Pravice iz invalidskega zavarovanja niso trajne pravice, ki se ob spremenjenem stanju ne bi mogle spremeniti oziroma, prenehati.
V tožnikovem primeru, ko je bilo v prvem postopku ugotovljeno, da je za delo z omejitvami zmožen v polnem delovnem času, v novem postopku pa, da je za drugo delo, tj. delo z omejitvami zmožen le s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno zaradi sprememb v zdravstvenem stanju pomeni, da je prišlo do nove invalidnosti. Ugotovljena nova invalidnost pa ima za posledico priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja in sicer ne samo pravice do dela s skrajšanim delovnim časom na drugem delovnem mestu, ampak tudi do ustreznega nadomestila. Ker je pri tožniku do nove invalidnosti prišlo v času veljavnosti ZPIZ-2, ZPIZ-2 predstavlja pravno podlago za odločanje o tem, do katerega nadomestila je tožnik upravičen na podlagi priznane pravice do dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu.
Pokojninska doba je bila tožniku priznana šele z odločbo z dne 8. 4. 2015 in ne na podlagi ZPIZ-2 in je po svoji vsebini konstitutivna odločba. Ob upoštevanju prvega odstavka 108. člena ZPIZ-2, da zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice po tem zakonu, je tožnik pogoje po 5. členu 37. člena ZPIZ-2 izpolnjeval že ob vložitvi zahteve za vštetje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo z dnem 11. 2. 2015. To je z dnem, ko je tožnik vložil zahtevo za vštetje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZPIZ-2 gre zavarovancu pravica do odstotno povečane pokojnine od naslednjega dne po vložitvi zahteve. Posledično je tožnik od dneva vložitve zahteve (11. 2. 2015) upravičen tudi do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa.
ZPP člen 212, 254, 254/3.. ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1, 126, 126/2.
I. kategorija invalidnosti - datum
S sodnim izvedenstvom je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo ocenjeno, da je tožničina delazmožnost od 12. 11. 2014 dalje popolnoma izgubljena, ker pri njej več ni preostale delovne zmožnosti. To hkrati pomeni, da je v obravnavani zadevi podan dejanski stan iz prve alineje 2. odst. v zvezi s 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti.
Tožnici pravice do invalidske pokojnine ni mogoče zakonito priznati od datuma razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti. Potrebno je upoštevati 2. odst. 126. člena ZPIZ-2, ki izrecno določa, da v primeru, ko v stanju invalidnosti nastopijo spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta preneha ali se spremeni od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe. Ker je bila tožnica že uživalka pravic na temelju preostale delovne zmožnosti, ji je v skladu s cit. določbo ZPIZ-2 mogoče novo pravico iz invalidskega zavarovanja priznati od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe z dnem 28. 10. 2014. Torej od 1. 11. 2014 dalje.
Tožnica v vtoževanem obdobju, kljub zatrjevanim elementom delovnega razmerja na kmetiji v lasti matere, ni bila vključena v zavarovanje. Ker ni bila prijavljena v zavarovanje, ni pridobila lastnosti zavarovanke in vtoževane zavarovalne dobe ne more niti dokazati. Z izpodbijano sodbo je pravilno presojeno, da sta zavrnilna upravna akta zakonita, tožbeni zahtevek na njuno odpravo ter priznanje zavarovalne dobe od 11. 1. 1974 do 1. 8. 1976 ter od 2. 8. 1977 do 20. 1. 1978 pa utemeljeno zavrnjen.
III. kategorija invalidnosti - preostala delovna zmožnost
Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča v izvedenskem mnenju sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa imelo dovolj strokovno prepričljive podlage in utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo. Zato so pritožbene navedbe, da je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in da ni zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela in prav tako ne svojega poklica in da nima več preostale delovne zmožnosti, neutemeljene.
Tudi po stališču pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje in pred tem toženec, vso materialno pravno podlago, da je pri tožniku ugotovilo lastnost zavarovanca od 1. 1. 2016 dalje. Tožnik je ob uveljavitvi ZPIZ-2 imel dvojni status, in sicer uživalca pokojnine in osebe, ki opravlja pridobitno dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik, pa do 31. 1. 2016 ni uskladil svojega statusa. Zato je toženec na podlagi drugega odstavka 37. člena ZPIZ-2 B po uradni dolžnosti pravilno odločil, da ima tožnik od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanca za manj kot polni delovni čas oziroma 10 ur na teden.
