Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča, da pri tožniku ne obstoji takšno zdravstveno stanje, ki bi utemeljevalo razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in posledično priznanje invalidske pokojnine.
ugotavljanje stopnje invalidnosti - vzrok invalidnosti - poklicna bolezen - izvedensko mnenje - pisna napaka - sprememba sodbe
Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da entenzopatij ni upoštevalo kot poklicno bolezen, saj navedeno stanje ni v Seznamu poklicnih bolezni. Razen tega naj bi bile entenziopatije zaradi pogojev na delovnem mestu zgolj pospešene, ne pa povzročene. Pritožbeno sodišče s takim stališčem sodišča prve stopnje soglaša. Nenazadnje tudi sodna izvedenka zaslišana na naroku za glavno obravnavo ni posebej izpostavila, v kolikšni višini bi v primeru, če bi bile entenzopatije upoštevane kot poklicna bolezen (v okviru vibracijske bolezni) posebej vplivale na tožnikovo invalidnost. Skupno je namreč vpliv vibracijske bolezni ocenila v višini 40 % in tak odstotek je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri svoji odločitvi.
Sprememba v dejanski podlagi se presoja upoštevajoč pravnorelevantna dejstva, to je tožničino starost do uveljavitve ZPIZ-2 in ne njeno starost ob vložitvi vloge. Sodišče je pravilno ugotovilo, da določba v šestem odstavku 110. člena ZPIZ-1 določa, da če vdovi pravica do vdovske pokojnine preneha pred dopolnjenim 53. letom starosti, toda po dopolnjenem 48. letu, jo lahko znova uveljavi ko dopolni 53 let starosti. Tega pogoja tožnica ni izpolnila.
Tožnica zahtevanih zakonskih pogojev še vedno ne izpolnjuje, zaradi česar ni upravičena do priznanja vdovske pokojnine. Ker je ključen trenutek ugotavljanja starosti na dan 31. 12. 2012, se pravno relevantno dejansko stanje s potekom časa ne bo spremenilo.
ZPIZ-2 člen 4, 4/2, 108, 108/1, 108/2, 108/3, 111, 111/1, 111/2.. ZUstS člen 23.. URS člen 22, 50.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 13, 14.
invalidska pokojnina - I. kategorija invalidnosti - nastanek invalidnosti - pričetek izplačevanja
Izplačilo pokojnine je pogojeno s prenehanjem zavarovanja. V kolikor zavarovanec na dan izpolnitve pogoja za pridobitev pravice ni zavarovan, se glede na sistemsko ureditev v 2. odstavku 111. člena ZPIZ-2 pokojnina izplačuje največ za 6 mesecev nazaj od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Čeprav po 2. odst. 4. člena ZPIZ-2 pravice iz obveznega zavarovanja ne zastarajo, to ne pomeni, da ne bi moglo priti do izgube izplačil posameznih mesečnih zneskov. Po ustaljeni sodni praksi pritožbenega in revizijskega sodišča je potrebno ločiti priznanje pravice do invalidske pokojnine od njenega izplačevanja. Zmotno in zato nesprejemljivo je stališče pritožnice, da ni podlage za različno obravnavanje pridobitve in realizacijo pravic. Ob razlagi, za katero se zavzema pritožba bi lahko imel posameznik hkrati dva statusa, bil sočasno prejemnik dveh dajatev iz socialnega zavarovanja, ali bil v določenem obdobju brez obveznega zavarovanja in brez pravic.
ZDSS-1 člen 82, 82/1, 82/1-1.. ZUP člen 50, 50/4.. ZPIZ-2 člen 4, 4/1, 26, 26/1, 108, 108/1, 111, 111/2.. URS člen 14, 14/2, 33, 50.
pravica do vdovske pokojnine - nadaljevanje postopka z dediči stranke - nepodedljive pravice - odločitev ustavnega sodišča
Glede na to, da postopek za priznanje vdovske pokojnine, ki se je pričel na zahtevo matere obeh tožnikov, do njene smrti ni bil zaključen, saj ni bila izdana niti prvostopenjska upravna odločba, se s pravnima naslednikoma ne more nadaljevati. Po 1. odst. 4. člena ZPIZ-2 pravica do vdovske pokojnine ni prešla niti ni mogla preiti na tožeči stranki, ki sta sicer dediča po pokojni mami. Na podlagi 4. odst. 50. člena ZUP-a v zvezi s 1. odst. 4. člena ZPIZ-2 je bil predsodni postopek s sklepom z dne 28. 11. 2018 zakonito ustavljen in z odločbo z dne 22. 10. 2019 pritožba zoper procesno odločitev utemeljeno zavrnjena.
ZPIZ-2 člen 41, 63, 63/2.. ZDSS-1 člen 61.. ZPP člen 8.
ugotavljanje stopnje invalidnosti - II. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - izvedena priča - zavrnitev dokaznih predlogov
Sodišče prve stopnje je ustrezno razčistilo dejansko stanje. Na predlog tožnika je od invalidske komisije II. stopnje zahtevalo, da opravi osebni pregled ter da odgovori na vprašanje sodišča v zvezi s tožnikovo delovno zmožnostjo. Tudi z zaslišanjem obeh članov invalidske komisije je sodišče prve stopnje razčistilo, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, je pa pri tožniku podana poklicna invalidnost. Glede na njegovo starost in s tem nezmožnost za poklicno rehabilitacijo, je tožena stranka tožniku, skladno z že citiranimi zakonskimi določbami, kot invalidu II. kategorije invalidnosti utemeljeno priznala pravico do invalidske pokojnine.
ZPP člen 325, 339, 339/1.. ZDSS-1 člen 58, 82.. ZPIZ-2 člen 13 do 24, 27, 30, 37, 202, 398.. ZUP člen 147.. ZMEPIZ-1 člen 31.. ZUTD člen 140.
starostna pokojnina - višina pokojnine - pokojninska doba - denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - predhodno vprašanje - relativna bistvena kršitev določb postopka - sprememba sodbe
V okoliščinah obravnavanega primera odprava upravnih odločb ni sprejemljiva, saj bi imela za posledico, kot da o pravici do starostne pokojnine še ne bi bilo odločeno, čeprav je sporna zgolj višina priznane denarne dajatve. V izpodbijani sodbi je pomanjkljivo razlogovano, da je pravna podlaga za razsojo zadeve podana le v določbah od 13. do 24. člena ZPIZ-2 in hkrati pravilno utemeljevano, da bi bilo potrebno v predsodnem postopku postopati po 147. člena ZUP-a in kot predhodno vprašanje razčistiti pokojninsko dobo in v pokojninsko osnovo vštevna nadomestila iz naslova brezposelnosti v letu 2019. Dejstvo je, da socialni spor V Ps 419/2021 o odpravi pravnomočno priznanega nadomestila za brezposelnost, še ni zaključen. Tudi sicer 82. člen ZDSS-1, ki določa, da sodišče odpravi izpodbijani upravni akt in naloži izdajo novega, izrecno ne narekuje odprave prvostopenjskega. To je potrebno upoštevati tudi v predmetni zadevi, ko pravilnost s prvostopenjsko odločbo priznane starostne pokojnine od dneva izpolnitve pogojev sploh ni vprašljiva, temveč le višina odmerjene denarne dajatve.
ZPIZ-2G člen 130.. ZPIZ člen 20, 298.. ZPIZ-2 člen 99, 103, 393, 393/1, 393/2.. ZDSS-1 člen 82, 82/1, 82/1-2.
družinska pokojnina - dodatek za pomoč in postrežbo - višina dodatka - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba sodbe
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo na drugi odstavek 393. člena ZPIZ-2, iz katere izhaja, da pravico do družinske ali vdovske pokojnine lahko pod pogoji in na način, ki jih določa ta zakon, uveljavijo družinski člani, osebe iz prvega odstavka 393. člena ZPIZ-2, prav tako pa tudi družinski člani uživalca pokojnine po prejšnjih predpisih, če izpolnjujejo pogoje, ki jih določa ta zakon za družinske člane.
Utemeljena je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na odmero dodatka za pomoč in postrežbo. Sodišče prve stopnje je pri tem zmotno uporabilo določbo 2. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1. Priznalo je namreč pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, medtem ko je odmero naložilo toženi stranki. V tem primeru bi morala torej tožena stranka ponovno izdati novo odločbo ter odločiti o višini dodatka za pomoč in postrežbo. Pri tem pa je bistveno, kot to poudarja že tožena stranka v pritožbi, da je način odmere dodatka določen v 103. členu ZPIZ-2, sama višina dodatka za pomoč in postrežbo pa je določena v Sklepu o zneskih dodatka za pomoč in postrežbo.
ZDR člen 206.. ZDR-1 člen 202.. OZ člen 346.. ZS člen 3.. ZPIZ-2 člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2.. URS člen 50.
plačilo prispevkov - poklicno zavarovanje - pravice iz obveznega zavarovanja - voznik tovornega vozila - zastaranje
Neutemeljene so pritožbene navedbe o drugem odstavku 4. člena ZPIZ-2, ki določa da pravice iz obveznega zavarovanja ne zastarajo. Pri poklicnem zavarovanju namreč ne gre za obvezno zavarovanje po ZPIZ-2. Obvezno zavarovanje je urejeno v drugem delu zakona in se z njim zagotavljajo pravice do pokojnine, pravice na podlagi invalidnosti, pravica do letnega dodatka ter pravica do dodatka za pomoč in postrežbo (prvi odstavek 3. člena ZPIZ-2), medtem ko je poklicno zavarovanje urejeno v enajstem delu ZPIZ-2 in se z njim zagotavlja pravica do poklicne pokojnine (drugi odstavek 3. člena ZPIZ-2). Določba drugega odstavka 4. člena ZPIZ-2 tako ne zajema tudi poklicnega zavarovanja. Glede na vse navedeno z odločitvijo sodišča prve stopnje ni poseženo v pravico do pokojnine (kot pravico do socialne varnosti) iz 50. člena Ustave RS.
Treba je ločiti med mnenjem in priporočili lečečih specialistov ter izvedenskim mnenjem izvedencev. Lečeči specialist pacienta zdravi, medtem ko izvedenci v skladu s pravili znanosti in stroke objektivno ocenjujejo obstoj določenih dejstev, konkretno obstoj preostale delovne zmožnosti. Pri tem morajo upoštevati tudi definicijo invalidnosti, ki ni zgolj medicinska kategorija. Zato se mnenja izvedenskega organa lahko tudi razlikujejo od mnenj in predlogov lečečih specialistov.
V tem sporu je ključno, da je mogoče obdobje prostovoljne vključitve v zavarovanje po 1. 1. 2013 kot pokojninske dobe brez dokupa uveljaviti šele po uveljavitvi novele ZPIZ-2K. Ta novela ne vpliva na veljavnost izpodbijanih odločb, ki so bile izdane upoštevajoč veljavno zakonodajo ob priznanju pravice do predčasne pokojnine. Sodišče je podrobno in argumentirano pojasnilo, zakaj ni ugotovilo pogojev iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2. Opozorilo je, da je bila tožnici pravica do predčasne pokojnine upoštevajoč tedanje predpise pravilno priznana, saj za priznanje obdobja prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje od 1. 1. 2013 do 17. 1. 2016 ob izdaji odločbe z dne 9. 7. 20193 ni bilo nobene podlage.
ZPIZ-2 člen 39a, 133, 159, 159/1, 159/2.. ZDavP-2 člen 93, 93/4.
delna starostna pokojnina - pokojninska doba - plačani prispevki za socialno varnost - izpolnjevanje pogojev
Za rešitev sporne zadeve je ključna ugotovitev, da tožnica nima poravnanih prispevkov za čas od 1. 7. 2010 dalje. Že zaradi tega ne izpolnjuje pogoja dopolnjene pokojninske dobe za priznanje pravice, kot jo uveljavlja s tožbo. Ključno je namreč, da po podatkih, ki jih je uporabila tožena stranka, dopolnjena pokojninska doba znaša 33 let, 3 mesece in 23 dni. V primeru, da se prišteje bolniški stalež in porodniški dopust v trajanju 1 leto 7 mesecev in 12 dni, potem znaša pokojninska doba 34 let, 11 mesecev in 5 dni. Če pa bi upoštevali še ostalo obdobje v trajanju 2 leti, 4 mesece in 18 dni, bi znašala pokojninska doba 37 let, 3 mesece in 23 dni. Ker je bil v letu 2017 pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine in s tem v zvezi tudi pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine dopolnjenih 39 let in 8 mesecev pokojninske dobe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi če bila upoštevana navedena doba, tožnica ne bi izpolnila zahtevanega pogoja.
Naloga izvedenskega organa je, da vsak član komisije preuči medicinsko dokumentacijo s svojega specialističnega področja, zavarovanca osebno pregleda, poda ločeno mnenje, nato pa ob upoštevanju posameznih mnenj sodelujočih specialistov izvedenski organ poda skupno mnenje o vprašanju, ki mu ga je zastavilo sodišče. Po dosedanji sodni praksi se v teh primerih vsakemu izvedencu posebej priznava nagrada po 40. členu Pravilnika, saj se delo članov izvedenskega organa v ničemer ne razlikuje od dela izvedencev posameznikov. To velja toliko bolj za konkretni primer, ko je bilo z mnenjem Fakultetne komisije razčiščevano in odgovorjeno na eno najbolj zahtevnih strokovno medicinskih vprašanj in sicer, ali je bilo že leta 2008 tožnikovo zdravstveno stanje takšno, da je zaradi shizofrenije bila pri njem podana popolna izguba delazmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo (tako za šolanje, ki je bilo prekinjeno, kot tudi za krajšo zaposlitev nekaj mesecev, do katere kasneje ni nikoli več prišlo).
ZPIZ-2 člen 16, 16/1.. ZPP člen 157.. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 43.
ugotovitev lastnosti zavarovanca - stroški postopka - povod toženca za tožbo - potrebni stroški postopka
Po stališču pritožbenega sodišča je bistveno že dejstvo, da je tožena stranka postopek za ugotavljanje lastnosti zavarovanca začela po uradni dolžnosti, kar med strankama niti ni sporno. V tem primeru ne moremo govoriti o tem, da bi tožnik dal povod za tožbo, temveč je tožnik izkoristil pravno možnost, ki mu jo daje zakon in kot je bil to tudi poučen s pravnim poukom v dokončni odločbi, torej da lahko pred sodiščem vloži tožbo in z njo izpodbija odločbo za katero meni da ni pravilna in zakonita. Tožena stranka pa tudi ni pripoznala tožbenega zahtevka v odgovoru na tožbo, temveč šele v kasnejši vlogi. Tožbeni zahtevek na odpravo odločb je bil v delu, ki se nanaša na odpravo odločb tudi pravilno postavljen. Tožena stranka v odgovoru na tožbo tudi ni navajala, da bi bil tožbeni zahtevek nepravilno postavljen, temveč je predlagala, da sodišče o tem sporu razsodi brez glavne obravnave.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00058073
ZPIZ-2 člen 194, 194/1.. OZ člen 190, 190/1, 190/3, 191.
invalidnina za telesno okvaro - vrnitev neupravičeno prejetih sredstev - obogatitveni zahtevek - zmota glede obstoja obveznosti
V obravnavanem primeru ni mogoč zaključek, da je toženec vedoma izplačal nedolg iz naslova invalidnine za teleso okaro, do katere tožnik ni bil upravičen. Izplačila so bila očitno posledica pomanjkljive skrbnosti. Do neupravičenih izplačil je prišlo zaradi neustrezne koordinacije med posameznimi službami pri nosilcu zavarovanja. Pravila o zmoti, ki jo zakon ureja pri izpodbojnih pravnih poslih, kjer se zahteva njena bistvenost in opravičljivost, pri plačilu nedolga ne pride v poštev, saj je zmota glede obstoja obveznosti pri izpolnitvi nedolga lahko tudi krivdna. Zmota pri izplačilih invalidnine izključuje uporabo 191. člena OZ. Pravna podlaga za razsojo zadeve je zato nedvomno podana v 194. členu ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom OZ.
ZPP člen 254, 286b.. ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1, 82, 82/1, 86, 492, 492/3.
pravočasno grajanje postopkovnih kršitev - ugotavljanje stopnje invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - pravica do dela s krajšim delovnim časom
Tožnico bi bilo mogoče v I. kategorijo invalidnosti razvrstiti le, če pri njej ne bi bilo preostale delazmožnosti, ker več ne bi bila zmožna za nobeno organizirano pridobitno delo. Ker takšen zdravstveni dejanski stan ni izkazan, je tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnjen.
Glede na preostalo delazmožnost je na podlagi 1. odst. 82. člena ZPIZ-2 tožnici zakonito priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 19. 11. 2020 dalje.
ZPIZ-2 člen 199, 199/1, 201, 201/1, 201a, 413, 413/1.. ZPIZ-1 člen 201.. URS člen 23.
poklicno zavarovanje - plačilo prispevkov - voznik avtobusa - aktivna legitimacija - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - zavarovalna doba s povečanjem - izpolnjevanje pogojev
Za delovno mesto, na katerem so tožniki zaposleni, ni bilo po predpisanem postopku ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Tudi če bi se pri toženki v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa, to na odločitev ne bi imelo vpliva. Dopustno tudi ni preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa, oziroma upoštevati le čas vožnje. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu, zato sodišče tega pogoja pravilno ni preverjalo.
ZPIZ-2 člen 11, 27, 27/4, 27/5, 37, 37/6, 39a, 39a/1, 39a/2, 39a/5, 140, 140/6, 178, 391/1, 394.. ZUP člen 7, 147.. ZPP člen 13.
pravica do delne pokojnine - odmera starostne pokojnine - vezanost sodišča na pravnomočno upravno odločbo - zmotna uporaba materialnega prava
V primeru priznanja pravice do izplačevanja 20 % starostne pokojnine je zavarovanec, če se za to odloči, do izplačevanja upravičen od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve (39. a člen ZPIZ-2). Ne gre torej za odločanje organa po uradni dolžnosti, temveč izključno na zahtevo stranke. Šele 27. 2. 2019 je tožnik vložil vlogo za (ponovno) priznanje pravice do 20 % starostne pokojnine, zato do nje pred 28. 2. 2019 ne more biti upravičen.
Tožena stranka je pravilno upoštevala, da je tožnik po določbi šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 upravičen do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa zgolj za 1 % (tj. za 3 mesece pokojninske dobe brez dokupa), ker se je 1. 1. 2016 ponovno v obvezno zavarovanje vključil po prekinitvi zavarovanja 31. 12. 2015. Za takšen zaključek daje podlago gramatikalna razlaga besedne zveze iz šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 „in ostane vključen v obvezno zavarovanje“. Glede na pomen besede „ostati“ (ne prenehati biti) po Slovarju slovenskega knjižnega jezika ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da enodnevna prekinitev obveznega zavarovanja ni bistvena.
ZPIZ-2 člen 66, 68, 403, 403/2, 403/3.. ZPIZ-1 člen 143 do 149.
invalidnina za telesno okvaro
Tožnik je vlogo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro vložil 18. 12. 2019, ko še ni veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 121/2021, v nadaljevanju: ZPIZ-2J), ki skladno s spremenjeno določbo 403. člena ZPIZ-2 omogoča pridobitev invalidnine za zavarovance, katerih ugotovljena telesna okvara je posledica bolezni. Primeri, kakršen je tožnikov, ko je njegova telesna okvara nastala kot posledica bolezni in ne zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, zaradi do 7. 8. 2021 veljavnega drugega odstavka 403. člena ne izpolnjujejo pogojev za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro nastalo zaradi posledic bolezni.
Nedvomno so pri tožnici podane zdravstvene težave, vendar pa te težave niso take, da bi pomenile njeno popolno nezmožnost za delo. Na podano izvedensko mnenje je tožnica posredovala pripombe, na katere je sodna izvedenka tudi odgovorila. Pri tem je pojasnila, da nobena medicinska dokumentacija ne izkazuje popolne nezmožnosti za delo do 29. 9. 2017. Novejši izvidi torej ne izkazujejo, da bi pri tožnici do 29. 9. 2017, ko ji je prenehala vdovska pokojnina, prišlo do popolne izgube delazmožnosti. V tem primeru pa niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da bi tožnica obdržala pravico do vdovske pokojnine.