ZPIZ-1 člen 15, 15/2, 177.. ZMEPIZ-1 člen 80, 82.. ZPIZ-2 člen 11.
lastnost zavarovanca - obstoj delovnega razmerja - poseg v pravnomočno urejeno pravno razmerje
Kljub temu, da določba 4. točke 80. člena ZMEPIZ-1 določa, da mora biti zavarovanec v zavarovanje vključen v skladu z določbami, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje in čeprav je v skladu s temi določbami kot prednostna zavarovalna podlaga določena zavarovalna podlaga na podlagi delovnega razmerja, pa ZMEPIZ-1 ne daje podlage za odpravo pravnomočno urejenega razmerja priznanja lastnosti zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodstva družbe za obdobje od 1. 6. 2010 do 15. 12. 2011. V tožničinem primeru je za navedeno obdobje bil status zavarovanca pravnomočno urejen. Poseganja v takšna pravnomočna urejena pravna razmerja pa je z ZUP, ki se uporablja v skladu z 11. členom ZPIZ-2, dopustno le v taksativno naštetih primerih in iz razlogov, ki so določeni za posamezno izredno pravno sredstvo. Da bi bilo v konkretnem primeru uporabljeno katerokoli izredno pravno sredstvo, iz dokumentacije ni razvidno.
ZPIZ-2 člen 3, 4, 4/2, 196.. OZ člen 131, 131/1, 352, 352/1.
odškodninska odgovornost zavoda - pokojninska doba - nadomestilo za invalidnost - prispevki za socialno varnost - protipravno ravnanje - zavod
Nikakor ne more biti protipravno ravnanje toženca, ko tožniku, ob sicer res za nazaj priznani pravici do nadomestila plače za čas čakanja na drugo ustrezno delo, ni plačal prispevkov niti obdobja prejemanja tega nadomestila ni upošteval pri določitvi pokojninske osnove, torej pri odmeri starostne pokojnine. Nasprotno. Pravica do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, kot jo je urejal ZPIZ sama po sebi ne pomeni vključenosti v obvezno pokojninsko zavarovanje, niti plačevanja prispevkov. Obravnavanega nadomestila za čas, ko tožnik ni bil niti prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje, ni mogoče upoštevati pri odmeri starostne pokojnine.
Po ustaljeni sodni praksi je prenehanje pravice oziroma, ustavitev izplačevanja pravnomočno priznane pravice načeloma dopustna le ob sočasnem priznanju in odmeri nove denarne dajatve.
Toženec sicer pravilno opozarja na učinke razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe ob uporabi izrednega pravnega sredstva iz 183. člena ZPIZ-2, vendar je že sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da za nazaj, torej za čas pred prvim dnem naslednjega meseca po dani zahtevi, odločba izdana na temelju neprave obnove postopka ne more učinkovati. Po 3. odstavku 183. člena ZPIZ-2 učinkuje le od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. Razveljavitev lahko torej učinkuje samo ex nunc oziroma za naprej in se pravne posledice, ki so iz razveljavljene odločbe že nastale, ne morejo odpraviti. Enak učinek je v 3. odstavku 183. člena ZPIZ-2 določen tudi za spremembo dokončne odločbe.
Z ne izpodbijano, že pravnomočno I. točko izreka sodbe sta odpravljeni nezakoniti zavrnilni upravni odločbi tožene stranke o lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri družbi v spornem obdobju. Sodišče je pravilno postopalo po 2. odstavku 81. člena ZDSS-1 in po odpravi nezakonitih odločb tožene stranke, samo meritorno odločilo o lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja za celotno, v predsodnem postopku zavrnjeno obdobje.
Ker je bila v predsodnem postopku z drugostopenjsko odločbo pritožba zoper prvostopenjsko pravilno zavrnjena zaradi neizpolnjene pokojninske dobe, izpodbijana zavrnilna upravna akta nista nezakonita. V konkretnem primeru zato ni bilo razlogov za postopanje po 2. odst. 81. člena ZDSS-1. Sodišče prve stopnje bi ob pravilni uporabi 1. odst. 81. člena ZDSS-1 glede na ugotovljeno dejansko stanje moralo tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih odločb tožene stranke zavrniti, posledično tudi razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tako bi moralo postopati iz načelnih razlogov, saj se v socialnem sporu odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih zavarovanca. Za obravnavani primer to predstavljajo pravice iz invalidskega zavarovanja, ne pa razvrščanje v kategorijo invalidnosti, ki sama po sebi ne zadošča za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.
ZPIZ-2 člen 42.. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 1, 20, 20/1.
invalidnost - invalidska pokojnina - sporazum z bosno in hercegovino - I. kategorija invalidnosti
Čeprav je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti, katere vzrok je deloma bolezen in deloma poškodba izven dela, mu z dopolnjeno pokojninsko dobo pravice do invalidske pokojnine ni mogoče priznati, saj ni izpolnjen dejanski stan iz 2. alineje 42. člena ZPIZ-2. Njegova zahteva je z upravnima odločbama zakonito zavrnjena, s prvostopenjsko izpodbijano sodbo pa tudi tožbeni zahtevek na njuno odpravo in priznanje vtoževane pravice.
