ZPIZ-2 člen 111, 111/1, 116, 116/1, 194.. OZ člen 190, 190/3.
preplačilo pokojnine - neupravičena obogatitev
Po stališču Vrhovnega sodišča RS v primeru, da so nove dejanske okoliščine nastale po izdaji odločbe o priznani pravici in so ta nova dejstva z vidika uporabe relevantnega prava taka, da zakon uživanja pravice na podlagi teh novih dejstev ne dopušča več, zavarovanec ne sme več uživati teh pravic. O upravičenosti do prejemanja pokojninskih oziroma invalidskih prejemkov v preteklem obdobju toženec odloči v okviru izdaje odločbe o ugotovitvi preplačila s skladno s 194. členom ZPIZ-2. Nastop novih dejanskih in pravnih okoliščin po izdaji prvotne odločbe o priznanju pravice, ki utemeljujejo pravni zaključek o neobstoju pravice do izplačevanja, ki je bila že uresničena z izplačili prejemkov, mora biti ugotovljen v odločbi o ugotovitvi preplačila.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00018384
ZUP-UPB2 člen 260, 260-4, 270, 270/1, 274, 277, 277/1, 281, 281/2.. ZPIZ-2 člen 183, 183/1.
nadomestilo za invalidnost - III. kategorija invalidnosti - neprava obnova postopka - odprava ali razveljavitev upravne odločbe po nadzorstveni pravici
Po ustaljeni sodni praksi zgolj zaradi pridobitve novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni dopustno ustavljati izplačevanja pravnomočno priznanih invalidskih dajatev vse dotlej, dokler novo priznane vsebinske pravice na podlagi preostale delazmožnosti niso realizirane. Ustavitev izplačevanja je načeloma dopustna le ob sočasnem priznanju in odmeri nove denarne dajatve. V pravnomočna pravna razmerja je glede na 158. člen Ustave RS dopustno posegati le v postopku, na način in pod pogoji, ki jih predpisuje zakon. Torej jih odpraviti, razveljaviti ali spremeniti z izrednimi pravnimi sredstvi, urejenimi z ZUP ali na temelju t. i. neprave obnove postopka po ZPIZ-2.
Z razveljavitvijo odločbe po nadzorstveni pravici ni mogoče doseči učinka za nazaj.
Vtoževanih učinkov, torej priznanja oziroma izplačevanja nadomestila za invalidnost tudi od 13. 6. 2015 do 31. 5. 2016, kljub zmotni uporabi materialnega prava, ni mogoče doseči z nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2, kot je bilo odločeno v predsodnem postopku, niti z izrednim pravnim sredstvom iz 274. člena ZUP, kot je ob tudi sicer že zamujenem roku iz 277. člena ZUP zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Vendar pa dokončna in s tem izvršljiva odprava odločbe z dne 20. 4. 2015 o priznanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju spremenjene invalidnosti predstavlja razlog iz 4. točke 260. člena ZUP za obnovo postopkov, končanih z odločbo z dne 12. 6. 2015 o zavrnitvi priznanja pravice do nadomestila za invalidnost, z odločbo z dne 12. 6. 2015 o prenehanju pravice in ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost ter z odločbo z dne 19. 8. 2015 o vrnitvi preplačila.
ZPIZ-2 člen 6, 6/2, 16, 16/1, 22, 22/3.. ZMEPIZ-1 člen 75, 80.
invalidsko in pokojninsko zavarovanje - lastnost zavarovanca - družbenik
Tožnik je izpolnjeval vse z zakonom določene pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje. V spornem obdobju je bil družbenik in tudi poslovodna oseba. Vpisan je bil v poslovni register in sicer vse do določenega datuma. V tem času ni bil vključen v obvezno zavarovanje, temveč je imel status upokojenca. Ker so bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, je tožena stranka pravilno odločila, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2.
invalidska pokojnina - I. kategorija invalidnosti - datum nastanka invalidnosti
Datum nastanka invalidnosti je strokovno medicinsko vprašanje, ki se ugotovi na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije. V kolikor ga na tej podlagi ni mogoče opredeliti, se v praksi toženca, kot datum invalidnosti opredeli datum pregleda pri invalidski komisiji. Invalidnost torej nastane (najkasneje) takrat, ko se invalidska komisija neposredno seznani s stanjem zavarovanca oziroma njegovo invalidnostjo.
ZPIZ-2 člen 129.. ZPIZ-1 člen 187, 187/3.. Zakon o starostnem zavarovanju kmetov (1972) člen 17.. OZ člen 557.. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1983) člen 10, 11, 164, 165.
zavarovalna doba - starostno zavarovanje kmeta - pogodba o dosmrtnem preživljanju - pokojninska doba - prevzemnik kmetije
Čeprav je tožnik 19. 4. 2011 z očetom sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju ga ni mogoče šteti za prevzemnika kmetije v smislu 165. člena ZPIZ/83. Ima le pričakovano lastninsko pravico in ni postal prevzemnik kmetije. Lastnik kmetije je tožnikov oče. Ker torej tožnika ni mogoče šteti za prevzemnika kmetije, ne izpolnjuje pogojev za priznanje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo po 165. členu ZPIZ/83.
Ker torej pogoji za vštetje vtoževanega obdobja v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo po 165. členu ZPIZ/83 niso izpolnjeni, sodišče prve stopnje pa je ob ugotovitvi, da je bil že v vtoževanem obdobju lastnik zemljišča tožnikov oče, ki je bil po tožnikovi izpovedi tudi zavezanec za plačilo davka od osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti, pravilno zaključilo, da tožnik zaradi nelastništva, solastništva oziroma zakupa kmetijskih obdelovalnih površin, ni bil, niti ni mogel biti zavarovanec starostnega zavarovanja kmetov po 17. členu ZSZK in torej niso izpolnjeni niti pogoji iz 164. člena ZPIZ/83 za priznanje vtoževanih obdobij v pokojninsko dobo.
ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/2, 63/2-1, 63/2-2, 63/2-3.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - sprememba v zdravstvenem stanju - nasprotje v izvedenskih mnenjih
Sicer se v skladu s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 v I. kategorijo invalidnosti razvršča zavarovance, ki niso zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali svojega poklica in nimajo več preostale delovne zmožnosti, v II. ali III. kategorijo pa zavarovance, pri katerih je še podana preostala delovna zmožnost v smislu definicij iz 2. in 3. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Čeprav invalidnost po cit. definiciji ni izključno medicinska kategorija, temveč tudi pravna, ne pomeni, da bi v primeru, kot je obravnavani, ko sta sodnomedicinska izvedenca prišla do diametralno nasprotnih zaključkov o obstoju oz. neobstoju preostale delovne zmožnosti in s tem invalidnosti, lahko sodišče, ki ne razpolaga z medicinskim strokovnim znanjem, samo kvalificirano odpravljalo nasprotja v mnenjih zdravnikov različne specialnosti.
Na podlagi tako nasprotujočih si medicinskih ocen, ko sta IK1 in IK2 v predsodnem postopke ocenili, da pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno, sodna izvedenka medicine dela, prometa in športa, da pri njej ni zdravstvenih sprememb, ki bi jo invalidizirale, specialist psihiater pa, da je delazmožnost tožnice za opravljanje s. p. dejavnosti izgubljena, oziroma bi bila kvečjemu zmožna za kakšna druga, manj zahtevna dela od računovodskih, zadeve ni bilo mogoče pravilno presoditi. Nasprotje v sodno izvedenskih mnenjih bi sodišče moralo odpraviti s pridobitvijo skupne, strokovno usklajene ocene obeh medicinskih strokovnjakov.
Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje tožnik tudi, če bi bilo pri njem ugotovljeno stanje določeno v prvem odstavku ali stanje določeno v drugem odstavku 43. člena ZPIZ-2, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Pred dopolnjenim 21 letom tožnik ni bil vključen v obvezno zavarovanje in tudi ni dopolnil najmanj tri mesece pokojninske dobe. Tožnik pa tudi v obdobju od dopolnjenega 21 leta starosti do dopolnjenega 30 leta starosti, ne izpolnjuje pogoja gostote 1/4 delovnih let. Tožnik, ki se je prvič vključil v obvezno zavarovanje ko je bil star 26 let, je delo opravljal s prekinitvami do 31. 12. 2015 in skupaj dopolnil 1 leto, 8 mesecev in 22 dni pokojninske dobe, kar nedvomno ne predstavlja pokojninske dobe, ki pokriva najmanj 1/4 delovnih let.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00017498
ZOZP člen 18, 18/1. ZMZPP člen 26, 30, 30/1. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 85, 85/1, 85/1-a.
invalidska pokojnina - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - regresni zahtevek - škoda, povzročena s prometno nesrečo - odgovornostna zavarovalnica - prenos odškodninske terjatve - uporaba avstrijskega prava za prenos odškodninske terjatve - pravno razmerje z mednarodnim elementom - kraj škodnega dogodka - nepogodbena odškodninska odgovornost - pasivna stvarna legitimacija - obseg povračila - lex specialis - obvezna zavarovanja v prometu - povračilni zahtevek - retroaktivna uporaba zakona - zavarovalna pogodba - sorazmerni del
Glede prehoda pravic z neposrednega oškodovanca na nosilca izvajanja pravic socialnega zavarovanja se uporablja pravo kraja, kjer ima sedež nosilec pravic socialnega zavarovanja, v konkretnem primeru avstrijsko pravo po sedežu tožnice, medtem ko se glede vsebine pravic in proti komu takšne pravice obstajajo (pasivna stvarna legitimacija) presojajo po slovenskem pravu.
Obseg povračil, ki jih je dolžna kriti toženka kot odgovornostna zavarovalnica določa ZOZP, ki je lex specialis v razmerju do zakonov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
V konkretnem primeru je do škodnega dogodka prišlo 28. 12. 1998, kar je pred začetkom veljavnosti ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2013, in tudi pred začetkom veljavnosti ZPIZ-1, ki velja od 1. 1. 2000. Resda uveljavlja tožnica povračila za čas, ko je že veljal ZPIZ-2, vendar se njegova določila ne morejo retroaktivno uporabiti za škodo, ki je le posledica dogodka iz obdobja pred začetkom njegove veljavnosti. Potencialna obveznost toženke temelji na zavarovalni pogodbi, ki se je nanašala na obdobje, ko se je zgodila prometna nesreča. Tedaj pa toženka ni imela obveznosti plačevanja vtoževanih stroškov in take obveznosti v času sklepanja pogodbe tudi ni mogla predvideti.
ZDSS-1 člen 81, 81/2.. ZPIZ-2 člen 64, 64/1, 64/1-2, 70, 72, 181, 181/4.
invalidnost - poklicna rehabilitacija - III. kategorija invalidnosti - II. kategorija invalidnosti
Pritožba se utemeljeno sklicuje na določbo 70. člena ter četrti odstavek 181. člena ZPIZ-2 in na to, da je poklicna rehabilitacija celosten proces in da je predviden poseben predhoden postopek s pridobitvijo mnenja ustrezne strokovne institucije, da mora biti poklicna rehabilitacija smotrna, jo mora zavarovanec biti zmožen opraviti in se mora z njo strinjati ter se zanjo odgovorno odločiti. Glede na mnenje izvedenskega organa, v kateri sestavi je bil tudi specialist medicine dela, prometa in športa, ima tožnik, ki je zmožen le za drugo ustrezno delo brez terenskega dela, dela na višini ali nad globino, dela na lestvi, brez dela z nevarnimi ali vrtečimi se stroji ali orodji, kjer bi se ob izgubi zavesti lahko poškodoval ali ogrožal zdravje ali življenje drugih in da bi se za tako delo lahko usposobil le s poklicno rehabilitacijo, preostalo delovno zmožnost in bi se za delo na drugem delovnem mestu lahko dodatno usposobil oziroma pridobil dodatno znanje s poklicno rehabilitacijo. Preostala delovna zmožnost je na podlagi 2. alineje prvega odstavka 64. člena ZPIZ-2 podana, če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu. Ker je tožnik, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti 7. 12. 2016, na dan nastanka invalidnosti dopolnil šele 39 let starosti in se ob preostali delovni zmožnosti s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za drug poklic ali opravljanja dela z omejitvami, je izpolnjen dejanski stan iz 72. člena ZPIZ-2.
ZPIZ-2 člen 27, 30, 35, 37, 389, 390.. ZPIZ-1 člen 47.
sorazmerni del starostne pokojnine
Za določitev pogojev in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz obveznega pokojninskega zavarovanja, je pooblaščen zakonodajalec. Pri tem mora skrbeti tudi zato, da je z zakonsko ureditvijo zagotovljena posamezna socialna varnost in enakost pred zakonom. Načelo enakosti ne preprečuje, da bi zakonodajalec različno urejal pravna razmerja, ampak ga obvezuje, da enaka razmerja ureja enako ter različna različno. Torej je tudi določitev različnih pogojev ter meril za odmero pravic iz pokojninskega zavarovanja v pristojnosti zakonodajalca. Če takšna ureditev temelji na legitimnih ciljih in so ukrepi za dosego teh ciljev določeni racionalno ter sorazmerno glede na objektivno ugotovljene razlike med zavarovanci, sama ureditev ni v nasprotju z ustavo.
Z uporabo ZPIZ-2 v obravnavani zadevi ni poseženo v pridobljeno pravico. Prav tako z novo ureditvijo odstotkov za odmero starostne pokojnine ni kršena prepoved retroaktivne veljavnosti zakona oziroma njegove določbe. V ZPIZ-2 sicer ni določbe, ki bi tako kot 409. člen ZPIZ-1, različno vrednotila pokojninsko dobo dopolnjeno do 31. 12. 2012 in po 1. 1. 2013, vendar to ne pomeni, da takšna ureditev varstva pričakovanih pravic ne bi bila ustavno skladna. Kot je že poudarilo sodišče prve stopnje, po prehodni določbi 390. člena ZPIZ-2 so predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, uporabljajo le v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja ali za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona. Za priznanje pravice do starostne pokojnine po predpisih oziroma pod pogoji, ki so veljali v času, ko je tožnik plačeval prispevke oziroma dopolnil pokojninsko dobo, ni nobene podlage. Pravico iz pokojninskega zavarovanja lahko zavarovanec uveljavi, ko zanjo izpolni pogoje, ki jih določa zakon veljaven ob nastopu zavarovanega primera. Tožnik v času, ko je dopolnil določeno pokojninsko dobo in plačal prispevke, ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Zato je pravico lahko uveljavil po zakonu, veljavnem v času upokojitve, to je po ZPIZ-2. Po tem zakonu se mu je pravilno vrednotila pokojninska doba in upošteval odmerni odstotek določen v ZPIZ-2.
Ker tožnik telesne okvare nima, spremembe pa so posledica bolezni, je bila z izpodbijanima odločbama zahteva za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro pravilno in zakonito zavrnjena, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in priznanje pravice do invalidnine pa utemeljeno zavrnjen.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO VARSTVO
VDS00018357
ZSDP člen 81.. ZPIZ-1 člen 142.. OZ člen 131, 148.
dodatek za nego otroka - dodatek za pomoč in postrežbo - odškodninska odgovornost države za delo državnih organov
Protipravnost pri izdaji upravnih odločb ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega predpisa ali kršitvi postopka, temveč je ravnanje protipravno le, če gre za kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitev, ki je zavestna, namerna in očitna. Torej, če gre zlasti za nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporabo jasne določbe zakona ali namerno razlago predpisov v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, če je podano grobo kršenje pravil postopka in napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj z zakonom predvidenega postopka. Celo ugotovljena nezakonitost, sama po sebi še ne pomeni nujno nastanka odškodninske odgovornosti, saj se za obstoj odškodninskega elementa protipravnosti pri postopanju upravnih organov zahteva hujše odstopanje od pričakovanih standardov postopanja. Le v primeru težjih kršitev, kot so zloraba, samovolja in podobno, ki očitno odstopajo od nekega pravnega standarda postopanja, je izkazan odškodninski namen protipravnosti.
Toženima strankama ni mogoče očitati, da sta pri izdaji spornih odločb, nerazumno odstopili od materialnega prava. Četudi je bil ustavljen dodatek za nego otroka za nazaj drugotoženi stranki ni mogoče očitati grobega kršenja pravil postopka niti napake, ki bi bila povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj z zakonom predvidenega postopka. Enako velja glede dajanja navodil prvotožene stranke drugotoženi stranki, saj ne gre za obvezna navodila glede tolmačenja zakonodaje.
Za priznanje pravice do invalidske pokojnine morajo biti izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, med drugim, da je ob nastanku invalidnosti zavarovanec dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta (2. alineja 42. člena ZPIZ-2). Zavarovančeva delovna leta znašajo 56 let, ena tretjina delovnih let pa znaša 18 let in 8 mesecev. V tem primeru pa niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine, kajti pokojni zavarovanec je dopolnil le 8 let, 6 mesecev in 13 dni pokojninske dobe, kar pa je premalo. Ker v BIH tudi nima dopolnjene pokojninske dobe, s tem odpade tudi možnost seštevanja pokojninskih dob, upoštevaje določbe Sporazuma.
ZPP v drugem odstavku 254. člena določa, da če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci.
V konkretnem primeru sta podani mnenji s strani specialista ortopeda in specialistke medicine dela, prometa in športa, na podlagi iste dokumentacije povsem različni, saj je specialist ortoped ocenil, da je tožnica popolnoma nezmožna za vsako delo, specialistka medicine dela, prometa in športa pa je menila, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni in da je zmožna za drugo delo s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno.
Glede na citirani 254. člen ZPP, je v konkretnem primeru zaradi različnih mnenj, potrebno najprej vsakega od izvedencev zaslišati in sicer vsakega enako o vseh pomembnih vprašanjih, tj. za vsako obolenje posebej, o teži obolenja, posledicah in predvsem kaj je tožnica s takšnim obolenjem zmožna oziroma ni zmožna opravljati in zakaj ne, ter kaj glede na posamezne zahteve, pomeni to za opravljanje konkretnega dela.
Ker pri tožnici do izdaje izpodbijane dokončne odločbe ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja, je tožbeni zahtevek, da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnjen.
OZ člen 174, 174/2.. ZPIZ-2 člen 190, 190.a, 193, 193/1, 193/2.
odškodninski zahtevek zpiz - uporaba določil zakona
Res so bila izplačila, ki so predmet tožbenega zahtevka, izvedena v letu 2016, vendar to na zaključek, da so vsa pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka odškodninskega razmerja, nastala že pred 1. 1. 2016, ne vpliva. Ker je pravno razmerje nastalo pred 1. 1. 2016, Zavod do povrnitve vtoževane škode ni upravičen.
Pri tožniku ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo skladno s prvo alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2, zaradi česar ni podlage za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Za pritožbeno rešitev zadeve ne more biti relevantno dejstvo, da je tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti v BIH in na Hrvaškem. Glede na stališče, ki ga je pritožbeno sodišče v takšnih primerih že večkrat zavzelo, je lahko ocena dela zmožnosti v Sloveniji v primerjavi z ocenami v drugih državah drugačna. Izvedenski organi namreč podajajo mnenja oziroma presojajo zmožnost za delo zavarovancev skladno s pravili slovenske medicinske doktrine in slovenskimi predpisi. Zaradi razlik v predpisih ob enakem zdravstvenem stanju posledično lahko pride do razhajanj v oceni invalidnosti ter posledično do drugačnih odločitev glede priznavanja pravic iz invalidskega zavarovanja.
Tožena stranka je tožnikovo zahtevo zavrnila ob razlogovanju, da tožnik ni delovni invalid in da s tem niso izpolnjeni pogoji, določeni v že citiranem četrtem odstavku 394. člena ZPIZ-2, da bi se upokojil po določbah ZPIZ-1. Navedena določba obravnava dva različna primera. V prvem primeru mora biti izpolnjen pogoj, da gre za delovnega invalida. V tem primeru mora tak zavarovanec izpolniti še naslednji pogoj, to pa je, da mu do izpolnjevanja pogojev za upokojitev manjka do 3 leta starosti in 3 leta pokojninske dobe ali manj. Da tožnik teh pogojev ne izpolnjuje, med strankama ni sporno. Naslednji primer, ki ga obravnava določba (drugi stavek četrtega odstavka 394. člena ZPIZ-2) pa je, da gre za invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, da je invalid na dan 31. 12. 2012 prijavljen pri Zavodu RS za zaposlovanje in da mu na ta dan po določbah ZPIZ-1 za pridobitev pravice do starostne pokojnine manjka do 5 let starosti in 5 let pokojninske dobe ali manj. Drugi stavek tako izrecno govori o invalidu. Tožnik je nedvomno invalid III. kategorije invalidnosti, saj je bil v III. kategorijo invalidnosti razvrščen že pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Ker je v drugem stavku četrtega odstavka 90. člena ZPIZ-2 določen zgolj pogoj, da gre za invalida (kar tožnik izpolnjuje), ni pa določen pogoj, da gre za delovnega invalida, je bila odločitev tožene stranke nepravilna in nezakonita.