Uredba o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (1993) člen 3, 3/1, 5. ZPIZ člen 46, 46-4, 311. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (1993) člen 33. ZPIZ-1 člen 39, 39/1, 39/4, 408, 408/1. ZPIZ-2 člen 30, 30/2, 183. ZLPP člen 25a. ZPP člen 254.
izračun pokojninske osnove - ponovna odmera pokojnine - lastninsko preoblikovanje podjetij - plačilo plače v obliki izdaje delnic
Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da je neizplačane zaostanke plač treba upoštevati v revalorizirani vrednosti. Sodni izvedenec je prepričljivo pojasnil, da je pri izračunu pokojninske osnove treba upoštevati neizplačane zaostanke plač v neto oziroma bruto osnovi in ne v revalorizirani vrednosti. V nasprotnem primeru bi to po mnenju izvedenca pomenilo, da se zneski plač, ki se upoštevajo v pokojninsko osnovo z vsakim kasnejšim obdobjem povečujejo, četudi bi bili zneski neizplačanih plač nespremenjeni. Revalorizacija v procesu lastninskega preoblikovanja predstavlja ohranitev realne vrednosti neizplačane plače in zato po presoji izvedenca ne more vplivati na sam izračun pokojninske osnove. Dodatno je izvedenec pojasnil, da v kolikor bi se revalorizacija upoštevala v pokojninski osnovi, bi bili na boljšem tisti delavci, ki niso redno prejemali plače, v primerjavi z delavci, ki so plačo prejeli redno. Ker je po mnenju izvedenca tožnik s certifikati pridobil pravico do neto revaloriziranih neizplačanih plač, ni nobene podlage, da bi se morali zneski še revalorizirati, saj bi tožnik v nasprotnem primeru preko revalorizacijskih količnikov dobil dvojno. Pri oblikovanju pokojninske osnove je skladno z določbami ZPIZ-2 oziroma ZPIZ-1 mogoče upoštevati le zneske delov plač glede na realno vrednost iz let 1990, 1991 in 1992, torej takrat, ko bi morali biti izplačani.
ZPIZ člen 200, 200-1. ZPIZ-1 člen 187. ZPIZ-2 člen 129, 129-3. ZMEPIZ-1 člen 76, 76/1, 81, 83.
zavarovalna doba - pokojninska doba - dokazovanje - delovno razmerje - pogodba o zaposlitvi
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bil tožnik v Sloveniji na podlagi delovnega razmerja pri podjetju "C." zavarovan od 14. 6. 1974 do 31. 3. 1980. Iz dokumentacije v upravnem spisu izhaja, da naj bi skupna pokojninska doba na dan 20. 11. 2023 znašala 5 let 9 mesecev in 17 dni. Tožnik je pri tožencu uveljavljal ugotovitev pokojninske dobe za čas zatrjevane zaposlitve v letu 1999 pri delodajalcu A. d. o. o., B. Sodišče prve stopnje je v okviru dokaznega postopka presodilo predložene dokaze. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tožniku ni uspelo dokazati, da je imel v letu 1999 sklenjeno delovno razmerje pri podjetju A. d. o. o. in da je bil posledično tudi vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
vdovska pokojnina - popolna nezmožnost za pridobitno delo - pogoji za pridobitev vdovske pokojnine
Tožnica je na dan smrti pokojnega zavarovanca (... 2019) dopolnila 40 let in 7 mesecev starosti. Tožnica in pokojni nista imela skupnih otrok, ki bi imeli pravico do družinske pokojnine. Upoštevaje navedeno ni izpolnjen niti pogoj po 1. alineji prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2, saj tožnica ob smrti zavarovanca ni dopolnila starost 58 let, prav tako tudi ni dopolnila 53 let starosti oziroma v prehodnem obdobju 52 let in 6 mesecev po določbi tretjega odstavka 53. člena ZPIZ-2. Ker s pokojnim zavarovancem nista imela skupnih otrok, ki bi bili upravičeni do družinske pokojnine in bi do njih tožnica imela dolžnost preživljanja, tudi ni izpolnjen pogoj po 3. alineji 53. člena ZPIZ-2, kar glede na pritožbene navedbe ni sporno.
ZPIZ-1 člen 93, 259, 259/1, 259/2. ZUP člen 128, 279, 279-4. ZPP člen 337, 337/1.
priznanje pravic - invalidsko zavarovanje - predlog osebnega zdravnika - izredno pravno sredstvo - ničnost odločbe - delna invalidska pokojnina - premestitev na drugo delovno mesto - aneks k pogodbi o zaposlitvi
Glede na to, da se je postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja začel na predlog osebne zdravnice ter nadalje, da je toženec s pravnomočno odločbo odločil, da bo o pravici do delne invalidske pokojnine in njenem izplačevanju odločeno s posebno odločbo, je torej imel vso potrebno pravno podlago za izdajo odločbe z dne 25. 1. 2010.
Toženec je odločitev o pravici in višini delne invalidske pokojnine odložil iz razloga, ker ni razpolagal s podatki o premestitvi tožnice na drugo delovno mesto. V tem primeru sicer ni šlo za izdajo dopolnilne odločbe, temveč za odločitev o samostojni pravici. Iz obrazložitve odločbe z dne 25. 1. 2010 je razvidno, da je tožnica toženca z dopisom z dne 18. 1. 2010 obvestila, da ni bila premeščena na drugo delovno mesto. Delodajalec ji je vročil le aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je še vedno zaposlena na svojem delu s polovičnim delovnim časom. Na drugo ustrezno delo s polovičnim delovnim časom pa bo premeščena kasneje. Ker je toženec ugotovil, da se tožnica ni zaposlila na drugem ustreznem delovnem mestu, je odločil, da nima pravice do izplačila delne invalidske pokojnine.
URS člen 14, 14/2, 25, 49, 49/2, 74, 74/1. ZDR-1 člen 9, 9/1, 13, 40, 41, 41/2. ZMEPIZ-1 člen 74. ZDoh-2 člen 37, 37/1, 37/1-5. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZPIZ-2 člen 6, 6/2, 14, 18, 18/1, 18/2, 19,.
lastnost zavarovanca - konkurenčna klavzula - denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule - čas prejemanja nadomestila
Ni pravne podlage za priznanje lastnosti zavarovanca za čas prejemanja nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Določba drugega odstavka 6. člena ZPIZ-2 določa, da zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1) zavarovalno razmerje opredeljuje kot razmerje med fizično osebo, ki se vključi v obvezno zavarovanje na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in zavodom (74. člen ZMEPIZ-1)
vdovska pokojnina - minimalna pokojninska doba - neizpolnjevanje pogojev
Ni sporno izpolnjevanje starosti oziroma pokojninske dobe tožnice kot vdove po pokojnem zavarovancu, temveč izpolnjenost pogoja minimalne pokojninske dobe iz 42. člena ZPIZ-2 na strani pokojnega zavarovanca, tega pa tožničin pokojni mož ne izpolnjuje.
ZPIZ-2 člen 42. ZPIZ-1 člen 13, 15, 15/2, 191, 191/1, 192, 192/1. URS člen 158.
invalidska pokojnina - I. kategorija invalidnosti - plačevanje prispevkov za socialno zavarovanje - zavezanec za obračunavanje in plačevanje prispevkov za socialno varnost - obdobje zavarovanja
Kot delavec v delovnem razmerju tožnik ni bil oseba, ki bi bila dolžna prispevke obračunati in vplačati sama, saj je bil izplačevalec prispevkov za delavce delodajalec. Tako bi ga bilo mogoče obravnavati le, če bi bil zavarovan na podlagi drugega odstavka 15. člena ZPIZ-1, torej kot družbenik in poslovodna oseba. Navedeno materialnopravno stališče je v sodni praksi že ustaljeno in izhaja tudi iz sodb Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 265/2015, VIII Ips 158/2014).
sorazmerni del starostne pokojnine - višina pokojnine - matična evidenca - dokazna ocena izvedenskega mnenja - novo sojenje
Katere primerljive podatke je treba upoštevati, če v matični evidenci zavarovancev ni podatkov o višini plače zavarovanca v posameznem letu, ne določa noben predpis. V takšnem primeru je treba uporabiti druge podatke, ki so na voljo zato, da zavarovanec ne bo prikrajšanj pri uveljavljanju pravic. Ko v matični evidenci za posamezno obdobje podatkov v višina dohodka ni, zavarovanec tako ne izgubi pravice, da višino svojih plač dokazuje z drugimi verodostojnimi dokazi. Le zato, ker tožnik z določenimi listinami ne razpolaga, ne pomeni, da se mu pokojninska osnova za sporno leto ne bi mogla priznati. Sodišče prve stopnje je sodbo utemeljeno oprlo na mnenje sodnega izvedenca finančne stroke.
ZPIZ-2 člen 53, 54, 54/1, 54/1-3. ZZZDR člen 12, 12/1. DZ člen 4.
vdovska pokojnina - pravica do vdovske pokojnine - življenjska skupnost - dokazna ocena
Pri ugotavljanju obstaja zunajzakonske skupnosti je treba odnos med partnerjema presojati kot celoto in v vsakem konkretnem primeru posebej. Po pravni teoriji in sodni praksi gre za sklop osebnih in premoženjskih razmerij, kot so obstoj skupnega gospodinjstva, obstoj ekonomske skupnosti in dejstvo, da osebi v očeh okolice veljata za zunajzakonska partnerja (t. i. notornost skupnosti). Razmerje in odnos mora biti tako takšen, da je navzven prepoznaven kot življenjska skupnost, ki je izenačena z zakonsko zvezo. Da je določeni skupnosti mogoče pripisati to kvaliteto, pa je pomembna tudi notranja komponenta, to je kako vsak od "partnerjev" dojema svoj odnos do drugega "partnerja". Če navedeni elementi niso izkazani, zunajzakonska skupnost iz 12. člena ZZZDR oziroma 4. člena DZ ne obstaja.
Ni dvoma, da je tožnica vestno skrbela za nepokretnega zavarovanca, vendar navedene aktivnosti same po sebi ne dokazujejo, da sta bila s pokojnim v razmerju zunajzakonske skupnosti. Da bi bila torej v gospodinjski, ekonomski ter življenjski skupnosti, značilni za moža in ženo. Pri pokojnem je šlo za nepokretnega človeka in je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem življenjsko, da je želel imeti tožnico, ki je skrbela za njegove najosnovnejše potrebe in socialne stike ob sebi. Takšnega odnosa tako ni moč opredeliti kot zunajzakonsko skupnost.
ZPIZ člen 24, 24-2. ZPP člen 226, 226/5, 339, 339/2, 339/2-8.
zavarovalna doba - zavarovalna doba s povečanjem - matična evidenca - podatki matične evidence - pravica do sodelovanja v postopku
Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnika, da se mu kot zavarovalna doba upošteva doba v obdobju od datuma rojstva do 25. 6. 1991 v nekdanji SFRJ in kasneje v RS po stopnji 12/16. Tožniku spornega obdobja ni mogoče priznati kot posebne zavarovalne dobe. Ker toženec pri srbskem nosilcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni opravil poizvedbe pri vojaškem organu tedanjega nosilca vojaškega zavarovanja s sedežem v Beogradu glede obveznega pokojninskega zavarovanja pri Posebni samoupravni interesni skupnosti vojaških zavarovancev kasneje Fondu s sedežem v Beogradu, ob dejstvu, da je tožnik zahteval priznanje opravljanja aktivne vojaške službe vse od rojstva dalje, je sodišče opravilo poizvedbe pri Upravi za obrambo Maribor, Ministrstvo za obrambo, Direktorat za obrambne zadeve v Mariboru kot tudi pri Ministrstvu za obrambo Republike Srbije. Opravljena poizvedba pri Upravi za obrambo Maribor je potrdila, da je tožnik služil vojaški rok od 23. 11. 1993 do 21. 2. 1994 in od 21. 2. 1994 do 23. 5. 1994 v Teritorialni obrambi Republike Slovenije. Ministrstvo za obrambo Republike Srbije je 21. 7. 2023 potrdilo, da tožnik ni bil zaveden v nobeni od uradnih evidenc, s katerimi razpolaga kadrovska uprava Sektorja za kadre Ministrstva za obrambo. Pravilen je dokazni zaključek sodišča, da je izvedeni dokazni postopek potrdil ugotovitve upravljalca matične evidence Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, da v matični evidenci tožnik ni evidentiran.
ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/4, 28, 28/1, 28/1-2, 28/4, 39a. ZPIZ-1 člen 198, 198/2.
delna starostna pokojnina - znižanje starostne meje - služenje vojaškega roka - vojaški obveznik - (ne)izpolnjevanje pogojev - ustavnoskladna razlaga
Ob upoštevanju znižanja starostne meje zaradi služenja obveznega vojaškega roka tožnik ne izpolnjuje pogoja starosti za priznanje pravice do starostne pokojnine, določenega v prvem odstavku 27. člena ZPIZ-2.
ZPIZ-2 člen 6, 133, 133/1. ZPIZ-1 člen 191. ZPIZ člen 202, 202/3.
delna starostna pokojnina - plačani prispevki za socialno varnost - zavarovalna podlaga - bilanca stanja - izkaz poslovnega izida - dokazovanje z izvedencem
Toženec tožniku neutemeljeno očita neskrbnost v zvezi s hrambo podatkov. Le zato, ker tožnik z določenimi listinami, na katere se sklicuje toženec, ne razpolaga, ne pomeni, da se mu zavarovalna doba za sporno leto ne bi mogla priznati. Kot je pojasnil izvedenec, je podatke o obračunu in plačilu prispevkov moč razbrati iz bilance stanja in izkaza uspeha. Tega ne spremeni dejstvo, da je bil tožnik sam zavezan plačevati prispevke, kot to kot bistveno izpostavlja toženec. Toženec tako s sklicevanjem na obveznost plačila prispevkov (6. člen ZPIZ‑2) neuspešno poskuša nasprotovati sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, saj je zaključek, da so bili prispevki obračunani in plačani, dokazno podprt z mnenjem izvedenca finančne stroke.
ZPIZ-1 člen 109, 110. ZPIZ-2 člen 61, 108, 108/2. URS člen 14.
del vdovske pokojnine - delna starostna pokojnina - sorazmerni del starostne pokojnine - prenehanje delovnega razmerja - prenehanje obveznega zavarovanja
Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni trditvi, da je tožnico kot vdovo s priznano delno pokojnino treba enako obravnavati kot vdovo, ki ji je priznan sorazmerni del starostne pokojnine in ji skladno z 61. členom ZPIZ-2 priznati še 15 % zneska pripadajoče vdovske pokojnine. Tožnica starostne pokojnine ni uveljavljala, saj je še vedno prijavljena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja. Delovno razmerje tožnici ni prenehalo. Skladno z drugim odstavkom 108. člena ZPIZ-2 ni podan ključni pogoj za priznanje pravice do pokojnine, to je prenehanje obveznega zavarovanja.
Zakaj ne gre enačiti delne pokojnine in sorazmernega dela starostne pokojnine, je sodišče pravilno pojasnilo, saj pravica do starostne pokojnine vključuje tudi izplačevanje sorazmernega dela starostne pokojnine. Sorazmerni del starostne pokojnine je njen del in ne neka posebna vrsta pravice, kot je delna pokojnina. Zato ne gre za vsebinsko identični pravici, ki bi omogočali primerljivost in kar bi lahko predstavljalo neenakopravno obravnavo in kršitev 14. člena Ustave RS.
ZPIZ-2 člen 53, 54, 54/1, 54/1-3. ZZZDR člen 12, 20. DZ člen 22, 26.
vdovska pokojnina - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - obstoj zakonske zveze
Tožnica ne more uspešno uveljavljati pravice do vdovske pokojnine le na podlagi življenjske skupnosti, ki se je razvila v zunajzakonsko skupnost, saj dokler obstoji zakonska zveza glede na določbo 20. člena ZZZDR oziroma 26. člena DZ, oseba ne more skleniti nove zakonske zveze in torej tudi ne biti v zunajzakonski skupnosti.
ZPIZ-2 člen 39, 39/3, 39/6, 339, 339/8, 394, 395, 395/2. ZPIZ-1 člen 36, 39, 39/2, 55, 180, 417.
starostna pokojnina - ponovna odmera pokojnine - pokojninska doba - pokojninska doba brez dokupa - ponovna vključitev v zavarovanje
Skladno s 180. členom ZPIZ-1 se zavarovancu pokojninska doba in plača iz ponovnega zavarovanja upoštevata pri ponovni odmeri pokojnine. Lahko pa upravičenec zahteva, da se mu namesto ponovne odmere že uveljavljena pokojnina odstotno poveča glede na obdobje zavarovalne dobe, dosežene v času ponovnega zavarovanja. Pri ponovni odmeri pa je potrebno izhajati iz določbe 39. člena ZPIZ-1, ki določa, kako se oblikuje oziroma kaj se upošteva v pokojninsko osnovo. Za leto zavarovanja se skladno z drugim odstavkom 39. člena ZPIZ-1 upošteva koledarsko leto, v katerem je zavarovanec prejemal plačo oziroma nadomestila plače za najmanj 6 mesecev zavarovanja oziroma v katerem so bili najmanj za 6 mesecev plačani prispevki od zavarovalne osnove. Ker je bil tožnik po reaktivaciji v zavarovanje vključen le 24 dni, v tem primeru niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za ponovno odmero starostne pokojnine.
Odločitev o obstoju življenjske skupnosti iz prvega odstavka 12. člena ZZZDR oziroma prvega odstavka 4. člena DZ ima pravni učinek samo v stvari, v kateri je bilo to vprašanje rešeno. Glede na navedeno zakonsko določbo je torej ugotovitev o razpadu zunajzakonske skupnosti v postopku o določitvi preživnine odločilna le v navedenem postopku. V drugih postopkih, torej tudi v postopku glede priznanja pravice do vdovske pokojnine, pa je vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti treba ponovno ugotavljati.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ni izkazanih vseh elementov zunajzakonske skupnosti. Iz izvedenega dokaznega postopka povsem jasno izhaja, da sta pokojni in tožnica dolga leta živela v zunajzakonski skupnosti, na istem naslovu, imata tudi dva skupna otroka. V letu 2008 je prišlo do zdravstvenih težav na strani pokojnega, ki so očitno bistveno vplivale tudi na samo vsebino medsebojnih odnosov med pokojnim in tožnico. Tožnica je namreč prevzela celotno skrb za družino, ki je bila v relevantnem obdobju v težki finančni stiski.
Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da so tudi zaslišane priče pojasnile, da je šlo v tem primeru nedvomno za zunajzakonsko skupnost, da torej le-ta ni razpadla.
ZPIZ-2G člen 125, 125/2. ZPIZ-2 člen 37, 37/6, 37/8.
odmera starostne pokojnine - pokojninska doba brez dokupa - odškodninska odgovornost zavoda
Prvostopno sodišče je pravilno opozorilo, da pokojninske dobe brez dokupa, ki jo je tožnik dopolnil od 16. 10. 2019 do 31. 12. 2019 le v trajanju 2 mesecev in 15 dni, na temelju drugega odstavka 125. člena ZPIZ-2G ni mogoče ugodneje vrednotiti, ker je krajše od 3 mesecev. Skladno z 8. odstavkom 37.člena ZPIZ-2 je dopustno ugodneje vrednotiti le dodatno pokojninsko dobo brez dokupa, ki skupaj znaša največ 3 leta, ne pa več. Za ugodnejše vrednotenje pokojninske dobe brez dokupa daljše od 3 let ni več pravne podlage, kar je v zadevi ključno.
ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00073026
ZPIZ-2 člen 190a, 193, 193/2. ZOZP člen 18, 18/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZUstS člen 23, 23/1. URS člen 2, 33, 50, 67. OZ člen 169.
škoda, povzročena s prometno nesrečo - obseg odškodnine - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - obvezno avtomobilsko zavarovanje - terjatev ZPIZ do zavarovalnice - izpad prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - škoda za izplačane invalidnine in invalidske pokojnine - regresni zahtevek ZPIZ - jasna določba - uporaba določil zakona - prekinitev postopka - zahteva za oceno ustavnosti - načelo popolne odškodnine
Citirana zakonska ureditev ne pušča dvomov o tem, da z novelo ZPIZ-2B dodani 190.a člen ZPIZ-2 v zvezi z drugim odstavkom 193. člena ZPIZ-2 izrecno razširja odgovornost zavarovalnic iz obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti v razmerju do tožeče stranke (zavoda) v primerjavi s predhodno ureditvijo, ki je temeljila zgolj na določilih 18. člena ZOZP. Po novi ureditvi ima tožeča stranka poleg izpada prispevkov (kar je veljalo že predhodno na podlagi določil ZOZP) od vsakokratne odgovornostne zavarovalnice pravico zahtevati tudi povrnitev celotnega zneska pokojnin in vseh dajatev, ki jih izplača svojim zavarovancem v posledici škodnega dogodka.
Če toženec z odločbo napačno odloči, lahko tožnik napačno ugotovljena oziroma neugotovljena dejstva uveljavlja v pritožbenem postopku ali pa nova dejstva in nove dokaze uveljavlja po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom. Tožnik razen z izrednim pravnim sredstvom ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero mu je bila priznana pravica do pokojnine, o izplačilu akontacije vojaške pokojnine v višjem znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
ZPIZ-2 člen 53, 53/1, 53/1-2, 59, 63, 63/2, 63/2-1. ZPP člen 287, 254, 254/3, 339, 339/1.
vdovska pokojnina - izguba delovne zmožnosti - dokaz z izvedencem - postavitev drugega izvedenca - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Odprto je vprašanje, ali je pri tožnici prišlo do trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih ne bi bil potreben zgolj občasni bolniški stalež, kot to navaja sodni izvedenec, temveč je podana izguba delovne zmožnosti. Sodni izvedenec namreč zgolj hipotetično navaja, kaj se glede na tožničino zdravstveno stanje v bodoče pričakuje. Res je, kot to v obrazložitvi pojasnjuje sodišče prve stopnje, da je glede na sodno prakso za ugotavljanje delazmožnosti izvedenec MDPŠ medicinski strokovnjak, ki lahko najbolj kompetentno oceni vpliv zavarovančevega zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost. Vendar je treba vsak primer posebej obravnavati. Sodišče mora glede na konkretno zadevo presoditi, kateri izvedenec oziroma izvedenski organ je najbolj primeren za ugotavljanje vpliva podanih zdravstvenih težav na delovno zmožnost. V obravnavani zadevi je ključen odgovor na vprašanje glede vpliva psihičnih težav na tožničino delovno zmožnost. Tega vprašanja pa sodišče, kljub večkratnim pozivom sodnemu izvedencu za dopolnitev izvedenskega mnenja, ni ustrezno razčistilo. V tem primeru je torej treba izvesti dokaz s postavitvijo drugega izvedenca s področja ključnih zdravstvenih težav, na katere se sklicuje tožnica, torej specialista psihiatra.