ZPIZ-2 člen 178, 178/1.. ZUP-UPB2 člen 207, 220.. ZDSS-1 člen 63, 81, 82.
starostna pokojnina - spor polne jurisdikcije - sodno varstvo - procesna predpostavka - predsodni postopek
Po ZDSS-1 in sodni praksi je obseg socialnega spora določen z odločitvijo iz predsodnega upravnega postopka. Kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku (63. člen ZDSS-1). Pravilno je torej stališče toženca, da je predmet obravnavanja in odločanja v sodno socialnem sporu določen že z izpodbijanim posamičnim upravnim aktom, izven predmeta, o katerem je bilo odločeno, pa ni dopustno soditi. Čeprav socialni spor ni pravda, je tudi socialno sodišče vezano na postavljen tožbeni zahtevek.
Način odločanja sodišča v socialnem sporu je določen v 81. in 82. členu ZDSS-1. Po 81. členu ZDSS-1 sodišče s sodbo tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit in da je izpodbijani upravni akt pravilen ter zakonit. Če tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali pa v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Pod pogoji iz 82. člena ZDSS-1 lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, ob odpravi izpodbijanega upravnega akta tožencu naloži izdajo novega upravnega akta, oziroma odpravi izpodbijani upravni akt in odloči o podlagi tožbenega zahtevka, tožencu pa naloži izdajo novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka. Primarno je torej uzakonjeno meritorno sojenje. Ker gre za spore polne jurisdikcije, se s sodno odločbo presodi pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih odločb in odloči o materialno pravni pravici, o kateri je bilo odločeno v predsodnem upravnem postopku, in zahtevani s tožbenim zahtevkom. Če o pravici zavarovanca s posamičnim dokončnim aktom ni bilo odločeno, procesne predpostavke za sodno varstvo sploh niso izpolnjene in se posledično tožba zavrže (75. člen ZDSS-1).
ZPIZ-2 člen 15, 15/1, 22, 22/2, 116, 406.. ZUP člen 129, 129/¸, 129/1-4, 279, 279/1, 279/1-6.. ZMEPIZ-1 člen 115a, 115b.
lastnost zavarovanca - samostojni podjetnik - izvzem iz zavarovanja - dvojni status
Glede tolmačenja določbe 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2 je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ta v tej zadevi ni uporabljiv in za tožečo stranko ne velja. Velja le za upokojence s t.i. dovoljenim dvojnim statusom. Tožnik v času veljavnosti ZPIZ-1, to do 31. 12. 2012 ni bil uživalec pokojnine. Bil je obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan iz naslova družbeništva in poslovodenja gospodarske družbe in je imel registrirano tudi samostojno dejavnost. Obveznost ureditve zavarovanja na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti je zanj nastala po prenehanju statusa zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodenja gospodarske družbe. Ne gre torej za situacijo, ko bi v času, ko je bil dvojni status dovoljen po ZPIZ-1, tak dvojni status tožnik imel. Tožnik je pridobil pravico do starostne pokojnine po 1. 1. 2013, ko je že veljal ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo tožeči stranki, da je bil namen prehodne določbe 406. člena ZPIZ-2 v tem, da se osebam, ki so imele ob uveljavitvi ZPIZ-2 zaradi t.i. izvzema iz zavarovanja sočasno dvojni status, status uživalca pokojnine in samozaposlene osebe, zagotoviti prehodno obdobje za uskladitev zatečenega stanja z novo ureditvijo, ko se morajo upokojenci, ki opravljajo samostojno dejavnost, odločiti, ali bodo še naprej opravljali dejavnost ali pa se bodo upokojili. To potrjuje tudi umestitev te določbe med prehodne določbe, ki sicer ne bi bile potrebne oziroma smiselne. Izhaja pa tudi iz 115.a in 115.b člena ZMEPIZ-1, ki ureja uskladitev statusa samozaposlenih oseb, ki so bile 31. 12. 2012 uživalci pokojnine, pa niso imele urejenega izvzema iz zavarovanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00019653
ZPIZ-1 člen 282, 282/3. Zgas 14a, 14a/9.. ZGas člen 14a, 14a/9.. ZDR-1 člen 200, 200/1, 100/2, 200/4.. ZPP člen 274.. ZDSS-1 člen 19.
plačilo prispevkov - zavrženje tožbe - poklicni gasilci - sodno varstvo - procesna predpostavka - vključitev v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti
Vložitev pisne zahteve za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve iz delovnega razmerja in delodajalčeva neizpolnitev te zahteve v smislu delavčevih pričakovanj v roku 8 delovnih dni sta procesni predpostavki za vložitev tožbe pred pristojnim delovnim sodiščem v 30-dnevnem roku na podlagi drugega odstavka 200. člena ZDR-1. Če procesne predpostavke niso podane, sodišče tožbo zavrže (274. člen ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Tožnik na delodajalca ni naslovil pisne zahteve za izpolnitev obveznosti, kar pomeni, da ni izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe, zato jo je potrebno zavreči.
