I. kategorija invalidnosti - datum nastanka invalidnosti - strokovno vprašanje - izvedensko mnenje
V skladu s 1. alinejo 2. odst. v zvezi s 1. odst. 63. člena ZPIZ-2 je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in več nima preostale delovne zmožnosti. Torej od trenutka popolne izgube zmožnosti za vsakršno organizirano pridobitno delo. Datum nastanka invalidnosti je eden od relevantnih pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, vključno s pravico do invalidske pokojnine. Razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti je mogoča, ko in kadar so objektivno izkazane takšne spremembe psiho somatskega zdravstvenega stanja, ki zavarovanca popolnoma onesposablja za organizirano pridobitno delo. Čeprav po definiciji invalidnost ni le medicinska temveč tudi pravna in sociološka kategorija, gre pri datumu nastanka za strokovno medicinsko vprašanje, ki ga sodišče v skladu s 243. členom ZPP razčiščuje s sodno medicinskim izvedenstvom.
Glede na to, da je bil tožnik že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in so mu bile tudi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, je odločilen odgovor na vprašanje, ali je prišlo pri tožniku do poslabšanja zdravstvenega stanja in če je, ali so s tem v zvezi izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.
Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v več zadevah, je potrebno v vsakem primeru posebej razčistiti, ali je zdravljenje oziroma ukrepi medicinske rehabilitacije zaključeno. Glede na stališče pritožbenega sodišča je tudi v primeru, če je z vidika medicinske stroke in doktrine pri pacientu indicirana nadaljnja diagnostična in terapevtska obravnava, pri ocenjevanju invalidnosti potrebno upoštevati dejanski zdravstveni status vsakokratnega življenjskega primera v povezavi z delom, svojim poklicem ali dejavnostjo iz tretjega ali četrtega odstavka 63. člena ZPIZ-2, na katera se ocenjuje invalidnost. To še zlasti, če po dolgotrajni odsotnosti z dela zaradi bolezni ni izboljšanja psihosomatskega funkcijskega statusa. Sicer pa invalidnost ni pogojena s trajno spremembo zdravstvenega stanja. Invalidnost je potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso dokončne, ker je še mogoče pričakovati izboljšanje. Zaradi opustitve pogoja "trajna sprememba zdravstvenega stanja" iz definicije invalidnosti, je za pričakovana izboljšanja zdravstvenega stanja v 94. členu ZPIZ-2 predpisan kontrolni pregled.
Višina sorazmernega dela vdovske pokojnine je odvisna od višine v pokojninsko osnovo vštevnih plač ter pri slovenskem nosilcu zavarovanja dopolnjene pokojninske dobe, zato ni mogoče uspešno zatrjevati, da je priznana pokojnina prenizka.
DELOVNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00043016
ZZRZI člen 40.. ZDSS-1 člen 73.
delovni invalid - stranski intervenient - krajši delovni čas
Po oceni pritožbenega sodišča s tem, ko je sodišče v IV. točki izreka izpodbijane sodbe stranskemu intervenientu kot tožnikovemu delodajalcu naložilo obveznost zagotovitve pravice do dela s krajšim delovnim časom na drugem delu s stvarnimi razbremenitvami, ni prisodilo nekaj drugega (aliud) ali več (plus), kot je zahtevala tožeča stranka. Tožeča stranka je delovni invalid. Zakon delodajalcu nalaga obveznost delovnemu invalidu zagotoviti delo, kar pomeni, da gre za zakonsko dolžnost. Delodajalec mora delovnemu invalidu ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, na katerem morajo biti upoštevane vse omejitve, ki so bile delavcu zaradi zdravstvenih razlogov v invalidskem postopku priznane.
Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča glede na medicinsko dokumentacijo in podano mnenje ni prišlo pri tožniku do takšnega poslabšanja, da bi bil popolnoma nezmožen za delo.
Nobenega od navedenih pogojev pa tožnica ob prenehanju otrokovega šolanja, ne izpolnjuje za priznanje pravice do vdovske pokojnine niti do t. i. čakanja. Tožnica ob moževi smrti ni bila stara 55 let in 6 mesecev, niti 50 let in 6 mesecev, da bi vdovsko pokojnino pridobila pri starosti 55 let in 6 mesecev. Tožnica je bila do vdovske pokojnine upravičena na podlagi prvega odstavka 53. člena ZPIZ-2, ker ji je po moževi smrti ostal otrok, ki je imel pravico do družinske pokojnine po očetu, vdova pa je imela do njega dolžnost preživljanja. Tožnica rojena 6. 12. 1972 je bila ob moževi smrti 7. 9. 2014 stara 41 let. Pravica do vdovske pokojnine pa ji je prenehala z zaključkom šolanja sina B.B. dne 15. 12. 2017, ko je dopolnila starost 45 let.