V predmetni zadevi je tožena stranka štela, da gre v primeru naknadno izplačanih plač in s tem povezanih prispevkov za nova dejstva, torej za novo dejansko stanje. Kot to izhaja iz strokovne literature, pa kasnejša sprememba dejanskega stanja lahko vpliva le na rešitev stvari v novem postopku. Za odločitev v sporni zadevi je torej odločilen datum, ko je tožnica vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine na podlagi naknadno izplačanih plač in s tem v zvezi tudi plačanih prispevkov. Ta vloga pa je bila vložena 21. 3. 2016. Višji znesek tožnici tako ne pripada šele od 1. 4. 2016 dalje, temveč od naslednjega dne po vložitvi zahteve, torej od 22. 3. 2016 dalje.
ZPIZ-1 člen 13, 159, 288. ZMEPIZ-1 člen 74, 75, 80, 87. ZUP člen 9, 237, 237/2, 237/2-3. URS člen 22. ZDavP-2-UPB4 člen 74.
lastnost zavarovanca
S prvostopenjsko sodbo je tožbeni zahtevek na odpravo navedenih odločb zavrnjen z utemeljitvijo, da je tožena stranka ugotovila tožničinega pravega delodajalca in da je to dejstvo pravnomočno ugotovljeno že v davčnem inšpekcijskem postopku. Postavilo se je na stališče, da bi tožnica ugovore lahko uveljavlja v davčno postopku, v katerem se je ugotavljalo navidezno poslovanje. S predhodno navedeno utemeljitvijo pa prvostopenjsko sodišče ni moglo pravilno presoditi zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov, kot utemeljeno poudarja pritožba. Ne samo, ker tožnica ni bila stranka davčno inšpicirane gospodarske družbe in v njem zato ni imela možnosti izjave, temveč tudi zato, ker ji ta pravica ni bila zagotovljena niti v obravnavanem predsodnem postopku. Izpodbijani odločbi je tožena stranka izdala le na podlagi obvestila FURS-a, ne da bi dala tožnici možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ter s tem prekršila načelo zaslišanja strank iz 9. člena ZUP. V ustavno sodnih presojah je bilo že večkrat poudarjeno, da se v upravnem postopku pravica do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS zagotavlja preko načela zaslišanja stranke. Bistvo tega procesnega načela je, da je treba pred izdajo upravne odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Ker ta možnost tožnici ni bila zagotovljena, je prišlo do bistvene kršitve postopka iz 3. točke 2. odst. 237. člena ZUP-a, kar ima za posledico, da sta izpodbijani upravni odločbi nezakoniti.
Toženec v spornem obdobju ni imel lastnosti zavarovanca, temveč je imel status upokojenca. Tožeča stranka je bila pokojnino dolžna izplačevati na podlagi pravnomočne odločbe. Ker toženec ni ravnal protipravno in tožeči stranki tudi ni nastala škoda v smislu drugega odstavka 192. člena ZPIZ-2, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo.
ZPIZ-2B člen 18, 39a, 39a/1.. ZPIZ-2 člen 27, 27/5, 38, 38/3, 399.
starostna pokojnina
Po petem odstavku 27. člena ZPIZ-2 je za leto 2016 določen splošni pogoj za upokojitev, če zavarovanec izpolnjuje starost 59 let in 4 mesece ter 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Glede na to, da tožnikova povečana zavarovalna doba znaša 5 let in 10 mesecev, se skladno z drugim odstavkom 398. člena ZPIZ-2 starostna meja 59 let in 4 mesece tožniku lahko zniža za 5 let in 10 mesecev na račun benifikacije, in sicer na starost 53 let in 6 mesecev. Tožnik je na dan vložitve zahteve 18. 2. 2016 dopolnil 51 let, 4 mesece in 27 dni starosti in 38 let, 5 mesecev in 18 dni pokojninske dobe brez dokupa. To pa pomeni, da tožnik na dan 18. 2. 2016 ne izpolnjuje niti pogoja pokojninske dobe brez dokupa niti starosti za pridobitev pravice do starostne oziroma predčasne pokojnine, zaradi česar ne izpolnjuje pogojev za izplačilo 20 % pokojnine po prvem odstavku 39.a člena ZPIZ-2B.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VSL00002653
ZPIZ-2 člen 195, 195/1, 195/2, 195/3. ZPotK-1 člen 2, 2-5.
pokojnina - smrt upravičenca - limitna pogodba - negativno stanje na bančnem računu - nakazilo - izvajalec plačilnega prometa - vračilo preveč izplačane pokojnine
Dogovor o odobritvi limita ima naravo pogodbe, s katero dajalec kredita izrecno da potrošniku pravico, da razpolaga s sredstvi, ki presegajo obstoječe stanje na potrošnikovem plačilnem računu.
