Na podlagi ugotovitev izvedenca, da gre pri tožniku za kronični potek in trajno zdravljenje in da ni pričakovati absolutne restitucije, ampak zgolj parcialno in da je bil po hospitalni obravnavi pri tožniku dejansko dosežen le delni uspeh, je potrebno izpostaviti vprašanje pravilne uporabo prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Za ugotovitev invalidnosti je namreč potrebno, da je zdravljenje zaključeno, in sicer v tem smislu, da gre za takšno dokončno stanje, pri katerem ni več mogoče pričakovati izboljšanja. V tožnikovem primeru pa ravno popolnega izboljšanja že sedaj ni mogoče pričakovati, ampak kljub zdravljenju, le delno remisijo z možnostjo delnih delovnih zmožnosti, kar je konkretno tudi hospitalna obravnava dejansko pokazala. Ne glede na takšne ugotovitve izvedenca, pa sodišče s tem ali z drugim izvedencem ni razčistilo, ali je na podlagi takšne ugotovitve in trenutnega zdravstvenega stanja, predvsem pa zaradi narave bolezni in kroničnega poteka zdravljenja ter pričakovanega uspeha (hospitalnega zdravljenja zaradi tožnikove nekritičnosti do terapij), pri tožniku že mogoče ugotoviti omejeno ali zmanjšano zmožnost za delo ali celo izgubo delovne zmožnosti.
V obravnavanem primeru pri tožnici ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da so izpolnjeni pogoji za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela na delu z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega.
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 52.. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22, 25.. ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/3, 27/4, 27/5.
starostna pokojnina - seštevanje zavarovalnih dob
Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da obdobje udeležbe v domovinski vojni po stopnji 12/24, torej v dvojem trajanju, ki ga je tožniku hrvaški nosilec sicer upošteval pri izpolnjevanju pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela pokojnine, ne predstavlja zavarovalne dobe v smislu določb Uredbe in BHRSSZ, temveč gre za posebno dobo v dvojem trajanju, ki je ni mogoče šteti za zavarovalno niti za z zavarovalno izenačeno dobo. Že v predsodnem upravnem postopku je namreč hrvaški nosilec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja na predpisanih obrazcih kot v tem postopku upoštevno zavarovalno dobo potrdil le 20 let in 25 dni dobe, torej brez posebne dobe v dvojnem trajanju zaradi udeležbe v domovinski vojni. Posledično je bila pravilno upoštevana skupna slovensko hrvaška zavarovalna doba v trajanju 38 let, 5 mesecev in 18 dni. Prav to pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino odločilno. Pomeni namreč, da pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine iz 27. člena ZPIZ-2 niso izpolnjeni.
Pravna podlaga za rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka je podana v odločbi št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015. Ustavno sodišče RS je ugotovilo, da ZPIZ-1 ni bil v skladu z Ustavo RS (1. tč. izreka), ker ni zagotavljal t. i. neprave obnove postopka. Toženemu zavodu je odredilo, da v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeri pokojnino zavarovancem oz. uživalcem, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ-92 (2. tč. izreka). Hkrati je zavarovancem oz. uživalcem pokojnine, o podatkih katerih revizija ni bila opravljena omogočilo, da so lahko v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS zahtevali revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije (3 tč. izreka). Odločba US je bila v Uradnem listu RS objavljena 30. 4. 2015. Pomeni, da se je 60-dnevni rok iztekel 29. 6. 2015. Gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne pravica zahtevati revizijo podatkov in morebitno ponovno, višjo odmero pokojnine. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da zahtev, vloženih po izteku navedenega roka, ni dovoljeno obravnavati po vsebini.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 183/3.. ZPIZ-2 člen 83, 83/1, 83/3.