Zlorabo pravic v smislu 11. člena ZPP predstavlja pravni standard, kateremu mora sodišče glede na konkreten primer in glede na konkretne družbene razmere določiti njegovo vsebino. V primeru ko sodišče ugotovi okoliščine, na podlagi katerih oceni, da stranka zlorablja procesno pravico, s sklepom izreče denarno kazen.
Postopek za uveljavljanje pravice iz obveznega zavarovanja, kamor sodi tudi pravica do starostne pokojnine, se skladno z določbo 178. člena ZPIZ-2 začne na zahtevo zavarovanca in je uveden, ko zavod prejme zahtevo za uveljavljanje pravice. Za priznanje pravice do starostne pokojnine je pomembno, da zavarovanec izpolnjuje pogoje starosti in pokojninske dobe, datum pričetka izplačevanja pokojnine pa je odvisen od tega, ali je ob uveljavitvi pokojnine zavarovanec zavarovan ali ne. V primeru, da bi bil tožnik ob uveljavitvi pravice do starostne pokojnine zavarovan, bi se mu pokojnina izplačevala od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Ker pa tožnik ob uveljavitvi pravice do pokojnine ni bil zavarovan, se mu je pokojnina pravilno pričela izplačevati od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj, to je od 1. 4. 2018 dalje, ne glede na to, če je pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine izpolnil že prej.
Tožnica niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ne navaja konkretnih pripomb na podatke, ki jih je pri odločanju uporabila tožena stranka. Tožnica je tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tudi pred pritožbenim sodiščem izpostavljala zgolj svoje nestrinjanje z višino priznane starostne pokojnine. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jim pritrjuje pritožbeno sodišče, je tožena stranka pri odmeri pravilno upoštevala materialne določbe, ki se nanašajo na samo odmero pokojnine.
Za potrebe tega spora pritožbeno sodišče ne more slediti očitku pritožnika o delodajalčevem nespoštovanju priznanih stvarnih razbremenitev. Za delodajalca je namreč določena (načelna) obveznost delovnemu invalidu zagotoviti ustrezno delo, skladno z dokončno odločbo izdano v invalidskem postopku. Ker so invalidi varovana kategorija, samo zaradi svoje invalidnosti, dela ne morejo izgubiti. Če delodajalec ustreznega dela nima, mora delavca razporediti na čakanje na delo, dokler mu ne zagotovi ustreznega dela oziroma mu ob zakonskih pogojih odpove pogodbo o zaposlitvi.
delna invalidska pokojnina - III. kategorija invalidnosti - zavarovalna podlaga
V tem primeru, ko družba sploh ni poslovala (kot navaja tožnik gre za mrtvo firmo) niti ni prejemal nobenih dohodkov, niti ni bil vključen v organiziran delovni proces delodajalca, niso podani vsi elementi delovnega razmerja. Ker upoštevaje navedeno tudi ni izpolnjen pogoj določen v prvem odstavku 159. člena ZPIZ-1, tožnik ni upravičen do izplačevanja delne invalidske pokojnine.
Teorija navaja, da od januarja 2008 domnevni pooblaščenec za vročanje ne potrebuje več niti pisnega pooblastila stranke, zadošča njegova izjava (ustna in podpis vročilnice), da je pooblaščen, pri čemer vročevalec le preveri istovetnost te osebe. Vročanje (domnevnemu) pooblaščencu je poleg tega povsem neomejeno, saj ni vezano zgolj na družinske člane. Pri tem pa takšna pravila vročanja veljajo tudi za odločbe, sklepe in dokumente, za katere je mogoče v zakonitih rokih vložiti pravna sredstva. Smiselno enako izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 78/2015 z dne 12. 4. 2017, da je bil glede na obrazložitev predloga spremembe ZUP-E, namen spremembe drugega odstavka 89. člena ZUP poenostavitev vročanja dokumentov pooblaščencem strank v upravnem postopku. Hkrati se je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v citirani sodbi postavilo na stališče, da se drugi odstavek 89. člena ZUP lahko ustavno skladno razlaga le, če se stranki (naslovniku) dovoli nasprotni dokaz, da pooblastila ni dala in dokazovanje, da je bila vročitev dejansko opravljena (98. člen ZUP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00041573
ZDSS-1 člen 69.. ZPP člen 199.
III. kategorija invalidnosti - stranska intervencija
Neutemeljen je pritožbeni ugovor stranskega intervenienta, da je sodišče v izreku izpodbijane sodbe prekoračilo tožbeni zahtevek, saj nobena stranka ni zahtevala, da mora delodajalec tožeči stranki zagotoviti ustrezno delo. Že na podlagi zakona obstoji obveznost delodajalca, da mora delovnemu invalidu ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi na ustrezno delovno mesto.
Določilo 69. člena ZDSS-1 določa vstop tretje osebe kot soudeleženca, kar dejansko velja po vsebini za določbe o stranskemu intervenientu v 199. členu ZPP. Takšen položaj pridobi tretja udeležena oseba zato, ker bi lahko ureditev spornega razmerja posegla v pravice ali na zakon oprte neposredne koristi tretje osebe. Pravni učinek sodbe se ne glede na dejstvo, ali to delodajalec želi ali ne, razširja tudi nanj.
Invalidnost je torej posledica sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem oziroma medicinsko rehabilitacijo. Pod svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje. Za ugotavljanje invalidnosti po 63. členu ZPIZ-2 je poleg definicije svojega poklica pomembna tudi preostala delovna zmožnost po 64. členu, ki se ugotavlja pri II. in III. kategoriji invalidnosti.
Napačna odločitev o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja za sporno leto sama po sebi ne pogojuje ugoditvene sodbe o vtoževani odškodnini, saj ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 196. člena ZPIZ-2 v zvezi s 131. členom OZ.
Za odškodninsko odgovornost toženega ZPIZ-a po 196. členu ZPIZ-25 bi po ustaljeni sodni praksi moralo biti ravnanje pri njem zaposlenih takšno, da bi iz njega izhajala namera izigravanja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo ravnanje mogoče šteti za samovoljno oz. arbitrarno bi moralo biti dovolj hudo in brez slehernih razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno v smislu civilnega delikta. V obravnavani zadevi takšno dejansko stanje ni izkazano. Napačna odločitev o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja sama po sebi ne pomeni protipravnega ravnanja po kriterijih civilnega delikta, niti je ni mogoče šteti za eklatanten primer zavestnega protipravnega ravnanja, kot zmotno meni pritožnica.
Pravna podlaga za rešitev sporne zadeve je podana v drugem odstavku 101. člena ZPIZ-2. Glede na ureditev, bi moralo pri tožeči stranki obstajati takšno (trajno) zdravstveno stanje, zaradi katerega, kljub osebnemu prizadevanju in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more opravljati večine v prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2 opredeljenih osnovnih življenjskih potreb.
invalidnost - delovni invalid III. kategorije invalidnosti - pravice iz naslova invalidnosti - opredelitev pojma svoj poklic
Sodišče prve stopnje je skladno s 63. členom ZPIZ-2 pravilno štelo, da se v tem primeru kot svoj poklic štejejo vsa dela, ki jih je tožnik opravljal kot nekvalificirani delavec in ki ustrezajo njegovim telesnim in duševnim zmožnostim. Tožnik je namreč na naroku izpovedal, da ima končano osnovno šolo in da je nazadnje delal kot voznik kombija na razvozu tiskovin, pred tem pa je bil 21 let zaposlen v lesni industriji kot delavec v proizvodnji. Kot je to določeno v tretjem odstavku 63. člena ZPIZ-2 se namreč kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni in kolektivnimi pogodbami.
V zvezi z odmero nadomestila za invalidnost je pravna podlaga podana v 85. členu ZPIZ-2. ZPIZ-1 za rešitev sporne zadeve ni relevanten, saj je bila tožnica šele s sodbo z dne 5. 7. 2017 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti in so ji bile s tem v zvezi priznane pravice iz invalidskega zavarovanja za čas od 22. 4. 2015 dalje. Tožnici so bile tako pravice priznane po določbah ZPIZ-2, ne pa po določbah ZPIZ-1. Torej tudi o sami pravici do nadomestila za invalidnost je potrebno odločati po določbah ZPIZ‑2.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00041125
ZUP člen 49, 96, 279, 279/1, 279/1-6.. ZPIZ-2 člen 42.
ničnost upravne odločbe - vročanje
Razlog iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP za izrek odločbe za nično ni podan, če določena nepravilnost v ZUP ali v drugem zakonu ni izrecno določena kot razlog za ničnost6. Ker kršitve, ki jih navaja tožnica niso niti v ZUP, niti v drugem materialnem zakonu določene kot razlog za ničnost, je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke utemeljeno zavrnilo.