Z 99. členom ZPIZ-2 je pravica do dodatka za pomoč in postrežbo med drugim zagotovljena tudi uživalcem starostne pokojnine, ki jim je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega. Po 1. odstavku 101. člena ZPIZ-2 sta pomoč in postrežba nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, uživalec pravice ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja.
Po 2. odstavku 101. člena ZPIZ-2 sta pomoč in postrežba nujna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar uživalec zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine prej naštetih osnovnih življenjskih potreb ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalni nadzor. Slednje stanje pa je glede na 2. odstavek 102. člena ZPIZ-2 podano le, ko težji kronični psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo, ker je izgubil realitetno kontrolo in zaradi duševnih, telesnih ali socialnih posledic bolezni sam ne more zadovoljevati večine ali vseh osnovnih življenjskih potreb.
ZPIZ-2 člen 53, 54, 54/1, 54/1-3, 61.. ZZZDR-UPB1 člen 12.
vdovska pokojnina - izvenzakonska (zunajzakonska) skupnost
V obravnavani zadevi so dokazani vsi elementi zunajzakonske skupnosti. Torej skupno bivanje, ekonomska skupnost, intimno razmerje oziroma čustvena navezanost med tožnico in pokojnim uživalcem starostne pokojnine, ki se je tudi navzven kazalo kot razmerje med možem in ženo. Zgolj to, da je pokojni v postopku upravičenosti do varstvenega dodatka podal izjavo, da s tožnico nista v zunajzakonski skupnosti, na obstoj zunajzakonske skupnosti ne more vplivati. Podana je bila namreč izključno z namenom pridobitve pravic iz javnih sredstev, ki pa niso predmet tega postopka, in v letu 2011, ki tudi sicer v tem sporu glede na to, da je pokojni umrl 16. 11. 2016 sploh ni pravno relevantno obdobje.
Zaključek sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi podan dejanski stan iz 3. alineje 1. odstavka 54. člena ZPIZ-2, je torej pravilen. Ker tožnica izpolnjuje pogoj starosti za pridobitev pravice do vdovske pokojnine iz 53. člena ZPIZ-2 in so hkrati izpolnjeni še pogoji iz 52. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca, sta z izpodbijano sodbo zavrnilna upravna akta kot nezakonita utemeljeno odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje, v katerem bo toženec odločil o pravici do vdovske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela, če bo ta za tožnico ugodnejši.
sorazmerni del starostne pokojnine - zakonske zamudne obresti
Po sodni praksi pritožbenega sodišča je specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite upravne odločbe, potrebno v povezavi s 378. členom OZ, po katerem dolžnik, če je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti, smiselno uporabljati tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni bila priznana ali je bila priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celoti ali delno odpravljena ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini. Potrebno je šteti, da do zamude v izpolnitvi dosojene denarne obveznosti pride s potekom 60-ih dni od izvršljivosti prvostopenjske upravne odločbe, ko bi morala biti izplačana denarna dajatev v celoti, če bi bila že v predsodnem postopku priznana in odmerjena v zakoniti višini.
Tožena stranka je tožniku sporno zahtevo utemeljeno zavrgla, saj je bilo o njegovi zahtevi za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2 zaradi neupoštevanja nadur v pokojninsko osnovo že pravnomočno odločeno.
Po 3. alineji 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 je v III. kategorijo invalidnosti mogoče med drugim zavarovanca razvrstiti le, če več ni zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno oz. če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %. Takšno dejansko stanje pa v obravnavani zadevi zagotovo ni dokazano, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.
Dejanski stan iz 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, to je obstoj III. kategorije invalidnosti, je v konkretnem primeru podan tudi po dopolnjenem dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev popolnega dejanskega stanja namreč pridobilo še izvedensko mnenje izvedenskega organa v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa in specialista ortopeda. Izvedenski organ je menil, da je pri tožniku od spornega dne zaradi posledic bolezni v višini 50 %, poškodbe zunaj dela v višini 25 % in pri delu v višini 25 % podana III. kategorija invalidnosti. Ni več zmožen s polnim delovnim časom za delo, na katerem dela, to je avtoelektrikar z omejitvami.
Nenahajanje tožnika v centralni evidenci lastninskega preoblikovanja podjetij, ne pomeni, da pri notranjem odkupu delnic s potrdili za neizplačan del neto plač, ni sodeloval. Lastninjenje po 6. alineji 7. odstavka 25. člena ZLPP z izdajo potrdil za neizplačan del neto osnovnih osebnih dohodkov, znižanih do ravni, ki so jo v skladu s 33. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo določale kolektivne pogodbe dejavnosti, je bil le eden od možnih načinov plačila delnic.
