V tem sporu je ključno, da je mogoče obdobje prostovoljne vključitve v zavarovanje po 1. 1. 2013 kot pokojninske dobe brez dokupa uveljaviti šele po uveljavitvi novele ZPIZ-2K. Ta novela ne vpliva na veljavnost izpodbijanih odločb, ki so bile izdane upoštevajoč veljavno zakonodajo ob priznanju pravice do predčasne pokojnine. Sodišče je podrobno in argumentirano pojasnilo, zakaj ni ugotovilo pogojev iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2. Opozorilo je, da je bila tožnici pravica do predčasne pokojnine upoštevajoč tedanje predpise pravilno priznana, saj za priznanje obdobja prostovoljne vključitve v obvezno zavarovanje od 1. 1. 2013 do 17. 1. 2016 ob izdaji odločbe z dne 9. 7. 20193 ni bilo nobene podlage.
ZPIZ-2 člen 39a, 133, 159, 159/1, 159/2.. ZDavP-2 člen 93, 93/4.
delna starostna pokojnina - pokojninska doba - plačani prispevki za socialno varnost - izpolnjevanje pogojev
Za rešitev sporne zadeve je ključna ugotovitev, da tožnica nima poravnanih prispevkov za čas od 1. 7. 2010 dalje. Že zaradi tega ne izpolnjuje pogoja dopolnjene pokojninske dobe za priznanje pravice, kot jo uveljavlja s tožbo. Ključno je namreč, da po podatkih, ki jih je uporabila tožena stranka, dopolnjena pokojninska doba znaša 33 let, 3 mesece in 23 dni. V primeru, da se prišteje bolniški stalež in porodniški dopust v trajanju 1 leto 7 mesecev in 12 dni, potem znaša pokojninska doba 34 let, 11 mesecev in 5 dni. Če pa bi upoštevali še ostalo obdobje v trajanju 2 leti, 4 mesece in 18 dni, bi znašala pokojninska doba 37 let, 3 mesece in 23 dni. Ker je bil v letu 2017 pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine in s tem v zvezi tudi pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine dopolnjenih 39 let in 8 mesecev pokojninske dobe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi če bila upoštevana navedena doba, tožnica ne bi izpolnila zahtevanega pogoja.
Naloga izvedenskega organa je, da vsak član komisije preuči medicinsko dokumentacijo s svojega specialističnega področja, zavarovanca osebno pregleda, poda ločeno mnenje, nato pa ob upoštevanju posameznih mnenj sodelujočih specialistov izvedenski organ poda skupno mnenje o vprašanju, ki mu ga je zastavilo sodišče. Po dosedanji sodni praksi se v teh primerih vsakemu izvedencu posebej priznava nagrada po 40. členu Pravilnika, saj se delo članov izvedenskega organa v ničemer ne razlikuje od dela izvedencev posameznikov. To velja toliko bolj za konkretni primer, ko je bilo z mnenjem Fakultetne komisije razčiščevano in odgovorjeno na eno najbolj zahtevnih strokovno medicinskih vprašanj in sicer, ali je bilo že leta 2008 tožnikovo zdravstveno stanje takšno, da je zaradi shizofrenije bila pri njem podana popolna izguba delazmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo (tako za šolanje, ki je bilo prekinjeno, kot tudi za krajšo zaposlitev nekaj mesecev, do katere kasneje ni nikoli več prišlo).
ZPIZ-2 člen 16, 16/1.. ZPP člen 157.. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 43.
ugotovitev lastnosti zavarovanca - stroški postopka - povod toženca za tožbo - potrebni stroški postopka
Po stališču pritožbenega sodišča je bistveno že dejstvo, da je tožena stranka postopek za ugotavljanje lastnosti zavarovanca začela po uradni dolžnosti, kar med strankama niti ni sporno. V tem primeru ne moremo govoriti o tem, da bi tožnik dal povod za tožbo, temveč je tožnik izkoristil pravno možnost, ki mu jo daje zakon in kot je bil to tudi poučen s pravnim poukom v dokončni odločbi, torej da lahko pred sodiščem vloži tožbo in z njo izpodbija odločbo za katero meni da ni pravilna in zakonita. Tožena stranka pa tudi ni pripoznala tožbenega zahtevka v odgovoru na tožbo, temveč šele v kasnejši vlogi. Tožbeni zahtevek na odpravo odločb je bil v delu, ki se nanaša na odpravo odločb tudi pravilno postavljen. Tožena stranka v odgovoru na tožbo tudi ni navajala, da bi bil tožbeni zahtevek nepravilno postavljen, temveč je predlagala, da sodišče o tem sporu razsodi brez glavne obravnave.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00058073
ZPIZ-2 člen 194, 194/1.. OZ člen 190, 190/1, 190/3, 191.