195. člen ZPIZ-2 določa, da ima zavod, ne glede na določbe predpisov, ki urejajo plačilni promet, prednostno pravico, da od izvajalca plačilnih storitev direktno zahteva povrnitev zneska pokojnine ali druge denarne dajatve, ki je bila nakazana v dobro imetnika osebnega računa po njegovi smrti in do katerega umrli imetnik osebnega računa ni bil upravičen. V tretjem odstavku nadalje določa, da mora v primeru, če denarja ni več na računu, izvajalec plačilnih storitev namesto vračila sredstev zavodu posredovati podatke o osebi, ki je denar dvignila in sicer ime, priimek, naslov, EMŠO in davčno številko.
ZPIZ-2 člen 6, 129, 129/1, 129/1-3, 133, 134.. ZPIZ člen 308.. ZDSS-1 člen 81, 81/2.
pokojninska doba - zavarovalna doba - delo na kmetiji - elementi delovnega razmerja - dokazni postopek
Za pritožbeno rešitev predmetne zadeve je edina odločilna dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožnik v vtoževanem obdobju, kljub zatrjevanim elementom delovnega razmerja na očetovi kmetiji, ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker ni bil prijavljen v zavarovanje, ni pridobil lastnosti zavarovanca, kaj šele, da bi domnevni delodajalec iz tega naslova obračunaval in plačeval predpisane prispevke. V obravnavanem primeru zato ni pogojev za ugodilno sodbo. Čeprav je tožnik kot družinski član delal na očetovi kmetiji, dela ni opravljal v pravnem razmerju, na podlagi katerega bi bil vključen v pokojninsko zavarovanje. Ob takšnem dejanskem stanju je potrebno zaključiti, da v predmetni zadevi ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 1. odst. 135. člena v zvezi s 126. členom TZPZ-64, niti 50. člena v zvezi z 48. členom ZTPPIZ-72, ki ju je za vštetje vtoževane zavarovalne dobe v pokojninsko dobo potrebno uporabiti glede na 3. alinejo 1. odstavka 129. člena ZPIZ-2.
Pri tožnici, ki ji je bila dokončna in pravnomočna odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine z dne 19. 9. 2003 vročena 24. 9. 2003 je na dan 30. 6. 2015, ko je tožnica pri tožencu vložila zahtevo za revizijo in ponovno odmero pokojnine, preteklo že več kot deset let. To pa pomeni, da je tožnica zamudila rok za tako imenovano nepravo obnovo iz 183. člena ZPIZ-2, zaradi zamude roka 60 dni od objave ustavne odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, pa tudi rok za revizijo in ponovno odmero pokojnine. Ker pa sporno podjetje ni navedeno v seznamu podjetij, ki je objavljen na spletni strani, kar pomeni, da ne gre za podjetje, pri katerem bi bilo v postopku revizije že ugotovljeno, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se je vštel v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92, toženec tudi ni imel podlage v odločbi Ustavnega sodišča RS, da bi tožnici po uradni dolžnosti ponovno odmeril pokojnino.
ZPIZ-2 člen 108, 108/1, 108/2, 111, 111/2, 178, 394, 394/1.. ZPIZ-1 člen 36.
starostna pokojnina
Zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine z dnem, ko je izpolnjen pogoj starosti in dobe in ko je izpolnjen še nadaljnji pogoj prenehanja zavarovanja. Oseba, ki ob uveljavitvi pravice do starostne pokojnine ni zavarovana, lahko pridobi pravico od prvega naslednjega dne po vloženi zahtevi in največ za 6 mesecev nazaj, tudi v primeru, če pogoje izpolni že več kot 6 mesecev nazaj.
Ker tožnik ob vložitvi zahteve 29. 7. 2015 ni bil zavarovan, je pravico do starostne pokojnine lahko pridobil od 1. 2. 2015, to je v skladu z drugim odstavkom 111. člena ZPIZ-2, od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj.
Specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite upravne odločbe, je potrebno v povezavi s 378. členom OZ smiselno uporabljati tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni bila priznana ali je bila priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celoti ali delno odpravljena ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini. Potrebno je šteti, da do zamude v izpolnitvi dosojene denarne obveznosti (celotne ali le delne) pride s potekom 60-ih dni od izvršljivosti prvostopenjske upravne odločbe, ko bi morala biti izplačana denarna dajatev v celoti, če bi bila v predsodnem postopku priznana in odmerjena v zakoniti višini.
