starostna pokojnina - dokupljena doba - študij - služenje vojaškega roka - odmera pokojnine
Tožnik v obdobju, ki ga je dokupil in ki se mu je vštel v zavarovalno dobo, ni bil vključen v zavarovanje, niti ni bil v delovnem razmerju. Skladno s 23. točko 7. člena ZPIZ-2 je pokojninska doba brez dokupa obdobje obvezne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker tožnik v obdobju, ki ga je dokupil, ni bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, dokupljena doba nima enakega statusa kot doba iz obveznega zavarovanja. Zakon je v tem primeru uzakonil razlikovanje, saj je pravico do starostne pokojnine ob znižani starosti (60 let za moške) oziroma v prehodnem obdobju pri nižji starosti, pridobi le zavarovanec, ki je dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Dokupljena doba se upošteva pri izpolnjevanju splošnih pogojev za upokojitev in pri odmeri pokojnine, ne pa tudi v primerih, ko je določen nižji starostni pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine.
Pridobljeno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, in tudi za zaključek, da je vzrok III. kategorije invalidnosti kombinacija bolezni in poškodbe izven dela.
Ker je bilo v prejšnjem, pravnomočno končanem upravnem postopku, nedvomno kršeno materialno pravo, saj niso bile uporabljene določbe 3. odstavka 38. člena v zvezi s 399. členom ZPIZ-2, čeprav bi glede na okoliščine konkretnega primera morale biti, je podan dejanski stan iz 183. člena ZPIZ-2. Na podlagi 1. odstavka 81. člena ZDSS-1 sta izpodbijani zavrnilni odločbi utemeljeno odpravljeni in dokončna odločba zakonito spremenjena tako, da je tožniku priznana pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine.
Ker je bila zahteva za nepravo obnovo vložena 18. 10. 2016, sprememba dokončne odločbe v skladu z 3. odstavkom 183. člena ZPIZ-2 učinkuje od 1. 11. 2016 dalje in ima tožnik od tedaj dalje pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine, kot je pravilno razsojeno z izpodbijano sodbo.
priznanje novih pravic - sprememba v zdravstvenem stanju - III. kategorija invalidnosti - pravnomočna odločba
Po sodni praksi pravnomočna odločba o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja, ob nespremenjenem dejanskem stanju, preprečuje priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni mogoče priznati, če je zdravstveno stanje po pravnomočno priznani pravici iz invalidskega zavarovanja ostalo nespremenjeno. Predmet odločanja o novi pravici so namreč lahko le novo nastala pravno pomembna dejstva po koncu pravnomočno zaključenega postopka o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja.
Pritožbeno sodišče je v praksi že zavzelo stališče, da zavrnilna odločba o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja lahko postane le formalno, ne pa materialno pravnomočna. Z njo namreč zavarovanec ne pridobi nobenih pravic, temveč zgolj obdrži predhodno pravnomočno priznane pravice. To pa pomeni, da se s priznanjem novih pravic od pravnomočnosti zavrnilne odločbe o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja odločbe v primeru, ko do spremenjene invalidnosti pride pred pravnomočnostjo te zavrnilne odločbe, izdane ob zmotno ali pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju, ne posega v pravnomočnost niti v zakonski pogoj sprememb v zdravstvenem stanju oziroma invalidnosti za priznavanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.
Tožnik je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 10. 2009, sklenjene s krajšim delovnim časom 20 ur tedensko, obvezno zavarovan iz naslova delovnega razmerja za krajši zavarovalni čas 20 ur na teden. Sočasno je vse od 19. 10. 2009 dalje vpisan v register kot družbenik in poslovodja družbe, vendar za razliko do polnega zavarovalnega časa ni vključen v obvezno zavarovanje. Zato je bila z izpodbijanima odločbama za tožnika zakonito ugotovljena lastnost zavarovanca iz naslova dužbeništva in poslovodenja zasebne družbe od 1. 4. 2016 dalje za krajši zavarovalni čas 20 ur na teden.
