Tožnik se v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in enako v pritožbi, sklicuje na nepravilno vročitev odločbe toženca z dne 24. 8. 2016. Takšne razloge bi lahko vsebovala pritožba zoper sklep opr. št. VIII Ps 1558/2016 z dne 28. 11. 2016 o zavrženju tožbe in ne predlog za vrnitev v prejšnje stanje oziroma, da bi nepravilna vročitev predstavljala razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče zahtevati vrnitev v prejšnje stanje. Trditve tožnika, da je dejansko dokončno odločbo toženca z dne 24. 8. 2016 prejel 29. 8. 2016 oziroma, da mu je žena, ki ni bila pooblaščena za vročanje pisanj, sporočila napačni datum prejema odločbe, ne more biti razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje je pravilno predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo, ker ne gre za stanje iz prvega odstavka 116. člena ZPP in za opravičljiv razlog za prepozno vloženo tožbo.
Določba 112. člena ZPP ne ureja položaja, ko je pošiljka naslovljena na pristojno sodišče, vendar na napačen naslov. Zato je takšno pravno praznino mogoče zapolniti s smiselno uporabo 8. odstavka 112. člena ZPP ter v povezavi s pravno urejenostjo očitnih pisnih napak, ki se lahko pripetijo tudi sodišču in jih je vedno mogoče popraviti (328. člen ZPP). Tudi kvalificiranemu pooblaščencu stranke, torej odvetniku, se lahko pripeti očitna pisna napaka, zaradi nje pa stranka ne sme nositi posledic izgube pravice do sodnega varstva, zagotovljene s 23. členom Ustave RS.
Odločba o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej. To izhaja iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-392/98. Kot ugotavlja Ustavno sodišče RS je bilo ponovno odmero pokojnine možno doseči v postopku s posebnim izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe, kot je bil urejen v 270. členu ZPIZ/92. Tudi veljavni ZPIZ-2 omogoča razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe v 183. členu. Kot pravno podlago za ponovno odmero pokojnine je Ustavno sodišče RS tudi uporabilo določbo 183. člena ZPIZ-2. V vsebino navedene določbe je poseglo le toliko, da ni odločilen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine, saj je v drugem odstavku 183. členu ZPIZ-2 določen rok 10-ih let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta in da torej v tem roku po tej določbi lahko uveljavlja razveljavitev ali spremembo odločbe. Ravno ta poseg v zvezi z 10-letnim rokom velja za tožnico in predstavlja zanjo pozitivni odstop od siceršnje možnosti uveljavljanja razveljavitve odločbe po 183. členu ZPIZ-2 glede na to, da gre za odločbo z dne 12. 10. 2000. Sicer pa se je Ustavno sodišče RS v celoti sklicevalo na tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2, ki učinke izdane odločbe veže bodisi na dano zahtevo ali datum izdaje odločbe po uradni dolžnosti.
Odločba o ponovni odmeri pokojnine po odločbi Ustavnega sodišča RS učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti.
ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 65, 66, 68.. ZDSS-1 člen 58, 58/1.
invalidska pokojnina - kategorija invalidnosti - vzrok invalidnosti
Razvrstitev v posamezno kategorijo invalidnosti ni pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, vendar je pomembno dejstvo, na podlagi katerega se določene pravice zavarovancu priznajo ali ne priznajo. Po mnenju pritožbenega sodišča obstoja, v takšnih primerih, ko se sama pravica prizna ali ne prizna, pravna korist in pravni interes za to, da se ugotovi tudi določeno pravno dejstvo. Pri ugotovitvi kategorije invalidnosti gre za ugotovitev posameznega materialno-pravnega upravičenja. Invalidnost je pogoj za pridobitev določenih zakonskih pravic, ne le s področja invalidskega zavarovanja, temveč tudi pravic na drugih področjih. Enako velja tudi za vzrok invalidnosti, saj je ta pomemben za odmero same dajatve.
Pri tožnici ni prišlo do izgube delazmožnosti, zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
starostna pokojnina - zavrženje tožbe - nova zahteva
Novo zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je tožnik vložil že 12. 2. 2016, torej še pred izdajo drugostopenjske odločbe z dne 16. 3. 2016, ob odločanju toženca o tej ponovni zahtevi pa je bila pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine že dokončno in pravnomočno zavrnjena. Zahteva se na podlagi 1. točke 4. odstavka 129. člena ZUP zavrže tako v primeru, ko se o isti upravni zadevi že vodi upravni postopek, kot če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje ni spremenilo. To pa pomeni, da pogoji za ponovno vsebinsko odločanje o sorazmernem delu starostne pokojnine na podlagi zahteve z dne 12. 2. 2016 niso izpolnjeni in je bila ponovna zahteva zakonito zavržena.