predčasna pokojnina - ponovna odmera pokojnine
V II. točki izreka je prvostopenjsko sodišče izrecno odločilo, da bo o spremembi dokončne odločbe z dne 21. 9. 1994 ter v zvezi s sklepi z dne 12. 1. 1991 oziroma 1. 2. 1991, o odmeri pokojnine glede na dejansko plačane prispevke od leta 1972 dalje do upokojitve, moral odločiti toženec s posebno upravno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Takšna odločitev ni v nasprotju z odločitvijo v I. točki izreka, kjer je prvostopenjsko sodišče zgolj odpravilo odločbi iz leta 2011. II. točka izreka le nalaga dolžnost toženi stranki, da odloči o spremembi dokončne odločbe s posebno upravno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Pri tem prvostopenjsko sodišče tudi vsebinsko ne nalaga v kakšni smeri naj tožena stranka odloči. V 5. točki obrazložitve navede, da sodišče o višini zahtevka ni odločalo in tudi ni smelo odločati, saj je toženec tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine zavrgel, torej o tožnikovi zahtevi po vsebini ni odločal. V 11. točki obrazložitve sodbe pa povzame, da je potrebno glede na odločitev ustavnega sodišča pri zahtevah za ponovno odmero pravice do pokojnine v času, ko je veljal ZPIZ-1, odločati na podlagi prvega in tretjega odstavka 83. člena ZPIZ-2. Na tej pravni podlagi je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odpravilo izpodbijani odločbi ter tožencu naložilo, da s posebno upravno odločbo odloči o spremembi dokončne odločbe z dne 21. 9. 1994 v zvezi z odločbami v letu 1991. Takšna obrazložitev je v celoti skladna z odločitvijo sodišča v I. točki izreka in tudi nadaljnja obrazložitev v isti točki (11. točka obrazložitve), ki se nanaša na II. točko izreka ni v nasprotju s tem. Navedeno je zgolj, da je pri tem potrebno, glede na dejansko plačane prispevke od leta 1972 dalje do upokojitve, te prispevke upoštevati. Prvostopenjsko sodišče je opozorilo še na pravno podlago iz tretjega odstavka 183. člena ZPIZ - 2, da učinkuje odločitev, ki jo bo tožena stranka sprejela glede morebitne spremembe dokončne odločbe, od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, torej od 1. 5. 2011 dalje. Gre za pravno naziranje, od kdaj dalje učinkujejo izdane odločbe, upoštevajoč tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2.
invalidska pokojnina - odločitev o pravdnih stroških
V konkretnem primeru gre za sodno socialni spor. Vrste storitev in število točk za posamezne storitve v tem sporu so urejene v VII. poglavju OT, poimenovanem Postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči. Za storitve v sodno socialnih sporih torej ni podlage za priglašanje, niti priznavanje stroškov po Tarifni številki 39. Priglašenih stroškov za posvet s stranko in pregled spisa ni mogoče priznati, ker ne gre za samostojni opravili iz Tarifne številke 39, ki ne bi bili zajeti v Tarifni številki 15.
Razlaga oz. tolmačenje Tarifne številke 39 OT, ki jo je sprejel Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije dne 9. 2. 2016, glede na 19. člen ZOdv brez predhodnega soglasja ministra, pristojnega za pravosodje in objave v Uradnem listu, za sodišče ni zavezujoča.
Nedvomno so pri tožnici podane dolgoletne zdravstvene težave, ki vplivajo na njeno delovno zmožnost, vendar pa tudi upoštevaje svoj poklic, kot je opredeljen v tretjem odstavku 63. člena ZPIZ-2, pri tožnici zaenkrat še ni podana popolna izguba delovne zmožnosti in s tem niso izpolnjeni pogoji za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.
ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - USTAVNO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSK00004226
ZOZP člen 18.. URS člen 155.. ZPIZ-2 člen 190.a, 193, 193/2.. ZPIZ-2B člen 14, 15.
