OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO VARSTVO
VDS00018357
ZSDP člen 81.. ZPIZ-1 člen 142.. OZ člen 131, 148.
dodatek za nego otroka - dodatek za pomoč in postrežbo - odškodninska odgovornost države za delo državnih organov
Protipravnost pri izdaji upravnih odločb ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega predpisa ali kršitvi postopka, temveč je ravnanje protipravno le, če gre za kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitev, ki je zavestna, namerna in očitna. Torej, če gre zlasti za nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporabo jasne določbe zakona ali namerno razlago predpisov v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, če je podano grobo kršenje pravil postopka in napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj z zakonom predvidenega postopka. Celo ugotovljena nezakonitost, sama po sebi še ne pomeni nujno nastanka odškodninske odgovornosti, saj se za obstoj odškodninskega elementa protipravnosti pri postopanju upravnih organov zahteva hujše odstopanje od pričakovanih standardov postopanja. Le v primeru težjih kršitev, kot so zloraba, samovolja in podobno, ki očitno odstopajo od nekega pravnega standarda postopanja, je izkazan odškodninski namen protipravnosti.
Toženima strankama ni mogoče očitati, da sta pri izdaji spornih odločb, nerazumno odstopili od materialnega prava. Četudi je bil ustavljen dodatek za nego otroka za nazaj drugotoženi stranki ni mogoče očitati grobega kršenja pravil postopka niti napake, ki bi bila povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj z zakonom predvidenega postopka. Enako velja glede dajanja navodil prvotožene stranke drugotoženi stranki, saj ne gre za obvezna navodila glede tolmačenja zakonodaje.
Za priznanje pravice do invalidske pokojnine morajo biti izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, med drugim, da je ob nastanku invalidnosti zavarovanec dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (2. alineja 42. člena ZPIZ-2). Zavarovančeva delovna leta znašajo 56 let, ena tretjina delovnih let pa znaša 18 let in 8 mesecev. V tem primeru pa niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine, kajti pokojni zavarovanec je dopolnil le 8 let, 6 mesecev in 13 dni pokojninske dobe, kar pa je premalo. Ker v BIH tudi nima dopolnjene pokojninske dobe, s tem odpade tudi možnost seštevanja pokojninskih dob, upoštevaje določbe Sporazuma.
ZPP v drugem odstavku 254. člena določa, da če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci.
V konkretnem primeru sta podani mnenji s strani specialista ortopeda in specialistke medicine dela, prometa in športa, na podlagi iste dokumentacije povsem različni, saj je specialist ortoped ocenil, da je tožnica popolnoma nezmožna za vsako delo, specialistka medicine dela, prometa in športa pa je menila, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni in da je zmožna za drugo delo s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno.
Glede na citirani 254. člen ZPP, je v konkretnem primeru zaradi različnih mnenj, potrebno najprej vsakega od izvedencev zaslišati in sicer vsakega enako o vseh pomembnih vprašanjih, tj. za vsako obolenje posebej, o teži obolenja, posledicah in predvsem kaj je tožnica s takšnim obolenjem zmožna oziroma ni zmožna opravljati in zakaj ne, ter kaj glede na posamezne zahteve, pomeni to za opravljanje konkretnega dela.
Ker pri tožnici do izdaje izpodbijane dokončne odločbe ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, je tožbeni zahtevek, da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnjen.
OZ člen 174, 174/2.. ZPIZ-2 člen 190, 190.a, 193, 193/1, 193/2.
odškodninski zahtevek zpiz - uporaba določil zakona
Res so bila izplačila, ki so predmet tožbenega zahtevka, izvedena v letu 2016, vendar to na zaključek, da so vsa pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka odškodninskega razmerja, nastala že pred 1. 1. 2016, ne vpliva. Ker je pravno razmerje nastalo pred 1. 1. 2016, Zavod do povrnitve vtoževane škode ni upravičen.
Pri tožniku ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo skladno s prvo alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2, zaradi česar ni podlage za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Za pritožbeno rešitev zadeve ne more biti relevantno dejstvo, da je tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti v BIH in na Hrvaškem. Glede na stališče, ki ga je pritožbeno sodišče v takšnih primerih že večkrat zavzelo, je lahko ocena dela zmožnosti v Sloveniji v primerjavi z ocenami v drugih državah drugačna. Izvedenski organi namreč podajajo mnenja oziroma presojajo zmožnost za delo zavarovancev skladno s pravili slovenske medicinske doktrine in slovenskimi predpisi. Zaradi razlik v predpisih ob enakem zdravstvenem stanju posledično lahko pride do razhajanj v oceni invalidnosti ter posledično do drugačnih odločitev glede priznavanja pravic iz invalidskega zavarovanja.
