Ni sporno, da je tožnik rojen 23. 2. 1947 in da je do nastanka I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni z dnem 4. 7. 2014 dopolnil 67 let starosti. Delovna leta od njegovih 20 let starosti do dneva nastanka invalidnosti znašajo 47 let, 1/3 tega obdobja pa 15 let in 8 mesecev. Tožnik bi zato moral imeti dopolnjenih najmanj 15 let in 8 mesecev pokojninske dobe, da bi izpolnjeval tudi pogoj pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine, glede na to, da je invalid I. kategorije zaradi bolezeni.
V zadevi je sporno, ali je prišlo do preplačila in nadalje, ali je tožnica dolžna toženi stranki vrniti znesek izplačane starostne pokojnine ter letni dodatek. Za odločitev v sporni zadevi so odločilna sledeča dejstva in sicer, da je bila tožnici tudi v spornem obdobju izplačana starostna pokojnina na podlagi veljavnega pravnega naslova in sicer na podlagi pravnomočne odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine. Pravna podlaga za izplačilo ni odpadla, niti ne gre za stanje, da se pravna podlaga ne bi uresničila. Ker gre za pravnomočno odločbo, tako tudi ni mogoče govoriti, da bi bila tožnica brez pravnega temelja obogatena na škodo tožene stranke. Kot je bilo že pojasnjeno, je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. V sporni zadevi pa je bilo nenazadnje izplačilo tudi že realizirano, tako da pokojnine ni mogoče prenehati izplačevati za nazaj, temveč le za naprej.
III. kategorija invalidnosti - datum - nove pravice na podlagi invalidnosti
Ob dejstvu, ki je med strankama nesporno, in sicer da je pri tožniku prišlo do spremembe v stanju invalidnosti z 21. 12. 2015 dalje, je v zadevi odprto vprašanje, od kdaj naprej gredo tožniku nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti 126. člen ZPIZ-2. V prvem odstavku navedenega člena je namreč določeno, da na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. V drugem odstavku istega člena pa je določeno, da v primeru, če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe. V sporni zadevi je prišlo do spremembe same pravice. V takem primeru pa nova pravica ne pripada že vse od 21. 12. 2015 dalje, kot je to razsodilo sodišče prve stopnje, temveč upoštevaje drugi odstavek 126. člena ZPIZ-2, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 1. 2016 dalje.
ZPIZ-2 člen 183, 194.. ZDSS-1 člen 63.. OZ člen 190, 190/3, 191.
sorazmerni del starostne pokojnine - neprava obnova postopka - izredno pravno sredstvo
V konkretnem primeru je tožnica zaradi spremembe, ki vpliva na pravico do prejemanja pokojnine, njen obseg oziroma izplačevanje, prejela v relevantnem obdobju višjo pokojnino, kot ji je bila na podlagi odločbe z dne 18. 5. 2016 priznana. Posledično je na podlagi 194. člena ZPIZ-2 v zvezi s 190. členom OZ dolžna preveč izplačano starostno pokojnino tožencu vrniti kot je pravilno odločil v izpodbijanih odločbah.
Tožnica se v obravnavanem primeru neutemeljeno sklicuje na pravilo vračanja, določeno v 191. členu OZ. Pomota pri izplačilu izključuje uporabo 191. člena OZ. Glede na besedno zvezo določeno v 191. členu OZ je potrebna volja izpolnitve, vsako pomotno izplačilo pa izključuje hotenje. Ker za zahtevano vrnitev ni potrebno niti, da bi bila zmota pri izpolnitvenem dejanju nezakrivljena, se pritožbeno sodišče pridružuje stališču, da se pomotna štejejo tudi tista izplačila, do katerih pride zaradi nekoordinacije med posameznimi službami.
V zvezi z vprašanjem, ali je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno interpretiral odločbo Ustavnega sodišča U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 in posledično v zvezi z vprašanje, ali so zavarovanci v primeru, ko niso vložili zahteve za novo odmero in imajo pravnomočno odločbo o odmeri starostne pokojnine, upravičeni do ponovne odmere vse od upokojitve dalje, je pritožbeno sodišče že zavzelo svoje stališče v večih drugih identičnih zadevah. Zavzelo je stališče, da ni podane pravne podlage, da bi višji znesek pripadal vse od datuma, ko je bila zavarovancu priznana pravica do starostne pokojnine s pravnomočno odločbo.
ZPIZ-2 člen 19, 21, 123, 396, 396/1.. ZPIZ-1 člen 22, 93, 93/2, 93/3, 93/3-2, 93/6, 159, 159/3, 160, 160/1, 160/1-1..
delna invalidska pokojnina - III. kategorija invalidnosti - II. kategorija invalidnosti
Po tretjem odstavku 159. člena ZPIZ-1 se delna invalidska pokojnina odmerjena po 2. alineji tretjega odstavka 93. člena tega zakona izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja oziroma zavarovanja, dokler se zavarovanec ponovno ne vključi v obvezno zavarovanje. Ker je tožnica po prenehanju delovnega razmerja za obdobje od 1. 7. 2014 do 30. 9. 2014 prejemala nadomestilo za primer brezposelnosti in bila v tem času zavarovana kot zavarovanka iz 22. člena ZPIZ-1 oziroma 19. člena ZPIZ-2, se ji delna invalidska pokojnina ob smiselni uporabi 1. alineje prvega odstavka 160. člena ZPIZ-1 prizna od prvega naslednjega dne po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti, to je od 1. 10. 2014 dalje.
ZPIZ-2 člen 14, 14/1.. ZMEPIZ-1 člen 6, 22, 26, 80, 81.. ZDR-1 člen 11.
lastnost zavarovanca
Ni se mogoče uspešno sklicevati na pravnomočnost pravnega razmerja o vpisanih podatkih v matični evidenci, če ta ni odraz objektivnega in resničnega dejanskega stanja. Pravilnost in resničnost vpisanih podatkov mora biti bistvena lastnost vsake uradne evidence, ki jo pri vodenju podatkov iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja mora zasledovati tudi toženi zavod. Ker imajo izpisi iz uradnih evidenc značaj javne listine, kar velja tudi za izpise podatkov iz matične evidence zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (87. člen), je že načeloma mogoče vedno dokazovati, da v njej potrjena oz. vpisana dejstva niso resnična.
ZPIZ-2 člen 42.. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 1, 20, 20/1.
sorazmerni del invalidske pokojnine - zavarovalna doba - sporazum z bosno in hercegovino
Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da posebna doba, priznana iz naslova udeležbe v oboroženih silah BiH ob pravilni razlagi in ob uporabi Mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, ni upoštevna.
Tožnik s sešteto pokojninsko dobo, dopolnjeno pri slovenskem in bosanskem nosilcu zavarovanja brez posebne dobe, ki glede na Mednarodni sporazum in po nacionalni zakonodaji nosilca zavarovanja v BiH ni izenačena z zavarovalno dobo, ne izpolnjuje pogoja minimalne pokojninske dobe iz 2. alineje 42. člena ZPIZ-2 in zato ni pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
ZPIZ-2 člen 66, 68, 403, 403/3.. ZPIZ-1 člen 143, 149.
invalidnina za telesno okvaro - poškodba pri delu - poklicna bolezen
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v prehodni določbi 3. odst. 403. člena ZPIZ-2. Navedena pravna norma povsem jasno in nedvoumno določa, da do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesne okvare (TO), lahko zavarovanci na podlagi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Seznam TO) pravico do invalidnine v skladu z določbami 143. do 149. člena ZPIZ-1 pridobijo le še za TO, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Takšnega vzroka tožnica ni nikoli zatrjevala in ga v okoliščinah konkretnega primera ne bi bilo mogoče niti dokazati.
pravica do pokojnine - ponovna odmera pokojnine - notranji odkup delnic - rok za vložitev zahteve
Tožena stranka je bila torej dolžna v roku 60 dni po objavi odločbe ponovno odmeriti pokojnino le tistim zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovila, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo. V sporni zadevi pa ne gre za tak primer, temveč gre za primer, ko revizija podatkov ni bila opravljena. Po odločbi Ustavnega sodišča RS pa v tem primeru lahko zavarovanci sami zahtevajo revizijo podatkov ter novo odmero pokojnine in sicer prav tako v roku 60 dni po objavi odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu RS. Tožničina zahteva je bila vložena po izteku 60 dnevnega roka, kar pomeni, da jo je tožena stranka utemeljeno kot prepozno vloženo zavrgla.
Ker je od vročitve dokončne odločbe tožnici v zvezi s priznanjem pravice do starostne pokojnine z dne 6. 10. 2003, ki je bila tožnici vročena 13. 10. 2003 preteklo več kot 10 let, tožnica spremembo dokončne odločbe ne more uspešno uveljavljati niti po določbi 183. člena ZPIZ-2.
nadomestilo za invalidnost - skrajšan delovni čas - pogoji za pridobitev pravice do nadomestila
ZPIZ-2 za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost ne določa pogoja, da mora invalid delo ves čas premestitve opravljati v polnem delovnem času. Časovna razbremenitev oziroma časovni element (opravljanje dela v polnem ali v krajšem delovnem času od polnega) ni odločilno za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost.
priznanje novih ali drugačnih pravic iz invalidskega zavarovanja - III. kategorija invalidnosti
Pridobljeni izvedenski mnenji tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivi, strokovni in skladni z medicinsko dokumentacijo predstavljata dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, temveč je še zmožna za delo s časovno in fizičnimi razbremenitvami. Sodišče prve stopnje ju je utemeljeno sprejelo kot podlago za odpravo izpodbijanih odločb, razvrstitev tožnice v III. kategorijo in priznanje dodatnih fizičnih omejitev pri delu ob upoštevanju pravnomočnosti predhodne invalidske odločbe ter za zavrnitev postavljenega tožbenega zahtevka na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
Pravice iz invalidskega zavarovanja niso trajne pravice, ki se ob spremenjenem stanju ne bi mogle spremeniti oziroma, prenehati.
V tožnikovem primeru, ko je bilo v prvem postopku ugotovljeno, da je za delo z omejitvami zmožen v polnem delovnem času, v novem postopku pa, da je za drugo delo, tj. delo z omejitvami zmožen le s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno zaradi sprememb v zdravstvenem stanju pomeni, da je prišlo do nove invalidnosti. Ugotovljena nova invalidnost pa ima za posledico priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja in sicer ne samo pravice do dela s skrajšanim delovnim časom na drugem delovnem mestu, ampak tudi do ustreznega nadomestila. Ker je pri tožniku do nove invalidnosti prišlo v času veljavnosti ZPIZ-2, ZPIZ-2 predstavlja pravno podlago za odločanje o tem, do katerega nadomestila je tožnik upravičen na podlagi priznane pravice do dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu.
Toženec v spornem obdobju ni imel lastnosti zavarovanca, temveč je imel status upokojenca. Tožeča stranka je bila pokojnino dolžna izplačevati na podlagi pravnomočne odločbe. Ker toženec ni ravnal protipravno in tožeči stranki tudi ni nastala škoda v smislu drugega odstavka 192. člena ZPIZ-2, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnilo.
Pokojninska doba je bila tožniku priznana šele z odločbo z dne 8. 4. 2015 in ne na podlagi ZPIZ-2 in je po svoji vsebini konstitutivna odločba. Ob upoštevanju prvega odstavka 108. člena ZPIZ-2, da zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice po tem zakonu, je tožnik pogoje po 5. členu 37. člena ZPIZ-2 izpolnjeval že ob vložitvi zahteve za vštetje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo z dnem 11. 2. 2015. To je z dnem, ko je tožnik vložil zahtevo za vštetje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZPIZ-2 gre zavarovancu pravica do odstotno povečane pokojnine od naslednjega dne po vložitvi zahteve. Posledično je tožnik od dneva vložitve zahteve (11. 2. 2015) upravičen tudi do ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa.
ZPP člen 212, 254, 254/3.. ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1, 126, 126/2.
