ZPIZ-2 člen 129.. BBHSZ člen 20, 21, 22, 22/2, 23.
starostna pokojnina - zavarovalna doba, dopolnjena v različnih državah
V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik določeno zavarovalno dobo dopolnil v BiH in ne pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Ker gre za dobo, dopolnjeno v dveh sedaj samostojnih državah, je vprašanje upoštevanja teh dob in pa določitev dajatev uredil Sporazum o socialnem zavarovanju, ki predstavlja mednarodno pogodbo.
Sodišče prve stopnje in že pred tem toženec, pri upoštevanju pokojninske dobe za odmero starostne pokojnine pravilno v zvezi z drugim odstavkom 22. člena Sporazuma ni upoštevalo pokojninske dobe, ki jo je tožnik dopolnil v BiH. Doba prebita in dopolnjena v BiH se v vsakem primeru šteje le glede izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine, ne upošteva pa se pri odmeri pokojnine. Izjema bi bila le doba, krajša od 12 mesecev, za katero je v 23. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju izrecno določeno, da mora to zavarovalno dobo nosilec druge države pogodbenice, v konkretnem primeru bi bila to Slovenija, pri pridobitvi, ohranitvi ali ponovnem priznanju pravice do dajatve upoštevati pri izračunu tako, kot če bi bila dopolnjena po njegovih pravnih predpisih. Vendar v tožnikovem primeru ne gre za dobo krajšo od 12 mesecev, ampak za daljšo dobo. V tožnikovem primeru gre za situacijo, ko je izpolnil pogoje za priznanje pravice do samostojne pokojnine že s slovensko zavarovalno dobo in mu je bila skladno z 21. členom Sporazuma priznana pravica do pokojnine, upoštevaje le slovensko zavarovalno dobo.
Tožnica ima sistemski lupus eritematozus, pogosto febrilna stanja, da se pojavlja Sjogrenov sindrom in Raynaudov fenomen. Ima kronično neozdravljivo bolezen, terapevtsko obravnavano z različno medikamentozno terapijo, vključno z biološkimi zdravili, injiciranimi hospitalno v določenih časovnih obdobjih. Vendar pa objektivizirana medicinska dokumentacija po prepričljivem sodno izvedenskem mnenju izkazuje, da se je bolezen po medikamentozni terapiji umirila, da je v remisiji, da ni multiple skleroze ali nevrolupusa, da ni prizadetega centralnega živčnega sistema, ledvične prizadetosti v sklopu lupusa, niti napredujoče pljučne prizadetosti v sklopu avtoimunske bolezni. Ob takšnih ugotovitvah izvedencev medicinske stroke je mogoče zaključiti le, da pri tožnici ne gre za popolno izgubo delavne zmožnosti za organizirano pridobitno delo, temveč zmanjšano delavno zmožnost ob nadaljnjem obstoja preostale delovne zmožnosti z omejitvami, indiciranimi iz zdravstvenih razlogov.
Tožeča stranka zaradi neizpolnjevanja pogojev iz 52. člena ZPIZ-2 na strani umrlega zavarovanca ni upravičena do sorazmernega dela vdovske pokojnine, ne glede na zatrjevano nezmožnost za delo, svojo starost in socialne okoliščine. Pritožbene navedbe v smeri izkazanosti obstoja starostnega pogoja na strani tožeče stranke, slabih socialnih okoliščin in slabega zdravstvenega stanja ne morejo v ničemer vplivati na odločitev, ali je tožeča stranka upravičena do sorazmernega dela vdovske pokojnine in slednje je edino relevantno.
Odločba o ugotovitvi lastnosti zavarovanca izdana na podlagi 15. člena ZPIZ-2 je ugotovitvene narave. Deklaratorna odločba pa lahko učinkuje tudi za nazaj (ex tunc) od nastanka dejstva, ki je po zakonu pomembno za nastanek določenega pravnega stanja (statusa) ali pravnega razmerja.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pravilno štelo, da zamudna sodba in z njo priznano delovno razmerje predstavlja podlago za nastanek zavarovalnega razmerja v skladu s 74. členom ZMEPIZ-1.
I. kategorija invalidnosti - priznanje novih pravic
Pri tožniku do dokončnosti upravnega postopka ni izkazan zakonski dejanski stan iz prve alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Po navedeni določbi ZPIZ-2 je namreč v I. kategorijo invalidnosti mogoče razvrstiti le zavarovance, pri katerih je podana popolna izguba delazmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo ali opravljanje svojega poklica, pa nimajo več preostale delazmožnosti. Takšno dejansko stanje v obravnavanem primeru zagotovo ni podano.
ZPP člen 13, 206, 206/1, 206/1-1.. ZPIZ-2 člen 194.
preplačilo - predhodno vprašanje
Kadar je sodna odločba odvisna od predhodnega vprašanja o obstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja pa o njem še ni odločeno, lahko sodišče v skladu s 13. členom ZPP samo reši to vprašanje, če s posebnimi predpisi ni določeno drugače. Če sodišče vprašanja, ki je temeljno za razsojo konkretne zadeve ne reši samo, postopek v skladu s 1. točko 1. odstavka 206. člena ZPP prekine do pravnomočne razrešitve pravnega razmerja iz predhodnega vprašanja. Neuporaba navedenih določb ZPP v okoliščinah konkretnega primera predstavlja bistveno kršitev procesnega prava iz 1. odstavka 339. člena ZPP, saj vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Zaradi odprave upravnih odločb ter vrnitve v ponovno upravno odločanje je namreč odpadla podlaga v tem sodnem postopku presojanih posamičnih upravnih aktov o preplačilu in vračilu pokojninskih prejemkov.
Toženi zavod bo o spornem preplačilu in višini vračila pokojninske dajatve na temelju 194. člena ZPIZ-2 lahko zakonito odločal šele po izdaji novih posamičnih upravnih aktov o tožničini upravičenosti do starostne pokojnine in ustavitvi izplačevanja zaradi njene vključenosti v pokojninsko invalidsko zavarovanje pri tujem nosilcu zavarovanja v skladu z napotili in usmeritvami pritožbenega sodišča v drugi sodni odločbi.
Znižanje starostne meje je urejeno v določbi 28. člena zakona. Za odločitev so relevantne določbe 1. in 3. alineje prvega odstavka ter tretji, šesti in sedmi odstavek 28. člena ZPIZ-2. Torej določbe, ki določajo, zaradi katerih razlogov se lahko starostna meja zniža in sicer zaradi skrbi za vsakega rojena ali posvojenega otroka, za katerega je zavarovanec skrbel v prvem letu njegove starosti, ki ima državljanstvo Republike Slovenije se starostna meja zniža za šest mesecev za enega otroka in zaradi vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred dopolnjenim 18 letom starosti za ves čas trajanja obveznega zavarovanja do dopolnjenega 18 leta starosti (1. in 3. alineja prvega odstavka 28. člena ZPIZ-2) ter določbe, ki določajo način znižanja starostne meje zaradi skrbi za otroka (tretji odstavek), znižanje starostne meje zaradi vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred 18 letom starosti (šesti odstavek) ter znižanje starostne meje na obeh pravnih podlagah oziroma v kombinaciji obeh pravnih podlag (sedmi odstavek). V prvem odstavku 28. člena ZPIZ-2 je določeno, da se starostna meja določena v prehodnem obdobju (27. člen) lahko zniža po dveh podlagah. Torej tako zaradi skrbi za otroka, kot zaradi vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred dopolnjenim 18 letom starosti. Vendar glede na posamezne določbe 28. člena ZPIZ-2 starostnih mej v prehodnem obdobju ni mogoče zniževati po obeh pravnih podlagah hkrati. Tako tretji kot šesti odstavek urejata znižanje starostne meje v prehodnem obdobju le po eni podlagi, bodisi znižanje zaradi skrbi za otroka (tretji odstavek) ali znižanja starostne meje zaradi vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred dopolnjenim 18 letom starosti (šesti odstavek).
V sedmem odstavku 28. člena ZPIZ-2 pa je določena kombinacija znižanj starostnih mej in vrstni red zniževanj po posameznih pravnih podlagah. Vendar se znižanje starostne meje pri kombinacijah določenih v sedmem odstavku 28. člena ZPIZ-2 ne nanaša na prehodno obdobje (peti odstavek 27. člena), ampak na splošni pogoj starosti 60 let, določen v četrtem odstavku. To pomeni, da se starostna meja na dveh podlagah lahko zniža le od starostne meje 60 let.
V obravnavani zadevi ni izkazan nobeden od ničnostnih razlogov, določenih v ZUP-u. Upravno odločbo je namreč za nično mogoče izreči le, če je podan kateri od razlogov od 1. do 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP. V ZPIZ-2 ni uzakonjene nepravilnosti, zaradi katere bi po 6. točki 1. odstavka 279. člena ZUP-a bila upravna odločba po posebni zakonski določbi, nična.
ZPIZ-2 člen 13, 13/2, 15, 15/2, 16, 16/1, 12, 17, 18, 18/3, 19, 25, 159.. ZZ člen 1.
lastnost zavarovanca - poslovodna oseba
VDSS se je že v odločbi Psp 209/2019 opredelilo, da vključitev ustanoviteljev zavodov, ki so hkrati poslovodne osebe v obvezno zavarovanje, če še niso zavarovani na drugi podlagi, ni ustavno sporna, ne glede na to ali se pritožnik s tem strinja ali ne.
Iz ustaljene prakse VDSS izhaja, da je obvezno zavarovanje družbenika/ustanovitelja zavoda, ki je hkrati poslovodna oseba vezano izključno na pravni položaj in s tem na status, ne pa na obseg prihodkov niti na dohodek družbe. Obvezno zavarovanje na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 nastane ex lege z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje.
ZPIZ-2 člen , 19, 19/1, 30, 30/1, 37.. ZPIZ-1 člen 22, 49.
starostna pokojnina - nadomestilo za primer brezposelnosti
Le za čas, ko je bil tožnik upravičen do prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti, se to obdobje šteje v pokojninsko dobo in ta čas je bil tožniku tudi pravilno upoštevan. Ni pa pravne podlage, da bi se tožniku v pokojninsko dobo upoštevalo obdobje, ko je bil sicer prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, vendar ni bil prejemnik nadomestila za primer brezposelnosti.
ZPIZ-2 člen 194.. OZ člen 190.. URS člen 50, 50/2.
starostna pokojnina - vrnitev preplačila
Na podlagi pravnomočne odločitve o lastnosti zavarovanca in upravičenosti le do sorazmernega dela pokojnine, je odpadla pravna podlaga za izplačevanje starostne pokojnine v polnem znesku.
Pritožbeni očitek, da gre za neenakopravno obravnavo uživalcev pokojnine z drugimi, ki opravljajo določeno delo in zavarovanje za njih ni obvezno, tako ni utemeljen. Že Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 202/2017 z dne 6. 3. 2018 izpostavilo, da v okviru pravice do socialne varnosti Ustava RS v drugem odstavku 50. člena nalaga državi ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in skrb za njegovo delovanje. Zakonodajalec določa pogoje in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz tega zavarovanja, ima pa tudi dolžnost, da zakonodajo spreminja, če to narekujejo spremenjena družbena razmerja. Slednje pomeni, da zakonodajalec lahko enak pravni položaj pravnih subjektov v različnih zaporednih časovnih obdobjih uredi različno, kar samo po sebi ne pomeni kršitve 2. člena Ustave RS. V pokojninsko zavarovanje je vgrajeno načelo nezdružljivosti opravljanja kakršnega koli dela ali dejavnosti in hkratnega uživanja pravic iz tega zavarovanja. Z ZPIZ-2 je bila ukinjena možnost opravljanja dela oziroma dejavnosti v celoti in hkratnega uživanja polne pokojnine. Izjeme kombinacije dela oziroma opravljanja dejavnosti in prejemanja dela pokojnine ureja ZPIZ-2 za zavarovance, ki pričnejo opravljati delo oziroma dejavnost, ki je podlaga za obvezno zavarovanje iz 14., 15., 16. in 17. člena zakona, to je za vse tako imenovane aktivne statuse. Dvojni status je urejen preko pravice do delne pokojnine, ponovnega vstopa v zavarovanje in izplačevanje sorazmernega dela že priznane pokojnine ter izplačila 20 % starostne ali predčasne pokojnine.
