ZPIZ-2 člen 15, 16.. ZMEPIZ-1 člen 81, 81/4.. ZPIZ-2B člen 37, 37/3.
lastnost zavarovanca - samostojni podjetnik
Ob predhodnih, pravno odločilnih dejstvih, ko je imel tožnik registrirano dejavnost s. p., vendar se sam ni vključil v zavarovanje po 37. členu ZPIZ-2B, je toženi zavod po uradni dolžnosti zakonito ugotovil lastnost zavarovanca.
Ker je bil tožniku v spornem času namesto sorazmernega dela starostne pokojnine, izplačan celoten znesek starostne pokojnine, je v tem primeru prišlo do preplačila.
ZPIZ-2 v tretjem odstavku 61. člena nadalje določa, da se ne glede na določbo drugega odstavka tega člena lahko vdovi ali vdovcu, če je to ugodneje, poleg predčasne starostne ali invalidske pokojnine, izplačuje tudi 15 % zneska pripadajoče vdovske pokojnine po umrlem zavarovancu oziroma uživalcu pravic, določenih s tem zakonom, vendar največ do zneska v višini 11,7 % najnižje pokojninske osnove.
ZPIZ-2 člen 15, 406, 406/4, 406/5.. ZPIZ-2B člen 37, 37/1.
lastnost zavarovanca - samostojni podjetnik
Ob dejstvu, da tožnica sama ni vstopila v zavarovanje, je tožena stranka ob ugotovitvi, da je tožnica vpisana v Poslovni register Slovenije kot s. p. z izpodbijano odločbo utemeljeno odločila, da ima tožnica od spornega dne dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po določbi 15. člena ZPIZ-2, za 10 ur na teden.
Načini oz. oblike poklicne rehabilitacije, roki za nastop in trajanje, natančnejši pogoji za usposabljanje zavarovanca ter pogoji ter roki za sklenitev pogodbe o zaposlitvi po končani poklicni rehabilitaciji se v skladu s 77. členom ZPIZ-2 dogovorijo v pogodbi o poklicni rehabilitaciji, ki jo sklenejo zavarovanec, toženi zavod in delodajalec ali zavod za zaposlovanje. V tripartitni pogodbi se poleg ostalega torej določa način oz. oblika poklicne rehabilitacije, ki mora biti v skladu s preostalo delovno zmožnostjo iz vsebinsko priznane pravice do poklicne rehabilitacije.
Za pravilno operacionalizacijo poklicne rehabilitacije v tripartitni pogodbi je torej bistveno, da je v sodno socialnem sporu priznana pravica do poklicne rehabilitacije, vsebinsko ustrezno konkretizirana. Da ne gre za odločitev, kot v izpodbijanem delu sodbe, ki ne vsebuje nujnih stvarnih razbremenitev, indiciranih iz zdravstvenih razlogov za usposobitev za drugo ustrezno delo niti odločeno, ali obstaja možnost usposobitve za drugo ustrezno delo v polnem ali v krajšem delovnem času.
Pravilno je pritožbeno zatrjevanje tožeče stranke, da v predmetnem sporu, ne uveljavlja odškodnine, temveč le priznanje pravice do pokojnine. Slednje je razvidno tako iz opredelitve tožbenega zahtevka v tožbi kot tudi iz pritožnikovega zatrjevanja. Res je, da je iz obširne trditvene podlage tožeče stranke razbrati tudi dejstvo, da tožnik uveljavlja odškodninski zahtevek, zaradi neupravičene obsodbe, vendar ne v tem, temveč v drugih postopkih. Zato je stališče sodišča, da tožnik v predmetnem sporu uveljavlja odškodnino za škodo zaradi neupravičene obsodbe v kazenskem postopku, napačno.
Po 4. odstavku 94. člena ZPIZ-2 se lahko zavarovanca pozove na kontrolni pregled, na katerem se ponovno ugotovi stanje invalidnosti. Četudi invalidska komisija v postopku ugotavljanja invalidnosti ugotovi, da kontrolni pregled ni potreben, to ne pomeni, da invalida ni mogoče več pozvati na kontrolni pregled, na katerem bi se ponovno ugotavljalo stanje invalidnosti. Ker se na podlagi 4. odstavka 126. člena ZPIZ-2 uživalcu invalidske pokojnine, ki se mu je zdravstveno stanje toliko izboljšalo, da je po mnenju invalidske komisije postal znova zmožen za delo, invalidska pokojnina izplačuje, dokler mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, če se v 30-ih dneh po prejemu odločbe o prenehanju pravice prijavi pri zavodu za zaposlovanje, ne gre za poseg v pridobljene pravice.
Naloga izvedenca je zagotovitev sodniku znanja, ki jih ta nima in brez katerih odločitev o sporu ni mogoča. Izvedenec je na sodnikova navodila vezan, saj je strokovni pomočnik sodišča. Potrebno pa se je izogniti pretiranemu in nekritičnemu zatekanju k izvedencem, saj se lahko zgodi, da sodni izvedenec prevzame vlogo sodnika in v svojih izvedenskih mnenjih podaja odgovore tudi na pravna vprašanja. Bistvena značilnost dokaza z izvedencem je, da sodniku posreduje abstraktna pravila znanosti ali stroke, ki so znana določenemu krogu strokovnjakov. Sodišče označi izvedencu objekt izvedovanja, mu postavlja vprašanja in po potrebi zahteva pojasnila glede danega izvida in mnenja. Mnenje je posledica, ki jo izvedenec z uporabo znanja potegne iz določenih dejstev in ga posreduje sodišču. V končni fazi pa je sodišče tisto, ki naredi določen zaključek in ekspertizo skladno z 8. členom ZPP prosto presodi.
Pogoji za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo so izpolnjeni, če je pri upokojencu podan dejanski stan in prvega ali drugega odstavka 101. člena ZPIZ-2. Torej, da je pri upokojencu podano takšno (trajno) zdravstveno stanje, da zaradi njega kljub osebnemu prizadevanju in ob pomoči ortopedskih pripomočkov, ne more opravljati vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb, naštetih v prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2.
Iz podanega izvedenskega mnenja prepričljivo izhaja ugotovitev, da pristojni organ (invalidska komisija) ni ustrezno ugotovila dejanskega stanja, torej ali je glede na tožnikovo zdravstveno stanje utemeljeno pričakovati, da bo tožnik uspešno opravil poklicno rehabilitacijo. V takem primeru, kot je predmetni, nikakor ni mogoče od tožnika, ki je že takrat imel psihične težave pričakovati, da bo sam realno ocenil, kakšne so njegove zmožnosti za opravo poklicne rehabilitacije. Tudi če se sam strinja oziroma celo predlaga poklicno rehabilitacijo, kot to v pritožbi navaja tožena stranka, to invalidske komisije nikakor ne odvezuje, da ugotovi, kakšne so realne možnosti za uspešno končanje poklicne rehabilitacije. Omenjeno pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo ustrezno razčiščeno, kar pomeni, da je bila odločitev sprejeta na podlagi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo zavarovanca.
Po prvem odstavku 183. člena ZPIZ-2 lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali v korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Po drugem odstavku 183. člena ZPIZ-2 se lahko odločba iz prvega odstavka tega člena izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta.
Glede na to, da je odločba z dne 31. 7. 2000, s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine, vročena 1. 8. 2000 in je postala pravnomočna, zahtevo za ponovno odmero pokojnine na podlagi 183. člena ZPIZ-2 pa je tožnik vložil dne 29. 9. 2018, je toženec pravilno odločil, da je njegova zahteva glede na 10-letni rok določena v 183. členu ZPIZ-2 prepozna in jo je pravilno zavrgel.
Kadar so izpolnjene predpostavke določene v 183. členu ZPIZ-2, je mogoče posamični upravi akt spremeniti ali razveljaviti. Sprememba ali razveljavitev pa velja le za naprej. Torej tudi vzpostavitev zakonitega stanja je možna le za naprej, ne pa za nazaj.
ZPIZ-1 člen 178.. ZPIZ-2 člen 116, 116/7, 1893, 183/1.. ZDSS-1 člen 81, 81/2, 82, 82/1, 82/1-1.
starostna pokojnina - ustavitev izplačevanja - spor polne jurisdikcije
ZDSS-1 v 1. alineji prvega odstavka 82. člena določa, da če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, lahko ne glede na določbo drugega odstavka 81. člena tega zakona izpodbijani upravni akt odpravi in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Navedena določba je v bistvu namenjena zavarovancu, ki izpodbija odločbo zavoda oziroma pristojnega organa, ki je izdal dokončno odločbo v predsodnem postopku. Namen je, da se postopek z vračanjem zadev toženi stranki ne podaljšuje, torej da zavarovanec hitreje pride do pravice, ki jo uveljavlja s tožbo. V sporni zadevi se tožnik zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje, ni pritožil, še celo več, sam je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, ter da zadevo vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Nadalje pa je za odločitev v zadevi odločilen tudi odgovor na vprašanje, ali je bil postopek pri toženi stranki voden skladno z določbami ZUP. Pri tem je bistveno, da so spoštovana splošna načela, določena v ZUP, kajti le ob upoštevanju splošnih načel, lahko zavarovanci ustrezno zavarujejo svoje pravice, ki jim gredo po materialnih predpisih.
ZPIZ-2 člen 129.. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1983) člen 164, 165.. Zakon o starostnem zavarovanju kmetov (1972) člen 1.
pokojninska doba - starostno zavarovanje kmeta
Po 165. členu ZPIZ/83 za prevzemnika kmečkega gospodarstva šteje oseba, ki je postala lastnik na podlagi dedovanja, darilne pogodbe ali kako drugače in ima to lastnost tudi v času uveljavljanja pokojninske dobe na tem pravnem temelju. Pokojninsko dobo je mogoče priznati, kadar so izpolnjeni vsi, kumulativno predpisani pogoji, med katere zagotovo sodi tudi lastništvo kmetijske obdelovalne površine na podlagi prevzema. Lastnost prevzemnika kmečkega gospodarstva mora biti izpolnjena v času vložitve zahteve.
OZ člen 190, 190/3, 243, 270, 299, 299/1, 311, 347, 347/1, 378.. ZPIZ-2 člen 206, 206/5, 310.
obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - zakonske zamudne obresti - pogodbeno razmerje - pobotni ugovor - neupravičena obogatitev - zastaranje
Zaključek sodišča, da je bil toženec z izpolnitvijo denarne obveznosti od 31. 5. 2014 dalje do dneva izplačila 13. 7. 2016 v zamudi, vzrok za to pa je izviral iz njegove sfere oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, je pravilen. Posledično so tožencu v plačilo pravilno naložene vtoževane zakonske zamudne obresti. Po sodni praksi, vključno pritožbenega sodišča, ki jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, je bilo stališče, da je toženec, iz katerega sfere izvira vzrok za zamudo oziroma je bilo njegovo ravnanje protipravno, dolžan plačati zakonske zamudne obresti od enkratnega izplačila sredstev, ki tečejo od zamude, ki nastopi po poteku 30 dni po koncu obračunskega obdobja glede na popolno zahtevo za izplačilo dalje do dneva izplačila sredstev, že zavzeto.
Gre za pogodbeno razmerje, zato je pravna podlaga za odločitev podana v OZ. Po splošnem pravilu iz 378. člena OZ. je dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, poleg glavnice dolžan plačati še zamudne obresti. Po prvem odstavku 299. člena OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Skladno z 310. členom ZPIZ-2 mora toženec izplačati odkupno vrednost najkasneje v 30 dneh po koncu obračunskega obdobja (to je meseca), ki se določijo glede na dan, ko je bila dana popolna zahteva za izplačilo. Glede na navedeno pravno podlago bi torej tožena stranka sredstva morala izplačati najkasneje do 30. 5. 2014. Ker je bilo izplačilo izvršeno šele dne 13. 7. 2016, je bila z izpolnitvijo od 31. 5. 2014 do 13. 7. 2016 v zamudi.
Uredba (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 12.
odmera pokojnine - sorazmerni del starostne pokojnine - zavarovalna doba, dopolnjena v različnih državah
Pristojni nosilec države članice v primeru, ko je pridobitev pravice pogojena z dopolnitvijo zavarovalnih dob, upošteva zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji katerekoli druge države članice, kot bi bile dopolnjene po zakonodaji, ki jo sam uporablja. Po določbi 12. člena Uredbe (ES) št. 987/2009 se k zavarovalni dobi, v skladu zakonodaje katerekoli druge države članice prištejejo dobe, če je to potrebno za pridobitev pravic, ki so pogojene z dopolnitvijo zavarovalnih dob, a le pod pogojem, da se navedene dobe ne prekrivajo.
Po ustaljeni sodni praksi se z izrednim pravnim sredstvom iz 183. člena ZPIZ-2 sicer lahko odpravijo tudi napake v postopku upokojitve, ki izvirajo iz neupoštevanja določenih prejemkov v pokojninsko osnovo, vendar le v 10-ih letih od vročitve odločbe o priznani pravici, kar pa v konkretnem primeru ni izpolnjeno.
Kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje, po sodni praksi sistemska ureditev že načeloma ne omogoča vračanja prispevkov, ne glede na to, ali je pravice na njihovi podlagi kasneje mogoče realizirati ali ne. Pri sistemski ureditvi obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki glede na načelno določbo 2. člena ZPIZ-2 temelji na medgeneracijski solidarnosti, načelih vzajemnosti ter solidarnosti zavarovancev in odgovornosti države za izvajanje zavarovanja ter ima javno pravno naravo, zakon ne zagotavlja vračila prispevkov. Drugačna razlaga bi bila v nasprotju s temelji sistema in ustavno nedopustna. Uporaba 190. člena OZ pa bi bila v nasprotju s temelji pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz ZPIZ-2.
Sodno varstvo pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je praviloma dopustno le zoper drugostopenjske oziroma v upravnem postopku dokončne posamične upravne akte toženca, s katerimi je bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih zavarovanca oziroma tožnika. Po 1. odstavku 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) je, kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. Gre za procesne predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da je socialni spor sploh dopusten. Ko gre za pravice, obveznosti ali pravne koristi, sodišče torej v sodno socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost odločitve tožene stranke. Pomeni, da mora zavarovanec oziroma tožnik najprej izčrpati redne poti v okviru upravnega postopka in šele nato uveljavlja sodno varstvo.
ZPIZ-2 v 183. členu ureja t. im. nepravo obnovo postopka. Določeno je, da lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Odločba se lahko izda v roku 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero ji je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, učinkuje pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe.
Navedeno izredno pravno sredstvo urejeno v ZPIZ-2 omogoča odpravo posledic napak pri odločanju pri priznavanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj imajo lahko vpliv na višino priznane pravice.