ZPIZ-2 člen 27.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 57, 57/2.
starostna pokojnina
Glede priznanja pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine pa je potrebno uporabiti določbe Uredbe (ES), št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (v nadaljevanju: Uredba). Nemški nosilec socialnega zavarovanja je toženi stranki posredoval zahtevo za ugotovitev pravice do pokojnine na podlagi določb ZPIZ-2. Kot to ugotavlja tožena stranka ima tožnik tudi v drugih članicah ES dopolnjeno zavarovalno dobo, in sicer naj bi tako v Nemčiji dopolnil 25 let in 8 mesecev, v Franciji pa 6 let. Tožnik je bil zaposlen tudi v Republiki Hrvaški (od 3. 6. 1977 do 19. 7. 1977) in Republiki Srbiji (od 11. 11. 1976 do 6. 5. 1977). Pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine bi tožnik lahko pridobil le, če bi v Republiki Sloveniji dopolnil več kot 1 leto zavarovalne dobe. Skladno s 57. členom Uredbe namreč nosilcu v državi članici ni treba dodeliti dajatve za dobe, dopolnjene po zakonodaji, ki jo uporablja in ki se upošteva pri nastopu zavarovalnega primera, če je navedena doba krajša od enega leta, kot je to podano tudi v predmetni zadevi. V tem primeru to zavarovalno dobo upoštevajo nosilci drugih držav članic, kjer je zavarovanec dopolnil vsaj 12 mesec zavarovalne dobe (drugi odstavek 57. člena Uredbe).
dodatek za pomoč in postrežbo - izvedensko mnenje - strokovno vprašanje
Pri ugotavljanju zadovoljevanja osnovnih življenjskih potreb gre za medicinsko vprašanje, saj tožena stranka o priznanju te pravice odloči na podlagi izvedenskega mnenja zdravnika posameznika ali komisije in sodišče samo ne razpolaga z ustreznim medicinskim mnenjem, tako da mora v takih primerih (praviloma) na predlog stranke izvesti dokaz z izvedencem ustrezne medicinske stroke.
V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje predlaganega dokaza z izvedencem medicinske stroke ni izvedlo in tožniku tako z zavrnitvijo predloga s postavitvijo neodvisnega izvedenca odvzelo možnost učinkovite obrambe zoper ugotovitve izvedenskih organov nasprotne stranke, ki so bile ključne za odločitev v postopku pred prvostopenjskim sodiščem.
V obravnavani zadevi ni dokazane izvenzakonske skupnosti med tožnico in A.A. ter posledično niti dejanski stan iz 3. alineje 1. odst. 54. člena ZPIZ-2. Po tej določbi ZPIZ-2 namreč lahko pravico do vdovske pokojnine pridobi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo uživalca pravice živela v življenjski skupnosti, ki je po predpisih, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. V skladu z 12. členom ZZZDR, torej v primeru dalj časa trajajoče življenjske skupnosti moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila njuna zakonska zveza neveljavna. Vendar le, če ima taka skupnost vse bistvene elemente, značilne za zakonsko zvezo.
Sicer ni nobenega dvoma, da je tožnica že od leta 1970 čistila stanovanje A.A., da je tovrstna opravila opravljala tudi od leta 2007 dalje in pred odhodom v center starejših zaradi bolezni A.A. pomagala pri nekaterih higienskih opravilih. Vendar navedene aktivnosti same po sebi ne dokazujejo, da sta bila s pokojnim A.A. v razmerju izvenzakonske skupnosti. Da bi bila torej v gospodinjski, ekonomski ter življenjski skupnosti, značilni za moža in ženo.
Ker je tožnik v letu 2015 dopolnil 56 let starosti, z znižanjem starosti zaradi benificirane delovne dobe pa bi moral dopolniti najmanj 61 let in 7 mesecev, ne po petem odstavku in ne po tretjem odstavku 27. člena ZPIZ-2, pogojev za starostno upokojitev ne izpolnjuje. Ne izpolnjuje pa niti pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po prvem odstavku 27. člena ZPIZ-2, glede na to, da se starostna meja lahko začne zniževati pri 65 letih starosti.
