ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1, 41, 42, 396, 396/1, 396/3.
I. kategorija invalidnosti
Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot strokovno prepričljivo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje ga je utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in posledično priznanje pravice od invalidske pokojnine.
Pritožbeno sodišče je v podobnih primerih že zavzelo enotno pravo stališče, da odločba izdana po uradni dolžnosti o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej, kar izhaja tudi iz 5. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/2014, Up 1169/2012-24 z dne 26. 3. 2015.
ponovna odmera pokojnine - odločba Ustavnega sodišča - prekluzivni rok
Upoštevaje, da je bila odločba Ustavnega sodišča RS v Uradnem listu RS objavljena 30. 4. 2015, se je 60-dnevni rok iztekel 29. 6. 2015. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne pravica zahtevati revizijo podatkov in morebitno ponovno odmero pokojnine. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da zahtev vloženih po izteku navedenega roka ni dovoljeno obravnavati po vsebini. Ker se je 60-dnevni rok iz tretjega odstavka ustavne odločbe iztekel 29. 6. 2015, so zahteve, ki so bile vložene po tem datumu, vložene prepozno.
URS člen 158.. ZUP člen 129, 260, 263, 267, 267/2.
pravnomočnost - obnova postopka - rok za vložitev predloga - vdovska pokojnina
Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je predlog za obnovo postopka, priporočeno na pošto oddan 26. 9. 2015, sicer vložen znotraj objektivnega roka treh let, vendar po poteku enomesečnega subjektivnega roka. Hkrati pravilno zaključuje, da dejstva, ki jih je predlagateljica navajala kot razlog za obnovo, ne predstavljajo obnovitvenega razloga, ki bi lahko pripeljal do drugačnega zaključka, oz. do priznanja sorazmernega dela vdovske pokojnine. V predlogu ni bilo navedeno nobeno novo dejstvo ali dokaz, ki ga tožnica ne bi mogla navajati v pravnomočno procesno končanem postopku na temelju 129. člena ZUP-a, ki tudi sicer ne daje podlage za vsebinsko odločanje o pravici do vdovske pokojnine.
Na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti je toženec pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj tožnik ne izpolnjuje pogoja, določenega v 4. alineji 41. člena ZPIZ-2. Tožnik namreč še ni dopolnil starost 65 let, da mu iz tega razloga ne bi bila zagotovljena ustrezna zaposlitev glede na ugotovljeno preostalo delovno zmožnost in da bi kot invalid III. kategorije invalidnosti pri starosti 65 let pridobil pravico do invalidske pokojnine.
Vendar pa tožnik tudi, če bi pogoje, določene v 4. alineji 41. člena ZPIZ-2 izpolnjeval in tudi če bi bila pri njem ugotovljena popolna nezmožnost za delo in I. kategorija invalidnosti, da bi šlo za stanje iz 1. alineje 41. člena ZPIZ-2, pravice do invalidske pokojnine ne more pridobiti. Ker je pri tožniku invalidnost nedvomno podana zaradi posledic bolezni, mora tožnik v skladu z določbo 42. člena ZPIZ-2 za priznanje pravic iz naslova invalidnosti ob nastanku invalidnosti izpolnjevati tudi pogoje pokojninske dobe (gostota pokojninske dobe) in sicer mora pokojninska doba znašati najmanj eno tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti.
Pravna podlaga za rešitev zadeve je podana v odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015. Ustavno sodišče RS je ugotovilo, da ZPIZ-1 ni bil v skladu z Ustavo RS (I. točka izreka), ker ni zagotavljal tako imenovane neprave obnove postopka. Toženemu zavodu je odredilo, da v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeri pokojnino zavarovancem oz. uživalcem, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92 (II. točka izreka). Hkrati je zavarovancem oz. uživalcem pokojnine, za katere revizija podatkov ni bila opravljena, omogočilo, da so lahko v roku 60 dni po objavi odločbe v Ur. l. RS, zahtevali revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile plačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije (III. točka izreka). Citirana odločba US je bila objavljena v Ur. l. RS 30. 4. 2015. 60-dnevni rok se je tako iztekel 29. 6. 2015. Navedeni rok je materialno prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne pravica zahtevati revizijo podatkov in morebiti ponovno, višjo odmero pokojnine.
Tožnica je ob moževi smrti dopolnila 24 let starosti, ob prenehanju pravice do družinske pokojnine otroka pa 46 let starosti. Zakonsko določene starosti za priznanje pravice do vdovske pokojnine niti za t. i. čakanje na priznanje pravice ni izpolnila, zato ji je pravica do vdovske pokojnine zakonito prenehala z dnem 8. 3. 2016, njeno izplačevanje pa zakonito ustavljeno za naprej, od izdaje odločbe.
Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot strokovno prepričljivo in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo niti do spremenjene III. kategorije invalidnosti, kaj šele do popolne izgube delovne zmožnosti. Sodišče prve stopnje ga je utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine.
Tožnica je res že v letu 1995 vložila zahtevo za ponovno odmero svoje pokojnine, vendar je bila njena zahteva zavrnjena, ne pa zavržena. Ni pa imela odprtega sodnega postopka ali da o njeni zadevi ne bi bilo z dokončno odločbo že pravnomočno odločeno. Tako je potrebno upoštevati njeno zahtevo, ki jo je dala k toženi stranki dne 29. 4. 2015. Upoštevajoč dano zahtevo se ji ponovna odmera pokojnine odmeri s prvim dnem naslednjega meseca po dani zahtevi, torej s 1. 5. 2015.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SODNE TAKSE
VDS00005726
ZDSS-1 člen 7, 71.
sodne takse - ponovna odmera pokojnine
Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je podana v 71. členu ZDSS-1, kjer je določeno, da se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo. V sporih o pravicah iz prvega odstavka 7. člena ZDSS-1, za katere je stvarno pristojno socialno sodišče in med katere sodi tudi spor o pravici do ponovne odmere pokojnine, ni taksne zavezanosti. To pomeni, da tožeče stranke v tovrstnih sporih takse niso dolžne plačati.
Na podlagi ugotovitev izvedenca, da gre pri tožniku za kronični potek in trajno zdravljenje in da ni pričakovati absolutne restitucije, ampak zgolj parcialno in da je bil po hospitalni obravnavi pri tožniku dejansko dosežen le delni uspeh, je potrebno izpostaviti vprašanje pravilne uporabo prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Za ugotovitev invalidnosti je namreč potrebno, da je zdravljenje zaključeno, in sicer v tem smislu, da gre za takšno dokončno stanje, pri katerem ni več mogoče pričakovati izboljšanja. V tožnikovem primeru pa ravno popolnega izboljšanja že sedaj ni mogoče pričakovati, ampak kljub zdravljenju, le delno remisijo z možnostjo delnih delovnih zmožnosti, kar je konkretno tudi hospitalna obravnava dejansko pokazala. Ne glede na takšne ugotovitve izvedenca, pa sodišče s tem ali z drugim izvedencem ni razčistilo, ali je na podlagi takšne ugotovitve in trenutnega zdravstvenega stanja, predvsem pa zaradi narave bolezni in kroničnega poteka zdravljenja ter pričakovanega uspeha (hospitalnega zdravljenja zaradi tožnikove nekritičnosti do terapij), pri tožniku že mogoče ugotoviti omejeno ali zmanjšano zmožnost za delo ali celo izgubo delovne zmožnosti.
Ker v sporni zadevi tožnica tudi po stališču pritožbenega sodišča pred objavo odločbe ustavnega sodišča v Uradnem listu RS pri toženi stranki ni zahtevala ponovne odmere pokojnine, je le-ta utemeljeno odločila, da se tožnici starostna pokojnina ponovno odmeri v višjem znesku od 1. 6. 2015 dalje.
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 52.. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22, 25.. ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/3, 27/4, 27/5.
starostna pokojnina - seštevanje zavarovalnih dob
Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da obdobje udeležbe v domovinski vojni po stopnji 12/24, torej v dvojem trajanju, ki ga je tožniku hrvaški nosilec sicer upošteval pri izpolnjevanju pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela pokojnine, ne predstavlja zavarovalne dobe v smislu določb Uredbe in BHRSSZ, temveč gre za posebno dobo v dvojem trajanju, ki je ni mogoče šteti za zavarovalno niti za z zavarovalno izenačeno dobo. Že v predsodnem upravnem postopku je namreč hrvaški nosilec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja na predpisanih obrazcih kot v tem postopku upoštevno zavarovalno dobo potrdil le 20 let in 25 dni dobe, torej brez posebne dobe v dvojnem trajanju zaradi udeležbe v domovinski vojni. Posledično je bila pravilno upoštevana skupna slovensko hrvaška zavarovalna doba v trajanju 38 let, 5 mesecev in 18 dni. Prav to pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino odločilno. Pomeni namreč, da pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine iz 27. člena ZPIZ-2 niso izpolnjeni.
V obravnavanem primeru pri tožnici ni prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da so izpolnjeni pogoji za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela na delu z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega.
Invalidska pokojnina v višini 36 % od najnižje pokojninske osnove znaša 276,90 EUR. Navedeni znesek je za tožnika ugodnejši, kot pa znesek starostne pokojnine v višini 228,83 EUR. Tožena stranka je zato pravilno odločila, da se tožniku kot ugodnejša izplačuje invalidska pokojnina.
