Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivo, strokovno in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da je pri tožniku prišlo do takšne spremembe v stanju invalidnosti, da so potrebne dodatne fizične in časovna razbremenitev pri delu, kar predstavlja spremenjeno III. kategorijo invalidnosti.
Po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 so lahko zavarovanci zahtevali revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije. Ker tožnik delnic za notranji odkup ni vplačal in ni sodeloval pri lastninskem preoblikovanju je bilo potrebno njegov zahtevek za ponovno odmero invalidske pokojnine zavrniti.
Tožnik je bil uživalec starostne pokojnine od 16. 3. 2013 dalje in ni bil zavarovan na drugi podlagi. Nadalje je odločilno, da je bil v poslovni register kot solastnik in pa direktor podjetja vpisan od 4. 12. 2013 do 5. 10. 2017. V tem primeru so bili izpolnjeni pogoji za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker tožnik ni sam vložil prijave v zavarovanje, je to storila tožena stranka po uradni dolžnosti in sicer tako, da je ugotovila lastnost zavarovanca od 1. 4. 2016 dalje pa do 4. 10. 2017, ko je tožniku zaradi stečaja podjetja prenehalo pooblastilo.
Po ustaljeni sodni praksi je obseg sodne presoje dokončnega upravnega akta v materialnem in procesnem smislu vezan in tudi omejen na dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe toženca.
Tako ugotovljene trajne spremembe v zdravstvenem stanju tožnika, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije pomenijo invalidnost III. kategorije, saj je tožnikova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kakor 50 %. Gre za medicinsko vprašanje in v zvezi s tem tudi pritožbeno sodišče sledi ugotovitvam izvedencev, specialistov s posameznih področij, kjer ima tožnik glavne zdravstvene probleme.
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnici z odločbo priznana pravica do starostne pokojnine za čas od 23. 5. 2011 dalje. Tožena stranka pa je nato od avstrijskega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja pridobila podatek o zavarovanju tožnice v Republiki Avstriji. V obrazcu E 205/AT z dne 27. 2. 2015 navedeni organ potrjuje, da je bila tožnica kot delavka v Avstriji zavarovana 4 mesece in da ima torej 4 mesece pokojninske dobe (junij 2011, junij 2013, oktober 2013 in junij 2014). V tem primeru gre za javno listino, ki jo je izdal pristojni organ in s katero potrjuje, da ima tožnica v spornem obdobju na podlagi delovnega razmerja priznano zavarovalno oziroma pokojninsko dobo. S tem v zvezi je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, da dejstvo vključenosti v pokojninsko zavarovanje v navedenih obdobjih je lahko prepričljivo dokazano le s potrdilom tujega nosilca zavarovanja na obrazcu E 205 AT. Razlogovanje sodišča, da obrazec E 104 AT potrjuje tožbene navedbe, da je avstrijski nosilec zavarovanja plačeval le prispevke za zdravstveno zavarovanje in da z obrazcem E 205 AT potrjeni podatki o pokojninski dobi niso resnični, je zmotno in nepravilno. Koordinacija med državami članicami EU na področju socialne varnosti poteka na podlagi izmenjave podatkov z različno serijo obrazcev. Vsaka serija ima svoj namen in le obrazci serije E 200 služijo izmenjavi informacij za potrebe priznavanja in izplačevanja pokojninskih prejemkov.