Tožniku tudi v primeru, v kolikor bi bilo dokazano, da je užival pravico do nadomestila iz naslova starševstva, ne bi bilo mogoče starostne meje znižati zaradi skrbi za otroka, saj v letu 2015 ni imel dopolnjenih 38 let pokojninske dobe brez dokupa. Glede na drugi odstavek 28. člena ZPIZ-2 se pri tej pokojninski dobi zniža starost 65 let največ do dopolnjenega 61 leta starosti. Če pa je moški dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa, se starostna meja lahko zniža največ do dopolnjenih 58 let starosti. Ker tožnik v letu 2015 ni dopolnil pokojninske dobe v trajanju 38 let oziroma 40 let brez dokupa, starostne meje iz tega naslova ni mogoče zniževati. Zato tožnik po nobeni določbi ZPIZ-2 ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine.
Tožničina dejanska pokojninska osnova je znašala 624.714,98 SIT, z upoštevanje dela plače za notranji odkup delnic pa bi znašala 630.101,21 SIT. Torej bi samo še bolj presegla najvišjo, zakonsko limitirano pokojninsko osnovo, od katere je bilo dopustno zakonito odmeriti sorazmerni del starostne pokojnine.
Tožnica je zmožna samostojnega oblačenja, slačenja, obuvanja in sezuvanja. Ne potrebuje pomoči pri opravljanju fizioloških potreb, roke in obraz si lahko umije sama (ključno je, da se oseba lahko sama umiva pri umivalniku), sama se lahko tudi hrani. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 99. člena ZPIZ-2 v skladu, s katerim imajo pravico do dodatka za postrežbo in pomoč uživalci starostne, predčasne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki jim je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega.
ZPIZ-2 člen 15, 15/1, 116, 116/1, 116/3, 406, 406/3, 406/4, 406/5.. ZMEPIZ-1 člen 115.. ZMEPIZ-1A člen 7.. ZPIZ-1 člen 156.. ZPIZ-2B člen 37, 37/2.
lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja - starostna pokojnina
Tudi po stališču pritožbenega sodišča je imelo sodišče prve stopnje in pred tem toženec, vso materialno podlago, da je pri tožnici ugotovilo lastnost zavarovanke od 1. 1. 2016 dalje. Tožnica je ob uveljavitvi ZPIZ-2 imela dvojni status, in sicer uživalke pokojnine in osebe, ki opravlja pridobitno dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik, pa do 31. 1. 2016 ni uskladila svojega statusa. Zato je toženec na podlagi drugega odstavka 37. člena ZPIZ-2 B po uradni dolžnosti pravilno odločil, da ima tožnica od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanke za manj kot polni delovni čas oziroma 10 ur na teden.
Tožnica je bila s pravnomočno sodbo zaradi nezakonitosti prenehanja reintegrirana v delovno razmerje do 14. 11. 2014. Na podlagi te sodbe je bila tožnici z odločbo z dne 13. 12. 2015 priznana lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja na temelju delovnega razmerja od 15. 11. 2012 do 14. 11. 2014. Z odločbo z dne 2. 7. 2015 je bila tožnici priznana pravica do višje starostne pokojnine od 15. 11. 2014 dalje. Vendar je bilo z odločbo z dne 20. 5. 2015, ki je bila podlaga za izdajo izpodbijanih odločb, izplačevanje starostne pokojnine dejansko ustavljeno šele z 20. 5. 2015. Pomeni, da podlaga za izplačevanje starostne pokojnine ob sočasno pravnomočno priznani pravici do te pokojninske dajatve od 15. 11. 2012 dalje ni odpadla že 15. 11. 2012, temveč kvečjemu šele od 20. 5. 2015 dalje.