invalidnina za telesno okvaro - vrnitev neupravičeno prejetih sredstev - obogatitveni zahtevek - zmota glede obstoja obveznosti
V obravnavanem primeru ni mogoč zaključek, da je toženec vedoma izplačal nedolg iz naslova invalidnine za teleso okaro, do katere tožnik ni bil upravičen. Izplačila so bila očitno posledica pomanjkljive skrbnosti. Do neupravičenih izplačil je prišlo zaradi neustrezne koordinacije med posameznimi službami pri nosilcu zavarovanja. Pravila o zmoti, ki jo zakon ureja pri izpodbojnih pravnih poslih, kjer se zahteva njena bistvenost in opravičljivost, pri plačilu nedolga ne pride v poštev, saj je zmota glede obstoja obveznosti pri izpolnitvi nedolga lahko tudi krivdna. Zmota pri izplačilih invalidnine izključuje uporabo 191. člena OZ. Pravna podlaga za razsojo zadeve je zato nedvomno podana v 194. členu ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom OZ.
ZPP člen 254, 286b.. ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1, 82, 82/1, 86, 492, 492/3.
pravočasno grajanje postopkovnih kršitev - ugotavljanje stopnje invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - pravica do dela s krajšim delovnim časom
Tožnico bi bilo mogoče v I. kategorijo invalidnosti razvrstiti le, če pri njej ne bi bilo preostale delazmožnosti, ker več ne bi bila zmožna za nobeno organizirano pridobitno delo. Ker takšen zdravstveni dejanski stan ni izkazan, je tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnjen.
Glede na preostalo delazmožnost je na podlagi 1. odst. 82. člena ZPIZ-2 tožnici zakonito priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 19. 11. 2020 dalje.
ZPIZ-2 člen 199, 199/1, 201, 201/1, 201a, 413, 413/1.. ZPIZ-1 člen 201.. URS člen 23.
poklicno zavarovanje - plačilo prispevkov - voznik avtobusa - aktivna legitimacija - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - zavarovalna doba s povečanjem - izpolnjevanje pogojev
Za delovno mesto, na katerem so tožniki zaposleni, ni bilo po predpisanem postopku ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Tudi če bi se pri toženki v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa, to na odločitev ne bi imelo vpliva. Dopustno tudi ni preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa, oziroma upoštevati le čas vožnje. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu, zato sodišče tega pogoja pravilno ni preverjalo.
ZPIZ-2 člen 11, 27, 27/4, 27/5, 37, 37/6, 39a, 39a/1, 39a/2, 39a/5, 140, 140/6, 178, 391/1, 394.. ZUP člen 7, 147.. ZPP člen 13.
pravica do delne pokojnine - odmera starostne pokojnine - vezanost sodišča na pravnomočno upravno odločbo - zmotna uporaba materialnega prava
V primeru priznanja pravice do izplačevanja 20 % starostne pokojnine je zavarovanec, če se za to odloči, do izplačevanja upravičen od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve (39. a člen ZPIZ-2). Ne gre torej za odločanje organa po uradni dolžnosti, temveč izključno na zahtevo stranke. Šele 27. 2. 2019 je tožnik vložil vlogo za (ponovno) priznanje pravice do 20 % starostne pokojnine, zato do nje pred 28. 2. 2019 ne more biti upravičen.
Tožena stranka je pravilno upoštevala, da je tožnik po določbi šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 upravičen do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa zgolj za 1 % (tj. za 3 mesece pokojninske dobe brez dokupa), ker se je 1. 1. 2016 ponovno v obvezno zavarovanje vključil po prekinitvi zavarovanja 31. 12. 2015. Za takšen zaključek daje podlago gramatikalna razlaga besedne zveze iz šestega odstavka 37. člena ZPIZ-2 „in ostane vključen v obvezno zavarovanje“. Glede na pomen besede „ostati“ (ne prenehati biti) po Slovarju slovenskega knjižnega jezika ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da enodnevna prekinitev obveznega zavarovanja ni bistvena.