ZPIZ-2 člen 52, 53, 54, 54/1, 54/1-3.. ZPIZ-2 člen 52, 53, 54, 54/1, 54/1-3.. ZZZDR člen 12.
vdovska pokojnina - izvenzakonska skupnost
V obravnavani zadevi so dokazani vsi elementi zunajzakonske skupnosti. Torej skupno bivanje, ekonomska skupnost, intimno razmerje oziroma čustvena navezanost med tožnico in pokojnim uživalcem pokojnine, ki se je tudi navzven kazalo kot razmerje med možem in ženo. Tako je podan dejanski stan iz 3. alineje 1. odstavka 54. člena ZPIZ-2. Ker tožnica izpolnjuje pogoj starosti za pridobitev pravice do vdovske pokojnine iz 53. člena ZPIZ-2 in so hkrati izpolnjeni še pogoji iz 52. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca, sta z izpodbijano sodbo zavrnilna upravna akta kot nezakonita utemeljeno odpravljena in zakonito priznana pravica do vdovske pokojnine oziroma njenega dela.
Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo nepopolni in deloma nasprotujoči si oceni obeh izvedencev. Brez potrebnega dodatnega razčiščevanja konkretnih razlogov za opustitev šolanja in vprašanja obstoja tožnikove splošne zdravstvene zmožnosti za šestmesečno zaposlitev spornega leta je pavšalno zaključilo, da pogoji iz 4. odst. 116. člena ZPIZ-1 niso izpolnjeni. Nepopolnost in neskladje v izvedenskem mnenju, ki se ne da odpraviti z zaslišanjem izvedencev, je po 3. odst. 254. člena ZPP razlog za postavitev drugega izvedenca. V obravnavani zadevi torej za pridobitev drugega interdisciplinarnega mnenja.
Zadnji klinični pregled tožnice kaže, da kirurška terapija ni bila uspešna. Že tedaj je bilo ugotovljeno, da tožnica ne bo sposobna za opravljanje kakršnegakoli pridobitnega dela. Po mnenju sodnega izvedenca glede na opravljen klinični pregled bolnik s tako hudo težavo načeloma ni sposoben za pridobitno delo. V takem primeru pa so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za razvrstitev zavarovanca v I. kategorijo invalidnosti.
ZPIZ-2 člen 129, 129-5.. ZPIZ-1 člen 187, 187/1, 187/1-3.
pokojninska doba - zavarovalna doba - delo na kmetiji
V pokojninsko dobo se kot zavarovalna doba všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil na delu oziroma v delovnem razmerju s polnim delovnim časom in v zavarovanju. To pomeni, da se določeno obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba lahko všteje samo pod pogojema, torej če je dokazano, da je bil zavarovanec na delu oziroma v delovnem razmerju s polnim delovnim časom in da je bil na tej podlagi tudi zavarovan.
Nedvomno gre pri tožnici za številne zdravstvene težave, kot jih ugotavlja sodni izvedenec in kot izhaja tudi iz dokumentacije v spisu. Zaradi teh težav je tožnica že razvrščena v II. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve, s tem da delo opravlja le ob določenih omejitvah in pa v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Pri tožnici se zdravstveno stanje poslabšuje, vendar kot je to prepričljivo izpovedal sodni izvedenec, zaenkrat še ni prišlo do takih zdravstvenih sprememb, ki bi narekovale dodatne omejitve oziroma, da bi bila pri tožnici ugotovljena popolna delanezmožnost v smislu 1. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2.
Na podlagi ugotovljenega zdravstvenega stanja in tožnikove delovne zmožnosti, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek na razvrstitev v I., podredno II. kategorijo invalidnosti zavrnilo. Opravljanja dejavnosti, na podlagi katere je tožnik zavarovan in hkrati ugotovljeni preostali delovni zmožnosti, še ne pomeni popolne nezmožnosti za organizirano pridobitno delo glede na definicijo invalidnosti določeno v 63. členu ZPIZ-2. Tožnik je namreč po mnenju izvedenskega organa še vedno zmožen opravljati drugo delo z omejitvami.
ZPIZ-2 člen 53, 392, 392/1.. ZPIZ-1 člen 110, 427.. ZPIZ člen 72, 72/1, 72/1-2, 72/2-3.
vdovska pokojnina - sorazmerni del
Tožnica je ob smrti moža dopolnila 31 let, ob prenehanju družinske pokojnine pa je dopolnila starost 45 let. Zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine tudi glede na določbo 392. člena ZPIZ-2 v zvezi s 110. členom ZPIZ-1, saj tožnica ni dopolnila v zakonu določene starosti za priznanje pravice do vdovske pokojnine.