Tožena stranka je tožnikovo zahtevo zavrnila ob razlogovanju, da tožnik ni delovni invalid in da s tem niso izpolnjeni pogoji, določeni v že citiranem četrtem odstavku 394. člena ZPIZ-2, da bi se upokojil po določbah ZPIZ-1. Navedena določba obravnava dva različna primera. V prvem primeru mora biti izpolnjen pogoj, da gre za delovnega invalida. V tem primeru mora tak zavarovanec izpolniti še naslednji pogoj, to pa je, da mu do izpolnjevanja pogojev za upokojitev manjka do 3 leta starosti in 3 leta pokojninske dobe ali manj. Da tožnik teh pogojev ne izpolnjuje, med strankama ni sporno. Naslednji primer, ki ga obravnava določba (drugi stavek četrtega odstavka 394. člena ZPIZ-2) pa je, da gre za invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, da je invalid na dan 31. 12. 2012 prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje in da mu na ta dan po določbah ZPIZ-1 za pridobitev pravice do starostne pokojnine manjka do 5 let starosti in 5 let pokojninske dobe ali manj. Drugi stavek tako izrecno govori o invalidu. Tožnik je nedvomno invalid III. kategorije invalidnosti, saj je bil v III. kategorijo invalidnosti razvrščen že pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Ker je v drugem stavku četrtega odstavka 90. člena ZPIZ-2 določen zgolj pogoj, da gre za invalida (kar tožnik izpolnjuje), ni pa določen pogoj, da gre za delovnega invalida, je bila odločitev tožene stranke nepravilna in nezakonita.
Skladno z drugim odstavkom 111. člena ZPIZ-2 se osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj. Za odločitev v sporni zadevi je tako odločilen odgovor na vprašanje, kdaj je zakonita zastopnica vložila vlogo za priznanje pravice do družinske pokojnine.
zavarovalna doba - pokojninska doba - delo na kmetiji - vključitev v zavarovanje - elementi delovnega razmerja
Tožnik v spornem obdobju ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato je pravilen zaključek, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji določeni v 5. alineji prvega odstavka 129. člena ZPIZ-2, v zvezi z 48. in 49. členom ter 7. členom ZTPPIZ za vštetje spornega obdobja v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo.
BBHSZ člen 37, 37/1, 37/2.. ZPIZ-1 člen 110.. ZPIZ-2 člen 392.
vdovska pokojnina - ponovna odmera pokojnine
V postopku ponovne odmere pokojnine vdovska pokojnina tožnici pri slovenskem nosilcu zavarovanja, torej tožencu, ni bila priznana. Z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 3. 12. 2013, ki ni predmet tega postopka, je bila potrjena odločba z dne 20. 9. 2013, da tožnica nima pravice do vdovske pokojnine, ker pogoji za priznanje obravnavane pravice po slovenski nacionalni zakonodaji, torej iz 110. člena ZPIZ-1 v zvezi s 392. členom ZPIZ‑2 na dan 1. 7. 2008 niso izpolnjeni. Pravica do vdovske pokojnine je bila torej tožnici po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BIH pravnomočno zavrnjena. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve tudi edino odločilno. Pomeni namreč, da ostane vdovska pokojnina trajna obveznost tujega, torej bosansko hercegovskega nosilca zavarovanja, in ni podlage za njeno priznanje pri tožencu. Pravnomočna zavrnitev pravice do vdovske pokojnine po 37. členu Sporazuma pa pomeni tudi, da morajo pritožbena izvajanja v zvezi z uporabo 3. alineje 1. odstavka oziroma 6. odstavka 110. člena ZPIZ-1 ter dopolnitvijo 48 let starosti pred 31. 8. 2008 v obravnavanem primeru ostati brezuspešna. Izpodbijani zavrnilni odločbi sta torej pravilni in zakoniti, tožbeni zahtevek na njuno odpravo ter priznanje vdovske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela pa utemeljeno zavrnjen.