ZPIZ-2 člen 66, 68, 403, 403/2, 403/3.. ZPIZ-1 člen 143 do 149.
invalidnina za telesno okvaro
Tožnik je vlogo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro vložil 18. 12. 2019, ko še ni veljal Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 121/2021, v nadaljevanju: ZPIZ-2J), ki skladno s spremenjeno določbo 403. člena ZPIZ-2 omogoča pridobitev invalidnine za zavarovance, katerih ugotovljena telesna okvara je posledica bolezni. Primeri, kakršen je tožnikov, ko je njegova telesna okvara nastala kot posledica bolezni in ne zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, zaradi do 7. 8. 2021 veljavnega drugega odstavka 403. člena ne izpolnjujejo pogojev za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro nastalo zaradi posledic bolezni.
Nedvomno so pri tožnici podane zdravstvene težave, vendar pa te težave niso take, da bi pomenile njeno popolno nezmožnost za delo. Na podano izvedensko mnenje je tožnica posredovala pripombe, na katere je sodna izvedenka tudi odgovorila. Pri tem je pojasnila, da nobena medicinska dokumentacija ne izkazuje popolne nezmožnosti za delo do 29. 9. 2017. Novejši izvidi torej ne izkazujejo, da bi pri tožnici do 29. 9. 2017, ko ji je prenehala vdovska pokojnina, prišlo do popolne izgube delazmožnosti. V tem primeru pa niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da bi tožnica obdržala pravico do vdovske pokojnine.
poklicno zavarovanje - plačilo prispevkov - voznik avtobusa - delovni čas - zavarovalna doba s povečanjem
Pritožba neutemeljeno izpodbija prvostopenjsko ugotovitev, da je tožnik izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa prebitega na delovnem mestu, za katerega se je štela zavarovalna doba s povečanjem. V zadevi VIII Ips 30/2019, na katero se je pravilno sklicevalo že prvostopenjsko sodišče, je Vrhovno sodišče RS obrazložilo, da tega pogoja ni mogoče tolmačiti tako, da bi dejanska vožnja (premikanje vozila) morala obsegati 80 % celotnega letnega fonda delovnega časa za takšnega delavca. Ta pogoj je treba razlagati v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena ZDR-1, pri čemer je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi.
V sodno izvedenskem mnenju je tudi po oceni pritožbenega sodišča strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da pri tožniku ne gre za dejanski stan iz 3. alineje 2. odst. 63. člena v zvezi s 1. odst. 63. člena ZPIZ-2, da bi ga bilo mogoče razvrstiti v III. kategorijo invalidnosti za delo v krajšem delovnem času 4 ure dnevno. Pri njem tudi ni TO po nobeni točki Seznama telesnih okvar.
Pritožbeno razlogovanje, da bi le izvedenec ortoped lahko natančno pojasnil zdravstveno stanje tožnice glede SCC, potek zdravljenja, omejitve, ki jih ima v vsakdanjem življenju, možnost vpliva temeljne bolezni na pojav drugih boleznih in funkcionalne sposobnosti tožnice, ne more predstavljati razloga za imenovanje sodnega izvedenca v socialnem sporu, saj je predmet socialnega spora omejena na invalidnost; in sicer kako zdravstveno stanje zavarovanca vpliva na opravljanje dela oziroma poklica v skladu s 63. členom ZPIZ-2.
Glede na prepričljivo mnenje izvedenskega organa, da je potrebna dodatna diagnostika in da zdravljenje še poteka, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine.
Za ugotovitev, ali je pri tožniku podana izguba delazmožnosti, je potrebna diagnostika. Lečeči specialist pa ni tisti organ, ki bi podal mnenje o delazmožnosti. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v več zadevah (kot npr. Psp 429/2014), je vloga lečečih specialistov drugačna kot vloga izvedencev, ki so dolžni poleg pravil stroke in znanosti upoštevati tudi definicijo invalidnosti.
Sodišče ni niti pristojno niti dolžno presojati upoštevajoč novelo ZPIZ-2M, saj o tem še ni bilo odločano v predsodnem postopku pri tožencu. Sodišče v tej zadevi ni imelo podlage, da bi presojalo konkretno dejansko stanje, ki je zaobseženo z dokončno odločbo, upoštevajoč kasnejše predpise. Toženec pri svojem odločanju še ni uporabil kasnejših predpisov, posledično zaradi česar ne obstoji podlaga, da bi te predpise uporabilo sodišče, ki je izdalo sodbo dan pred začetkom uporabe novele ZPIZ-2M.
ZPIZ-2 člen 53, 392.. ZPIZ-1 člen 110.. ZUP člen 260, 260-1.