V tožnikovem primeru je podan izključitveni razlog iz 5. odstavka 39. člena ZPIZ-2C, saj za pravico do pokojnine v višini 500,00 EUR iz 3. odstavka 39. člena ZPIZ-2C, oz. sorazmernega dela po 4. odstavku 39. člena ZPIZ-2C, dodana doba ne more biti upoštevna. Na temelju 81. člena ZDSS-1 je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih upravnih odločb utemeljeno zavrnjen in posledično tudi vtoževana pravica do starostne pokojnine v višini 500,00 EUR.
preplačilo pokojnine - ponovni vstop v zavarovanje
Za odločitev v zadevi je bistveno, da je bil tožnik v času, ko je bila izdana odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine, že vključen v zavarovanje v Republiki Avstriji. V tem primeru torej ne gre za ponovni vstop v zavarovanje, o katerem govori 116. člen ZPIZ-2. V šestem odstavku navedenega člena je namreč določeno, da se uživalcu pokojnine iz prvega in petega odstavka tega člena, ki v tujini začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost in je na tej podlagi v tujini vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje, pokojnina preneha izplačevati z dnem začetka opravljanja dela oziroma dejavnosti. Tožnik se po izdaji upokojitvene odločbe ni vključil v zavarovanje v Republiki Avstriji, temveč je bil v omenjeno zavarovanje vključen že pred izdajo upokojitvene odločbe, kar pomeni, da je sklicevanje tožene stranke na omenjeno določbo že zaradi tega neutemeljeno.
V zvezi z uporabo 111. člena ZPIZ-2, pritožbeno sodišče poudarja, da je pri priznanju pravice do pokojnine bistvena ugotovitev, kdaj je zavarovancu prenehalo zavarovanje. Od tega je namreč odvisno, od kdaj dalje se mu izplačuje pokojnina.
ZUP člen 260, 260-3, 260-4, 267, 267/3.. ZPIZ-2 člen 183, 194.
obnova postopka - ponovna odmera pokojnine
V odločbi o preplačilu je tožena stranka v obrazložitvi pojasnila, da je do preplačila prišlo zaradi zavarovankine ponovne vključenosti v zavarovanje. Navedena odločba je postala pravnomočna. Glede na navedeno odprava odločb, ki so navedene v izreku odločbe tako ni odločilna, ker je imela tožena stranka že na podlagi 194. člena ZPIZ-2 tudi, če teh odločb ne bi izdala, že v zakonu ustrezno podlago za uveljavljanje povrnitve preplačila. Obnova postopka tako ne bi pripeljala do drugačne odločbe.
V obravnavani zadevi je izpolnjen dejanski stan po 1. odstavku 27. člena ZPIZ-2, ki izrecno določa, da moški z najmanj 15 leti zavarovalne dobe, pridobi pravico do starostne pokojnine, ko dopolni 65 let starosti.
invalidnost - vzrok nastanka invalidnosti - odmera in uskladitev nadomestila za invalidnost
V konkretnem primeru vzrok nastanka invalidnosti nima nobenega vpliva na odmero nadomestila za invalidnost, saj je nadomestilo za invalidnost enako, če je vzrok nastanka invalidnosti poškodba zunaj dela ali bolezen. Odmera invalidske pokojnine oziroma nadomestila za invalidnost je ugodnejša zgolj v primeru poškodbe pri delu in poklicne bolezni (47. člen ZPIZ‑2).
Ker znesek tožnikove invalidske pokojnine presega v 2. alineji 1. odstavka 56. člena ZPIZ-2 določeni cenzus, ni izpolnjen zakonski dejanski stan za priznanje pravice do družinske pokojnine, saj ni mogoče šteti, da bi ga oče do svoje smrti preživljal, ne glede na to, da sta imela skupno stalno prebivališče. Ob takšnem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih upravnih aktov utemeljeno zavrnilo in posledično tudi vtoževano pravico do družinske pokojnine od spornega dne dalje.
Glede na ugotovljeno zdravstveno stanje in razpoložljivo dokumentacijo ter mnenje izvedenskega organa, sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, da bi pri tožniku ugotovilo popolno nezmožnost za delo in I. kategorijo invalidnosti skladno s 1. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2.
I. kategorija invalidnosti - izguba delovne zmožnosti
Pridobljeno izvedensko mnenje tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivo, strokovno in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici do spornega dne ni prišlo do takšne spremembe v stanju invalidnosti, da bi bila podana popolna izguba delovne zmožnosti, temveč je še zmožna za delo s časovno in določenimi fizičnimi razbremenitvami.
ZPIZ-2 člen 16, 22, 37, 37/3.. ZMEPIZ-1 člen 81, 81/4.
lastnost zavarovanca - družbenik
Tožnik je izpolnjeval vse z zakonom določene pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje. V sodni in poslovni register je bil kot družbenik vpisan od 1. 3. 2006 in od 6. 5. 2013 tudi kot poslovodna oseba in od 4. 4. 2009 ni bil vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker so bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, je toženec pravilno odločil, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 in sicer od 1. 4. 2016 dalje, skladno z določbo tretjega in četrtega odstavka 37. člena ZPIZ-2B, saj je bilo vzpostavljeno pravno razmerje iz naslova družbeništva in poslovodenja družbe, na podlagi 16. člena ZPIZ-2, za polni zavarovalni čas 40 ur na teden. Pri tožniku je namreč z dnem 6. 5. 2013, ko je v register vpisan kot eden izmed dveh družbenikov družbe in hkrati kot edina oseba te družbe pooblaščen za zastopanje, izpolnjen pogoj za obvezno zavarovanje po prvem odstavku 16. člena ZPIZ-2.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00021764
ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/2, 63/2-3, 63/3.. ZPP člen 243, 254, 254/2.. ZDSS-1 člen 62.
III. kategorija invalidnosti - nejasnosti v izvedenskem mnenju
Čeprav sta na izvedenčevo oceno invalidnosti obe stranki podali pripombe, v katerih je toženec vztrajal pri potrebi po časovni razbremenitvi, tožnik pa pri delovni zmožnosti za delo na delovnem mestu, na katerem dela, pod splošnimi pogoji, je sodišče prve stopnje, zaključilo, da pri tožniku invalidnost ni podana, ker predlagane stvarne razbremenitve na delovnem mestu, na katerem je tožnik zaposlen, niso potrebne. Čeprav toženec ni izrecno predlagal dopolnitve mnenja, tožnik pa je dokazni predlog, da se izvedenca zasliši, umaknil, bi moralo sodišče, ob oceni, da so v izvedenskem mnenju nejasnosti oziroma pomanjkljivosti, že po 2. odstavku 254. člena ZPP, dodatno pa še po 62. členu ZDSS-1, ki sodišču pod določenimi pogoji nalaga celo dolžnost izvedbe dokazov po uradni dolžnosti, te nejasnosti oziroma odprta vprašanja dodatno razčistiti s sodnim izvedencem. Namesto tega pa se je kar samo postavilo v vlogo sodnega izvedenca in ugotavljalo dejstva, za katera nima strokovnega medicinskega znanja.
odmera starostne pokojnine - delo preko polnega časa
Ker delo preko polnega čas ni bilo opravljeno kot poseben delovni pogoj, plačilo za to delo pravilno ni bilo upoštevano v pokojninsko osnovo za odmero starostne pokojnine. T
starostna pokojnina - pokojninska osnova - vojaški zavarovanec
Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da tožena stranka pri odmeri pokojnine ne bi smela upoštevati določb ZPIZVZ. Navedene določbe so ključne tako pri upoštevanju zavarovalne dobe prebite v JLA, kot tudi pri odmeri starostne pokojnine, ki jo je tožnik sicer uveljavljal po splošnih predpisih. Do tega vprašanja se je opredelilo tudi že Vrhovno sodišče RS v podobni zadevi. Obrazložilo je, da navedba, da tožnik "ne sodi pod jurisdikcijo ZPIZVZ" je neutemeljena že zato, ker tožena stranka ni odločila o tožnikovi pravici do starostne pokojnine po ZPIZVZ. Tožniku je bila priznana pravica do pokojnine in tudi odmerjena po določbah ZPIZ-1. Trditev, da "določbe ZPIZVZ na tožnika ne morejo imeti učinka" pa so v nasprotju z nadaljnjo trditvijo tožnika, da ZPIZVZ - tudi zanj - ureja priznanje zavarovalne dobe, dopolnjene po vojaških predpisih (peti odstavek 2. člena ZPIZVZ). Tega namreč ZPIZ-1 ne ureja. Pri tem pa tožnik spregleda, da ZPIZVZ na tako priznano zavarovalno dobo veže tudi določitev osnove za to obdobje (prvi odstavek 8. člena ZPIZVZ): ne upoštevajo se dejansko prejete plače, temveč osnove, ki so glede na čin določene v 7. členu ZPIZVZ.
Pritožbeno sodišče je že v zadevi Psp 339/2016 z dne 10. 11. 2016 v podobnem primeru kot je ta, štelo, da zahteva zakon za izgubo pravice do nadomestila več kakor to, da zavarovanec poklicne rehabilitacije ne konča v roku, ki je določen v pogodbi. Določa, da pride do takšne posledice v primeru, če zavarovanec iz neupravičenih razlogov ne konča poklicne rehabilitacije v roku, ki je določen v pogodbi o poklicni rehabilitaciji.
Poklicna rehabilitacija kot celostni proces, v katerem se zavarovanca strokovno, fizično in psihosocialno usposobi za drug poklic ali delo, je ena izmed pravic iz invalidskega zavarovanja (70. člen ZPIZ-2. Natančnejši pogoji glede oblike in načina poklicne rehabilitacije, rokov za nastop in trajanje poklicne rehabilitacije se določijo v pogodbi, ki jo sklenjeno zavod, delodajalec ter zavarovanec. V njej se določijo medsebojne pravice in obveznosti, pri tem zavarovancu, ki se usposablja oziroma izobražuje za drugo delo, pripada tudi nadomestilo za čas poklicne rehabilitacije in sicer od nastopa pa do končanja poklicne rehabilitacije. Zavarovanec izgubi pravico do nadomestila, če v 15 dneh po vročitvi ne podpiše pogodbe iz 77. člena ZPIZ-2 ali če ne izpolnjuje v njej določenih obveznosti, ali če v določenem roku iz neupravičenih razlogov, ki so določeni v pogodbi ne nastopi ali ne konča poklicne rehabilitacije.
sorazmerni del starostne pokojnine - beneficiran staž - sporazum o socialnem zavarovanju z R Srbijo
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka, je podana v Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo (Mednarodni sporazum) v zvezi z 27. členom ZPIZ-2. V skladu z 20. členom citiranega Mednarodnega sporazuma se pri pridobitvi, ohranitvi in ponovnem priznanju pravice do dajatev, zavarovalni dobi, ki jo zavarovanec dopolni po pravnih predpisih obeh pogodbenic, seštevata, če se ne nanašata na isto obdobje. V kakšni meri in pod kakšnimi pogoji se upošteva zavarovalna doba, določajo pravni predpisi pogodbenice, v kateri jo je zavarovanec dopolnil, če s sporazumom ni določeno drugače. Prav glede beneficiranega staža sporazum določa drugače. Po 3. odstavku 20. člena Mednarodnega sporazuma se zavarovalna doba, dopolnjena v drugi pogodbenici upošteva samo v dejanskem trajanju. Izjema velja le za obdobje, dopolnjeno do 7. 10. 1991, ki se glede na 5. odstavek 35. člena prehodne in končne določbe Mednarodnega sporazuma upošteva po predpisih, ki so veljali v času, ko sta obe pogodbenici uporabljali pravne predpise bivše SFRJ. Slednje velja za zavarovalno dobo s povečanjem oz. t. i. beneficirani staž, dopolnjen pri srbskem nosilcu zavarovanja po razpadu bivše SFRJ, ki ga slovenski nosilec zavarovanja lahko upošteva le do 7. 10. 1991.