Določbe 39. in 42. člena ZPIZ-1 je potrebno razlagati tako, da se sicer v pokojninsko osnovo vštevajo poleg plače tudi vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki za socialno zavarovanje.
Na strani umrlega zavarovanca tako ni izpolnjen dejanski stan iz 52. v zvezi z 42. in 41. členom ZPIZ-2. Četudi je tožnica ob smrti moža v letu 2017 dopolnila 61 let starosti, ji pravice do vdovske pokojnine ni mogoče priznati, ker niso izpolnjeni kumulativno predpisani pogoji iz 1. odst. 52. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca.
Skladno s 140. členom ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača in druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence, ki ima značaj javne listine. Pomeni, da se dejstva, ki izhajajo iz matične evidence štejejo za resnična, lahko pa se dokazuje drugače. Dokazno breme je na zavarovancu oziroma tistemu, ki zatrjuje nepravilnost podatkov. Nepravilnost vpisanih podatkov o plači se lahko dokazuje z listinskimi dokazi, na primer plačnimi listami. Analitična primerjava zneskov neto plač po plačilnih listah s tovrstnimi podatki iz matične evidence se lahko opravi tudi s sodnim izvedenstvom.
Po 1. odst. 101. člena ZPIZ-2 je uživalcu pokojnine nujna pomoč in postrežba za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Takšno dejansko stanje pa v tožničinem primeru do dokončnosti odločb iz predsodnega upravnega postopka zagotovo ni bilo podano.
ZPIZ-1 člen 13, 15, 15/2, 36, 36/1, 191, 191/1, 203, 398.. ZPIZ člen 8, 12, 202, 202/2.
starostna pokojnina - pokojninska doba - starost - družbenik - plačilo prispevkov - samozaposlena oseba
Status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja je pravno urejen status osebe, v katerega je mogoče posegati le ob izpolnitvi zakonskih pogojev, in uživa varstvo pravnomočnosti v smislu 158. člena Ustave RS. Zavarovanec, ki je torej že pravnomočno vključen v zavarovanje kot družbenik in poslovodja zasebne družbe po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 oziroma 12. členu ZPIZ ob upokojitvi zavarovalne podlage ne more spreminjati v zavarovanje na temelju delovnega razmerja, torej 13. členu ZPIZ-1 oziroma 8. členu ZPIZ.
Ker je bila tožnica v spornem obdobju zavarovana kot družbenik in poslovodna oseba zasebne gospodarske družbe, bi bilo to obdobje v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo mogoče šteti le, če bi bilo dokazano plačilo prispevkov.
Iz strokovno prepričljivega mnenja sodne izvedenke ne izhaja, da bi pri tožniku prišlo do izgube delazmožnosti, temveč je še vedno pri njem podana zmanjšana delovna zmožnost za njegov poklic za manj kot 50 %. Glede na navedeno tudi po stališču pritožbenega sodišča pri tožniku ni podana I. kategorija invalidnosti in popolna nezmožnost za delo kot podlaga za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
Glede na ugotovljeno dejansko zdravstveno stanje o obstoju preostale delovne zmožnosti za polovični delovni čas se tožnici na temelju 69. člena v zvezi z 82. členom ZPIZ-2 zakonito prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno, z vsemi stvarnimi omejitvami, ugotovljenimi v predsodnem in sodnem postopku. Pravica je zakonito priznana od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe, t.j. od 1. 9. 2015 dalje.
odškodninski zahtevek zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje slovenije proti odgovorni osebi - uporaba določil zakona
Do škodnega dogodka je prišlo v letu 2008, škoda pa je bila znana najkasneje ob izdaji odločbe o pravici do nadomestila 2014 (kot bodoča škoda v smislu drugega odstavka 174. člena OZ). Res so bila sporna izplačila izvedena v letu 2016, vendar to na zaključek, da so vsa pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka odškodninskega razmerja, nastala že pred 1.1.2016, ne vpliva. Ker je pravno razmerje nastalo pred 1.1.2016, Zavod do povrnitve vtoževane škode po določbah 190.a in 193. člena ZPIZ-2 ni upravičen.