I. kategorija invalidnosti - vdovska pokojnina - izredno pravno sredstvo - kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja - obnova predsodnega upravnega postopka
Pri tožnici je nesporno I. kategorija invalidnosti ugotovljena od 15. 8. 2011 in s tem nezmožnost za delo. Izvid iz leta 2019 izkazuje poslabšanje za kasnejše obdobje in je zato za rešitev predmetne zadeve pravno irelevanten. Ne gre namreč za takšen dokaz, ki bi obstajal že ob smrti zavarovanca leta 1998, niti ni bilo zatrjevano ali dokazovano, da bi bila tožnica ob moževi smrti popolnoma nezmožna za delo ali da bi to postala v enem letu po njegovi smrti ali da bi popolna nezmožnost za delo nastopila najkasneje do 7. 10. 2010 do konca uživanja družinske pokojnine. Iz navedenih razlogov je pravno povsem irelevantno pritožničino vztrajanje pri navedbah, ki se nanašajo na njeno zdravstveno stanje oziroma poslabšanje njenega zdravstvenega stanja.
ZPIZ-2 člen 42, 137.. ZPP člen 254, 339, 339/2, 339/2-8.
invalidska pokojnina - datum nastanka invalidnosti - I. kategorija invalidnosti - gostota zavarovanja - minimalna pokojninska doba - prišteta doba - invalidska komisija
Določilo 42. člena ZPIZ-2 določa minimalno pokojninsko dobo in pri tem uporabi besedno zvezo "polna delovna leta", ki pa je ni mogoče razlagati kot to zatrjuje tožnik. Besedna zveza "da se delovna leta štejejo kot polna leta", uporabljena v 42. členu ZPIZ-2, se nanaša na opredelitev obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti. V to obdobje se opravljanje dela oziroma delovna leta štejejo kot polna leta.
Pri datumu nastanka invalidnosti gre za strokovno medicinsko vprašanje, vendar se datum nastanka invalidnosti določi na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije, ki odraža zdravstveno stanje zavarovanca. Če tega ni mogoče določiti na tej podlagi, se v praksi toženca kot datum invalidnosti opredeli datum pregleda pri invalidski komisiji.
ZPP člen 196, 201, 201/4, 202, 202/1, 339, 339/1, 356, 362, 362/1.. ZPIZ-2 člen 68.. Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni (2003) člen 4, 4/4.. ZDSS-1 člen 61, 62.
Dokaz s specialistom dermatološke stroke je bilo sodišče dolžno izvesti že na podlagi napotil pritožbenega sodišča iz predhodnega razveljavitvenega sklepa, kot pravilno poudarja pritožnica. Čeprav je toženec dokaz z izvedencem dermatologom v tujini iz razlogov „ekonomičnosti“ umaknil, sodišče temu glede na načelo materialne resnice (61. člen ZDSS-1) in preiskovalno načelo (62. člen ZDSS-1) ne bi smelo slediti. Ne glede na umaknjen dokazni predlog z izvedencem iz tujine bi tudi zaradi pravnomočne razsoje, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo poklicna bolezen, dokaz s specialistom dermatološke stroke moralo izvesti celo po uradni dolžnosti.
poklicno zavarovanje - plačilo prispevkov - zavarovalna doba s povečanjem - delovni čas - voznik avtobusa
Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja določa, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS, štejejo tudi delovna mesta voznikov avtobusov v medkrajevnem, mestnem in primestnem prometu. Na teh delovnih mestih se zavarovalna doba šteje s povečanjem v organizacijah, ki so registrirane za javni cestni promet, pod pogojem, da imajo za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede in da vozniki prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu. Ta pogoj iz Sklepa pa se nanaša na delovno mesto in ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu.
ZPP člen 254, 254/3, 339, 339/2, 339/2-8.. ZPIZ-2 člen 63.
III. kategorija invalidnosti - poškodba pri delu - preostala delovna zmožnost - nepostavitev izvedenca
Opustitev izvedbe dokaza z imenovanjem izvedenca ortopedske stroke ne vpliva na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kot to zatrjuje pritožnik. Pri presoji delovne zmožnosti je odločilnega pomena poznavanje različnih poklicev in delovnih mest znotraj teh poklicev in zdravstvenih zahtev za zasedbo teh delovnih mest, kar sodi ravno v specialnost medicine dela, prometa in športa. Tudi po oceni pritožbenega sodišča za imenovanje drugega izvedenca ortopeda niso bili izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 254. člena ZPP.
Ker je izkazano, da priznane stvarne razbremenitve zagotavljajo, da se tožniku kljub opravljanju ustreznega dela invalidnost ne poslabša, je pravilen zaključek sodišča, da tožnik do 12. 1. 2021 ni popolnoma izgubil delovne zmožnosti.