škoda za izplačane invalidnine in invalidske pokojnine - retroaktivna uporaba zakona - načelo prepovedi retroaktivne uporabe zakona - načelo varstva zaupanja v pravo - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - škoda, povzročena s prometno nesrečo - prispevki za zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje - regres - tožbeni zahtevek ZPIZ - odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške - terjatev ZPIZ do zavarovalnice
Tožeča stranka ni bila direktni oškodovanec v škodnem dogodku, kar pomeni, da je do povrnitve škode upravičena le, če je tako določeno s predpisi.
Čeprav je tožnica slovenska državljanka s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji in prejema samostojno hrvaško starostno pokojnino od 18. 3. 2010 dalje, ji ni mogoče priznati dodatka k pokojnini po Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV). Tožnica je namreč od 18. 3. 2010 dalje tudi sočasno uživalka sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine. To pa je za odločitev v tej zadevi edino relevantno, saj kot pravilno razloguje že sodišče prve stopnje, izključuje možnost uporabe ZZSV.
Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do I. kategorije invalidnosti oziroma do poslabšanja zdravstvenega stanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb toženca ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
ZUP v 4. točki prvega odstavka 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, med drugim tudi v primeru, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. V sporni zadevi je bila sicer izdana zavrnilna odločba. Prav tako se v času od vložitve prve pa do vložitve druge vloge pravno stanje ni spremenilo. Se je pa v času med vložitvijo prve vloge in pa vložitvijo druge vloge dejansko stanje spremenilo. Prišlo je tako do spremembe tožnikove starosti, kot tudi do daljše pokojninske oz. zavarovalne dobe. V tem primeru pa niso bili izpolnjeni pogoji po prej citirani določbi ZUP za zavrženje zahteve, temveč bi morala tožena stranka o zahtevi meritorno odločiti.
starostna pokojnina - delovni invalid III. kategorije invalidnosti
Glede na dopolnjeno pokojninsko dobo je bila tožnici starostna pokojnina pravilno odmerjena v skladu z določbo 50. člena v zvezi s 409. členom ZPIZ-1 v višini 46,25 % od pokojninske osnove. Ta je bila izračunana na podlagi plač oziroma osnov zavarovanja iz obdobja od leta 1976 do leta 2014 v višini 377,52 EUR, pri čemer so bile plače oziroma osnove zavarovanja valorizirane ob upoštevanju, da je koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine, leto 2014, tako izračunana pokojninska osnova je bila nato preračunana s faktorjem 0,732 v skladu z 8. odstavkom 394. člena ZPIZ-2 in znaša 276,34 EUR. Starostna pokojnina odmerjena v višini 46,25 % tako znaša 127,80 EUR.
ponovna odmera pokojnine - starostna pokojnina - izredno pravno sredstvo - razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe in učinek obnove postopka
Glede na 183. člen ZPIZ-2 in ustavno odločbo št. U-I-239/14-10 z dne 26. 3. 2015 in v njej zavzeto stališče, je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno odločilo, da gre tožnici višji znesek starostne pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi in da ni podane pravne podlage, da bi ji višji znesek pripadal vse od datuma, ko ji je bila priznana pravica do starostne pokojnine s pravnomočno odločbo, torej že od 1. 8. 2005 dalje.
ZPIZ-2B člen 37, 37/1, 37/2.. ZPIZ-2 člen 16, 22, 22/3, 116, 116/3, 406, 406/4.
starostna pokojnina - sorazmerni del starostne pokojnine - dvojni status
Določba 3. odstavka 22. člena ZPIZ-2 za lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je glede na gospodarsko pravne predpise oziroma določbe ZGD-1 in ZSReg lex specialis. Družbeniki, ki so sočasno poslovodne osebe, imajo, če niso zavarovane na drugi podlagi, lastnost zavarovanca od dneva vpisa družbeništva in poslovodenja v register vse do dneva izbrisa vsaj enega od teh statusov iz registra. Za edino pravilno uporabo in razlago te jasne in specialne določbe ZPIZ-2 torej vprašanje deklaratornosti ali konstitutivnosti učinkovanja vpisa spremembe družbenika v register po stališču pritožbenega sodišča ni pravno relevantno. Stališče sodišča prve stopnje, da upoštevaje deklaratornost vpisa spremembe družbenika v register, tožnik ni bil več družbenik zasebne družbe in posledično ni niti delno vključen v obvezno zavarovanje po 16. členu ZPIZ-2, je zmotno in zato nesprejemljivo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00006212
ZPIZ-2 člen 63.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15.
