Zavrnitev dokaznega predloga, da se pridobi (neodvisno in nepristransko) sodno izvedensko mnenje v okoliščinah konkretnega primera, ko je bistvo spora prav v tem, ali je pri tožniku za leto 1977 bila upoštevana pravilna pokojninska osnova, predstavlja kršitev načela kontradiktornosti iz 22. člena Ustave RS, ki pomeni kršitev pravice do obravnave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pravilno je ravnanje tožene stranke, ko je zahtevo tožnice po priznanju vdovske (ali sorazmernega dela vdovske) pokojnine zavrglo, ker je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno.
Skladno s prvim odstavkom 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost podana v primeru, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Kot pa to izhaja tudi iz že zavzetega stališča pritožbenega sodišča v drugih zadevah po definiciji iz prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2, ugotavljanje invalidnosti ni več pogojeno s trajno spremembo zdravstvenega stanja (kot je to veljajo po ZPIZ/92). Invalidnost je zato potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje.
ZOdv člen 4, 55.. ZPP člen 115, 199, 199/1.. ZPIZ-2 člen 68, 170, 170/2, 171, 171/2, 190, 191, 428.. ZDSS-1 člen 69.. ZDR-1 člen 7, 7/4.. - člen 4.
I. kategorija invalidnosti - invalidnina - stranska intervencija - vzrok invalidnosti - poklicna bolezen - mobing
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v sporu glede vzroka invalidnosti zakonito dopustilo stransko intervencijo tožničinega delodajalca na strani tožene stranke. Po 1. odstavku 199. člena ZPP v zvezi z 69. členom ZDSS-1, se lahko, kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki. Predpostavka stranske intervencije je torej poseben intervencijski interes. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je v konkretnem sporu, ko tožnica med drugim kot vzrok I. kategorije invalidnosti uveljavlja poklicno bolezen, izkazan pravni interes delodajalca, da uspe toženec. To še zlasti, ker naj bi po zatrjevanju tožnice do invalidnosti prišlo zaradi mobinga.
Za opredelitev bolezni kot poklicne, je med drugim bistveno tudi to, da je daljši in neposreden vpliv delovnega mesta, na katerem je zavarovanec delal, vzrok za nastanek bolezni. Mobinga ni mogoče šteti za neposreden vpliv delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve edino relevantno. Stališče, da mobing ni niti poklicna bolezen niti poškodba pri delu, je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča že zavzeto.
V doslej izvedenem dokaznem postopku je ostalo nerazčiščeno, ali so bili pri določitvi nove pokojninske osnove oziroma pri oblikovanju M4/M8 obrazca podatki o delu plač, ki je bil uporabljen v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja od 1. 9. 1990 do 1. 1. 1993 glede na predloženo listinsko dokumentacijo, iz katere izhajajo zneski zaostankov plač, med drugim tudi potrdilo z dne 15. 1. 1997, izdelano skladno z Uredbo o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (uredba), pravilno upoštevani. Zgolj posplošeno razlogovanje sodišča prve stopnje, da so bili pri izračunu upoštevani pravilni podatki, kot jih je sporočil delodajalec, ki v bistvu v celoti sledi navedbam toženca, ne zadostuje, temveč je za pravilno uporabo materialnega prava potrebno argumentirano in strokovno podprto odgovoriti na predhodno izpostavljena dejanska finančna vprašanja. Za to pa sodišče samo seveda nima potrebnega strokovnega znanja. Zato je potrebno pritrditi pritožnici, da je za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja in spoštovanje načela materialne resnice iz 61. člena ZDSS-1 v obravnavnem primeru potrebno po uradni dolžnosti skladno z 62. členom ZDSS-1 postaviti sodnega izvedenca finančne stroke.
izvedenec - predlog za izločitev izvedenca - I. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti
Samo dejstvo, da je sodni izvedenec zdravnik, družbenik in prokurist družbe in da dela v isti zdravstveni ustanovi, kjer se tožnik že več let zdravi, ne predstavlja takšne okoliščine, ki bi vzbudila dvom v pristranskost sodnega izvedenca. Ne gre namreč za takšne okoliščine, iz katerih bi izhajalo izvedenčevo vnaprejšnje prepričanje o zadevi ali celo pristranski odnos do stranke. Tožnik to tudi ne zatrjuje in tudi pripomb na mnenje, da ne bi bilo pravilno izdelano, ni podal. Ob neizkazanih in neutemeljenih razlogih za izločitev sodnega izvedenca, je sodišče prve stopnje imelo podlago za zavrnitev tožnikovega predloga.