Med druge načine lastninskega preoblikovanja je potrebno šteti tudi možnost iz 2. alineje 7. odstavka 25. člena ZLPP. Torej plačilo delnic z obračunom za neizplačan del osebnih dohodkov po poravnavi davkov in prispevkov, če so se zaposleni s tem strinjali.
ZPIZ-2, niti ostali zakoni s področja socialne varnosti ne urejajo vprašanje zamude in upravičenosti do zakonskih zamudnih obresti, ko zaradi nezakonitosti in nepravilno pride do odprave posamičnih upravnih aktov in priznanja denarne dajatve ali dajatve v višjem znesku šele s sodno odločbo. Gre za popolno pravno praznino, ki jo je potrebno napolniti z ustreznimi razlagalnimi metodami in argumentacijo. Navedbe tožene stranke, da zadevo ureja 197. člen ZPIZ-2 ni mogoče tolmačiti v smislu pritožbenih navedb. 197. člen ZPIZ-2 ureja le primer, ko je zavod v zamudi z izplačilom pokojninskih in invalidskih dajatev, priznanih z izvršljivo odločbo, ki je pravilna in zakonita. Ne ureja pa zamude in plačila zakonskih zamudnih obresti, ko je celotno denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku dolžan plačati za nazaj na podlagi sodbe sodišča. Tako je potrebno to določilo uporabiti v povezavi s 378. členom OZ, smiselno tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni priznana, ali je priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celo ali delno odpravljena, ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini.
Za priznanje pravice do invalidske pokojnine morajo biti izpolnjeni pogoji, kot so določeni v 41. členu ZPIZ-2. Skladno z 1. alinejo 41. člena ZPIZ-2 je osnovni pogoj za pridobitev pravice do invalidske pokojnine nastanek I. kategorije invalidnosti, v katero se skladno s 1. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.
Sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da je ponovno presojalo, kdaj je pri tožniku prišlo do invalidnosti (II. kategorije invalidnosti), in da je ponovno odločilo tudi o datumu, od kdaj dalje gre tožniku pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine. V pravnomočno odločbo se namreč lahko poseže le z izrednimi pravnimi sredstvi, za kar pa v predmetni zadevi ni šlo.
ZPIZ-2 člen 133, 133/1, 140, 140/1, 140/2.. ZPIZ-1 člen 191.
starostna pokojnina - odmera starostne pokojnine
ZPIZ-2 v prvem odstavku 133. člena določa, enako pa je bilo določeno tudi v 191. členu ZPIZ-1 in v določbah ZPIZ/92, da se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili zanj plačani prispevki. Če je bil za določeno obdobje zavarovanja plačan le del prispevkov, se v pokojninsko dobo upošteva le sorazmerni del zavarovalne dobe. Na podlagi prvega odstavka 140. člena ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Glede na drugi odstavek citirane določbe pa navedene podatke zagotavljajo v skladu s tem zakonom pravne in fizične osebe, ki so kot dajalke ali dajalci podatkov in zavezanke ali zavezanci za vložitev prijav podatkov o zavarovanju opredeljeni v predpisih, ki urejajo matično evidenco. To pa pomeni, da je bil tožnik tisti, ki je bil v skladu s citirano določbo dolžan sam zase poskrbeti za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in podatke o tem posredovati tožencu.
ZMEPIZ-1 člen 31, 31/1, 78, 79, 82.. ZPIZ-2 člen 6, 13, 13/2, 16, 18, 18/3, 22, 130, 177, 177/3.. ZPIZ-2B člen 37.
lastnost zavarovanca - status študenta - poslovodenje - družbeništvo
Zavarovanje iz 18. člena ZPIZ-2 se po 177. členu ZPIZ-2 ne vzpostavi le za nazaj, temveč glede na izrecno določbo 3. odstavka 18. člena ZPIZ-2 šele ob pogoju, da oseba ni zavarovana po kateri drugi podlagi iz 14. do 17. ter 19. ali 25. člena ZPIZ-2. Po stališču pritožbenega sodišča enako velja tudi, če obstoji pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje po drugi podlagi, pa prijava v zavarovanje ni bila vložena. Če obstoji zavarovanje po drugi podlagi, ki je ob izpolnjenih pogojih nastalo ex lege, čeprav ni bila vložena prijava zavarovanje, zavarovanje po 18. členu ZPIZ-2 ni moglo nastati, saj je izključeno z obstojem druge zavarovalne podlage.
Čeprav je tožnica v letu 2016 in 2017 opravljala študentsko delo in od plačila plačevala tudi prispevke, pogoji za zavarovanje na temelju 18. člena ZPIZ-2 sploh niso bili izpolnjeni, saj je bilo zavarovanje po tej podlagi zaradi sočasnega družbeništva in poslovodenja zasebnega zavoda, ki je podlaga za prednostno zavarovanje po 16. členu ZPIZ-2, izključeno. Ker torej tožnica od 1. 4. 2017 dalje ni bila vključena v obvezno zavarovanje po nobeni podlagi, sočasno pa je bila od 14. 12. 2015 do 25. 4. 2017 družbenica in poslovodja zasebnega zavoda, je imel toženec v 37. členu ZPIZ-2B podlago za ugotovitev lastnosti zavarovanca na temelju 16. člena ZPIZ-2 od 1. 4. 2016 do 25. 4. 2017.
ZPIZ člen 44, 44/1, 46.. ZLPP člen 18, 24, 25.. ZTPDR člen 49.. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (1993) člen 43, 49.. ZDR-1 člen 126.
matična evidenca - dopolnitev, poprava in izbris podatkov - lastninsko preoblikovanje - interna razdelitev delnic in notranji odkup delnic
Oba obravnavana zneska izplačil se vštejeta v pokojninsko osnovo in posledično ni nobene podlage za izbris podatkov iz matične evidence. Oba obravnavana zneska sta bila izplačana kot del plač, plačani pa so bili tudi prispevki. Pomeni, da je z izpodbijanim posamičnim upravnim aktom nezakonito izrečeno, da se obravnavani podatki brišejo iz matične evidence zavarovancev, zato je z izpodbijanim ugoditvenim delom sodbe utemeljeno odpravljen.
ZPIZ-2 člen 27, 39a.. ZZZPB člen 20.. ZPIZ člen 202, 202/1.
delna starostna pokojnina - pokojninska doba - delavec - delovno razmerje
V spornem obdobju je bil tožnik vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, z zavarovalno podlago 001, kot delavec v delovnem razmerju. Torej ni bil oseba, ki bi bila dolžna obračunavati in plačati prispevke sama, saj je bil izplačevalec prispevkov za delavce delodajale. Tako bi ga bilo mogoče obravnavati le, če bi bil zavarovan na podlagi 13. člena ZPIZ/92, torej kot družbenik in poslovodna oseba. Ker pa je bil zavarovan kot delavec v delovnem razmerju, se tudi tisto obdobje, za katera niso bili plačani prispevki, v skladu s prvim odstavkom 202. člena ZPIZ/92 štejejo v pokojninsko dobo.
ZPIZ-2B člen 37, 37/3.. ZPIZ-2 člen 6, 16, 22, 22/3, 406.. ZMEPIZ-1 člen 81, 81/4.
lastnost zavarovanca - lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne družbe
Tožnica je bila uživalka starostne pokojnine od 31. 12. 2009 in ni bila zavarovana na drugi podlagi. V poslovni register kot družbenik in hkrati poslovodna oseba (direktor) v družbi d. o. o. je bila vpisana od 21. 6. 2004 in tudi na dan 1. 1. 2016. V tem primeru so bili izpolnjeni pogoji za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker tožnica sama ni vložila prijave v zavarovanje, je to storila tožena stranka po uradni dolžnosti, in sicer tako, da je izdala upravni akt, s katerim je nadomestila opustitveno dolžnost zavarovane osebe, da se ob vzpostavitvi pravnega razmerja, kot ga določa zakon, vključi v zavarovanje oziroma vloži prijavo v zavarovanje.
ZPIZ-2 člen 129.. Zakon o starostnem zavarovanju kmetov (1972) člen 17.. ZKZ-73 člen 30, 37, 39.
pokojninska doba - starostno zavarovanje kmeta
Pogoji za priznanje časa, prebitega v starostnem zavarovanju kmetov, v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo so tako naslednji: kmet se kot lastnik, solastnik, zakupnik ali uživalec kmetijskega zemljišča ukvarja s kmetijsko dejavnostjo kot s svojim edinim ali glavnim poklicem; kmet je bil zavezanec za davek od osebnega dohodka iz kmetijske dejavnosti; morali so biti plačani vsi prispevki iz naslova starostnega zavarovanja kmetov.
Tožnik ne izpolnjuje niti pogojev iz 165. člena ZPIZ/83, po katerem se v pokojninsko dobo zavarovancu iz 10. in 11. člena tega zakona - prevzemnik kmečkega gospodarstva, kot zavarovalna doba všteva tudi čas opravljanja kmetijske dejavnosti, saj mora biti oseba ob vložitvi zahteve zavarovana na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica. S strani sodišča prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik ob vložitvi zahteve zavarovan na podlagi delovnega razmerja, ne pa na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti ter tako ne izpolnjuje že prvega izmed komulativno določenih pogojev za priznanje časa opravljanja kmetijske dejavnosti v pokojninsko dobo po 165. členu ZPIZ/83.
invalidnost - poklicna rehabilitacija - zdravstveno stanje
Ker je v pogodbi o poklicni rehabilitaciji kot razlog za podaljšanje navedena začasna nezmožnost za delo oziroma za opravljanje študijskih obveznosti, ki je trajala neprekinjeno daljši čas, je sodišče prve stopnje (v zvezi z že podanim mnenjem invalidske komisije I. stopnje) za razjasnitev dejanskega stanja, torej ali so obstajali bolezenski razlogi za podaljšanje poklicne rehabilitacije, utemeljeno izvedlo dokaz z izvedenko psihiatrinjo.
Po sodni in ustavno sodni praksi se lahko z uporabo 183. člena ZPIZ-2 odpravijo napake, do katerih je prišlo v postopku upokojevanja. Izvirajo lahko iz neupoštevanja določenih prejemkov v pokojninsko osnovo. Gre za posebno izredno pravno sredstvo, s katerim se pod zakonskimi pogoji lahko poseže v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Vendar je tak poseg v pravnomočno odločbo dopusten le, če je z njo kršeno materialno pravo, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00024089
OZ člen 174, 174/2. ZOZP člen 18, 18/1. ZPP člen 214, 214/2. ZPIZ-2 člen 190a, 193, 193/1, 193/2.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti - obvezno avtomobilsko zavarovanje - terjatev ZPIZ do zavarovalnice - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - invalidska pokojnina - aktivna legitimacija - škoda, povzročena s prometno nesrečo - bodoča škoda - pravna dejstva nastala pred uveljavitvijo zakona - retroaktivna uporaba predpisa - prepoved retroaktivnosti - finančni interes - jasna določba - uporaba določil zakona
Po splošnih načelih civilnega prava se uporablja materialno pravo, kakršno je veljalo v času nastanka pravnega razmerja. Za presojo, kdaj je neko pravno razmerje nastalo, je pomembno, kdaj so nastala pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka za nastanek tega razmerja. Ker vprašanje nastanka pravnega razmerja v ZPIZ-2 ni posebej urejeno, se po določbi prvega odstavka 193. člena ZPIZ-2 pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode (povzročene tožeči stranki) uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika. Do škodnega dogodka je prišlo v letu 2012, škoda pa je bila znana najkasneje ob izdaji odločbe o končni odmeri invalidske pokojnine dne 10. 6. 2014 (kot bodoča škoda v smislu drugega odstavka 174. člena OZ). Res so bila izplačila, ki so predmet tožbenega zahtevka, izvedena v letu 2016, vendar to na zaključek, da so vsa pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka odškodninskega razmerja, nastala že pred 1. 1. 2016, ne vpliva. Ker je zadevno pravno razmerje nastalo pred 1. 1. 2016, se zanj ne uporabljata z novelo B dodani 190.a člen in spremenjeni drugi odstavek 193. člen ZPIZ-2, tako da tožeča stranka ni upravičena zahtevati povrnitve vtoževane škode iz naslova izplačane invalidske pokojnine od tožene stranke.
Iz pojasnila v Predlogu je mogoče sklepati, da se določili dodanega 190.a člena in spremenjenega drugega odstavka 193. člena ZPIZ-2 uporabljata le za škodne dogodke, ki so nastali po njuni uveljavitvi 1. 1. 2016, saj je predvideno, da se finančni interesi zavarovalnic upoštevajo pri določitvi zavarovalne vsote in možnosti, da se specifični riziko škode iz prometnih nesreč preko ustrezno izračunanih premij prenese na vse imetnike motornih vozil. Po naravi stvari pa pri že sklenjenih zavarovalnih pogodbah za zavarovanje avtomobilske odgovornosti prilagoditev zavarovalnih premij za več let nazaj ni mogoča.
Po določbi prvega odstavka 18. člena ZOZP so z zavarovanjem obvezne avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote. Določba je jasna in ne potrebuje razlage, jasen je tudi njen namen, in sicer preprečiti, da bi bila v primeru izčrpanja zavarovalne vsote tožeča stranka kot posredni oškodovanec poplačana, neposredni oškodovanci pa bi ostali brez odškodnine. Ker je po prvem odstavku 18. člena ZOZP tožeča stranka upravičena do poplačila iz zavarovanja obvezne avtomobilske odgovornosti šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov neposrednih oškodovancev, tožeča stranka pa ni konkretizirano in obrazloženo prerekala navedb tožene stranke, da oseba, ki je bila poškodovana v konkretni prometni nesreči, še ni bila poplačana, tožničin tožbeni zahtevek iz tega razloga materialnopravno ni utemeljen (in ne zaradi nezapadlosti zahtevka). V konkretnem primeru torej niso podani vsi dejanski elementi za uporabo določbe prvega odstavka 18. člena ZOZP.