delna invalidska pokojnina - III. kategorija invalidnosti - zavarovalna podlaga
V tem primeru, ko družba sploh ni poslovala (kot navaja tožnik gre za mrtvo firmo) niti ni prejemal nobenih dohodkov, niti ni bil vključen v organiziran delovni proces delodajalca, niso podani vsi elementi delovnega razmerja. Ker upoštevaje navedeno tudi ni izpolnjen pogoj določen v prvem odstavku 159. člena ZPIZ-1, tožnik ni upravičen do izplačevanja delne invalidske pokojnine.
Teorija navaja, da od januarja 2008 domnevni pooblaščenec za vročanje ne potrebuje več niti pisnega pooblastila stranke, zadošča njegova izjava (ustna in podpis vročilnice), da je pooblaščen, pri čemer vročevalec le preveri istovetnost te osebe. Vročanje (domnevnemu) pooblaščencu je poleg tega povsem neomejeno, saj ni vezano zgolj na družinske člane. Pri tem pa takšna pravila vročanja veljajo tudi za odločbe, sklepe in dokumente, za katere je mogoče v zakonitih rokih vložiti pravna sredstva. Smiselno enako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 78/2015 z dne 12. 4. 2017, da je bil glede na obrazložitev predloga spremembe ZUP-E, namen spremembe drugega odstavka 89. člena ZUP poenostavitev vročanja dokumentov pooblaščencem strank v upravnem postopku. Hkrati se je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v citirani sodbi postavilo na stališče, da se drugi odstavek 89. člena ZUP lahko ustavno skladno razlaga le, če se stranki (naslovniku) dovoli nasprotni dokaz, da pooblastila ni dala in dokazovanje, da je bila vročitev dejansko opravljena (98. člen ZUP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00041573
ZDSS-1 člen 69.. ZPP člen 199.
III. kategorija invalidnosti - stranska intervencija
Neutemeljen je pritožbeni ugovor stranskega intervenienta, da je sodišče v izreku izpodbijane sodbe prekoračilo tožbeni zahtevek, saj nobena stranka ni zahtevala, da mora delodajalec tožeči stranki zagotoviti ustrezno delo. Že na podlagi zakona obstoji obveznost delodajalca, da mora delovnemu invalidu ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi na ustrezno delovno mesto.
Določilo 69. člena ZDSS-1 določa vstop tretje osebe kot soudeleženca, kar dejansko velja po vsebini za določbe o stranskemu intervenientu v 199. členu ZPP. Takšen položaj pridobi tretja udeležena oseba zato, ker bi lahko ureditev spornega razmerja posegla v pravice ali na zakon oprte neposredne koristi tretje osebe. Pravni učinek sodbe se ne glede na dejstvo, ali to delodajalec želi ali ne, razširja tudi nanj.
Invalidnost je torej posledica sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem oziroma medicinsko rehabilitacijo. Pod svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Za ugotavljanje invalidnosti po 63. členu ZPIZ-2 je poleg definicije svojega poklica pomembna tudi preostala delovna zmožnost po 64. členu, ki se ugotavlja pri II. in III. kategoriji invalidnosti.
Napačna odločitev o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja za sporno leto sama po sebi ne pogojuje ugoditvene sodbe o vtoževani odškodnini, saj ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 196. člena ZPIZ-2 v zvezi s 131. členom OZ.
Za odškodninsko odgovornost toženega ZPIZ-a po 196. členu ZPIZ-25 bi po ustaljeni sodni praksi moralo biti ravnanje pri njem zaposlenih takšno, da bi iz njega izhajala namera izigravanja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo ravnanje mogoče šteti za samovoljno oz. arbitrarno bi moralo biti dovolj hudo in brez slehernih razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno v smislu civilnega delikta. V obravnavani zadevi takšno dejansko stanje ni izkazano. Napačna odločitev o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja sama po sebi ne pomeni protipravnega ravnanja po kriterijih civilnega delikta, niti je ni mogoče šteti za eklatanten primer zavestnega protipravnega ravnanja, kot zmotno meni pritožnica.
Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je podana v drugem odstavku 101. člena ZPIZ-2. Glede na ureditev, bi moralo pri tožeči stranki obstajati takšno (trajno) zdravstveno stanje, zaradi katerega, kljub osebnemu prizadevanju in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more opravljati večine v prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2 opredeljenih osnovnih življenjskih potreb.
invalidnost - delovni invalid III. kategorije invalidnosti - pravice iz naslova invalidnosti - opredelitev pojma svoj poklic
Sodišče prve stopnje je skladno s 63. členom ZPIZ-2 pravilno štelo, da se v tem primeru kot svoj poklic štejejo vsa dela, ki jih je tožnik opravljal kot nekvalificirani delavec in ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim. Tožnik je namreč na naroku izpovedal, da ima končano osnovno šolo in da je nazadnje delal kot voznik kombija na razvozu tiskovin, pred tem pa je bil 21 let zaposlen v lesni industriji kot delavec v proizvodnji. Kot je to določeno v tretjem odstavku 63. člena ZPIZ-2 se namreč kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni in kolektivnimi pogodbami.