Ob takšnem sodno izvedenskem mnenju, ko se torej na podlagi konkretne medicinske dokumentacije v relevantnem obdobju poudarja poslabševanje tožničinega psihofizičnega stanja in že invalidska komisija II. stopnje v mnenju z dne 10. 10. 2013 ugotavlja, da je zadnjem letu prišlo do poglabljanja depresije in negativnega vpliva na telesno stanje, ob tem je tudi funkcija gibal tako zmanjšana, da je za pridobitno delo nezmožna, hkrati pa tožnici ob ambulantnem zdravljenju ni mogoče očitati pomanjkanja diagnostike in hospitalne obravnave, ni mogoče povsem izključiti, da do popolne izgube delovne zmožnosti, torej I. kategorije invalidnosti ni prišlo pred 10. 10. 2013 oziroma že v letu 2012, niti da pred nastankom I. kategorije invalidnosti ni nastopila II. kategorija invalidnosti, tako da ni bila zmožna za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj štiri ure dnevno brez poklicne rehabilitacije.
Tožena stranka je izdala izpodbijano odločbo z dne 18. 8. 2015 na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14-10, Up-1169/2012-24 z dne 26. 3. 2015. Napačna je materialnopravna presoja prvostopenjskega sodišča, da tožnikov primer sodi v tisti del V. točke izreka ustavne odločbe z dne 26. 3. 2015, ki določa, da se zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu RS zahtevali ponovno odmero, pokojnina ponovno odmeri od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Tožnik je res že 12. 7. 2008 zahteval, da se mu delnice v okviru notranjega odkupa podjetja, ki so imele naravo plač, upoštevajo pri odmeri pokojninske osnove, vendar je bil ta postopek za tožnika neugodno pravnomočno končan. Pri tožniku zato ne gre za stanje iz V. točke izreka ustavne odločbe, temveč za odločbo o ponovni odmeri pokojnine iz IV. točke izreka ustavne odločbe. Ta pa učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi uživalca pokojnine.
Oceno invalidnosti, kot jo je podala sodna izvedenka medicine dela, je sodišče prve stopnje sprejelo za prepričljivo, kljub temu da je tožnik vztrajal pri zaslišanju izvedenca kardiovaskularne kirurgije, da bi se opredelil tako do toženčevih pripomb na njegovo mnenje, kot do mnenja sodne izvedenke. Po zavrnitvi tega dokaznega predloga je tožnik grajal procesne kršitve. Ker sodišče prve stopnje v okoliščinah konkretnega primera, ko je naprej pridobilo mnenje enega sodnega izvedenca, nato pa na pripombe toženca, ne da bi pridobilo dopolnilno mnenje že postavljenega sodnega izvedenca, postavilo novega sodnega izvedenca in kljub izrecnemu dokaznemu predlogu tožnika, naj se zasliši prvega sodnega izvedenca, namenjenemu razčiščevanju nasprotij med obema pridobljenima mnenjema, zaslišalo le novo postavljenega izvedenca, ne pa primarno postavljenega izvedenca, storilo kršitev iz 1. odstavka 339. člena v zvezi z 254. členom ZPP.
ZPIZ-2 člen 27, 28, 39a, 202, 339, 391, 394.. ZPol člen 87, 87/1.. ZPIZ-2B člen 7.
starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev za upokojitev
Glede na prvi odstavek 39.a člena ZPIZ-2 pridobi pravico do izplačila 20 % pokojnine le zavarovanec, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne ali predčasne pokojnine po tem zakonu, torej izključno v primeru, če so izpolnjeni pogoji določeni v 27. in 28. členu ZPIZ-2. Tožnik pogojev po omenjenih dveh določbah ne izpolnjuje. Izpolnjevanje pogojev po določbi 399. člena ZPIZ-2 v zvezi s prvim odstavkom 87. člena ZPol, pa ne pomeni, da tožnik izpolnjuje pogoje po določbah splošnega zakona, temveč izpolnjuje pogoje za upokojitev po določbah posebnega predpisa, in sicer po določbah Zakona o policiji. Kot je to pritožbeno sodišče poudarilo že v drugih zadevah se glede na 39.a člen pravica do starostne pokojnine zavarovancu, ki ne izpolnjuje pogoja za starostno oziroma predčasno pokojnino po tem zakonu, tj. po 27. členu ZPIZ-2, kot splošnem predpisu, ne more priznati.
Tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po posebnem predpisu, to je po ZPol v povezavi s 399. členom ZPIZ-2, ne pa pogojev iz 27. in 29. člena ZPIZ-2. Zato je potrebno njegov zahtevek za izplačilo 20 % starostne oziroma predčasne pokojnine zavrniti.