Glede na povsem drugačni mnenji izvedencev bo sodišče prve stopnje glede na definicijo poškodbe pri delu (63. člen ZPIZ-1) in definicijo invalidnosti (63. člen ZPIZ-2) moralo razčistiti, ali je sporna poškodba v neposredni vzročni zvezi z invalidnostjo. Torej ali je šlo za takšno poškodbo, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega ali fizikalnega učinka oziroma za poškodbo, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma.
ZPIZ-2 člen 202, 202/2, 202/11, 202/12, 206.. ZPIZ-2B člen 19.
pokojninska doba - zavarovalna doba - dokup pokojninske dobe - pokojnina
Tožnik je vložil zahtevo za dokup pokojninske dobe. Dokup je uveljavljal na podlagi 11. odstavka 202. člena ZPIZ-2, in sicer s prenosom odkupne vrednosti iz 206. člena ZPIZ-2, torej po določbi 12. odstavka 202. člena ZPIZ-2 oziroma, podredno iz lastnih sredstev. Iz 11. odstavka 202. člena ZPIZ-2 ne izhaja, da bi moral tožnik uveljaviti pravico do poklicne pokojnine. Res je določeno, da se lahko dokupi pokojninska doba le za razliko med pridobljeno dodano dobo iz drugega odstavka 202. člena in obdobjem prejemanja poklicne pokojnine, vendar pa se omenjena določba očitno nanaša zgolj na prejemnike poklicne pokojnine. Ker ni bil prejemnik poklicne pokojnine in tudi ni bil dolžan uveljaviti poklicno pokojnino, pa ima tudi v tem primeru pravico do dokupa pokojninske dobe. Tožnik je izjavil, kdaj mu bo prenehalo obvezno zavarovanje, in kdaj bo uveljavil pravico do pokojnine po splošnih predpisih. Glede na to, da je dodana doba ugotovljiva, tožnik izpolnjuje pogoje, določene v 11. odstavku 202. člena ZPIZ-2, za dokup pokojninske dobe.
ZPIZ-2 člen 392, 392/1.. ZPIZ-1 člen 48, 109, 421.
vdovska pokojnina - uporaba zakona - odmera vdovske pokojnine
Zavarovanec, po katerem vdova uveljavlja pokojnino je umrl 24. 8. 2008 zaradi nesreče pri delu. Do dneva smrti je dopolnil 27 let starosti, njegova pokojninska doba s prišteto dobo znaša 22 let, 10 mesecev in 8 dni. S tem so izpolnjeni pogoji po 109. členu ZPIZ-1 za uveljavitev pravice do vdovske pokojnine. Tožnica izpolnjuje pogoje po 110. členu v zvezi s 421. členom ZPIZ-1.
ZPIZ-2B člen 39a, 39a/1. ZPIZ-2 člen 27, 27/5, 202, 202/8, 399.
starostna pokojnina
Glede na 39.a člen ZPIZ-2B se pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine zavarovancu, ki ne izpolnjuje pogojev za starostno oziroma predčasno pokojnino po tem zakonu, to je po 27. členu oziroma 29. členu ZPIZ-2 kot splošnem predpisu, ne more priznati.
Pravno praznino ZPIZ-2, ki dolžnosti vrnitve neupravičene pridobitve zavoda ne ureja, je po stališču pritožbenega sodišča potrebno zapolniti z analogijo legis in ob uporabi argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno. Neposredno pravno urejeni primer in analogni primer imata enako pravno vrednost, zaradi česar je potrebno sklepati, da za oba velja enaka pravna posledica. Že po načelu enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave RS je potrebno enake primere obravnavati enako. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. Če se zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva po 3. členu ZS predpise, ki urejajo podobne primere. Ker je zavod upravičen do vračila neupravičeno izplačanih denarnih zneskov, je po analognem sklepanju tudi zavarovanec upravičen do vračila brez podlage že vrnjenih denarnih zneskov. Če je torej zavarovanec na podlagi dokončnih in pravnomočnih preplačilnih odločb, preplačilo vrnil tožencu, pa so bile kasneje preplačilne odločbe odpravljene, je odpadla pravna podlaga za vrnitev preplačila. Torej je toženec neupravičeno pridobitev ob smiselni uporabi 194. člena ZPIZ-2 in 190. člen OZ dolžan vrniti zavarovancu. Obseg vrnitve neupravičene pridobitve pa določa 193. člen OZ.
Skladno s 140. členom ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača in druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Matična evidenca, ki jo toženec vodi na podlagi Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1) ni zgolj informativne narave, temveč ima po 87. členu tega zakona značaj javne listine. Dejstva, ki izhajajo iz javne listine, se štejejo za resnična. Kljub temu je po 4. odstavku 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati drugače.