I. kategorija invalidnosti - datum
S sodnim izvedenstvom je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo ocenjeno, da je tožničina delazmožnost od 12. 11. 2014 dalje popolnoma izgubljena, ker pri njej več ni preostale delovne zmožnosti. To hkrati pomeni, da je v obravnavani zadevi podan dejanski stan iz prve alineje 2. odst. v zvezi s 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 za razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti.
Tožnici pravice do invalidske pokojnine ni mogoče zakonito priznati od datuma razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti. Potrebno je upoštevati 2. odst. 126. člena ZPIZ-2, ki izrecno določa, da v primeru, ko v stanju invalidnosti nastopijo spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta preneha ali se spremeni od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe. Ker je bila tožnica že uživalka pravic na temelju preostale delovne zmožnosti, ji je v skladu s cit. določbo ZPIZ-2 mogoče novo pravico iz invalidskega zavarovanja priznati od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe z dnem 28. 10. 2014. Torej od 1. 11. 2014 dalje.
III. kategorija invalidnosti - preostala delovna zmožnost
Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča v izvedenskem mnenju sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa imelo dovolj strokovno prepričljive podlage in utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo. Zato so pritožbene navedbe, da je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in da ni zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela in prav tako ne svojega poklica in da nima več preostale delovne zmožnosti, neutemeljene.
Tožnica v vtoževanem obdobju, kljub zatrjevanim elementom delovnega razmerja na kmetiji v lasti matere, ni bila vključena v zavarovanje. Ker ni bila prijavljena v zavarovanje, ni pridobila lastnosti zavarovanke in vtoževane zavarovalne dobe ne more niti dokazati. Z izpodbijano sodbo je pravilno presojeno, da sta zavrnilna upravna akta zakonita, tožbeni zahtevek na njuno odpravo ter priznanje zavarovalne dobe od 11. 1. 1974 do 1. 8. 1976 ter od 2. 8. 1977 do 20. 1. 1978 pa utemeljeno zavrnjen.
ZPIZ-1 člen 13, 159, 288. ZMEPIZ-1 člen 74, 75, 80, 87. ZUP člen 9, 237, 237/2, 237/2-3. URS člen 22. ZDavP-2-UPB4 člen 74.
lastnost zavarovanca
S prvostopenjsko sodbo je tožbeni zahtevek na odpravo navedenih odločb zavrnjen z utemeljitvijo, da je tožena stranka ugotovila tožničinega pravega delodajalca in da je to dejstvo pravnomočno ugotovljeno že v davčnem inšpekcijskem postopku. Postavilo se je na stališče, da bi tožnica ugovore lahko uveljavlja v davčno postopku, v katerem se je ugotavljalo navidezno poslovanje. S predhodno navedeno utemeljitvijo pa prvostopenjsko sodišče ni moglo pravilno presoditi zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov, kot utemeljeno poudarja pritožba. Ne samo, ker tožnica ni bila stranka davčno inšpicirane gospodarske družbe in v njem zato ni imela možnosti izjave, temveč tudi zato, ker ji ta pravica ni bila zagotovljena niti v obravnavanem predsodnem postopku. Izpodbijani odločbi je tožena stranka izdala le na podlagi obvestila FURS-a, ne da bi dala tožnici možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ter s tem prekršila načelo zaslišanja strank iz 9. člena ZUP. V ustavno sodnih presojah je bilo že večkrat poudarjeno, da se v upravnem postopku pravica do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS zagotavlja preko načela zaslišanja stranke. Bistvo tega procesnega načela je, da je treba pred izdajo upravne odločbe dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Ker ta možnost tožnici ni bila zagotovljena, je prišlo do bistvene kršitve postopka iz 3. točke 2. odst. 237. člena ZUP-a, kar ima za posledico, da sta izpodbijani upravni odločbi nezakoniti.
Določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP določa, da organ, ki vodi postopek, zahtevo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ravno za takšno stanje pa gre v predmetni zadevi. Izdana je bila zavrnilna pravnomočna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek pa se ni spremenilo. Upoštevaje navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, saj je štelo, da je bilo ravnanje tožene stranke, ko je na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP njegovo vlogo s sklepom zavrgla, pravilno.