ZPIZ-2 člen 403, 403/3.. ZPIZ-1 člen 143, 145, 147, 149.
invalidnina - telesna okvara
Tako iz izvedenskega mnenja invalidske komisije druge stopnje, kot tudi iz mnenja invalidske komisije prve stopnje izhaja, da je pri tožniku podana organska osebnostna motnja. Gre torej za bolezen, ki kot taka tudi ni vključena v Seznam telesnih okvar. V predmetni zadevi tako niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00018701
ZUP člen 225.. URS člen 158.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - načelo pravnomočnosti
Predmet odločanja v novem postopku so lahko le novo nastala pravno pomembna dejstva po koncu pravnomočno zaključenega postopka o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja. Pravnomočnost zajema vso dejansko in pravno podlago, na kateri temelji pravnomočna odločba z dne 8. 5. 2015, zaradi česar v novem postopku ni dopustno odločati o kategoriji invalidnosti in tudi ne o pravicah iz invalidskega zavarovanja za čas pred tem.
Ker je torej v konkretnem primeru obdobje od 17. 3. 2015 že obseženo v pravnomočno končanem prejšnjem postopku, pri tožniku tako ni mogoče ugotoviti nastanka I. kategorije invalidnosti že z dnem 17. 3. 2015. Glede na odločbo z dne 8. 15. 2015, ki je postala pravnomočna dne 28. 5. 2015, se tako tožnika lahko razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine od 29. 5. 2015, to je od prvega naslednjega dne po formalni pravnomočnosti zavrnilne odločbe o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja dalje.
ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO VARSTVO - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00018275
ZSDP člen 81, 81/1.. ZPIZ-1 člen 138, 138/5, 142.. URS člen 26.. OZ člen 131, 131/1, 148.. ZUP člen 6, 6/1.. ZSDP-1 člen 96, 102, 102/4.
dodatek za nego otroka - premoženjska škoda - dodatek za pomoč in postrežbo - odškodninska odgovornost države za delo državnih organov - ugotovitev nezakonitosti upravnega akta - protipravno ravnanje
Ugotovitve nezakonitosti upravnega akta ni mogoče povsem enačiti s protipravnostjo v smislu civilno pravne odškodninske odgovornosti nosilcev oblasti. Je nujni, ne pa tudi zadostni pogoj za odškodninsko odgovornost. Protipravnost pri izdaji upravnih odločb ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega predpisa ali kršitvi postopka, temveč je ravnanje protipravno le, če gre kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitev, ki je zavestna, namerna in očitna. Torej če gre zlasti za nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporabo jasne določbe zakona ali namerno razlago predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobo kršenje pravil postopka in napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj z zakonom predvidenega postopka. Celo ugotovljena nezakonitost torej sama po sebi še ne pomeni nujno nastanka odškodninske odgovornosti, saj se za obstoj odškodninskega elementa protipravnosti pri postopanju upravnih organov zahteva hujše odstopanje od pričakovanih standardov postopanja. Le v primeru težjih kršitev, kot so zloraba, samovolja itd., ki očitno odstopajo od nekega pravnega standarda postopanja, je izkazan odškodninski element protipravnosti.
Prvostopenjski organ se je pri izdaji sporne odločbe glede na takratno prakso upravnih organov odločil za razlago, da se oba dodatka med seboj izključujeta. Ker določbe niso bile jasne, toženima strankama ni mogoče očitati, da sta nerazumno odstopili od materialnega prava. Ob takšnem tolmačenju citiranih določb ZPIZ-1 in ZSDP je bil dodatek za nego otroka ustavljen od priznanja dodatka za pomoč in postrežbo dalje. Četudi je bil ustavljen za nazaj, drugo toženi stranki ni mogoče očitati grobega kršenja pravil postopka niti napake, ki bi bila povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj z zakonom predvidenega postopka.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00018649
ZPIZ-2 člen 14, 16, 16/2.. ZMEPIZ-1 člen 80, 83.. ZUP-UPB2 člen 260, 260/1, 260/1-3.. ZPP člen 317.. ZDR-1 člen 9, 13, 81.. OZ člen 3, 15, 18, 18/2, 39.
lastnost zavarovanca - obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje - obnova postopka - sodba na podlagi odpovedi
Sodba na podlagi odpovedi iz 317. člena ZPP, s katero sodišče, če se tožnik do konca glavne obravnave odpove tožbenemu zahtevku, brez nadaljnjega zavrne tožbeni zahtevek, izdana po tem, ko je revizijsko sodišče razveljavilo ugoditveno sodbo pritožbenega sodišča, ki je bila podlaga za izdajo dokončne odločbe, lahko predstavlja obnovitveni razlog v smislu 3. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. Če je torej na podlagi sodbe, s katero je ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in vzpostavljeno delovno razmerje, pravnomočno ugotovljena lastnost zavarovanca, pa je sodba naknadno spremenjena oziroma je razsojeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in je torej delovno razmerje zakonito prenehalo, je podan obnovitveni razlog za obnovo postopka, končanega z odločbo o ugotovitvi lastnosti zavarovanca.
Sodba na podlagi odpovedi, s katero je ugotovljena zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2014, ob sklenjenem sporazumu, da je tožnici delovno razmerje prenehalo šele 31. 3. 2016, torej ne bi pripeljala do drugačne odločitve, kot je bila sprejeta z odločbo z dne 21. 3. 2016, torej da je imela v obdobju od 14. 2. 2014 do 31. 1. 2016 na temelju delovnega razmerja lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pogoji za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 21. 3. 2016, niso izpolnjeni, zato je z izpodbijano dokončno odločbo predlog za obnovo postopka pravilno zavrnjen.
Vrhovno sodišče se je glede vprašanja, ali zavarovancu višja pokojnina, upoštevaje ustavno odločbo, pripada že vse od upokojitve dalje, že izreklo v več zadevah. V navedenih zadevah poudarja, da je Ustavno sodišče trenutek upravičenosti do višje pokojnine vezalo na datum odločbe, izdane po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. V obeh primerih odločitev velja za naprej. Priznanje višje pokojnine za naprej ne pomeni nedopustnega retroaktivnega posega v že pridobljene in s tem ustavno varovane pravice. Gre za urejanje razmerij za naprej in ne za poseg v pridobljeno pravico.
ZUP člen 260, 263, 263/4, 267, 267/1.. BBHSZ člen 37.
invalidnost - invalidska pokojnina - III. kategorija invalidnosti - obnova postopka - novi dokazi
Na podlagi novih dokazov (izvidi, ki izkazujejo novo stanje) ni mogoče obnoviti postopka, ki se je končal z izdajo odločbe 6. 1. 2010. Nova dejstva, ki izkazujejo novo stanje so lahko le predmet novega postopka za priznanje novih pravic. Kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pretekel tudi triletni rok od dokončnosti odločbe. Po preteku tega roka namreč obnove ni možno predlagati niti več uvesti po uradni dolžnosti (četrti odstavek 263. člena ZUP). Upoštevaje navedeno je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 267. člena ZUP tožnikov predlog za obnovo postopka utemeljeno zavrgla.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00016489
ZPIZ-1 člen 271, 274. ZPIZ-2 člen 191a, 193. ZOZP člen 18.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti - škoda, povzročena s prometno nesrečo - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - terjatev ZPIZ do zavarovalnice - lex specialis
Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da novele ZPIZ-2B za konkretni primer ni mogoče uporabiti niti za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki bi zapadli od 1.1.2016 dalje. Tožeča stranka je vrednost bodočih izpadlih prispevkov preračunala na sedanjo vrednost, zato dejstvo, da bi del prispevkov (če se oškodovanec ne bi invalidsko upokojil) zapadel tudi po uveljavitvi novele ZPIZ-2B ne omogoča zaključka o uporabi ZPIZ-2. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč v konkretnem primeru ključno, da se je prometna nesreča zgodila 18.1.2008, terjatve tožeče stranke pa je nastala s pravnomočnostjo (9.8.2012) odločbe ZPIZ o ugotovitvi I. kategorije invalidnosti in pravici do invalidske pokojnine oziroma najkasneje z dnem vložitve tožbe (20.7.2015), ko je bil nedvomno znan znesek izpada prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, to pa je torej preden je začela veljati novela ZPIZ-2B.
Po določbi 18. člena ZOZP so z zavarovanjem obvezne avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki za stroške zdravljenja in druge nujne stroške ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote. Določba je jasna in ne potrebuje razlage, jasen je tudi njen namen in sicer preprečiti, da bi bila v primeru izčrpanja zavarovalne vsote tožeča stranka kot posredni oškodovanec poplačana, neposredni oškodovanci pa bi ostali brez odškodnine.
Vrhovno sodišče RS se je glede vprašanja, ali zavarovancu višja pokojnina, upoštevaje ustavno odločbo, pripada že vse od upokojitve dalje, že izreklo v več zadevah. Zavzelo je stališče, da je Ustavno sodišče trenutek upravičenosti do višje pokojnine vezalo na datum odločbe, izdane po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. V obeh primerih odločitev velja za naprej. Priznanje višje pokojnine za naprej ne pomeni nedopustnega retroaktivnega posega v že pridobljene in s tem ustavno varovane pravice. Gre za urejanje razmerij za naprej in ne za poseg v pridobljeno pravico.