URS člen 2, 22, 23, 33, 50, 74, 156.. ZPIZ-2 člen 6, 16, 16/1, 22.. ZPP člen 8, 212.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.. ZMEPIZ-1 člen 81.
izvzem iz obveznega zavarovanja - ustanovitelj družbe - poslovodna oseba - lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva in poslovodenja zasebne družbe
Sodišče prve stopnje je enako kot pred njim toženi zavod, pravilno uporabilo relevantne določbe ZPIZ-2 in ZMEPIZ-1. Po 81. členu ZMEPIZ-1 se po uradni dolžnosti uvede postopek za ugotavljanje lastnosti zavarovanca v primerih, določenih v 80. členu, če je vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje, pa ni bila vložena prijava v zavarovanje. To velja tudi za zavarovance iz 1. odstavka 16. člena ZPIZ-2, po katerem so obvezno zavarovani družbeniki gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi RS in so poslovodne osebe, če niso zavarovani na drugi podlagi. Sicer pa zavarovalno razmerje nastane ex lege z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje (6. člen ZPIZ-2) in za zavarovance iz 16. člena ZPIZ-2 traja od dneva vpisa v poslovni register družbenika in poslovodne osebe do dneva izbrisa iz registra (22. člen ZPIZ-2).
Kogentnih določb ZPIZ-2 ni mogoče uporabljati drugače kot glasijo. Za izvzem iz zavarovanja iz zdravstvenih razlogov ni zakonske podlage. Pritožbeno stališče o ustvarjanju fikcije prihodkov, ko iz upravičenih razlogov niso bili doseženi, je zmotno in pravno popolnoma irelevantno. Kot je v domeni družbenika in poslovodje gospodarske družbe, da se vpiše v poslovni register, velja enako za izbris iz registra, v kolikor iz zdravstvenih razlogov ni zmožen za poslovodenje. Le na takšen način se je mogoče izogniti obveznemu pokojninskemu in invalidskemu zavarovanju, ki nastane z vpisom in preneha z izbrisom iz registra. V socialnem sporu o lastnosti zavarovanca ni mogoče doseči drugačne obravnave od predpisane. Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje oseb iz 16. člena ZPIZ-2 ni vezano na prihodke ali dobiček gospodarskih družb, temveč izključno na status družbeništva ali poslovodenja družbe. Zavarovanje temelji na statusni podlagi in izvzem iz zavarovanja, ki bi bil vezan na prihodek ali dobiček ni mogoč.
Ker je v zadevi sporno, ali je pri tožniku podana najmanj 60 % telesna okvara, je sodišče prve stopnje s tem v zvezi pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje z dne 7. 12. 2020. Iz mnenja izhaja, da gre pri tožniku za prisotnost ortopedskih sklepnih vsadkov ter za okvaro ishiadičnega živca. Komisija, v kateri sta sodelovala specialistka medicine dela in specialist ortoped, ugotavlja, da pri tožniku do izdaje dokončne odločbe z dne 9. 7. 2019 ni bilo mogoče ugotoviti telesne okvare po nobeni točki veljavnega seznama TO.
ugotavljanje invalidnosti - vzrok invalidnosti - izvedensko mnenje - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - dvom v pravilnost in popolnost mnenja
Niti iz pisnega niti ustnega sodnega izvedovanja ni določno razvidno, zakaj ob diagnosticirani bipolarno afektivni motnji razpoloženja in ortopedskih težavah, predstavlja po oceni sodnega izvedenca trajna osebnostna spremenjenost po katastrofični izkušnji izključni vzrok za tožnikovo (novo) invalidnost. Sodišču bi se zaradi nezadostne opredelitve sodnega izvedenca na strokovne pripombe tožene stranke,moral poroditi utemeljen dvom o pravilnosti izvedenskega mnenja glede vzroka nove invalidnosti III. kategorije. Ker je v obravnavani zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 355. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V okoliščinah obravnavanega primera ni bilo dejanske podlage za uporabo 3. odstavka 81. člena ZDSS-1, kot pravilno poudarja toženi zavod. Tožnica z dokončno odločbo z dne 1. 8. 2019, zoper katero je dopustno sodno varstvo, v predsodnem postopku sploh ni pridobila pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodno izvedensko mnenje zoper katero ni bilo pripomb, dejansko kaže na nepravilnost in nezakonitost tudi prvostopenjske odločbe, zaradi česar bi bilo potrebno postopati po 2. odstavku 81. člena ZDSS-1, tožnico razvrstiti v ustrezno kategorijo invalidnosti ter na podlagi relevantnih določb ZPIZ-2 priznati ustrezne pravice iz invalidskega zavarovanja.