Ker vsaka država samostojno ureja vprašanje invalidskega zavarovanja, v tem primeru za odločitev v sporni zadevi ni odločilno, da je tožnik zaradi zdravstvenih težav že 8 let v BiH razvrščen v I. kategorijo invalidnosti. Pogoji za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in s tem za priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela so namreč določeni v ZPIZ-2 in tožnik, teh pogojev ne izpolnjuje. Pri njemu namreč zaenkrat še ni podana niti I. oziroma II. kategorija invalidnosti, niti kot invalid III. kategorije invalidnosti še ne izpolnjuje starostnega pogoja 65 let.
Na podlagi podatkov o plačah, ki jih je tožnik prejel upoštevajoč tudi zadolžnice, je bila njegova pokojninska osnova oblikovana skladno z 39. in 42. členom ZPIZ-1, upoštevani so bili vsi zneski plač, pravilno je bila dodana povprečna stopnja davkov in prispevkov, 15-letno najugodnejše povprečje plač glede na leto upokojitve in glede na dopolnjeno pokojninsko dobo upoštevano 82 % za odmero pokojnine. Na podlagi tako ugotovljenih podatkih, je pokojnina tožnika pravilno izračunana v sporni višini.
invalidnost - delovni invalid III. kategorije invalidnosti - nove pravice na podlagi invalidnosti
Za odločitev je bistvena ugotovitev sodnega izvedenca, da je bilo že v času, ko je bil tožnik obravnavan na senatu invalidske komisije prve stopnje, tožnikovo zdravstveno stanje tako, da je narekovalo, ne samo, da se mu priznajo stvarne razbremenitve pri delu, temveč da je potrebna tudi časovna razbremenitev.
Je pa sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je sporna odločba postala pravnomočna z 8. 5. 2014, kar med strankama ni sporno. Novo pravico je tako priznalo z naslednjim dnem po pravnomočnosti, torej z 9. 5. 2014.
Nedvomno so pri tožniku podane zdravstvene težave, ki vplivajo na opravljanje osnovnih življenjskih potreb, vendar pa te težave niso izražene v taki meri, da bi tožnik izpolnjeval pogoje, kot so določeni v določbah ZPIZ-2. Zakon ne govori o občasni zmožnosti za opravljanje osnovnih življenjskih opravil, temveč mora biti ugotovljeno, da tožnik določenih osnovnih življenjskih opravil, ki so naštete v 101. členu, ne more več samostojno opravljati niti ob osebnih prizadevanjih niti ob pomoči ortopedskih pripomočkov. Le v takem primeru se upravičencu prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo.
INVALIDI - IZVRŠILNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00019244
ZDSS-1 člen 70.. ZPIZ-2 člen 63, 63/1.
III. kategorija invalidnosti - začasna odredba - zdravstveno stanje
V kolikor tožnica meni, da v trenutnem zdravstvenem stanju ni sposobna opravljati nobenega pridobitnega dela v skladu z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ker je potrebna nadaljnjega zdravljenja, lahko te pravice uveljavlja v okviru postopka in v skladu z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju pri drugih organih in ne v postopku o glavni stvari v tem primeru. V predmetni zadevi se odloča o tem, katera kategorija invalidnosti je pri tožnici podana. Tožena stranka je v dokončni odločbi odločila, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti, tožnica pa meni, da je pri njej podana I. kategorija, saj ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela oziroma ni zmožna opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Pritožbeno sodišče poudarja, da je invalidnost podana po zakonu takrat, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Iz navedene določbe prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2 izhaja vrsta predpostavk, ki pa niso vezane na določeno začasno nezmožnost opravljanja določenih del. Začasna nezmožnost za ugotavljanje dela zmožnosti tožnice ne spada v področje invalidnosti, temveč v področje ugotavljanja začasne nezmožnosti za opravljanje del, kar pa ni predmet tega postopka. Ob takšnem razumevanju spora stvari je tudi opredelitev sodišča prve stopnje, da tožnici z izdano odločbo ne nastaja težko nadomestljiva škoda pravilna.