Tožnik je na dan prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, to je 31. 1. 2014, izpolnjeval pogoje za poklicno upokojitev skladno s določbami ZObr in ZPIZ-2, zato mu je z izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 23. 12. 2013 s tem dnem utemeljeno prenehalo delovno razmerje.
Sodišče prve stopnje je enako kot pred tem toženec ugotovilo, da tožnica ni izkazala obstoja obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP, torej takšnega novega dokaza, ki je obstajal že v postopku, ki ga želi tožnica obnoviti, pa brez svoje krivde ni zanj vedela oziroma ga ni mogla predložiti. Takšen dokaz zagotovo ni sporni izvid, saj je ta izvid tožnica pridobila po končanem postopku, ki ga želi obnoviti, in še ni obstajal v prejšnjem postopku. Ker ne gre za nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP in torej za obnovitveni razlog, bi toženec z uvodoma citiranim sklepom predlog moral zavreči, ne pa zavrniti, kar pa na samo odločitev ne vpliva.
Če je zavarovanec na podlagi dokončnih in pravnomočnih preplačilnih odločb, preplačilo vrnil tožencu, pa so bile kasneje preplačilne odločbe pravnomočno odpravljene, je odpadla pravna podlaga za vrnitev preplačila. Torej je toženec neupravičeno pridobitev ob smiselni uporabi 194. člena ZPIZ-2 in 190. člen OZ dolžan vrniti zavarovancu. Obseg vrnitve neupravičene pridobitve pa določa 193. člen OZ.
Toženec je postal nepošten z vročitvijo sodbe, s katero sta bili odpravljeni oziroma spremenjeni sicer izvršljivi in dokončni odločbi o ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine, 25. 10. 2013. Takrat je namreč izvedel, da je odpadla pravna podlaga za tožničino vrnitev preplačila, ki je bilo plačano že 22. 11. 2011. Pomeni, da je tožnici poleg samega preplačila, kot je bilo odločeno v obravnavanem predsodnem upravnem postopku, dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 25. 10. 2013 dalje do plačila.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - akontacija
Po 1. odstavku 180. člena ZPIZ-2 se zavarovancu začasno izplačuje akontacija, določena po zbranih podatkih, kadar se v postopku ugotovi, da ima zavarovanec pravico do pokojnine ali nadomestila iz invalidskega zavarovanja, njegove višine pa ni mogoče določiti ali ni mogoče dokončati postopka zaradi kakšnega predhodnega vprašanja. Namen izplačevanja akontacije je v zagotovitvi materialne eksistence upravičencem, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice iz obveznega zavarovanja, vendar še ni mogoče izdati končne odločbe.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 36, 36/3, 37.
starostna pokojnina - sporazum o socialnem zavarovanju med republiko slovenijo in bosno in hercegovino
Ppri priznanju tožnikove starostne pokojnine je bila, poleg dobe, dopolnjene v BiH, upoštevana vsa njegova slovenska doba, hkrati pa je bil uporabljen Sporazum o socialnem zavarovanju med ZR Nemčijo in BiH. Zato v njegovem primeru starostne pokojnine ni mogoče preračunati po prvem odstavku 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino na način, da bi v Sloveniji prejemal sorazmerni del pokojnine po slovenskih predpisih za čas zavarovalne dobe, ki jo je dopolnil v Sloveniji.
Iz podanega mnenja izhaja, da zaenkrat pri tožniku še ni podane popolne izgube delazmožnosti, temveč da je pri tožniku še vedno podana III. kategorija invalidnosti, in da so pri delu potrebne določene fizične razbremenitve. Zato pri tožniku niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da bi se ga razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti, in da bi se mu na tej podlagi priznala pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
ZPIZ-2 člen 11, 7, 40, 40/2, 391, 391/1, 391/4.. ZUP člen 6, 7, 9.
starostna pokojnina - delna pokojnina
Četudi so izpolnjeni pogoji za starostno pokojnino po ZPIZ-1, veljavnem do 31. 12. 2012, je mogoče delno pokojnino po 1. 1. 2013 odmeriti izključno po določbah ZPIZ-2.