III. kategorija invalidnosti - zavrnitev dokaznih predlogov - možnost obravnavanja pred sodiščem
Iz zapisnika z glavne obravnave z dne 16. 3. 2017 ne izhaja, da bi sodišče dokazne predloge tožeče stranke, kakor so bili podani v tožbi (glede zaslišanja tožnice in postavitve sodnega izvedenca ortopeda) kakorkoli obravnavalo ali o njih odločalo. Tako ni mogoče slediti obrazložitvi zavrnilne sodbe v točki 7, da je sodišče zavrnilo predlog za postavitev sodnega izvedenca ortopeda in tudi predlog za zaslišanje tožnice. Takšnega sklepa senat prvostopenjskega sodišča na glavni obravnavi dne 16. 3. 2017 ni sprejel. Tako prvostopenjsko sodišče glede dokaznih predlogov s strani tožnice glede zaslišanja tožnice in postavitve sodnega izvedenca ortopeda sploh ni odločalo. Tožnici s takšnim postopanjem prvostopenjskega sodišča ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.
preplačilo pokojnine - nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev - odpadla pravna podlaga
Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v 194. členu ZPIZ-2, ki določa, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki urejajo obligacijska razmerja. Zavod preveč izplačani znesek pobota s pokojninskimi prejemki upravičenca. Zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno. Zastaralni rok treh let se upošteva po uradni dolžnosti od dneva prejema denarnega zneska iz prvega odstavka tega člena do dneva izdaje odločbe o ugotovitvi preplačila. Zakon, ki ureja obligacijska razmerja je OZ. Ta v 190. členu določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.
Ni sporno, da je tožnik rojen 23. 2. 1947 in da je do nastanka I. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni z dnem 4. 7. 2014 dopolnil 67 let starosti. Delovna leta od njegovih 20 let starosti do dneva nastanka invalidnosti znašajo 47 let, 1/3 tega obdobja pa 15 let in 8 mesecev. Tožnik bi zato moral imeti dopolnjenih najmanj 15 let in 8 mesecev pokojninske dobe, da bi izpolnjeval tudi pogoj pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine, glede na to, da je invalid I. kategorije zaradi bolezeni.
I. kategorija invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja
V izvedenih dokazih, zlasti v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno medicinske podlage za zaključek, da pri tožnici ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega in funkcionalnega stanja, da bi bila pri njej podana I. kategorija invalidnosti.
Pri tožniku ob vložitvi zahteve leta 2012 pri tujem nosilcu zavarovanja, niti do izdaje drugostopenjske upravne odločbe dne 11. 3. 2014, zdravljenje ni bilo zaključeno in zato ocena invalidnosti ni mogoča. Za ocenjevanje invalidnosti mora biti stanje dokončno in stabilno.
III. kategorija invalidnosti - datum - nove pravice na podlagi invalidnosti
Ob dejstvu, ki je med strankama nesporno, in sicer da je pri tožniku prišlo do spremembe v stanju invalidnosti z 21. 12. 2015 dalje, je v zadevi odprto vprašanje, od kdaj naprej gredo tožniku nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti 126. člen ZPIZ-2. V prvem odstavku navedenega člena je namreč določeno, da na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. V drugem odstavku istega člena pa je določeno, da v primeru, če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe. V sporni zadevi je prišlo do spremembe same pravice. V takem primeru pa nova pravica ne pripada že vse od 21. 12. 2015 dalje, kot je to razsodilo sodišče prve stopnje, temveč upoštevaje drugi odstavek 126. člena ZPIZ-2, od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 1. 2016 dalje.