V predmetni zadevi se spor nanaša na to ali je tožena stranka pravilno odločila o zahtevku tožnika, da se mu dodeli republiška priznavalnina v skladu z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK). Po prvem odstavku 90. člena ZUJIK lahko minister upokojencu ustvarjalcu na področju kulture, ki je posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, njegova pokojnina pa ni ustrezna danemu prispevku, dodeli republiško priznavalnino, po posvetovanju s strokovno komisijo iz 20. člena tega zakona s področja kandidatovega dela. Po četrtem odstavku istega člena podrobnejše pogoje in postopek za pridobitev republiške priznavalnine predpiše vlada. Vlada je na podlagi navedenega pooblastila sprejela Uredbo o republiški priznavalninah na področju kulture, ki v 3. členu določa, da se šteje, da je predlagatelj s svojim minulim delom posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, če je njegovo ustvarjalno oziroma strokovno delo prepoznano po izjemnem prispevku oziroma po profesionalnosti intelektualnih storitev.
Pravice in obveznosti iz razmerij v zvezi z javno pravnimi dajatvami pa se presojajo po predpisih, ki urejajo posamezno področje. Po določbi drugega odstavka 224. člena ZUP postane odločba prve stopnje v primeru, ko pritožba ne zadrži njene izvršitve, izvršljiva ko se vroči stranki. Šele na podlagi dokončne in izvršljive odločbe o odmeri republiške priznavalnine bo za toženo stranko nastala obveznost izpolnitve, zato do zamude v izpolnitvi ne more priti, dokler dajatev ni priznana z izvršljivim upravnim aktom ali sodno odločbo, pa čeprav je neka dajatev priznana za nazaj. Šele z odločbo sodišča prve stopnje je bila tožniku priznana dajatev - republiška priznavalnina. O odmeri republiške priznavalnine pa bo tožena stranka v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe izdala upravni akt. In šele na podlagi odločbe o odmeri republiške priznavalnine bo za toženo stranko nastala obveznost izpolnitve.
ZPIZ-2 člen 111, 111/1, 116, 116/1, 194.. OZ člen 190, 190/3.
preplačilo pokojnine - neupravičena obogatitev
Po stališču Vrhovnega sodišča RS v primeru, da so nove dejanske okoliščine nastale po izdaji odločbe o priznani pravici in so ta nova dejstva z vidika uporabe relevantnega prava taka, da zakon uživanja pravice na podlagi teh novih dejstev ne dopušča več, zavarovanec ne sme več uživati teh pravic. O upravičenosti do prejemanja pokojninskih oziroma invalidskih prejemkov v preteklem obdobju toženec odloči v okviru izdaje odločbe o ugotovitvi preplačila s skladno s 194. členom ZPIZ-2. Nastop novih dejanskih in pravnih okoliščin po izdaji prvotne odločbe o priznanju pravice, ki utemeljujejo pravni zaključek o neobstoju pravice do izplačevanja, ki je bila že uresničena z izplačili prejemkov, mora biti ugotovljen v odločbi o ugotovitvi preplačila.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00018384
ZUP-UPB2 člen 260, 260-4, 270, 270/1, 274, 277, 277/1, 281, 281/2.. ZPIZ-2 člen 183, 183/1.
nadomestilo za invalidnost - III. kategorija invalidnosti - neprava obnova postopka - odprava ali razveljavitev upravne odločbe po nadzorstveni pravici
Po ustaljeni sodni praksi zgolj zaradi pridobitve novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni dopustno ustavljati izplačevanja pravnomočno priznanih invalidskih dajatev vse dotlej, dokler novo priznane vsebinske pravice na podlagi preostale delazmožnosti niso realizirane. Ustavitev izplačevanja je načeloma dopustna le ob sočasnem priznanju in odmeri nove denarne dajatve. V pravnomočna pravna razmerja je glede na 158. člen Ustave RS dopustno posegati le v postopku, na način in pod pogoji, ki jih predpisuje zakon. Torej jih odpraviti, razveljaviti ali spremeniti z izrednimi pravnimi sredstvi, urejenimi z ZUP ali na temelju t. i. neprave obnove postopka po ZPIZ-2.
