltena tožene stranke, ki ga je v spis predložila tožeča stranka (A4) je razvidno, da tožena stranka oglašuje tečaj za maturantski ples pod naslovom „Plesni tečaj – priprava na maturantski ples“. V besedilu pod tem oglasom je v prvih treh točkah pojasnjeno, kaj plesni tečaj zajema, v naslednjih štirih točkah pa je pojasnjena cena 20-urnega plesnega tečaja. Za odločitev o pritožbi sta pomembni prvi dve točki pojasnil o ceni: v prvi je navedena cena plesnega tečaja, ki znaša 38,00 EUR na maturanta, v drugi pa cena plesnega tečaja vključno z „Maturantsko parado". Ta cena pa znaša 50,00 EUR na maturanta.
S čim konkretno, s katerimi konkretnimi ravnanji je tožena stranka kršila storitveno znamko „Maturantska parada“ tožeča stranka v trditveni podlagi ni pojasnila.
V navedbah tožeče stranke pritožbeno sodišče ni zaznalo očitka, da tožena stranka uporablja storitveno znamko „Maturantska parada“ v nasprotju z določilom c. točke prvega odstavka 48. člena ZIL-1. Pa tudi iz povzetih dokazov kaj takega ne izhaja.
zahteva za povrnitev stroškov postopka - pravni interes za pritožbo - predlog za izdajo dopolnilnega sklepa - dopolnilni sklep o stroških - napoved izdaje dopolnilnega sklepa - odločanje po uradni dolžnosti - pravica do sodnega varstva
Sodišče je v sklepu o zavrnitvi predloga za začetek stečajnega postopka strankama pojasnilo, da bo o stroških postopka odločilo z dopolnilnim sklepom, iz česar izhaja, da prvostopenjsko sodišče zahtevka dolžnika za povračilo stroškov postopka ni prezrlo. Drži sicer pritožbena trditev, da za pridržanje odločitve o stroških postopka potem, ko je že odločilo o glavni stvari, prvostopenjsko sodišče ni imelo zakonske podlage. Vendar pa je z napovedjo izdaje posebnega sklepa o stroških postopka pri dolžniku povzročilo, da se v pričakovanju izdaje tega sklepa dolžnik ni poslužil možnosti predlaganja izdaje dopolnilnega sklepa po prvem odstavku 325. člena ZPP. Z neupoštevanjem tega dejstva in formalističnim vztrajanjem pri dolžnikovem predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa tudi v opisani situaciji, bi namreč po presoji pritožbenega sodišča prišlo do kršitve ustavne pravice dolžnika do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37.. ZPIZ-1 člen 67.
invalidska pokojnina
Tožnik na dan uveljavitve Sporazuma o socialnem zavarovanju med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo (Sporazum) 1. 8. 2008 ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela. Skladno z določbo 37. člena Sporazuma tako dajatev, invalidska pokojnina, ki je bila tožniku priznana v BIH tudi na podlagi Sporazuma, še naprej ostaja obveznost nosilca zavarovanja v BIH. To pa pomeni, da tožnik po uveljavitvi Sporazuma, na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine, pri toženi stranki ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev.
Prepričljiv je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni prispeval k nastanku škode in je zato utemeljeno zavrnjen tudi ugovor deljene odgovornosti (171. člen OZ).
Dobrovernost posestnika pomeni, da posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Zato je za presojo dobrovernosti posestnika pomembno zgolj posestnikovo nevedenje oziroma vedenje tega, da stvar, ki jo ima v posesti, je oziroma ni njegova.
Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dejanskega vprašanja aktiviranja statusa s.p. s strani tožnika po spornem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki in njegove prijave v socialna zavarovanja. Navedena okoliščina je pomembna iz razloga, ker dvojno delovno razmerje za poln delovni čas ni mogoče. Gre za pomembno okoliščino za določitev datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze po določilih 118. člena ZDR-1.
Bistvo društva kot pravne osebe je, da deluje navzven kot subjekt z lastno pravno osebnostjo. Ko postane subjekt prava, pa postane pravo zanj obvezno, kar pomeni, da postane tudi deliktno odgovoren. Slednje pomeni, da to, na kakšnih načelih temeljijo medsebojna razmerja članov društva in kakšen namen in cilje članstvo v društvu uresničuje, za deliktno odgovornost društva kot pravne osebe ni pravno odločilno.