Člen 392 ZPIZ-2 glede varstva pravic družinskih članov ne zajema tudi bivšega 427. člena ZPIZ-1, ki je v 4. točki določal ugodnejše pogoje za vdovo, ki ji je pravica do družinske pokojnine, pridobljene po 2. ali 3. alineji prvega odstavka 72. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do uveljavitve ZPIZ-1, prenehala po dopolnitvi 45. leta starosti, vendar pred dopolnjenim 50. letom starosti. To pa pomeni, da za odločitev v sporni zadevi niso odločilne določbe zakona, po katerem je bila tožnici oziroma otrokom priznana družinska pokojnina (ZPIZ/92).
ZPIZ-2 člen 19, 108, 108/1, 108/2, 129, 138.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 6.
starostna pokojnina - sorazmerni del - pokojninska doba
Po 138. členu ZPIZ-2 se zavarovalni dobi zavarovancev, ki so jo prebili v delovnem razmerju ali drugem delu, na podlagi katerega so bili obvezno zavarovani, na podlagi predpisanih osebnih okoliščin, med katerimi so tudi oboleli za otroško paralizo, za pridobitev in odmero pravic prišteje 1/4 dobe dejanskega zavarovanja. Gre za fiktivno dobo, s katero se zagotavlja odmera višje pokojninske dajatve zavarovancem, ki zaradi osebnih okoliščin niso mogli dopolniti daljše dejanske pokojninske dobe. Vendar se 1/4 dobe dejanskega zavarovanja lahko prišteje le za dobo, dopolnjeno pri tožencu. Tujo zavarovalno dobo je namreč mogoče priznati le v takšnem trajanju, kot jo je po svoji zakonodaji priznal tuji nosilec zavarovanja, pri katerem je bila dopolnjena.
Ker je bil tožnik vse do 22. 3. 2016 vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, nazadnje kot uživalec denarnega nadomestila med brezposelnostjo na podlagi 19. člena ZPIZ-2, mu pred 23. 3. 2016 pravice do starostne pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela ni mogoče priznati, četudi bi že pred tem izpolnil pogoja starosti in pokojninske dobe za upokojitev.
Po splošnem delu definicije iz 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 ugotavljanje invalidnosti ni več pogojeno s trajno spremembo v zdravstvenem stanju. Invalidnost je potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne, ker je mogoče pričakovati celo izboljšanje.
Izvedenca ugotavljata, da pri tožnici ni prišlo do izgube delazmožnosti (I. kategorija invalidnosti), temveč je podana zmanjšana delovna zmožnost, kar pomeni, da so v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne še dodatne razbremenitve. Zato je tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti utemeljeno zavrnjen.
Ker tožnik z vlogo ponovno zahteva izplačilo invalidske pokojnine po ZPIZVZ za sporno obdobje, čeprav je bilo o tem že pravnomočno odločeno, je morala tožena stranka postopati po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP-a. Zahtevo za izplačilo invalidske dajatve za zahtevano obdobje je zakonito zavrgla, saj se v okoliščinah konkretnega primera dejansko stanje in pravna podlaga nista v ničemer spremenila.
ponovna odmera pokojnine - rok za vložitev zahteve - neprava obnova postopka - razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe
Z odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 je resda bil določen rok za vložitev zahteve 60 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu RS in se je rok za vložitev zahteve za revizijo in ponovno odmero pokojnine iztekel dne 29. 6. 2015. Vendar je ta rok veljal za tiste, ki niso mogli z izrednimi pravnimi sredstvi zavarovati svoje interese. Tožnik je svoj interes lahko zavaroval s 183. členom ZPIZ-2 in zahteval razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe z institutom neprave obnove. Tožniku je bila starostna pokojnina priznana v letu 2013 in tako 10 - letni rok iz drugega odstavka 183. člena ZPIZ-2 še ni potekel. Tožena stranka bi bila dolžna ob zahtevi tožnika upoštevati določbo 183. člena in v skladu z njo presojati, ali obstajajo pogoji za razveljavitev oziroma spremembo dokončne odločbe tožene stranke, s katero je bila tožniku v letu 2013 priznana in odmerjena pravica do starostne pokojnine.
Po določbi prvega odstavka 27. člena ZPIZ-2 dobi pravico do starostne pokojnine zavarovanec pri starosti 65 let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe. Tožnik je 25. 1. 2014 dopolnil 65 let starosti, ne izpolnjuje pa minimalnega pogoja zavarovalne dobe, to je 15 let, zato mu ni mogoče priznati pravice do starostne pokojnine, niti do sorazmernega dela starostne pokojnine.
ZPIZ-2 člen 183, 183/1, 183/3.. ZUP člen 225, 225/4.
starostna pokojnina - ponovna odmera
Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka ustavne odločbe (U-I-239, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015) učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva.