delo s krajšim delovnim časom - denarno nadomestilo
Pravna podlaga, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje je podana v 1. odstavku 82. člena v zvezi s 86. členom ZPIZ‑2. Po slednji določbi ZPIZ-2 se zavarovancem s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno, oz. 20 ur tedensko zagotavlja pravica do delnega nadomestila (1. odstavek), v nadaljnjih odstavkih pa urejen način in odstotki odmere denarne dajatve. Vendar je za rešitev konkretnega primera bistven tudi 1. odstavek 122. člena ZPIZ-2, po katerem se delno nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti.
Seveda je potrebno ločiti pogoje za priznanje pravice do delnega nadomestila in pogoje za izplačevanje navedene denarne dajatve. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da ti niso vedno identični.
Pri odločanju o pravicah na podlagi preostale delovne zmožnosti, torej II. ali III. kategorije invalidnosti je potrebno ločiti med vsebinskimi pravicami, med katere sodijo pravica do poklicne rehabilitacije (členi 70-80), pravica do premestitve (81. člen) in pravica do dela s krajšim delovnim časom, najmanj štiri ure dnevno (82. člen) ter ustreznimi denarnimi dajatvami (začasno nadomestilo; pravica do nadomestila za invalidnost; pravica do delnega nadomestila).
Navedenih določb ZPIZ-2 sodišče prve stopnje, kljub poslabšanju že ugotovljene II. kategorije invalidnosti ni uporabilo. Odredilo je le, da o pravici in odmeri nadomestila za invalidnost, torej denarni dajatvi odloči toženi zavod, ne da bi glede na izkazano poslabšanje II. kategorije invalidnosti zaradi potrebne dodatne omejitve pri delu, odločilo o pripadajoči vsebinski pravici.
I. kategorija invalidnosti - svoj poklic - popolna izguba delovne zmožnosti - izvedensko mnenje
Mnenje sodne izvedenke predstavlja dovolj prepričljivo in z medicinskega vidika objektivizirano podlago za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Pri oceni tožnikove delazmožnosti je bil upoštevan tožnikov svoj poklic v smislu četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in upoštevane tako tožnikove izkušnje kot njegova izobrazba. Tožnikova delovna neaktivnost v obravnavanem primeru na oceno invalidnosti ne more vplivati. Tožniku zgolj zaradi neaktivnosti na področju, na katerem ima pridobljeno strokovno izobrazbo, ob neizpolnjenih nadaljnjih pogojih za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, pravice do invalidske pokojnine ni mogoče priznati. Pri tožniku namreč tudi izvedenka popolne izgube delovne zmožnosti ni ugotovila.
III. kategorija invalidnosti - I. kategorija invalidnosti
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v ZPIZ-2. Po 1. odstavku 396. člena ZPIZ-2 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti) po ZPIZ-1 obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi tega zakona. Pravice po ZPIZ-2 lahko na podlagi 3. odstavka 396. člena ZPIZ-2 pridobijo le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti.
Pomeni, da se tožniku, invalidu III. kategorije po ZPIZ-1, pravice po ZPIZ-2 lahko priznajo v primeru takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi predstavljalo poslabšanje že ugotovljene III. kategorije ali novo invalidnost v smislu II. oziroma uveljavljane I. kategorije. V I. kategorijo invalidnosti se skladno s 1. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.
III. kategorija invalidnosti - datum nastanka invalidnosti
Pridobljeno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da tožnik potrebuje določene fizične in tudi časovno razbremenitev, vendar pa ni podana popolna izguba delovne zmožnosti oziroma nezmožnost opravljanja pridobitnega dela. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami s krajšim 6‑urnim delovnim časom ter zavrnitev tožbenega zahtevka na priznanje višje oziroma I. kategorije invalidnosti in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ne temelju te kategorije
V izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive objektivne podlage za razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti in s priznanjem pravice do dela na drugem delovnem mestu s stvarnimi in časovnimi razbremenitvami, in sicer krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno, 30 ur tedensko od spornega dne dalje.
Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 183. členu ZPIZ-2. Gre za institut izrednega pravnega sredstva razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe v t.i. nepravi obnovi postopka, uzakonjeni le v sistemu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj ga ZUP ne pozna. Po 183. členu ZPIZ-2 tako lahko pristojna enota zavoda razveljavi ali spremeni dokončno odločbo, če je bila z njo kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca. O nepravi obnovi postopka je mogoče odločati v 10‑ih letih od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta (2. odst.), odločba pa učinkuje od prvega naslednjega meseca po dani zahtevi, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti (3. odst.).
Ker je bila odločba Ustavnega sodišča RS U-I-239/14, Up‑1169/12-24 v Uradnem listu RS objavljena 30. 4. 2015, je 60-dnevni rok za vložitev zahtev potekel 29. 6. 2015. Zahteve, vložene po tem datumu so prepozne. Gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne tudi pravica uveljavljanja revizije podatkov.
ZPIZ-2 člen 16, 22, 22/3.. ZMEPIZ-1 člen 81.. ZPIZ-2B člen 37.. ZFPPIPP člen 386, 386/1.
lastnost zavarovanca - družbenik - poslovodna oseba - dohodki
Obveznost zavarovanja družbenika, ki je hkrati poslovodna oseba, je vezana izključno na pravni položaj in s tem status, ne pa na obseg njihovih prihodkov niti na dohodek družbe. Pritožbene navedbe, da gospodarska družba, katere lastnik in poslovodja je bil tožnik v pravno relevantnem obdobju, ni poslovala in da ni imela prihodkov, so zato pravno povsem irelevantne. Obveznost plačila prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je posledica vključitve v tovrstno zavarovanje, vendar pa ni predmet tega postopka. Na obveznost vključitve družbenika in poslovodje zasebne družbe v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne more vplivati niti začetek postopka osebnega stečaja nad zavarovancem.
ZPIZ-2 člen 53, 54, 54/1, 54/1-3, 61.. ZZZDR-UPB1 člen 12.
vdovska pokojnina - izvenzakonska (zunajzakonska) skupnost
V obravnavani zadevi so dokazani vsi elementi zunajzakonske skupnosti. Torej skupno bivanje, ekonomska skupnost, intimno razmerje oziroma čustvena navezanost med tožnico in pokojnim uživalcem starostne pokojnine, ki se je tudi navzven kazalo kot razmerje med možem in ženo. Zgolj to, da je pokojni v postopku upravičenosti do varstvenega dodatka podal izjavo, da s tožnico nista v zunajzakonski skupnosti, na obstoj zunajzakonske skupnosti ne more vplivati. Podana je bila namreč izključno z namenom pridobitve pravic iz javnih sredstev, ki pa niso predmet tega postopka, in v letu 2011, ki tudi sicer v tem sporu glede na to, da je pokojni umrl 16. 11. 2016 sploh ni pravno relevantno obdobje.
Zaključek sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi podan dejanski stan iz 3. alineje 1. odstavka 54. člena ZPIZ-2, je torej pravilen. Ker tožnica izpolnjuje pogoj starosti za pridobitev pravice do vdovske pokojnine iz 53. člena ZPIZ-2 in so hkrati izpolnjeni še pogoji iz 52. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca, sta z izpodbijano sodbo zavrnilna upravna akta kot nezakonita utemeljeno odpravljena in zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje, v katerem bo toženec odločil o pravici do vdovske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela, če bo ta za tožnico ugodnejši.
sorazmerni del starostne pokojnine - zakonske zamudne obresti
Po sodni praksi pritožbenega sodišča je specialno določbo 197. člena ZPIZ-2, ki ureja zakonske zamudne obresti v primeru zamude v izpolnitvi pravilne in zakonite upravne odločbe, potrebno v povezavi s 378. členom OZ, po katerem dolžnik, če je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti, smiselno uporabljati tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni bila priznana ali je bila priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celoti ali delno odpravljena ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini. Potrebno je šteti, da do zamude v izpolnitvi dosojene denarne obveznosti pride s potekom 60-ih dni od izvršljivosti prvostopenjske upravne odločbe, ko bi morala biti izplačana denarna dajatev v celoti, če bi bila že v predsodnem postopku priznana in odmerjena v zakoniti višini.
Z 99. členom ZPIZ-2 je pravica do dodatka za pomoč in postrežbo med drugim zagotovljena tudi uživalcem starostne pokojnine, ki jim je za osnovne življenjske potrebe nujna stalna pomoč in postrežba drugega. Po 1. odstavku 101. člena ZPIZ-2 sta pomoč in postrežba nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, uživalec pravice ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja.
Po 2. odstavku 101. člena ZPIZ-2 sta pomoč in postrežba nujna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar uživalec zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine prej naštetih osnovnih življenjskih potreb ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalni nadzor. Slednje stanje pa je glede na 2. odstavek 102. člena ZPIZ-2 podano le, ko težji kronični psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo, ker je izgubil realitetno kontrolo in zaradi duševnih, telesnih ali socialnih posledic bolezni sam ne more zadovoljevati večine ali vseh osnovnih življenjskih potreb.
ZPIZ-2, niti ostali zakoni s področja socialne varnosti ne urejajo vprašanje zamude in upravičenosti do zakonskih zamudnih obresti, ko zaradi nezakonitosti in nepravilno pride do odprave posamičnih upravnih aktov in priznanja denarne dajatve ali dajatve v višjem znesku šele s sodno odločbo. Gre za popolno pravno praznino, ki jo je potrebno napolniti z ustreznimi razlagalnimi metodami in argumentacijo. Navedbe tožene stranke, da zadevo ureja 197. člen ZPIZ-2 ni mogoče tolmačiti v smislu pritožbenih navedb. 197. člen ZPIZ-2 ureja le primer, ko je zavod v zamudi z izplačilom pokojninskih in invalidskih dajatev, priznanih z izvršljivo odločbo, ki je pravilna in zakonita. Ne ureja pa zamude in plačila zakonskih zamudnih obresti, ko je celotno denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku dolžan plačati za nazaj na podlagi sodbe sodišča. Tako je potrebno to določilo uporabiti v povezavi s 378. členom OZ, smiselno tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni priznana, ali je priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celo ali delno odpravljena, ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini.
Tožena stranka je tožniku sporno zahtevo utemeljeno zavrgla, saj je bilo o njegovi zahtevi za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2 zaradi neupoštevanja nadur v pokojninsko osnovo že pravnomočno odločeno.
Sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da je ponovno presojalo, kdaj je pri tožniku prišlo do invalidnosti (II. kategorije invalidnosti), in da je ponovno odločilo tudi o datumu, od kdaj dalje gre tožniku pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine. V pravnomočno odločbo se namreč lahko poseže le z izrednimi pravnimi sredstvi, za kar pa v predmetni zadevi ni šlo.
Dejanski stan iz 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, to je obstoj III. kategorije invalidnosti, je v konkretnem primeru podan tudi po dopolnjenem dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je za ugotovitev popolnega dejanskega stanja namreč pridobilo še izvedensko mnenje izvedenskega organa v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa in specialista ortopeda. Izvedenski organ je menil, da je pri tožniku od spornega dne zaradi posledic bolezni v višini 50 %, poškodbe zunaj dela v višini 25 % in pri delu v višini 25 % podana III. kategorija invalidnosti. Ni več zmožen s polnim delovnim časom za delo, na katerem dela, to je avtoelektrikar z omejitvami.
Nenahajanje tožnika v centralni evidenci lastninskega preoblikovanja podjetij, ne pomeni, da pri notranjem odkupu delnic s potrdili za neizplačan del neto plač, ni sodeloval. Lastninjenje po 6. alineji 7. odstavka 25. člena ZLPP z izdajo potrdil za neizplačan del neto osnovnih osebnih dohodkov, znižanih do ravni, ki so jo v skladu s 33. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo določale kolektivne pogodbe dejavnosti, je bil le eden od možnih načinov plačila delnic.
Med druge načine lastninskega preoblikovanja je potrebno šteti tudi možnost iz 2. alineje 7. odstavka 25. člena ZLPP. Torej plačilo delnic z obračunom za neizplačan del osebnih dohodkov po poravnavi davkov in prispevkov, če so se zaposleni s tem strinjali.
Po 3. alineji 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 je v III. kategorijo invalidnosti mogoče med drugim zavarovanca razvrstiti le, če več ni zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno oz. če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %. Takšno dejansko stanje pa v obravnavani zadevi zagotovo ni dokazano, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.
Za priznanje pravice do invalidske pokojnine morajo biti izpolnjeni pogoji, kot so določeni v 41. členu ZPIZ-2. Skladno z 1. alinejo 41. člena ZPIZ-2 je osnovni pogoj za pridobitev pravice do invalidske pokojnine nastanek I. kategorije invalidnosti, v katero se skladno s 1. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.
ZPIZ-2 člen 27, 39a.. ZZZPB člen 20.. ZPIZ člen 202, 202/1.
delna starostna pokojnina - pokojninska doba - delavec - delovno razmerje
V spornem obdobju je bil tožnik vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, z zavarovalno podlago 001, kot delavec v delovnem razmerju. Torej ni bil oseba, ki bi bila dolžna obračunavati in plačati prispevke sama, saj je bil izplačevalec prispevkov za delavce delodajale. Tako bi ga bilo mogoče obravnavati le, če bi bil zavarovan na podlagi 13. člena ZPIZ/92, torej kot družbenik in poslovodna oseba. Ker pa je bil zavarovan kot delavec v delovnem razmerju, se tudi tisto obdobje, za katera niso bili plačani prispevki, v skladu s prvim odstavkom 202. člena ZPIZ/92 štejejo v pokojninsko dobo.