Glede na ZPIZ-2 in ustavno odločbo št. U-I-239/14-10 z dne 26. 3. 2015 in v njej zavzeto stališče, je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno odločilo, da gre tožnici višji znesek predčasne pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po izdani odločbi oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, in da ni podane pravne podlage, da bi ji višji znesek pripadal vse od datuma, ko ji je bila priznana pravica do predčasne pokojnine s pravnomočno odločbo, torej že od 21. 3. 2003 dalje.
invalidska pokojnina - invalidnost - I. kategorija invalidnosti
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri tožnici do dne 4. 11. 2015 invalidnost ni bila podana, in da delovna zmožnost tudi ni bila v celoti izgubljena, zato je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnilo.
Tožena stranka je ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje, določene v 394. členu ZPIZ-2, kjer je urejeno varstvo pričakovanih pravic za brezposelne, delovne invalide in prejemnike poklicne pokojnine, da se lahko upokoji po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, torej po določbah ZPIZ-1. V navedenem zakonu so pogoji določeni v 36. členu. Zavarovanec se skladno s prvim odstavkom 36. člena ZPIZ-1 upokoji ob starosti 58 let ter ob doseženih 40 let pokojninske dobe. Tožnik je sicer pogoj starosti dopolnil, vendar pa ni dopolnil pogoja pokojninske dobe, kar pomeni, da ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Pogojev pa tudi ne izpolnjuje po 27. členu ZPIZ-2, saj je prav tako zahtevanih 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke ter na priznanje pravice do starostne pokojnine od 1. 9. 2014 dalje utemeljeno zavrnilo.
Ravnanje upravnih organov so v postopkih odločanja protipravna le v primerih kvalificirane stopnje napačnosti oziroma v primeru kršitev, ki so zavestne, namerne in očitne. Protipravnost je tako podana v primerih nerazumnega odstopanja od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporabe jasne določbe zakona ali namerne razlage predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobega kršenja pravil postopka, napak, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja in v podobnih primerih kvalificiranih kršitev.
Pravna podlaga za ponovno odmero starostne pokojnine je edino 183. člen ZPIZ-2, kjer je v tretjem odstavku določeno, da odločba iz prvega odstavka tega člena učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. V konkretnem primeru to pomeni, da novo izdana odločba, s katero je priznan višji znesek pokojnine, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, saj je bil postopek uveden po uradni dolžnosti.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - datum nastanka invalidnosti
Datum nastanka invalidnosti oziroma spremenjene ali nove invalidnosti je strokovno medicinsko vprašanje, ki se ugotovi na podlagi razpoložljive medicinske dokumetacije, v praksi toženca pa se datum invalidnosti praviloma opredeli administrativno, z datumom pregleda pri invalidski komisiji I. stopnje. Torej takrat, ko se invalidska komisija neposredno seznani s stanjem zavarovanca. Za ugotovitev strokovnih medicinskih dejstev, potrebnih za pravno kvalifikacijo določenega stanja kot invalidnost sodišče samo seveda nima strokovnega znanja. Ta pravno relevantna dejstva se v sodno socialnem sporu, če so za to izpolnjeni pogoji, lahko ugotavlja s sodno medicinskim izvedenstvom po 243. členu ZPP.
Tožnica s tožbo uveljavlja, da se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno. Za odločitev v zadevi je odločilen odgovor na vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje nove pravice iz invalidskega zavarovanja (dodatno časovno razbremenitev s 6 na 4 ure dnevno). Po mnenju sodne izvedenke bi bilo vsako odločanje o skrajševanju sedanjega delovnika izrecno subjektivno in strokovno neutemeljeno. Zato je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.