V zvezi z odmero nadomestila za invalidnost je pravna podlaga podana v 85. členu ZPIZ-2. ZPIZ-1 za rešitev sporne zadeve ni relevanten, saj je bila tožnica šele s sodbo z dne 5. 7. 2017 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile s tem v zvezi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja za čas od 22. 4. 2015 dalje. Tožnici so bile tako pravice priznane po določbah ZPIZ-2, ne pa po določbah ZPIZ-1. Torej tudi o sami pravici do nadomestila za invalidnost je potrebno odločati po določbah ZPIZ‑2.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00041125
ZUP člen 49, 96, 279, 279/1, 279/1-6.. ZPIZ-2 člen 42.
ničnost upravne odločbe - vročanje
Razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP za izrek odločbe za nično ni podan, če določena nepravilnost v ZUP ali v drugem zakonu ni izrecno določena kot razlog za ničnost6. Ker kršitve, ki jih navaja tožnica niso niti v ZUP, niti v drugem materialnem zakonu določene kot razlog za ničnost, je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke utemeljeno zavrnilo.
I. kategorija invalidnosti - zaključeno zdravljenje
Za ugotovitev invalidnosti je bistveno, da je zdravljenje, oziroma medicinska rehabilitacija končana. Iz izvedenega postopka mora izhajati ugotovitev, da se spremembe v zdravstvenem stanju ne morejo več odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in gre torej za takšno dokončno stanje, pri katerem kljub zdravljenju ni mogoče pričakovati izboljšanja zdravstvenega stanja. Z ustreznimi diagnostičnimi postopki mora biti ugotovljeno, da je že na podlagi dosedanjega zdravljenja delovna zmožnost zmanjšana do take mere, da vpliva na zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma na poklicno napredovanje. Gre za strokovno medicinsko vprašanje povezano z uporabo definicije invalidnosti določene v 63. členu ZPIZ-2.
nadomestilo za invalidnost - prijava na zavodu za zaposlovanje - materialni prekluzivni rok
ZPIZ-2 v 88. členu določa, da lahko zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pravico do delnega nadomestila pridobi le, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja ali po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja, prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Opustitev prijave pri zavodu za zaposlovanje v predpisanem 30-dnevnem roku ima za posledico, da pravice ni mogoče priznati, saj gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katere ugasne tudi pravica.
Socialni spori so za reševanje še posebej občutljivi, saj se v njih odloča o najbolj občutljivih pravicah posameznika iz socialne varnosti. Gre za spore polne jurisdikcije in za nudenje sodnega varstva proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil, zato za socialni spor zadošča pravočasna vložitev tožbe zoper dokončni upravni akt in predložitev dokončnega akta, ki ga upravičenec v sodnem postopku izpodbija. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na 274. člen ZPP napačno zaključilo, da v konkretnem primeru niso izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o zadevi, ker tožeča stranka za vloženo tožbo ne izkazuje pravne koristi.
Pravno korist sodišče ugotavlja v skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP pri ugotovitveni tožbi. V konkretnem primeru pa gre za dajatveno tožbo, v okviru katere se tožeča stranka ne strinja z vsebino odločitve tožene stranke v dokončni odločbi, zato bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom v zvezi s prvim odstavkom 81. člena ZDSS-1 v okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe, ob izpolnjenosti drugih pogojev, v sporu odločiti meritorno.
izredno pravno sredstvo - neprava obnova postopka - sorazmerni del starostne pokojnine - pravnomočna sodba
Upoštevaje določbo 183. člena ZPIZ-2 je ob izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev mogoče poseči (spremeniti oziroma razveljaviti) le posamične upravne akte, ki jih je izdala tožena stranka. Nikakor pa ni mogoče z omenjeno določbo poseči v sodne odločbe. Tožnik je namreč imel pravico, da pred sodiščem uveljavlja morebitne nepravilnosti, ki so se zgodile v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja in uporabo materialnega prava, kar je s tožbo, ki jo je vložil v letu 2008, tudi izkoristil. Sodišče prve stopnje je tedaj izpeljalo obsežen dokazni postopek, med drugim je pridobilo tudi izvedensko mnenje sodne izvedenke finančne stroke. Kot je bilo že pojasnjeno je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in taka odločitev je bila potrjena tudi na pritožbenem sodišču. Gre za pravnomočno sodbo, zoper katero so možna le izredna pravna sredstva (tožnik je sicer vložil revizijo, ki pa je bila zavržena). S tem v zvezi so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da bi se zadeva morala ponovno odpreti in na podlagi 183. člen ZPIZ-2, obravnavati po vsebini.
III. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina
Ob pravilno ugotovljenem dejanskem je sodišče zaradi poslabšane III. kategorije invalidnosti, zavrnilni upravni odločbi kot nezakoniti utemeljeno odpravilo. Tožnici, še naprej invalidu III. kategorije zaradi posledic bolezni s časovno omejitvijo 4 ure dnevno in dodatnimi stvarnimi razbremenitvami za psihofizično nezahtevno delo, brez večje odgovornosti in vsiljenega tempa in ritma dela je v skladu z 81. členom ZPIZ-2 od 1. 5. 2018 dalje zakonito priznalo pravico do dela na drugem delu z omejitvami.
starostna pokojnina - prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje - pokojninska doba brez dokupa
Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v drugi zadevi je pokojninska doba brez dokupa bistveno strožji pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pod to dobo se po 1. 1. 2013 ne šteje noben dokup ali prostovoljna vključitev v zavarovanje.
odmera pokojnine - sprememba predpisa - pričakovane pravice
Z določbo 391. člena ZPIZ-2 je uzakonjeno načelo varstva pričakovanih pravic za tiste zavarovance, ki so pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine izpolnili že do 31. 12. 2012, to je do uveljavitve ZPIZ-2 (1. 1. 2013), zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine pa so vložili, ko je že veljal ZPIZ-2. Namen takšnega izračuna pokojninske osnove je bil prav v tem, da bi upokojenci, ki so do uveljavitve ZPIZ-2 že izpolnili pogoje za starostno pokojnino, pa še niso vložili zahteve, zaradi vpeljave sistema neto odmernih odstotkov v 37. členu ZPIZ-2, obdržali pokojnino najmanj v višini kot bi jim šla, če bi se upokojili leta 2012. Na ta način je zakonodajalec zagotovil primerljivost višine odmerjenih pravic po ZPIZ-1 in po tem zakonu, to je po ZPIZ-2 glede na to, da je novi zakon vpeljal nov način odmere pokojnin. Taka ureditev torej zagotavlja primerljivost višine pokojnine ob prehodu iz prejšnjega v nov sistem urejanja pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja.
Ne drži pavšalna pritožbena navedba, da pri oceni niso bile upoštevane vse tožnikove diagnoze, saj je sodni izvedenec svoje izvedensko mnenje podal na podlagi preučitve celotne medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu, pa tudi v zdravstvenem kartonu tožeče stranke ter po opravljenem osebnem pregledu tožeče stranke. V zdravstvenem kartonu tožeče stranke bi se morali nahajati vsi izvidi in biti razvidne vse diagnoze, kar pomeni, da je bil predmet ocene izvedovanja celotno zdravstveno stanje tožeče stranke.
Razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti narekuje ne samo potrebna časovna temveč tudi stvarna razbremenitev pri delu. Ocena fakultetne komisije, da tožnik več ni zmožen za delo „strokovni sodelavec za področje vzdrževanja in razvoja“ v polnem delovnem času, na katero je bila ocenjevana invalidnost v predsodnem postopku, temveč le še za „svoje sedanje delo“, ki je manj zahtevno in stresno, kot delo pred zadnjo oceno na IK, v skrajšanem delovnem času 6 ur, implicitno vključuje tudi potrebo po stvarni razbremenitvi na manj zahtevno in stresno dela. Sodišče prve stopnje je zato tožnika zakonito razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s časovno in stvarnima razbremenitvama, indiciranima iz zdravstvenih razlogov.
Bistveno pri presoji sporne zadeve je dejstvo, da je bilo v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe še v teku zdravljenje.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2, saj je invalidnost po določbah ZPIZ-2 podana šele potem, ko je končano zdravljenje oziroma ko so izvedeni ukrepi medicinske rehabilitacije. V predmetni zadevi pa je bila operacija palca na levi nogi opravljena tik pred izdajo izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, operacija palca na desni nogi pa že po izdaji izpodbijane dokončne odločbe. V času zdravljenja oziroma rehabilitacije pa ni mogoče predvideti, ali bodo po končanem zdravljenju potrebne omejitve pri delu. Izvedenka je tudi prepričljivo pojasnila, da glede drugih zdravstvenih težav ne gre za taka stanja, zaradi katerih bi bila pri tožnici podana invalidnost. Ključne so zdravstvene težave, ki so bile povezane z operacijo obeh palcev na nogah, kajti ravno te težave bistveno vplivajo na tožničino zdravstveno stanje, predvsem na težave s hrbtenico.