URS člen 50.. ZUP člen 5, 5/2, 7, 14.. ZDSS-1 člen 82, 82/1.. ZPIZ-2 člen 30, 30/3, 30/4, 183.
neprava obnova postopka - pravica do socialne varnosti
Že Vrhovno sodišče RS se je večkrat opredelilo, da se večja aktivnost od uradne osebe zahteva pri uveljavljanju socialnih pravic, v katero spada tudi pravica iz pokojninskega zavarovanja. Upoštevajoč določbo 50. člena Ustave RS je pravica do socialne varnostni izrecno priznana kot človekova pravica. Po svoji naravi je pozitivna pravica, kar pomeni, da je za njeno uresničevanje potrebno aktivno delovanje države, ki mora zagotoviti učinkovito uveljavljanje pravic na zakonodajnem, izvršilnem in sodnem nivoju. Slednje vključuje tudi postopek pred upravnimi organi, ki predstavljajo prvi neposredni stik stranke z državo. Od uradne osebe se zahteva, da stranki zagotovi pridobitev socialnih pravic tudi z aktivnim postopanjem tako, da v okviru načela zaslišanja opozori kdaj in kako lahko pridobi določeno pravico. S tem je zadoščeno tako varstvu pravic strank kot tudi varstvu javne koristi. Načelo zaslišanja stranke ima v upravnem postopku poseben pomen, saj se posamezniku kot stranki zagotavlja položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja v upravnem postopku.
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji ravnanja tožene stranke glede zavrženja tožnikove vloge. Tudi po oceni pritožbenega sodišča bi lahko upravni organ, upoštevajoč dostopne podatke iz upravnega spisa, tožnikove vloge in sodno prakso, ugotovil, da obstoji podlaga za uveljavitev izrednega pravnega sredstva. Le tako postopanje bi tožeči stranki omogočilo učinkovito zavarovanje njenih pravic. Tožnik je namreč v vlogi opozoril, da mu pri priznanju pravice do pokojnine, v pokojninsko osnovo, niso bile vštete plače za leto 1987. Navedeno opozorilo tožnika vzpostavlja dvom v pravilno oblikovanje pokojninske osnove.
III. kategorija invalidnosti - nove pravice na podlagi invalidnosti
Glede na to, da je bil tožnik že uživalec pravic iz invalidskega zavarovanja, saj mu je toženec z odločbo z dne 14. 2. 2012, kot invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, mu je mogoče nove pravice na podlagi ugotovljene spremembe oziroma ugotovljene III. kategorije invalidnosti v novi obliki, skladno z drugim odstavkom 126. člena ZPIZ-2 priznati od prvega naslednjega meseca po nastanku spremembe. To je ob dejstvu, da je pri tožniku prišlo do sprememb v stanju invalidnosti 13. 12. 2017, od 1. 1. 2018 dalje.
priznanje pokojninske dobe - delo na kmetiji - elementi delovnega razmerja - starostno zavarovanje kmeta
Sodišče prve stopnje je zaradi kršitve 7. in 8. člena ZUP v predsodnem postopku ter ob domnevno enotni sodni praksi, čeprav ta ne obstaja, le na podlagi popolnoma pavšalne izpovedi tožnika zaključilo, da je njegovo delo na kmetiji od 24. 6. 1978 do 31. 12. 1983 s presledki vsebovalo bistvene elemente delovnega razmerja. Da ni bilo pisne pogodbe o zaposlitvi, ne prijave v zavarovanje niti plačanih prispevkov, je štelo za pravno irelevantno. Ob takšnem zmotnem in zato nesprejemljivem pravnem izhodišču je kot nezakoniti odpravilo odločbi tožene stranke in v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo vštelo čas tožnikovega dela na kmetiji od 24. 6. 1978 do 14. 5. 1979 in 19. 7. 1980 do 31. 12. 1983 na temelju elementov delovnega razmerja.
Ker sodišče prve stopnje ni presodilo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov po 165. členu ZPIZ/83 v zvezi s 129. členom ZPIZ-2, temveč mimo tega okvirja o pokojninski dobi odločalo na povsem drugem pravnem temelju, za uporabo katerega ni procesne, trditvene niti dokazne podlage, je potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in sodbo razveljaviti.
ZPIZ-2 člen 54, 54/1, 54/1-3.. ZZZDR člen 12, 20.. DZ člen 26.
vdovska pokojnina - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - zakonski zadržek za obstoj zunajzakonske skupnosti
Tožnica je imela sklenjeno zakonsko zvezo od 23. 3. 1968 dalje. Ta zakonska zveza je bila razvezana 31. 8. 2017. Šele od tega datuma dalje je bil torej izpolnjen pogoj, da lahko tožnica veljavno sklene novo zakonsko zvezo in enako, da v primeru, če so izpolnjeni vsi pogoji, od tedaj dalje obstaja zunajzakonska skupnost, ki je v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo. S 1. 9. 2017 je začel teči triletni rok določen v 3. alineji prvega odstavka 54. člena ZPIZ-2, ki pa ni bil izpolnjen, saj je pokojni umrl 28. 1. 2018.
Ne glede na zatrjevanje tožnice in njenega delodajalca, da tožnici zaradi zdravstvenih težav dosedanji delodajalec ne more ponuditi ustreznega dela, to v predmetni zadevi ne more biti pravno relevantno. V postopku ugotavljanja preostale delovne zmožnosti, je bistveno le zdravstveno stanje tožnice in v povezavi s tem njena preostala delovna zmožnost.
regresni odškodninski zahtevek - nadomestilo za invalidnost po ZPIZ - odškodninski zahtevek Zavoda za pokojninsko iin invalidsko zavarovanje (ZPIZ) - nastanek škodnega dogodka - časovna uporaba materialnega prava - načelo prepovedi retroaktivnosti
V obravnavanem primeru je namreč odločilno dejstvo to, da legitimacija toženke temelji na pogodbi, ki jo je toženka po določbah ZOZP sklenila s svojim zavarovancem - povzročiteljem škode. Vsa izplačila odškodnine, ki jih oškodovancem v nezgodi, katero povzroči njen zavarovanec, temeljijo na tej pogodbi. Toženka je v času škodnega dogodka jamčila za kritje na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe, pri čemer kasnejša sprememba pravnega režima oziroma pravno priznane škode ne more iti v breme toženke, saj zanje v skladu s sklenjeno zavarovalno pogodbo ni prevzela jamstva.
Po sodni in ustavno sodni praksi se lahko s posebnim izrednim pravnim sredstvom iz 183. člena ZPIZ-2 odpravijo napake, do katerih je prišlo v postopku upokojevanja, ki lahko izvirajo iz neupoštevanja določenih prejemkov v pokojninsko osnovo. Vendar po preteku 10 let od vročitve odločbe zavarovancu, dokončne odločbe v nepravi obnovi več ni dopustno spreminjati niti razveljavljati.
vdovska pokojnina - zaslišanje pravdne stranke - izvedensko mnenje
Ali bo sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem stranke in kdaj ga bo izvedlo, je odvisno od konkretnega primera. V predmetnem sporu je zaradi vsebine presoje smotrno, da bi se tožeča stranka o pravnorelevantnih dejstvih zaslišala na začetku dokaznega postopka. Namen kasnejšega dokazovanja z zaslišanjem tožnice bi bil lahko le preizkusne in predvsem dopolnilne narave.
Tožeča stranka je sicer v sami tožbi predlagala svoje zaslišanje, vendar je ta dokazni predlog na naroku tudi umaknila. Nerelevantna je tako tožničina pripomba, da bi si lahko sodišče osvetlilo vse aspekte in vzroke za njeno nezmožnost za delo z njenim dodatnim zaslišanjem. Ob tem sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka na naroku za glavno obravnavo aktivno sodelovala, ko je ustno zaslišanemu članu izvedenskega organa postavljala vprašanja. Iz zapisnika je razvidno, da tožeča stranka na podano izvedovanje ni imela več nobenih pripomb.
Upoštevajoč obrazloženo je pravilna odločitev prvostopnega sodišča, da je svojo odločitev oprlo na ugotovitev izvedenskega mnenja izvedenskega organa, ki je bilo dodatno razjasnjeno z zaslišanjem člana izvedenskega organa. Izvedenec je namreč posrednik sodniku manjkajočega strokovnega znanja in izkušenj, saj le-ta razpolaga s strokovnim znanjem, s katerimi sodišče oziroma druge laične priče ne razpolagajo. Glede na umik dokaznega predloga za zaslišanje tožeče stranke in na ugotovitve izvedenskega organa, dokaz z dopolnilnim zaslišanjem tožnice o ostalih aspektih njene nezmožnosti, ne bi mogel vplivati na dokazno oceno sodišča.
dodatek za pomoč in postrežbo - datum priznanja pravice - višina dodatka
Temeljno pravilo je, da se pravica iz obveznega zavarovanja, med katere sodi tudi dodatek za pomoč in postrežbo, prizna od dneva, ko so izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo. Torej od dneva, ko je pri upokojencu ali zavarovancu podano oziroma ugotovljeno stanje bodisi po prvem ali drugem odstavku 101. člena ZPIZ-2, to je od dneva, ko je ugotovljena potreba za opravljanje večine ali vseh osnovnih življenjskih potreb. Če pa gre za ugotovitev spremembe (kot v konkretnem primeru, ker je bila tožnica že uživalka dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb) gre upravičencu pravica do višjega dodatka od naslednjega dne po nastali oziroma ugotovljeni spremembi. Če pa je ugotovljeno, da upokojenec ali zavarovanec izpolnjuje pogoje za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo še pred vloženo zahtevo, se mu dodatek za pomoč in postrežbo izplača največ od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in že za 6 mesecev nazaj.
Dejstvo, da tožnik iz zdravstvenih razlogov več ni zmožen za delo zidarja, ki ga je nazadnje opravljal in glede na strokovno usposobljenost šteje za njegov poklic, samo po sebi ne zadošča za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Za svoj poklic v skladu s 3. odstavkom 63. člena ZPIZ-2 šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. V ta krog je zagotovo mogoče uvrstiti tudi pomožna dela v gradbeništvu, ki jih je zavarovanec opravljal v obravnavanem primeru, si na ta način pridobil delovne izkušnje in jih glede na preostalo delovno zmožnost ob stvarnih razbremenitvah, lahko še vedno opravlja poln delovni čas.
Iz podanih ugotovitev izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi prišlo pri tožniku do popolne izgube delazmožnosti oziroma da bi bilo podano stanje, kot je določeno v 1. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2. Zato njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Po 11. členu ZPIZ-2 se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo po ZUP, če ni v ZPIZ-2 drugače določeno. V 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP določa, da pristojni organ zahtevo stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Takšno procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi, saj je bilo o tožničini odmeri starostne pokojnine že pravnomočno odločeno. Pravnomočna odločitev o isti stvari pa je za razrešitev sporne zadeve, bistvenega pomena.
Po preteku roka 60 dni je prenehala tudi pravica zahtevati revizijo in ponovno odmero pokojnine. Gre namreč za materialni prekluzivni rok določen v odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije za vložitev zahteve za pravno varstvo, konkretno za vložitev zahteve za revizijo in ponovno odmero pokojnine. Za te roke pa je značilno, da z njihovim potekom preneha pravica. V primerih materialno - prekluzivnih rokov pa tudi ni mogoče uveljavljati vrnitve v prejšnje stanje, ne glede na to, ali je šlo za opravičljiv ali neopravičljiv razlog za zamudo roka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VSL00031602
ZVZD člen 5, 9. ZVZD-1 člen 12. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (2004) člen 4, 4/1, 8, 8/4. ZPIZ-1 člen 272, 274. ZPIZ-2 člen 191, 191/1, 193, 193/1. ZPP člen 8, 184, 184/1, 184/2, 185, 185/1, 324, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 360, 360/1. ZPP-E člen 125, 125/1, 125/3. OZ člen 171, 171/1.
odškodninski zahtevek Zavoda za pokojninsko iin invalidsko zavarovanje (ZPIZ) - nezgoda pri delu - odgovornost delodajalca - dvižna košara - padec z višine - zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev pri delu - ukrep za varstvo in zdravje pri delu - vzdrževanje sredstev za delo - neustrezna delovna oprema - pravica do povrnitve škode - ugotavljanje višine odškodnine - trditveno in dokazno breme - dolžnost usposabljanja delavca za varno delo - sprememba tožbe - sprememba stvarne pristojnosti sodišča
Delodajalec mora zagotoviti, da je delovna oprema vzdrževana v skladu z navodili proizvajalca delovne opreme tako, da ves čas uporabe ustreza določbam Pravilnika (kot ji to nalaga četrti odstavek 8. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme). Ker tožena stranka ni trdila in dokazala, da so izvedeni periodični pregledi (ki so se po njenih trditvah opravljali na dve leti) skladni z navodili proizvajalca delovne opreme in da ji navodila ne nalagajo servisiranja in vzdrževanja oziroma pregledovanja delovne opreme v krajših rokih oziroma, da tovrstnih navodil proizvajalca sploh ni bilo, pa pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi njeni navedbi, da je izpolnila vse, kar je bila v skladu s predpisi dolžna storiti.
ZPKri člen 6, 6/2, 6/3, 7.. URS člen 30.. ZPIZ-2 člen 7, 131, 161, 161/1, 161/1-12.. ZPIZ-1 člen 189.
predčasna pokojnina - pokojninska doba brez dokupa - bivši politični zapornik
Ne glede na definicijo in institut pokojninske dobe brez dokupa, ki je bil uveden z ZPIZ-2, je v konkretnem primeru, ker gre za lex specialis, glede na načelo lex specialis derogat legi generali, potrebno uporabiti določbe ZPKri in upoštevati definicijo pokojninske dobe, kot je veljala v času sprejetja ZPKri (21. 10. 1996), ko je veljal ZPIZ-92, kot tudi ob upoštevanju definicije pokojninske dobe kot je veljala v času vložitve vloge za priznanje statusa političnega zapornika (28. 12. 2007), ko je veljal ZPIZ-1 in upoštevati namen ZPKri. Ta je v tem, da se bivšemu političnemu zaporniku upošteva čas, ki mu je bil priznan na podlagi sklepa posebne komisije enako kot delovno aktivnemu zavarovancu, ki je bil obvezno vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pri tem je sredstva za povečanje obveznosti iz pokojninskega zavarovanja po 6. členu ZPKri dolžna zagotoviti država (7. člen ZPKri, 12. alineja prvega odstavka 161. člena ZPIZ-2).
Ker je tožnik zahtevo za priznanje statusa vložil 28. 12. 2007, je pri presoji narave pokojninske dobe priznane na podlagi določb ZPKri, potrebno upoštevati določbe tedaj veljavnega ZPIZ-1, ki dobe brez dokupa ni urejal. Takšno stališče je že zavzelo pritožbeno sodišče v zadevi Psp 321/2019, smiselno enako pa tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 219/2016 z dne 24. 1. 2017. Iz te sodbe izhaja, da je potrebno tudi pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine presojati po določbah zakona, ki je veljal v času vložitve zahteve za priznanje statusa.
ZPIZ-2 člen 7, 29, 161, 161/1, 161/1-23.. ZPKri člen 1, 6, 6/1, 6/2, 6/3, 20.. ZPIZ-1 člen 232.
starostna pokojnina - pokojninska doba - pokojninska doba brez dokupa - bivši politični zapornik
Pritožba utemeljeno opozarja, da pokojninske dobe, ki je bila tožniku priznana s sklepom z dne 5. 4. 2005 ni mogoče šteti kot dobo z dokupom. Navedena doba je bila tožniku priznana že pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Namen priznanja te dobe pa je razviden iz prvega člena ZPKri, kjer je določeno, da ta zakon ureja pravico do povrnitve škode in pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivšim političnim zapornikom in svojcem žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja, postopek za uveljavljanje teh pravic ter organe, ki odločajo o teh pravicah. V prvem odstavku 6. člena je nadalje določeno, da državljanu Republike Slovenije, ki se mu na podlagi tega zakona prizna status bivšega političnega zapornika, se v pokojninsko dobo šteje čas dejanskega odvzema prostosti kot tudi čas, v katerem mu je bila iz tega razloga v predkazenskem in preiskovalnem postopku pred odvzemom prostosti in po prenehanju odvzema prostosti onemogočena zaposlitev oziroma opravljanje samostojne dejavnosti, če to lahko vpliva na pravice iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Čas dejanskega odvzema prostosti v preiskovalnem zaporu, s prisilnim delom in v delovnem koncentracijskem taborišču se osebi iz prvega odstavka 6. člena v pokojninsko dobo šteje dvojno (drugi odstavek istega člena).
V tem primeru gre za lex specialis. Po načelu lex specialis derogat legi generali je potrebno uporabiti določbe navedenega predpisa, torej pokojninsko dobo, kot se je po tedanjih predpisih upoštevala pri priznanju in odmeri pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tako je tudi v prvem odstavku 20. člena ZPKri določeno, da pri odmeri pokojnine upravičencu po tem zakonu upošteva tožena stranka pokojninsko dobo, priznano na podlagi tega zakona, od dneva vložitve zahteve za priznanje statusa oziroma pravice. Ker je tožnik zahtevo za priznanje statusa vložil 8. 9. 2003, je torej pri presoji narave pokojninske dobe potrebno upoštevati določbe tedaj veljavnega ZPIZ-1, ki "dobe brez dokupa" ni urejal.
URS člen 14, 50.. ZPIZ-2 člen 5, 7, 27, 27/4, 27/5.
predčasna pokojnina - pokojninska doba brez dokupa
Pokojninska doba brez dokupa je bistveno strožji pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pod to dobo se ne šteje noben dokup in tudi ne prostovoljno zavarovanje po 1. 1. 2013. Vendar glede na ustavno sodno presojo (odločba št. U-I-246/2013-44 z dne 21. 4. 2016) inštitut pokojninske dobe brez dokupa ni proti ustaven. Ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Pri ocenjevanju četrtega in petega odstavka 27. člena ZPIZ-2 je Ustavno sodišče RS sicer izpostavilo višino plačanih prispevkov iz naslova prostovoljne vključenosti v zavarovanje brezposelnih, vendar to ni bil edini kriterij. Izrecno je poudarilo, da je zakonodajalec različne položaje lahko obravnaval in uredil različno, saj je poleg višine prispevkov upošteval tudi kriterije delovne aktivnosti. Z uvedbo pokojninske dobe brez dokupa tudi ne gre za kršitve drugih določb Ustave RS, saj je obstajal stvaren in razumen razlog za spremembo pogojev upokojevanja. Zakonodajalec glede na demografsko strukturo, neugodno razmerje med številom zavarovancev in upokojencev ter finančno vzdržnost pokojninske blagajne, lahko v javnem interesu zaostruje pogoje starostnega upokojevanja. Sicer pa je Ustavno sodišče RS pri presojanju ustavne skladnosti sistemske ureditve obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja s 50. členom Ustave RS o pravici do socialne varnosti, že večkrat poudarilo, da so to vprašanja zakonodajnega urejanja in da ima zakonodajalec široko polje proste presoje pri normativnem urejanju.
nadomestilo za invalidnost - III. kategorija invalidnosti - datum začetka izplačevanja
ZPIZ-2 v 122. členu določa, da se delno nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Zavarovancu se torej nadomestilo izplačuje od dneva, ko realizira priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in prične opravljati delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.
Zato je potrebno ločiti med priznanjem pravice do delnega nadomestila in pričetkom njegovega izplačevanja. Pravica do delnega nadomestila je vezana na izpolnitev pogojev za pridobitev te pravice, medtem ko je pričetek izplačevanja delnega nadomestila vezan na datum pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, zaključek izplačevanja pa na zaključek opravljanja dela z delovnim časom, ki ustreza zavarovančevi delovni zmožnosti. Priznanje pravice do delnega nadomestila še ne pomeni avtomatično tudi pričetek njenega izplačevanja, pač pa je pomembno od kdaj dalje je tožnik realiziral priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, bodisi s pričetkom dela ali s pričetkom zavarovanja in plačevanja prispevkov za delo s krajšim delovnim časom od polnega.
sorazmerni del starostne pokojnine - pokojninska doba - prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje - vračilo prispevkov
Upoštevajoč določilo Uredbe (ES) 883/2004, da se glede zavarovanja uporablja zakonodaja države članice, v kateri oseba opravlja delo, je sodišče pravilno ugotovilo, da za tožnika obstaja primarno aktivna podlaga zavarovanja v Republiki Italiji, saj je bil v Republiki Sloveniji tožnik v tem obdobju vključen le prostovoljno v obvezno zavarovanje. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ker tožeča stranka v Republiki Sloveniji ni bila aktivno zavarovana, je potrebno priznati to obdobje kot pokojninsko dobo v Republiki Italiji v enkratnem trajanju.
V veljavnih predpisih ni pravne podlage, da bi se v primeru, ko zavarovancu pravica iz pokojninskega zavarovanja ni priznana, vračali vplačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Da se delo preko polnega časa šteje kot poseben delovni pogoj, mora torej biti izjemno in časovno omejeno. Okoliščine morajo biti za delodajalca nepredvidljive v tolikšni meri, da se jim ni mogoče izogniti z običajnimi metodami organizacije dela, na primer z delom v deljenem delovnem času ali s prerazporeditvijo delovnega časa, z razporejanjem delavcev na druga delovna mesta, z zaposlitvijo novih delavcev, uvajanjem novih metod in postopkov dela ali novih delovnih mest. Dela preko polnega delovnega časa ni mogoče šteti za poseben delovni pogoj, če gre za delo, ki z vidika delavca predstavlja redno in stalno delo, z vidika delodajalca pa vsakdanjo in utečeno prakso. Prav takšno stanje, ko je šlo za redno obliko dela, pa je, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, podano tudi v obravnavani zadevi.