Zaključek sodišča prve stopnje, da se tožniku v pokojninsko osnovo lahko upošteva le plača za najvišje dovoljeno število opravljenih nadur oziroma tako, kot to izhaja iz podatkov na obrazcu M4 (razen za leto 2007), ki so bili pri določitvi pokojninske osnove tudi upoštevani, je torej pravilen. Tožnikovo pritožbeno vztrajanje, da se mu v pokojninsko osnovo upošteva plača za vse dejansko opravljene nadure, zato ni utemeljeno.
družinska pokojnina - popolna nezmožnost za delo - I. kategorija invalidnosti - otrok
Iz podatkov matične evidence izhaja, da je bil tožnik že v obdobju pred očetovo smrtjo in tudi v času očetove smrti vključen v obvezno zavarovanje na podlagi delovnega razmerja. Popolnoma nezmožen za delo (skladno z že citiranim 59. členom ZPIZ-2 se za popolno nezmožnost za delo šteje razvrstitev zavarovanca v I. kategorijo invalidnosti), je postal šele z 12. 6. 1989. Na podlagi razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti mu je bila tudi priznana pravica do invalidske pokojnine. Odločitev o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do invalidske pokojnine, je postala dokončna in pravnomočna, kar pomeni, da odločitev zavezuje tudi sodišče. Sodišče tako nima pravne podlage, da bi ponovno presojalo, ali je bil tožnik že pred razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti popolnoma nezmožen za delo.
odškodninska odgovornost Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je v 196. členu ZPIZ-2, ki izrecno določa, da toženec odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z določbami predpisov, ki urejajo obligacijska razmerja. Odkazuje torej na uporabo OZ in s tem na splošna in druga pravila, ki urejajo povračilo premoženjske in nepremoženjske škode. Za odškodninsko odgovornost toženca bi moralo biti ravnanje zaposlenih delavcev toženca takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje toženca šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta.
starostna pokojnina - pokojninska doba - prostovoljno zavarovanje
Pokojninske dobe po ZPIZ-1 iz naslova prostovoljnega zavarovanja, ni mogoče enačiti z inštitutom pokojninske dobe brez dokupa iz četrtega in petega odstavka 27. člena ZPIZ-2, ne glede na višino plačanih prispevkov. Pokojninska doba brez dokupa, definirana v 7. členu ZPIZ-2, je obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe. V to dobo se ne šteje prostovoljne vključitve v zavarovanje, niti podaljšano zavarovanje, noben dokup, niti obdobja po 189. členu ZPIZ-1, tj. časa skrbi v prvem letu otrokove starosti.
Pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je pravica do izplačila 20 % pokojnine v primeru tožnika prenehala z dopolnitvijo 65 let starosti. Pomeni, da po tem datumu do tega dela pokojnine ni bil več upravičen. S tem, ko je bilo potrebno vložiti novo zahtevo, to pomeni novo odločanje o sami pravici do izplačila tega dela pokojnine, kar pomeni, da je zadevo potrebno presojati po določbah ZPIZ-2B, ki pa v tem primeru omogoča, da se presojajo pogoji za priznanje pravice do pokojnine in tudi opravi odmera pokojnine, ali po določbah ZPIZ-2 ali pa po določbah prej veljavnih predpisov, torej tudi po določbah ZPIZ-1.
Pravna podlaga za ponovno odmero starostne pokojnine je 183. člen ZPIZ-2, kjer je v tretjem odstavku določeno, da odločba iz prvega odstavka tega člena učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. V konkretnem primeru to pomeni, da novo izdana odločba, s katero je priznan višji znesek pokojnine, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, saj je bil postopek uveden po uradni dolžnosti.
Ne glede na to, da je bil tožnik v času vložitve zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine vključen v prostovoljno zavarovanje kmetov, to ni ovira za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1. Tožnik je bil vključen v zavarovanje iz razloga, ker mu nadomestilo za primer brezposelnosti ni bilo priznano. Priznano pa mu je bilo šele kasneje, za nazaj. Taka odločitev pa je bila izdana šele v letu 2015. Tožnik tako ni mogel v letu 2014 uspešno uveljavljati priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1, saj tedaj še ni bil končan postopek pred sodiščem v zvezi s priznanjem pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.
ZUP člen 260.. ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 29, 42, 52, 53.. ZPIZ-1 člen 36.
vdovska pokojnina - obnova postopka
Za priznanje pravice do vdovske pokojnine morajo biti namreč poleg pogojev na strani vdove (53. člen ZPIZ-2) izpolnjeni tudi pogoji na strani umrlega (52. člen ZPIZ-2), teh pa tožničin mož v konkretnem primeru ne izpolnjuje.
Pritožbeno sodišče je že v več podobnih zadevah zavzelo enotno pravno stališče, da odločba izdana po uradni dolžnosti o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej.