vdovska pokojnina - obnova postopka - zavrženje predloga - rok za vložitev predloga - novo dejstvo ali nov dokaz
Iz listinskega dokaznega gradiva izhaja, da je predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 15. 5. 2013, vložen 14. 4. 2017. Torej po preteku triletnega objektivnega roka iz 4. odstavka 263. člena ZUP-a, ki se je iztekel 5. 6. 2016. Uveljavljano izredno pravno sredstvo je že iz tega razloga zakonito zavrženo.
Sicer pa v predlogu ni bilo navedeno nobeno novo dejstvo ali predlagan nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP-a, ki bi obstajal ob smrti zavarovanca leta 1992. Ni bilo zatrjevano niti dokazovano, da bi bila tožnica ob moževi smrti popolnoma nezmožna za delo, ali da bi to postala v enem letu po njegovi smrti. Zdravstvene težave, ki ob izdaji odločbe 15. 5. 2013 niso obstajale, temveč naj bi se pojavile šele po štirih letih, ne predstavljajo novih dejstev, niti medicinski izvidi iz leta 2018 novih dokazov v smislu navedene določbe ZUP. Tovrstna dejstva pravno niso relevantna, saj ne morejo predstavljati obnovitvenega razloga po navedeni določbi ZUP-a.
Sodišče prve stopnje je zaradi nerazčiščenih spornih vprašanj, ne da bi odpravilo odstopanja med različnima mnenjema invalidskih komisij, najmanj preuranjeno zaključilo, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti in posledično na podlagi dejstva, da tožnica še ni dopolnila 65 let starosti, tožbeni zahtevek zavrnilo.
Vrhovno sodišče se je glede vprašanja, ali zavarovancu višja pokojnina, upoštevaje ustavno odločbo, pripada že vse od upokojitve dalje, že izreklo v več zadevah. V navedenih zadevah poudarja, da je Ustavno sodišče trenutek upravičenosti do višje pokojnine vezalo na datum odločbe, izdane po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. V obeh primerih odločitev velja za naprej. Priznanje višje pokojnine za naprej ne pomeni nedopustnega retroaktivnega posega v že pridobljene in s tem z ustavo varovane pravice. Gre za urejanje razmerij za naprej in ne za poseg v pridobljeno pravico.
starostna pokojnina - ponovna odmera starostne pokojnine - vrednost delnice
Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da tožnica ni mogla sodelovati s celotnim zneskom svojih obveznosti, ker je bila izdaja števila delnic podjetja, ki so bila namenjena za notranji odkup odvisna tudi ob obsega družbenega premoženja, ko se je podjetje začelo lastniniti. Da, to ne drži, izhaja iz listinske dokumentacije v prilogah sodnega spisa, prav tako pa tudi iz izpovedi računovodkinje, zaslišane kot priča v tem postopku, ki je izpovedala, da je celotni znesek šel za odkup 20 % deleža in da so za 20 % delež potrebovali še zneske iz naslova državljanskih certifikatov in da so nekateri vplačevali še denarne zneske. To pa izhaja tudi iz izpovedi vodje delniške knjige, ki je izpovedala, da so bile obveznice najprej izdane v obliki potrdila, da pa so kasneje se vpisale v delniško knjigo kot delnice ter da je tudi tožnica s svojimi obveznicami sodelovala v notranjem odkupu in jih vpisala v delniško knjigo kot delnice in od njih dobivala tudi nato dividende.
sorazmerni del starostne pokojnine - zavrženje zahteve stranke - pravnomočno razsojena stvar
Pravna podlaga za rešitev obravnavane zadeve je podana v 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP. Po navedeni določbi ZUP-a se zahteva stranke zavrže, če se o isti upravni stvari že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, oziroma je bila izdana zavrnilna odločba pa se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.
Ker je bila tožnikova zahteva za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine že pravnomočno zavrnjena, ob ponovni zahtevi pa je imel še vedno dopolnjenih le 13 let, 4 mesece in 29 dni zavarovalne dobe, se dejansko stanje zagotovo ni spremenilo. Spremenila se ni niti relevantna pravna podlaga, in sicer 1. odstavek 27. člena ZPIZ-2, po katerem lahko zavarovanec pri starosti 65 let, pridobi pravico do starostne pokojnine, če ima dopolnjenih najmanj 15 let zavarovalne dobe. Z novo zahtevo je bilo pravilno postopano po 129. členu ZUP-a, zato pritožba zoper zavrnilno sodbo ne more biti uspešna.
ZPIZ-2 člen 38, 38/3, 183, 183/1, 183/2, 183/3.. ZDSS-1 člen 81, 81/2.
delna starostna pokojnina
Ker je bilo v prejšnjem pravnomočno končanem upravnem postopku nedvomno kršeno materialno pravo, saj niso bile uporabljene določbe 3. odstavka 38. člena v zvezi s 399. členom ZPIZ-2, čeprav bi morale biti, je podan dejanski stan iz 183. člena ZPIZ-2. Na podlagi 2. odstavka 81. člena ZDSS-1 sta zato izpodbijani odločbi kot nezakoniti utemeljeno odpravljeni, dokončna odločba z dne 11. 11. 2015 pa spremenjena tako, da je tožniku priznana pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine od 1. 12. 2016 dalje. Predlog za nepravo obnovo postopka je bil vložen 29. 11. 2016, zato lahko razveljavitev dokončne odločbe z dne 11. 11. 2015 učinkuje od 1. 12. 2016 dalje.
ZPIZ-1 člen 15, 15/2, 192.. ZPIZ člen 12, 230, 231.. ZPIZ-2 člen 129.
starostna pokojnina - plačilo prispevkov
Upoštevanje obdobja zavarovanja v pokojninsko dobo pod pogojem plačila prispevkov velja le za zavarovance, ki so sami zavezanci za obračun in plačilo prispevkov, torej med drugim tudi za samozaposlene in zavarovance, zavarovane na temelju lastništva in sočasnega poslovodenja gospodarskih družb, ne pa zavarovance iz naslova delovnega razmerja, ko je prispevke dolžan obračunati in plačati delodajalec.
Ob ugotovitvi neustavnosti ZPIZ-1 je Ustavno sodišče RS določilo tudi način izvršitve svoje odločbe. To pa je za odločitev v zadevi edino relevantno. Ob tem, ko je tožencu naložilo izdajo odločbe o novi odmeri pokojnine, je izrecno določilo, od kdaj naprej takšna odločba učinkuje. Kot pravno podlago za ponovno odmero pokojnine je Ustavno sodišče RS uporabilo prav določbo 183. člena ZPIZ-2. Po stališču pritožbenega sodišča odločba Ustavnega sodišča RS in niti 183. člen ZPIZ-2 ne dajeta pravne podlage za to, da bi bil tožnik do novo odmerjene oziroma višje starostne pokojnine upravičen vse do upokojitve, to je od 1. 3. 1997 dalje.
pokojninska doba - zavarovalna doba - zavrženje dela tožbe - protipravno ravnanje državnega organa - odškodninska odgovornost države
Odločilno je torej dejstvo, da je bilo o isti dobi s kasneje izdano pravnomočno odločbo že odločeno. Sodišče torej o enakem zahtevku ne more več odločati. Zato je v tem delu skladno s prvim odstavkom 274. člena ZPP tožba utemeljeno zavržena.
V ustaljeni sodni praksi so izoblikovani standardi za presojo protipravnih ravnanj državnih organov pri izvajanju oblastne funkcije ob izdaji posamičnih upravnih aktov. Vsaka zmotna uporaba materialnopravnega predpisa ali kršitev procesnega prava še ne pomeni protipravnosti ravnanja organa. Potrebna je kvalificirana stopnja napačnosti oziroma kršitve. Da bi bilo mogoče ravnanje tožene stranke šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Brez razumnega razloga bi moralo odstopati od običajne metode dela ali potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi tako morale jasno kazati, da je tožena stranka pri izvajanju svoje funkcije odstopila od potrebne skrbnosti do te mere, da bi bilo njeno ravnanje potrebno šteti za protipravno v smislu standarda za odškodninsko odgovornost.
Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 poudarilo tudi, da narava in namen pravice do pokojnine ter način njenega uživanja terjajo, da se z veljavnostjo za naprej priznajo pravni učinki odločbe Ustavnega sodišča RS, s katero je bila ugotovljena protiustavnost 4. alineje 46. člena ZPIZ/92, pri vseh zavarovancih, na položaj katerih je vplivala. Odločitev je bila nujna za polno uresničitev odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-392/98 in za zagotovitev enakega obravnavanja s protiustavno ureditvijo prizadetih zavarovancev, ko gre za uresničevanje njihove pravice iz 1. odstavka 50. člena Ustave RS, torej pravice do socialne varnosti. Za izvedbo 3. točke izreka ustavne odločbe št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 je torej po stališču pritožbenega sodišča potrebno upoštevati lastninsko preoblikovanje z notranjim odkupom delnic, ne glede na način vplačila delnic, če so bile vplačane z delom plač. Torej tudi z obveznicami, prejetimi kot del plač, zamenjanimi za delnice. Pritrditi je namreč potrebno pritožnici, da bi drugačno stališče glede izvedbe 3. točke izreka ustavne odločbe, torej da se upošteva le lastninsko preoblikovanje z notranjim odkupom delnic na podlagi vplačila delnic s potrdili za neizplačan del neto izhodiščnih plač iz 25.a člena ZLPP, pomenilo kršitev 14. člena Ustave RS in negacijo pravnih učinkov ustavne odločbe o ugotovitvi protiustavnosti 4. alineje 46. člena ZPIZ.
Tožničina zahteva za novo odmero pokojnine zaradi zmotnega stališča, da se za izvedbo 3. točke izreka ustavne odločbe obveznice, ki so se tožnici izplačale kot osebni dohodek in so bile v postopku lastninskega preoblikovanja A. z vplačilom delnic za notranji odkup zamenjane za delnice, ne upoštevajo,je z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma nezakonito zavrnjena. Zato je bilo potrebno na temelju 351. člena ZPP ob pravilni uporabi materialnega prava prvostopenjsko sodbo spremeniti in razsoditi, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe. Torej izpodbijana posamična upravna akta odpraviti in zadevo vrniti v ponovno upravno odločanje.
Izvedenska mnenja o invalidnosti, pri kateri gre v bistvu za ocenjevanje preostale delovne zmožnosti, morajo biti podana v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj, ob upoštevanju tudi zakonsko predpisane definicije invalidnosti. Iz teh razlogov priporočila lečečih specialistov ne morejo biti odločilna, v kolikor niso podkrepljena tudi s funkcijskim statusom, kot je v obravnavani zadevi. Ob ugotovljenem funkcijskem statusu tožnice, upoštevajoč prepričljivo dejansko ugotovitev prvostopenjskega sodišča, tudi po oceni pritožbenega sodišča v tej zadevi ni prišlo do spremembe v stanju invalidnosti oziroma je pri tožnici še vedno podana preostala delovna zmožnost v okviru dosedaj ugotovljene invalidnosti.
ZPIZ-2 člen 178, 178/1.. ZUP-UPB2 člen 207, 220.. ZDSS-1 člen 63, 81, 82.
starostna pokojnina - spor polne jurisdikcije - sodno varstvo - procesna predpostavka - predsodni postopek
Po ZDSS-1 in sodni praksi je obseg socialnega spora določen z odločitvijo iz predsodnega upravnega postopka. Kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku (63. člen ZDSS-1). Pravilno je torej stališče toženca, da je predmet obravnavanja in odločanja v sodno socialnem sporu določen že z izpodbijanim posamičnim upravnim aktom, izven predmeta, o katerem je bilo odločeno, pa ni dopustno soditi. Čeprav socialni spor ni pravda, je tudi socialno sodišče vezano na postavljen tožbeni zahtevek.
Način odločanja sodišča v socialnem sporu je določen v 81. in 82. členu ZDSS-1. Po 81. členu ZDSS-1 sodišče s sodbo tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit in da je izpodbijani upravni akt pravilen ter zakonit. Če tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali pa v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Pod pogoji iz 82. člena ZDSS-1 lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, ob odpravi izpodbijanega upravnega akta tožencu naloži izdajo novega upravnega akta, oziroma odpravi izpodbijani upravni akt in odloči o podlagi tožbenega zahtevka, tožencu pa naloži izdajo novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka. Primarno je torej uzakonjeno meritorno sojenje. Ker gre za spore polne jurisdikcije, se s sodno odločbo presodi pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih odločb in odloči o materialno pravni pravici, o kateri je bilo odločeno v predsodnem upravnem postopku, in zahtevani s tožbenim zahtevkom. Če o pravici zavarovanca s posamičnim dokončnim aktom ni bilo odločeno, procesne predpostavke za sodno varstvo sploh niso izpolnjene in se posledično tožba zavrže (75. člen ZDSS-1).
ZPIZ-2 člen 15, 15/1, 22, 22/2, 116, 406.. ZUP člen 129, 129/¸, 129/1-4, 279, 279/1, 279/1-6.. ZMEPIZ-1 člen 115a, 115b.
lastnost zavarovanca - samostojni podjetnik - izvzem iz zavarovanja - dvojni status
Glede tolmačenja določbe 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2 je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ta v tej zadevi ni uporabljiv in za tožečo stranko ne velja. Velja le za upokojence s t.i. dovoljenim dvojnim statusom. Tožnik v času veljavnosti ZPIZ-1, to do 31. 12. 2012 ni bil uživalec pokojnine. Bil je obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan iz naslova družbeništva in poslovodenja gospodarske družbe in je imel registrirano tudi samostojno dejavnost. Obveznost ureditve zavarovanja na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti je zanj nastala po prenehanju statusa zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodenja gospodarske družbe. Ne gre torej za situacijo, ko bi v času, ko je bil dvojni status dovoljen po ZPIZ-1, tak dvojni status tožnik imel. Tožnik je pridobil pravico do starostne pokojnine po 1. 1. 2013, ko je že veljal ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo tožeči stranki, da je bil namen prehodne določbe 406. člena ZPIZ-2 v tem, da se osebam, ki so imele ob uveljavitvi ZPIZ-2 zaradi t.i. izvzema iz zavarovanja sočasno dvojni status, status uživalca pokojnine in samozaposlene osebe, zagotoviti prehodno obdobje za uskladitev zatečenega stanja z novo ureditvijo, ko se morajo upokojenci, ki opravljajo samostojno dejavnost, odločiti, ali bodo še naprej opravljali dejavnost ali pa se bodo upokojili. To potrjuje tudi umestitev te določbe med prehodne določbe, ki sicer ne bi bile potrebne oziroma smiselne. Izhaja pa tudi iz 115.a in 115.b člena ZMEPIZ-1, ki ureja uskladitev statusa samozaposlenih oseb, ki so bile 31. 12. 2012 uživalci pokojnine, pa niso imele urejenega izvzema iz zavarovanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00019653
ZPIZ-1 člen 282, 282/3. Zgas 14a, 14a/9.. ZGas člen 14a, 14a/9.. ZDR-1 člen 200, 200/1, 100/2, 200/4.. ZPP člen 274.. ZDSS-1 člen 19.
plačilo prispevkov - zavrženje tožbe - poklicni gasilci - sodno varstvo - procesna predpostavka - vključitev v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - kršitve, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti
Vložitev pisne zahteve za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve iz delovnega razmerja in delodajalčeva neizpolnitev te zahteve v smislu delavčevih pričakovanj v roku 8 delovnih dni sta procesni predpostavki za vložitev tožbe pred pristojnim delovnim sodiščem v 30-dnevnem roku na podlagi drugega odstavka 200. člena ZDR-1. Če procesne predpostavke niso podane, sodišče tožbo zavrže (274. člen ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Tožnik na delodajalca ni naslovil pisne zahteve za izpolnitev obveznosti, kar pomeni, da ni izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe, zato jo je potrebno zavreči.
Ker vsaka država samostojno ureja vprašanje invalidskega zavarovanja, v tem primeru za odločitev v sporni zadevi ni odločilno, da je tožnik zaradi zdravstvenih težav že 8 let v BiH razvrščen v I. kategorijo invalidnosti. Pogoji za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in s tem za priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela so namreč določeni v ZPIZ-2 in tožnik, teh pogojev ne izpolnjuje. Pri njemu namreč zaenkrat še ni podana niti I. oziroma II. kategorija invalidnosti, niti kot invalid III. kategorije invalidnosti še ne izpolnjuje starostnega pogoja 65 let.
Na podlagi podatkov o plačah, ki jih je tožnik prejel upoštevajoč tudi zadolžnice, je bila njegova pokojninska osnova oblikovana skladno z 39. in 42. členom ZPIZ-1, upoštevani so bili vsi zneski plač, pravilno je bila dodana povprečna stopnja davkov in prispevkov, 15-letno najugodnejše povprečje plač glede na leto upokojitve in glede na dopolnjeno pokojninsko dobo upoštevano 82 % za odmero pokojnine. Na podlagi tako ugotovljenih podatkih, je pokojnina tožnika pravilno izračunana v sporni višini.
invalidnost - delovni invalid III. kategorije invalidnosti - nove pravice na podlagi invalidnosti
Za odločitev je bistvena ugotovitev sodnega izvedenca, da je bilo že v času, ko je bil tožnik obravnavan na senatu invalidske komisije prve stopnje, tožnikovo zdravstveno stanje tako, da je narekovalo, ne samo, da se mu priznajo stvarne razbremenitve pri delu, temveč da je potrebna tudi časovna razbremenitev.
Je pa sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je sporna odločba postala pravnomočna z 8. 5. 2014, kar med strankama ni sporno. Novo pravico je tako priznalo z naslednjim dnem po pravnomočnosti, torej z 9. 5. 2014.
Nedvomno so pri tožniku podane zdravstvene težave, ki vplivajo na opravljanje osnovnih življenjskih potreb, vendar pa te težave niso izražene v taki meri, da bi tožnik izpolnjeval pogoje, kot so določeni v določbah ZPIZ-2. Zakon ne govori o občasni zmožnosti za opravljanje osnovnih življenjskih opravil, temveč mora biti ugotovljeno, da tožnik določenih osnovnih življenjskih opravil, ki so naštete v 101. členu, ne more več samostojno opravljati niti ob osebnih prizadevanjih niti ob pomoči ortopedskih pripomočkov. Le v takem primeru se upravičencu prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo.
INVALIDI - IZVRŠILNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00019244
ZDSS-1 člen 70.. ZPIZ-2 člen 63, 63/1.
III. kategorija invalidnosti - začasna odredba - zdravstveno stanje
V kolikor tožnica meni, da v trenutnem zdravstvenem stanju ni sposobna opravljati nobenega pridobitnega dela v skladu z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ker je potrebna nadaljnjega zdravljenja, lahko te pravice uveljavlja v okviru postopka in v skladu z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju pri drugih organih in ne v postopku o glavni stvari v tem primeru. V predmetni zadevi se odloča o tem, katera kategorija invalidnosti je pri tožnici podana. Tožena stranka je v dokončni odločbi odločila, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti, tožnica pa meni, da je pri njej podana I. kategorija, saj ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela oziroma ni zmožna opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Pritožbeno sodišče poudarja, da je invalidnost podana po zakonu takrat, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Iz navedene določbe prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2 izhaja vrsta predpostavk, ki pa niso vezane na določeno začasno nezmožnost opravljanja določenih del. Začasna nezmožnost za ugotavljanje dela zmožnosti tožnice ne spada v področje invalidnosti, temveč v področje ugotavljanja začasne nezmožnosti za opravljanje del, kar pa ni predmet tega postopka. Ob takšnem razumevanju spora stvari je tudi opredelitev sodišča prve stopnje, da tožnici z izdano odločbo ne nastaja težko nadomestljiva škoda pravilna.
V predmetni zadevi se spor nanaša na to ali je tožena stranka pravilno odločila o zahtevku tožnika, da se mu dodeli republiška priznavalnina v skladu z Zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK). Po prvem odstavku 90. člena ZUJIK lahko minister upokojencu ustvarjalcu na področju kulture, ki je posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, njegova pokojnina pa ni ustrezna danemu prispevku, dodeli republiško priznavalnino, po posvetovanju s strokovno komisijo iz 20. člena tega zakona s področja kandidatovega dela. Po četrtem odstavku istega člena podrobnejše pogoje in postopek za pridobitev republiške priznavalnine predpiše vlada. Vlada je na podlagi navedenega pooblastila sprejela Uredbo o republiški priznavalninah na področju kulture, ki v 3. členu določa, da se šteje, da je predlagatelj s svojim minulim delom posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, če je njegovo ustvarjalno oziroma strokovno delo prepoznano po izjemnem prispevku oziroma po profesionalnosti intelektualnih storitev.
Pravice in obveznosti iz razmerij v zvezi z javno pravnimi dajatvami pa se presojajo po predpisih, ki urejajo posamezno področje. Po določbi drugega odstavka 224. člena ZUP postane odločba prve stopnje v primeru, ko pritožba ne zadrži njene izvršitve, izvršljiva ko se vroči stranki. Šele na podlagi dokončne in izvršljive odločbe o odmeri republiške priznavalnine bo za toženo stranko nastala obveznost izpolnitve, zato do zamude v izpolnitvi ne more priti, dokler dajatev ni priznana z izvršljivim upravnim aktom ali sodno odločbo, pa čeprav je neka dajatev priznana za nazaj. Šele z odločbo sodišča prve stopnje je bila tožniku priznana dajatev - republiška priznavalnina. O odmeri republiške priznavalnine pa bo tožena stranka v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe izdala upravni akt. In šele na podlagi odločbe o odmeri republiške priznavalnine bo za toženo stranko nastala obveznost izpolnitve.