Pravna podlaga za rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka je podana v odločbi št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015. Ustavno sodišče RS je ugotovilo, da ZPIZ-1 ni bil v skladu z Ustavo RS (1. tč. izreka), ker ni zagotavljal t. i. neprave obnove postopka. Toženemu zavodu je odredilo, da v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeri pokojnino zavarovancem oz. uživalcem, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ-92 (2. tč. izreka). Hkrati je zavarovancem oz. uživalcem pokojnine, o podatkih katerih revizija ni bila opravljena omogočilo, da so lahko v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS zahtevali revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije (3 tč. izreka). Odločba US je bila v Uradnem listu RS objavljena 30. 4. 2015. Pomeni, da se je 60-dnevni rok iztekel 29. 6. 2015. Gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne pravica zahtevati revizijo podatkov in morebitno ponovno, višjo odmero pokojnine. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da zahtev, vloženih po izteku navedenega roka, ni dovoljeno obravnavati po vsebini.
Nedvomno so pri tožnici podane dolgoletne zdravstvene težave, ki vplivajo na njeno delovno zmožnost, vendar pa tudi upoštevaje svoj poklic, kot je opredeljen v tretjem odstavku 63. člena ZPIZ-2, pri tožnici zaenkrat še ni podana popolna izguba delovne zmožnosti in s tem niso izpolnjeni pogoji za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 183/3.. ZPIZ-2 člen 83, 83/1, 83/3.
predčasna pokojnina - ponovna odmera pokojnine
V II. točki izreka je prvostopenjsko sodišče izrecno odločilo, da bo o spremembi dokončne odločbe z dne 21. 9. 1994 ter v zvezi s sklepi z dne 12. 1. 1991 oziroma 1. 2. 1991, o odmeri pokojnine glede na dejansko plačane prispevke od leta 1972 dalje do upokojitve, moral odločiti toženec s posebno upravno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Takšna odločitev ni v nasprotju z odločitvijo v I. točki izreka, kjer je prvostopenjsko sodišče zgolj odpravilo odločbi iz leta 2011. II. točka izreka le nalaga dolžnost toženi stranki, da odloči o spremembi dokončne odločbe s posebno upravno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Pri tem prvostopenjsko sodišče tudi vsebinsko ne nalaga v kakšni smeri naj tožena stranka odloči. V 5. točki obrazložitve navede, da sodišče o višini zahtevka ni odločalo in tudi ni smelo odločati, saj je toženec tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine zavrgel, torej o tožnikovi zahtevi po vsebini ni odločal. V 11. točki obrazložitve sodbe pa povzame, da je potrebno glede na odločitev ustavnega sodišča pri zahtevah za ponovno odmero pravice do pokojnine v času, ko je veljal ZPIZ-1, odločati na podlagi prvega in tretjega odstavka 83. člena ZPIZ-2. Na tej pravni podlagi je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odpravilo izpodbijani odločbi ter tožencu naložilo, da s posebno upravno odločbo odloči o spremembi dokončne odločbe z dne 21. 9. 1994 v zvezi z odločbami v letu 1991. Takšna obrazložitev je v celoti skladna z odločitvijo sodišča v I. točki izreka in tudi nadaljnja obrazložitev v isti točki (11. točka obrazložitve), ki se nanaša na II. točko izreka ni v nasprotju s tem. Navedeno je zgolj, da je pri tem potrebno, glede na dejansko plačane prispevke od leta 1972 dalje do upokojitve, te prispevke upoštevati. Prvostopenjsko sodišče je opozorilo še na pravno podlago iz tretjega odstavka 183. člena ZPIZ - 2, da učinkuje odločitev, ki jo bo tožena stranka sprejela glede morebitne spremembe dokončne odločbe, od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, torej od 1. 5. 2011 dalje. Gre za pravno naziranje, od kdaj dalje učinkujejo izdane odločbe, upoštevajoč tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2.
invalidska pokojnina - odločitev o pravdnih stroških
V konkretnem primeru gre za sodno socialni spor. Vrste storitev in število točk za posamezne storitve v tem sporu so urejene v VII. poglavju OT, poimenovanem Postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči. Za storitve v sodno socialnih sporih torej ni podlage za priglašanje, niti priznavanje stroškov po Tarifni številki 39. Priglašenih stroškov za posvet s stranko in pregled spisa ni mogoče priznati, ker ne gre za samostojni opravili iz Tarifne številke 39, ki ne bi bili zajeti v Tarifni številki 15.
Razlaga oz. tolmačenje Tarifne številke 39 OT, ki jo je sprejel Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije dne 9. 2. 2016, glede na 19. člen ZOdv brez predhodnega soglasja ministra, pristojnega za pravosodje in objave v Uradnem listu, za sodišče ni zavezujoča.