Za odločitev v zadevi je odločilno, da pri tožniku ni prišlo do takega izboljšanja zdravstvenega stanja, da bi bil zmožen svoj poklic opravljati brez vsakršnih razbremenitev. V tem primeru ne gre za stanje, da pri tožniku invalidnost ni podana, temveč je bila invalidnost že ugotovljena. Na podlagi te invalidnosti oziroma, ob ugotovitvi morebitnega še dodatnega poslabšanja te invalidnosti, pa je potrebno tožniku priznati pravice iz invalidskega zavarovanja. Poklicna rehabilitacija namreč ni bila uspešna (iz mnenja izvedenke izhaja, da to od tožnika tudi ni bilo realno pričakovati). Posledično je bilo z odločbo z dne 4. 9. 2014 odločeno, da tožnik nima pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi odločbe z dne 28. 8. 2012, vendar pa po stališču pritožbenega sodišča ni nobene pravne ovire, da mu na podlagi že ugotovljene invalidnosti ter ob izpolnjevanju drugih z zakonom določenih pogojev ne bi bile priznane druge pravice iz invalidskega zavarovanja, in sicer za obdobje po pravnomočnosti odločbe z dne 4. 9. 2014. Niti 95. člen ZPIZ-1 niti 126. člen ZPIZ-2 ne določata, da v primeru "izbire" pravice do poklicne rehabilitacije (za katero se je izkazalo, da ni bila uspešna, ker tožnik zanjo niti ni bil zmožen), tožnik na podlagi že ugotovljene invalidnosti, ne bi mogel pridobiti druge pravice iz invalidskega zavarovanja.
Ugotavljanje invalidnosti ni več pogojeno s trajno spremembo zdravstvenega stanja (kot je to veljalo po ZPIZ/92). Invalidnost je zato potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Prav zaradi opuščene trajne spremembe zdravstvenega stanja je v primeru pričakovanega izboljšanja mogoče v skladu s 94. členom ZPIZ-2 določiti tudi kontrolni pregled.
V konkretni zadevi ni pogojev iz ZPIZ-2 za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Pri tožniku ni dokazane invalidnosti, ki je bistveni pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
Napačna odločitev upravnega organa še ne pomeni krivdnega ravnanja njegovih delavcev, niti protipravnega ravnanja. Ugotovljena nezakonitost posameznega upravnega akta sama po sebi še ne pomeni odškodninske odgovornosti. Za utemeljevanje odškodninskega elementa protipravnosti pri postopanju upravnih ali sodnih organov, se namreč glede na ustaljeno sodno prakso, zahteva hujše odstopanje od ustaljenega oziroma standardnega postopanja. Takšnega odstopanja od nekega pravnega standarda pa predstavljajo le težje kršitve kot je zloraba, samovolja in podobno.
Tožnik s skupno pokojninsko dobo ne izpolnjuje minimalnega pogoja pokojninske dobe tj. 15 let tako, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje starostne oziroma sorazmernega dela starostne pokojnine.
ZPIZ-1 člen 36, 37, 47, 55, 193, 399. ZPIZ-2 člen 394, 394/8.
višina pokojnine - odmera starostne pokojnine
Tožnici je bila starostna pokojnina skladno z določbo 394. člena ZPIZ-2 priznana po določbah ZPIZ-1 (ob upoštevanju pogojev starosti in pokojninske dobe določene v 36. členu ZPIZ-1), kar pomeni, da je toženec pravilno pri odmeri pokojnine upošteval določbe ZPIZ-1 ter nadalje izjemo, ki je izrecno določena v osmem odstavku 394. člena ZPIZ-2, torej da se v takih primerih pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki določeni v ZPIZ-2 in da se pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. Pokojninsko osnovo je potrebno preračunati z valorizacijskimi količniki na koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do pokojnine (v konkretnem primeru na leto 2015) s tem, da je v 35. členu ZPIZ-2 določen postopek določitve teh valorizacijskih količnikov.
Ker se je 60 dnevni rok iz tretjega odstavka odločbe Ustavnega sodišča RS iztekel 29. 6. 2015 so zahteve, vložene po tem datumu, vložene prepozno. Takšno dejansko stanje je podano tudi v predmetni zadevi, ko je tožnica svojo zahtevo vložila na zapisnik pri tožencu dne 27. 7. 2015. Takšno zahtevo je toženec pravilno s sklepom z dne 2. 11. 2015 zavrgel.