Z razveljavitvijo odločbe po nadzorstveni pravici ni mogoče doseči učinka za nazaj.
Vtoževanih učinkov, torej priznanja oziroma izplačevanja nadomestila za invalidnost tudi od 13. 6. 2015 do 31. 5. 2016, kljub zmotni uporabi materialnega prava, ni mogoče doseči z nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2, kot je bilo odločeno v predsodnem postopku, niti z izrednim pravnim sredstvom iz 274. člena ZUP, kot je ob tudi sicer že zamujenem roku iz 277. člena ZUP zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Vendar pa dokončna in s tem izvršljiva odprava odločbe z dne 20. 4. 2015 o priznanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju spremenjene invalidnosti predstavlja razlog iz 4. točke 260. člena ZUP za obnovo postopkov, končanih z odločbo z dne 12. 6. 2015 o zavrnitvi priznanja pravice do nadomestila za invalidnost, z odločbo z dne 12. 6. 2015 o prenehanju pravice in ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost ter z odločbo z dne 19. 8. 2015 o vrnitvi preplačila.
ZPIZ-2 člen 6, 6/2, 16, 16/1, 22, 22/3.. ZMEPIZ-1 člen 75, 80.
invalidsko in pokojninsko zavarovanje - lastnost zavarovanca - družbenik
Tožnik je izpolnjeval vse z zakonom določene pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje. V spornem obdobju je bil družbenik in tudi poslovodna oseba. Vpisan je bil v poslovni register in sicer vse do določenega datuma. V tem času ni bil vključen v obvezno zavarovanje, temveč je imel status upokojenca. Ker so bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, je tožena stranka pravilno odločila, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2.
invalidska pokojnina - I. kategorija invalidnosti - datum nastanka invalidnosti
Datum nastanka invalidnosti je strokovno medicinsko vprašanje, ki se ugotovi na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije. V kolikor ga na tej podlagi ni mogoče opredeliti, se v praksi toženca, kot datum invalidnosti opredeli datum pregleda pri invalidski komisiji. Invalidnost torej nastane (najkasneje) takrat, ko se invalidska komisija neposredno seznani s stanjem zavarovanca oziroma njegovo invalidnostjo.
ZPIZ-2 člen 129.. ZPIZ-1 člen 187, 187/3.. Zakon o starostnem zavarovanju kmetov (1972) člen 17.. OZ člen 557.. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1983) člen 10, 11, 164, 165.
zavarovalna doba - starostno zavarovanje kmeta - pogodba o dosmrtnem preživljanju - pokojninska doba - prevzemnik kmetije
Čeprav je tožnik 19. 4. 2011 z očetom sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju ga ni mogoče šteti za prevzemnika kmetije v smislu 165. člena ZPIZ/83. Ima le pričakovano lastninsko pravico in ni postal prevzemnik kmetije. Lastnik kmetije je tožnikov oče. Ker torej tožnika ni mogoče šteti za prevzemnika kmetije, ne izpolnjuje pogojev za priznanje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo po 165. členu ZPIZ/83.
Ker torej pogoji za vštetje vtoževanega obdobja v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo po 165. členu ZPIZ/83 niso izpolnjeni, sodišče prve stopnje pa je ob ugotovitvi, da je bil že v vtoževanem obdobju lastnik zemljišča tožnikov oče, ki je bil po tožnikovi izpovedi tudi zavezanec za plačilo davka od osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti, pravilno zaključilo, da tožnik zaradi nelastništva, solastništva oziroma zakupa kmetijskih obdelovalnih površin, ni bil, niti ni mogel biti zavarovanec starostnega zavarovanja kmetov po 17. členu ZSZK in torej niso izpolnjeni niti pogoji iz 164. člena ZPIZ/83 za priznanje vtoževanih obdobij v pokojninsko dobo.
ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/2, 63/2-1, 63/2-2, 63/2-3.
I. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - sprememba v zdravstvenem stanju - nasprotje v izvedenskih mnenjih
Sicer se v skladu s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 v I. kategorijo invalidnosti razvršča zavarovance, ki niso zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela ali svojega poklica in nimajo več preostale delovne zmožnosti, v II. ali III. kategorijo pa zavarovance, pri katerih je še podana preostala delovna zmožnost v smislu definicij iz 2. in 3. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Čeprav invalidnost po cit. definiciji ni izključno medicinska kategorija, temveč tudi pravna, ne pomeni, da bi v primeru, kot je obravnavani, ko sta sodnomedicinska izvedenca prišla do diametralno nasprotnih zaključkov o obstoju oz. neobstoju preostale delovne zmožnosti in s tem invalidnosti, lahko sodišče, ki ne razpolaga z medicinskim strokovnim znanjem, samo kvalificirano odpravljalo nasprotja v mnenjih zdravnikov različne specialnosti.
Na podlagi tako nasprotujočih si medicinskih ocen, ko sta IK1 in IK2 v predsodnem postopke ocenili, da pri tožnici zdravljenje še ni zaključeno, sodna izvedenka medicine dela, prometa in športa, da pri njej ni zdravstvenih sprememb, ki bi jo invalidizirale, specialist psihiater pa, da je delazmožnost tožnice za opravljanje s. p. dejavnosti izgubljena, oziroma bi bila kvečjemu zmožna za kakšna druga, manj zahtevna dela od računovodskih, zadeve ni bilo mogoče pravilno presoditi. Nasprotje v sodno izvedenskih mnenjih bi sodišče moralo odpraviti s pridobitvijo skupne, strokovno usklajene ocene obeh medicinskih strokovnjakov.
Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje tožnik tudi, če bi bilo pri njem ugotovljeno stanje določeno v prvem odstavku ali stanje določeno v drugem odstavku 43. člena ZPIZ-2, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Pred dopolnjenim 21 letom tožnik ni bil vključen v obvezno zavarovanje in tudi ni dopolnil najmanj tri mesece pokojninske dobe. Tožnik pa tudi v obdobju od dopolnjenega 21 leta starosti do dopolnjenega 30 leta starosti, ne izpolnjuje pogoja gostote 1/4 delovnih let. Tožnik, ki se je prvič vključil v obvezno zavarovanje ko je bil star 26 let, je delo opravljal s prekinitvami do 31. 12. 2015 in skupaj dopolnil 1 leto, 8 mesecev in 22 dni pokojninske dobe, kar nedvomno ne predstavlja pokojninske dobe, ki pokriva najmanj 1/4 delovnih let.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00017498
ZOZP člen 18, 18/1. ZMZPP člen 26, 30, 30/1. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 85, 85/1, 85/1-a.
invalidska pokojnina - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - regresni zahtevek - škoda, povzročena s prometno nesrečo - odgovornostna zavarovalnica - prenos odškodninske terjatve - uporaba avstrijskega prava za prenos odškodninske terjatve - pravno razmerje z mednarodnim elementom - kraj škodnega dogodka - nepogodbena odškodninska odgovornost - pasivna stvarna legitimacija - obseg povračila - lex specialis - obvezna zavarovanja v prometu - povračilni zahtevek - retroaktivna uporaba zakona - zavarovalna pogodba - sorazmerni del
Glede prehoda pravic z neposrednega oškodovanca na nosilca izvajanja pravic socialnega zavarovanja se uporablja pravo kraja, kjer ima sedež nosilec pravic socialnega zavarovanja, v konkretnem primeru avstrijsko pravo po sedežu tožnice, medtem ko se glede vsebine pravic in proti komu takšne pravice obstajajo (pasivna stvarna legitimacija) presojajo po slovenskem pravu.
Obseg povračil, ki jih je dolžna kriti toženka kot odgovornostna zavarovalnica določa ZOZP, ki je lex specialis v razmerju do zakonov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
V konkretnem primeru je do škodnega dogodka prišlo 28. 12. 1998, kar je pred začetkom veljavnosti ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2013, in tudi pred začetkom veljavnosti ZPIZ-1, ki velja od 1. 1. 2000. Resda uveljavlja tožnica povračila za čas, ko je že veljal ZPIZ-2, vendar se njegova določila ne morejo retroaktivno uporabiti za škodo, ki je le posledica dogodka iz obdobja pred začetkom njegove veljavnosti. Potencialna obveznost toženke temelji na zavarovalni pogodbi, ki se je nanašala na obdobje, ko se je zgodila prometna nesreča. Tedaj pa toženka ni imela obveznosti plačevanja vtoževanih stroškov in take obveznosti v času sklepanja pogodbe tudi ni mogla predvideti.
ZDSS-1 člen 81, 81/2.. ZPIZ-2 člen 64, 64/1, 64/1-2, 70, 72, 181, 181/4.
invalidnost - poklicna rehabilitacija - III. kategorija invalidnosti - II. kategorija invalidnosti
Pritožba se utemeljeno sklicuje na določbo 70. člena ter četrti odstavek 181. člena ZPIZ-2 in na to, da je poklicna rehabilitacija celosten proces in da je predviden poseben predhoden postopek s pridobitvijo mnenja ustrezne strokovne institucije, da mora biti poklicna rehabilitacija smotrna, jo mora zavarovanec biti zmožen opraviti in se mora z njo strinjati ter se zanjo odgovorno odločiti. Glede na mnenje izvedenskega organa, v kateri sestavi je bil tudi specialist medicine dela, prometa in športa, ima tožnik, ki je zmožen le za drugo ustrezno delo brez terenskega dela, dela na višini ali nad globino, dela na lestvi, brez dela z nevarnimi ali vrtečimi se stroji ali orodji, kjer bi se ob izgubi zavesti lahko poškodoval ali ogrožal zdravje ali življenje drugih in da bi se za tako delo lahko usposobil le s poklicno rehabilitacijo, preostalo delovno zmožnost in bi se za delo na drugem delovnem mestu lahko dodatno usposobil oziroma pridobil dodatno znanje s poklicno rehabilitacijo. Preostala delovna zmožnost je na podlagi 2. alineje prvega odstavka 64. člena ZPIZ-2 podana, če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu. Ker je tožnik, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti 7. 12. 2016, na dan nastanka invalidnosti dopolnil šele 39 let starosti in se ob preostali delovni zmožnosti s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za drug poklic ali opravljanja dela z omejitvami, je izpolnjen dejanski stan iz 72. člena ZPIZ-2.
ZPIZ-2 člen 27, 30, 35, 37, 389, 390.. ZPIZ-1 člen 47.
sorazmerni del starostne pokojnine
Za določitev pogojev in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz obveznega pokojninskega zavarovanja, je pooblaščen zakonodajalec. Pri tem mora skrbeti tudi zato, da je z zakonsko ureditvijo zagotovljena posamezna socialna varnost in enakost pred zakonom. Načelo enakosti ne preprečuje, da bi zakonodajalec različno urejal pravna razmerja, ampak ga obvezuje, da enaka razmerja ureja enako ter različna različno. Torej je tudi določitev različnih pogojev ter meril za odmero pravic iz pokojninskega zavarovanja v pristojnosti zakonodajalca. Če takšna ureditev temelji na legitimnih ciljih in so ukrepi za dosego teh ciljev določeni racionalno ter sorazmerno glede na objektivno ugotovljene razlike med zavarovanci, sama ureditev ni v nasprotju z ustavo.
Z uporabo ZPIZ-2 v obravnavani zadevi ni poseženo v pridobljeno pravico. Prav tako z novo ureditvijo odstotkov za odmero starostne pokojnine ni kršena prepoved retroaktivne veljavnosti zakona oziroma njegove določbe. V ZPIZ-2 sicer ni določbe, ki bi tako kot 409. člen ZPIZ-1, različno vrednotila pokojninsko dobo dopolnjeno do 31. 12. 2012 in po 1. 1. 2013, vendar to ne pomeni, da takšna ureditev varstva pričakovanih pravic ne bi bila ustavno skladna. Kot je že poudarilo sodišče prve stopnje, po prehodni določbi 390. člena ZPIZ-2 so predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, uporabljajo le v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja ali za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona. Za priznanje pravice do starostne pokojnine po predpisih oziroma pod pogoji, ki so veljali v času, ko je tožnik plačeval prispevke oziroma dopolnil pokojninsko dobo, ni nobene podlage. Pravico iz pokojninskega zavarovanja lahko zavarovanec uveljavi, ko zanjo izpolni pogoje, ki jih določa zakon veljaven ob nastopu zavarovanega primera. Tožnik v času, ko je dopolnil določeno pokojninsko dobo in plačal prispevke, ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Zato je pravico lahko uveljavil po zakonu, veljavnem v času upokojitve, to je po ZPIZ-2. Po tem zakonu se mu je pravilno vrednotila pokojninska doba in upošteval odmerni odstotek določen v ZPIZ-2.
Ker tožnik telesne okvare nima, spremembe pa so posledica bolezni, je bila z izpodbijanima odločbama zahteva za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro pravilno in zakonito zavrnjena, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in priznanje pravice do invalidnine pa utemeljeno zavrnjen.