zavarovalna doba - pokojninska doba - elementi delovnega razmerja
Neprijavljenost v zavarovanje tudi sicer samo po sebi ne izključuje morebitnih elementov delovnega razmerja. Vendar le elementi delovnega razmerja ne dokazujejo obstoja zavarovalne dobe, če ni bilo vključenosti v zavarovanje. Ne glede na določbo 6. člena ZPIZ-2, ki določa, da zavarovalno razmerje nastane ex lege z nastankom pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ni mogoče priznati zavarovalne dobe nekomu, ki sočasno ne bi imel vzpostavljene lastnosti zavarovanca. To jasno izhaja iz definicije iz 42. točke sedmega člena ZPIZ-2, v kateri je zavarovana doba opredeljena kot obdobje, ko je bil zavarovanec obvezno ali prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje, ter obdobja, za katera so bili plačani prispevki. To jasno izhaja iz 133. člena ZPIZ-2, po katerem se v zavarovalno dobo praviloma štejejo obdobja zavarovanja, če so bili plačani prispevki. Izjema so le primeri, določeni v 134. členu ZPIZ-2.
ZDSS-1 člen 34.. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 114, 118, 118/2.. ZUTD člen 65, 65/5.. ZPIZ-2 člen 7, 27, 27/4, 202, 202/2, 398.. ZPIZ-1 člen 28, 138, 201.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sodna razveza - denarno povračilo namesto reintegracije - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - starejši delavec - likvidacija - starostna pokojnina - pokojninska doba
Iz podatkov o trajanju in vrsti tožničine pokojninske dobe ne izhaja, da bi jo (delno) dokupila v smislu določb ZPIZ-2. To ne izhaja niti iz izpisa tožničine pokojninske dobe. Tožena stranka namreč dobo, ki se šteje s povečanjem, zmotno šteje kot dokupljeno dobo, ter je zato tudi ni upoštevala pri ugotavljanju pogojev iz 114. člena ZDR-1. Pokojninska doba brez dokupa, kot je bila definirana v 23. točki 7. člena ZPIZ-2, je obdobje vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter obdobje opravljanja kmetijske dejavnosti, vendar brez dokupa pokojninske dobe. Pokojninska doba je zavarovalna in posebna doba, glede na katero se ugotavljajo pogoji za pridobitev pravice do pokojnine in glede na katero se določi odstotek za odmero pokojnine (22. točka 7. člena ZPIZ-2).
Tožnica bi torej izpolnila pogoj 40 let pokojninske dobe 2. 4. 2020, kar je prej kot v petih letih v smislu določbe 114. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.
Ker niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja in tudi ne pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
invalidnost - vzrok invalidnosti - bolezen - izvedensko mnenje
Pri porazdelitvi vzroka invalidnosti gre za oceno, ki temelji na ugotovljenem zdravstvenem stanju in funkcionalnem statusu osebe, ki vedno predstavlja celoto, ne pa za natančen matematični izračun. Za slednjega ni niti podanih kriterijev, ki bi omogočali eksaktno preverljiv matematičen preračun. Zato nadaljnje podrobnejše razčlenjevanje v smeri katera posamična bolezen v točno kolikšnem odstotku vpliva na invalidnost, ne more prispevati k jasnosti in prepričljivosti izvedenskega mnenja. Vsak posameznik je svoja celota in ravno iz tega razloga je sodišče imenovalo izvedenski organ, kjer sta kot člana sodelovala izvedenca s področja tožnikovih težav.
ZPIZ-2 člen 15, 116, 406, 406/4.. ZPIZ-2B člen 37, 37/1.. ZPIZ-1 člen 18.
lastnost zavarovanca
Po 1. odstavku 37. člena ZPIZ-2B lahko z delom ali z dejavnostjo nadaljujejo uživalci pokojnin iz 4. odstavka 406. člena ZPIZ-2, če ponovno vstopijo v obvezno zavarovanje v skladu s spremenjenim 3. odstavkom 116. člena ZPIZ-2B za najmanj 2 uri dnevno ali 10 ur tedensko, oziroma po 15. členu ZPIZ-2 najmanj četrtino zavarovalnega časa. V kolikor uživalci pokojnin niso postopali po navedeni določbi ZPIZ-2B in se sami niso vključili v obvezno zavarovanje, je bil toženi zavod dolžan po uradni dolžnosti ugotoviti lastnost zavarovanca od 1. 1. 2016 dalje in od istega dne naprej dajatev izplačevati v sorazmerni višini. Po 1. alineji 3. odstavka 116. člena ZPIZ-2B se uživalcem starostne pokojnine, ki na območju RS kot zavarovanci po 15. členu ZPIZ-2 opravljajo dejavnost najmanj četrtino polnega zavarovalnega časa, izplačuje sorazmerni del pokojnine v višini 75 %. ZPIZ-2B je začel veljati s 1. 1. 2016, uživalci pokojnin so bili status zavarovanca dolžni uskladiti do 31. 1. 2016 in se posledično sorazmerni del pokojnine izplačuje od 1. 1. 2016 dalje.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 36, 36/3.. BBHSZ člen 36, 36/3.
starostna pokojnina - zavarovalna doba pri tujem nosilcu zavarovanja
Določilo tretjega odstavka 36. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo določa, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v sorazmernem delu v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju, z izjemo sporazumov sklenjenih med državami nastalimi na območju bivše SFRJ, ne preračunavajo po določbah tega Sporazuma. Kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje velja to tudi za t.i. samostojne pokojnine, priznane v istem obdobju na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah obeh pogodbenic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo. Ravno slednje pa je izkazano v predmetnem sporu, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker je tuji nosilec PIZ tožniku odmeril pokojnino na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju z Republiko Avstrijo, se že priznana pokojnina v skladu z določbo tretjega odstavka 36. člena Sporazuma ne preračuna na način, da bi bil tožnik upravičen do priznanja pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine tudi v Republiki Sloveniji, temveč slednja ostane obveznost nosilca PIZ v BIH, ki je tožniku priznal pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine z upoštevanjem tako avstrijske kot slovenske zavarovalne dobe.
DELOVNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - PREKRŠKI
VSL00035086
ZDR-1 člen 134, 134/2, 135, 217, 217/1, 217/1-27, 217/2, 217/4. ZPIZ-2 člen 134a, 134a/6, 134a/7. ZP-1 člen 62a, 62a/1, 62a/1-1, 62a/1-2, 65, 65/2, 65/3.
odločba o prekršku - opis prekrška - zakonski znaki prekrška - zahteva za sodno varstvo - pravna opredelitev prekrška - sprememba pravne kvalifikacije - pristojni prekrškovni organ - odprava odločbe o prekršku
Iz opisov prekrškov v izreku odločbe o prekršku izhajajo vsi zakonski znaki prekrška po prvem stavku šestega odstavka 134.a člena ZPIZ-2. Iz izreka odločbe o prekršku namreč ne izhaja le dejstvo, da pravna oseba (delodajalec) za zaposlenega delavca ni izplačala plače za posamezen mesec, temveč je v izreku navedeno še, da pravna oseba posledično (ker predhodno ni izplačala plače) za navedene mesece ni oddala REK-1 obrazca za zaposlenega delavca, kar je razvidno iz aplikacije e-davki na dan nadzora.
Ker delodajalec stori prekršek po prvem stavku šestega odstavka 134.a člena ZPIZ-2, če ni predložil obračuna davčnega odtegljaja, ker ni izplačal plače, je prekrškovni organ v odločbi o prekršku pravilno navedel, da sta storilca kršila drugi odstavek 134. člena ZDR-1.
Ob dopolnjenih 65 letih starosti, vendar le 10 letih, 4 mesecih in 26 dneh pokojninske dobe pri slovenskem nosilcu zavarovanja (pri nosilcu zavarovanja v BiH tožnica sploh nima pokojninske dobe), ni izpolnjeno nobeno od zakonskih dejanskih stanj iz 27. člena ZPIZ-2 za pravico do starostne pokojne.