Na podlagi zdravstvenega stanja in izkazane dokumentacije za relevantno obdobje, ne invalidska komisija druge stopnje in ne izvedenski organ pri tožniku nista mogla ugotoviti popolne nezmožnosti za delo. Ker se novejši izvidi, v kolikor bo tožnik opravil dodatne preiskave, lahko upoštevajo le pri priznavanju pravic v novem postopku, je sodišče prve stopnje pravilno tožnikov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti na podlagi prve alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, zavrnilo.
Ni ugotovljeno, da bi pri tožnici prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ne bi bilo mogoče odvrniti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije oziroma, da bi spremembe v zdravstvenem stanju bile takšne, da bi pri tožnici zmanjšale zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma poklicnega napredovanja. Zato tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Ponovna odmera pravnomočno priznanih pokojninskih dajatev zaradi vštevnosti plače, ki so bile namenjene za notranji odkup delnic, lahko učinkuje izključno za naprej in ne za nazaj.
Pokojninska doba brez dokupa iz 4. in 5. odstavka 27. člena ZPIZ-2 je v 7. členu tega zakona definirana kot obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti. V to dobo se ne šteje nobeno prostovoljno zavarovanje, kot je podaljšano zavarovanje ali drugo prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, niti kakršenkoli dokup na katerikoli pravni podlagi. Dokupljene pokojninske dobe po ZPIZ-1 iz naslova šolanja in služenja vojaškega roka ni mogoče enačiti s pokojninsko dobo brez dokupa, ne glede na to, v kakšni višini in kdaj so bili plačani prispevki oziroma, če so bili plačani prispevki pred začetkom veljavnosti ZPIZ-2. Enako velja tudi za plačane prispevke za podaljšano zavarovanje oziroma za prostovoljno obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Ker tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 27. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do starostne pokojnine, je tožbeni zahtevek iz tega naslova pravilno zavrnjen.
V obravnavani zadevi gre za spor o preplačilu in načinu vračila neupravičeno prejetih zneskov starostne pokojnine. Gre namreč za izpodbojno tožbo zoper drugostopenjsko odločbo z dne 26. 1. 2016 o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo z dne 12. 10. 2015. S slednjo je ugotovljeno, da je tožnik od 11. 1. 2013 do 31. 7. 2015 zaradi lastnosti zavarovanca neupravičeno prejel starostno pokojnino, in da je ta znesek dolžan vrniti obročno v 12-ih mesecih, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pravna podlaga za rešitev zadeve je podana v 194. členu ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom OZ. Po 194. členu ZPIZ-2, je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Po 3. odstavku 190. člena OZ pa obveznost vrnitve neupravičene pridobitve obstaja vselej, če kdo nekaj prejme, glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla. Gre za verzijsko terjatev, za katero je bistven premik premoženja brez pravnega temelja ali na temelju, ki je naknadno odpadel, kot v predmetni zadevi na podlagi pravnomočne odločbe z dne 30. 7. 2015.
nadomestilo zaradi manjše plače - denarno nadomestilo za brezposelnost
ZPIZ-2 v 396. členu ureja uživanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pridobljenih po prejšnjih predpisih ter ukinitev pravic uživalcem, ki izpolnijo pogoje za upokojitev. Tako uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 s 1. 1. 2013 (1. odst. 396. člena). Pravice po ZPIZ-2 ti uživalci lahko pridobijo le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti (3. odst. 396. člena). Denarne dajatve, pridobljene na temelju preostale delovne zmožnosti po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-92), je torej mogoče uživati tudi po 1. 1. 2013, če so za to izpolnjeni pogoji. Glede na 133. člen ZPIZ-92 ima uživalec pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu le, če na podlagi priznane pravice do razporeditve oziroma zaposlitve opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo. Takšno dejansko stanje je v konkretnem primeru podano največ do 14. 8. 2014, ko je tožnici prenehalo delovno razmerje in ji je bila od 15. 8. 2014 do 14. 3. 2016 priznana pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.
svoj poklic - samostojni podjetnik - III. kategorija invalidnosti
V sodni praksi je bilo že večkrat poudarjeno, da je definicija poklica, ki jo je uvedel že prej veljavni ZPIZ-1 širša in ne upošteva le delovnega mesta, na katerem je zavarovanec razporejen. Za samozaposlene zavarovance pa se kot svoj poklic šteje opravljanje dejavnosti, na podlagi katere so zavarovani, in vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera imajo ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje (4. odstavek 63. člena ZPIZ-2).
ZPIZ-2 je drugače kot prej veljavni ZPIZ-1 in podobno kot pred tem zakonom veljavni ZPIZ v 6. odstavku 63. člena določil, da lahko zavarovanec, ki ni vključen v obvezno zavarovanje, zahteva, da za delo iz 3. in 4. odstavka tega člena šteje delo, ki ga je opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti. Gre torej za zavarovanca, ki dela na delovnem mestu, na katerem je delal, nima več, zato lahko zahteva, da se namesto dela na delovnem mestu, na katerem je nazadnje delal, pri oceni invalidnosti upošteva delo, ki ga je opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti. Če je v tem obdobju opravljal samostojno dejavnost, se upošteva opravljanje dejavnosti, na podlagi katere je bil zavarovan. Tudi pri ugotavljanju invalidnosti po 6. odstavku 63. člena ZPIZ-2 pa je potrebno upoštevati in izhajati iz splošne definicije poklica in razen dela, ki ga je zavarovanec opravljal najmanj eno leto v zadnjih dveh letih pred nastankom invalidnosti, upoštevati tudi dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje.
O tožbenem zahtevku glede povračila zneska 627.488,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi (iz naslova povrnitve plačanih prispevkov) je bilo že pravnomočno razsojeno, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 319. člena ZPP tožbo v tem delu zavrglo.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 22.. ZPIZ-2 člen 27, 29, 41, 42, 52, 52/1, 53.
vdovska pokojnina
Tožničin mož je bil ob smrti star 44 let in 10 mesecev in je dopolnil 6 let, 11 mesecev in 13 dni skupne slovenske in bosansko hercegovske dobe. Na podlagi te skupne dobe ne izpolnjuje pogojev iz 27. člena niti 29. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do starostne oziroma predčasne pokojnine. Ne izpolnjuje niti pogojev, ki so v 2. alineji 42. člena ZPIZ-2 določeni za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, saj bi moral upoštevaje, da delovna leta kot polna leta znašajo 24 let, dopolniti najmanj 8 let pokojninske dobe. Zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru na strani pokojnega zavarovanca niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do vdovske pokojnine, je zato pravilen.
Pri tožniku je še vedno podana III. kategorija invalidnosti, zato tožbeni zahtevek za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
Pri slovenskem nosilcu zavarovanja bo pritožnik lahko uspešno uveljavljal pravico do sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine, ko bo, z izkazanimi 30 leti, 10 meseci in 11 dnevi slovensko bosansko zavarovalne dobe, dopolnil tudi predpisano starost po slovenski nacionalni zakonodaji. Torej starost, določeno z ZPIZ-2, ki velja in se uporablja od 1. 1. 2013 dalje.
Z 1. odst. 37. člena ZPIZ-2B je izrecno predpisano, da z delom ali dejavnostjo lahko nadaljujejo tudi uživalci pokojnin iz 4. odst. 406. člena ZPIZ-2, ki so ob uveljavitvi zakona opravljali delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobili lastnost zavarovanca tudi po 16. členu zakona, vendar pod pogojem, da v roku 30 dni ponovno vstopijo v obvezno zavarovanje skladno s spremenjenim 116. členom zakona za najmanj 2 uri dnevno ali za 10 ur tedensko od uveljavitve zakona, torej 1. 1. 2016 dalje. Za osebe, ki v predpisanem roku niso uredile statusa, je bil toženi zavod dolžan po uradni dolžnosti ugotoviti lastnost zavarovanca od 1. 1. 2016 dalje in od istega dne tudi izplačevati pokojnino v ustrezno sorazmernem delu (2. odst.). Tožena stranka je zato za tožnico pravilno ugotovila lastnost zavarovanke po 16. členu ZPIZ-2 za 10 ur tedensko od 1. 1. 2016 dalje iz naslova družbeništva in poslovodenja, saj kot družbenica in poslovodna oseba, svojega statusa od 1. 1. 2016 dalje sama ni uskladila.
DELOVNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VSL00002760
KZ-1 člen 196, 196/1, 196/2. ZDR člen 137. ZPIZ-1 člen 39, 39/4.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - zakonski znaki kaznivega dejanja - plačilo prispevkov iz delovnega razmerja - plačilo prispevkov s strani delodajalca - storilec kaznivega dejanja - vodenje poslov družbe - blanketna norma - nadomestilo plače - pokojninska osnova
Pri kaznivem dejanju kršitve temeljnih pravic delavcev za nastanek prepovedane posledice zadošča že neplačilo predpisanih prispevkov. Inkriminacija varuje že upravičenje, da bo delodajalec obveznost plačila prispevkov tudi dejansko izvedel.
Storilec kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1 je tisti, ki dejansko vodi posle družbe. Samo dejstvo, da obdolženi ni bil zadolžen za dejanska izplačila, zato na obstoj obravnavanega kaznivega dejanja ne vpliva.
Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev predstavlja blanketno normo, zato se je potrebno pri razlagi pravnih pojmov opreti na določbe ZDR. Glede na sistemsko in namensko razlago določbe o nadomestilu plače po 137. členu ZDR, nadomestilo enako kot plača predstavlja plačilo za delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Zato gre tudi v primeru zaporednega neplačila treh nadomestil plače po drugem odstavku 137. člena ZDR nedvomno za izpolnitev zakonskih znakov kvalificirane oblike kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1.