ZPIZ-2 člen 111, 111/1, 133, 133/1, 133/2, 140, 140/2.. ZPP člen 224.
začetek izplačevanja pokojnine - invalidska pokojnina - I. kategorija invalidnosti - poslovodna oseba - direktor
Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi se mu morala invalidska pokojnina izplačevati od 7. 2. 2014, to je od dneva, ko je bil s sodbo z dne 21. 9. 2016 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti in mu je bila od tega dne dalje priznana pravica do invalidske pokojnine. Iz potrdila o odjavi iz obveznega zavarovanja z dne 18. 1. 2017 izhaja, da je tožniku zavarovanje prenehalo 23. 6. 2016 na podlagi dokončne odločbe toženca z dne 25. 11. 2016 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 15. 7. 2016. Od dneva, ko je tožniku prenehalo zavarovanje iz naslova družbeništva zasebne družbe B. d. o. o. - v likvidaciji, v kateri je bil hkrati tožnik poslovodna oseba, je tožnik upravičen tudi do izplačevanja invalidske pokojnine (prvi odstavek 111. člena ZPIZ-2).
pravica do sorazmernega dela pokojnine - pokojninska doba - (ne)izpolnjevanje pogojev
Ob upoštevanju zavarovalnih dob dopolnjenih v Srbiji 7 let 4 mesece in 8 dni, v BIH 6 let, 1 mesec in 7 dni ter v Sloveniji 1 leto in 5 mesecev je tožnik do 30. 6. 2018 dopolnil skupaj 14 let 10 mesecev in 15 dni zavarovalne dobe. Tožnik pogojev določenih v 27. členu ZPIZ-2 na podlagi skupne zavarovalne dobe v trajanju 14 let, 10 mesecev in 15 dni, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne izpolnjuje, saj skupne zavarovalne dobe v trajanju 15 let ni dopolnil. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje tožnik ni dokazal, da ima dopolnjenih 15 let in 13 dni pokojninske dobe, kot je zatrjeval.
ZPIZ-2 člen 41, 41-1, 82, 82/1, 82/2, 86.. ZPP člen 287.
invalidnost - poslabšanje zdravstvenega stanja - izvedensko mnenje - III. kategorija invalidnosti
Pri tožniku ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi vplivalo na njegovo invalidnost v smeri, da bi prišlo do izgube delazmožnosti (I. kategorija invalidnosti) oziroma da bi v okviru III. kategorije invalidnosti bilo potrebno priznati še časovno razbremenitev.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00046777
ZPIZ-2 člen 191, 191/1. OZ člen 352, 352/1.
povrnitev nadomestila za primer invalidnosti - zastaranje odškodninske terjatve - začetek teka zastaralnega roka - sukcesivno nastajajoča škoda
Odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Sodna praksa je tudi za terjatve za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode, tj. škode, ki kontinuirano in sproti nastaja v daljšem časovnem obdobju in jo je mogoče pričakovati tudi v bodoče, kakršna je konkretna, izoblikovala enotna pravila v zvezi z zastaranjem. In sicer začne tudi zastaranje za povrnitev takšne premoženjske škode teči, ko oškodovanec izve za takšno škodo in jo lahko uveljavlja. Pravočasno sodno uveljavljanje povračila prve tovrstne škode pa je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih tovrstnih škod.
Dokazno pravilo o resničnosti tega, kar potrjuje javna listina, ni absolutno in sodišče zavezuje le, če ga nasprotna stranka dokazno ne izpodbija. V tem primeru mora sodišče ne glede na svoje prepričanje vzeti vsebino javne listine za resnično. Če pa nasprotno stranka dokazno informacijo javne listine izpodbija, mora sodišče prosto oceniti izvedene dokaze, pri čemer mora oponent doseči višji dokazni standard. Slednje v predmetni zadevi ni podano. Izkazano dejansko stanje v predmetni zadevi potrjuje, da upravni organ ni imel osnove presojati pravilnosti izdanega potrdila, saj tožena stranka v predsodnem postopku temu ni ugovarjala.
Osebe, ki so izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih veljavnih do uveljavitve zakona, vendar še niso vložile zahteve za pravico po ZPIZ-1, lahko pravico po ZPIZ-1 sicer uveljavijo tudi po 1. 1. 2013, vendar slednje ne velja za pravico do delne pokojnine, na kar je opozorilo že VDSS v sodbi Psp 163/2018. Delna pokojnina, opredeljena v 4. točki 7. člena ZPIZ-2, je definirana kot del starostne ali predčasne pokojnine, ki se izplačuje zavarovancu, ki ostane v zavarovanju v višini sorazmerja s skrajšanjem ur opravljenega dela. Glede na ureditev, pridobitev in uživanje delne pokojnine po 40. členu ZPIZ-2 je povsem pravilno, da se lahko v skladu s četrtim odstavkom 391. člena ZPIZ-2 ta pokojnina odmeri izključno po določbah ZPIZ-2. Četudi so izpolnjeni pogoji za starostno pokojnino po ZPIZ-1, uveljavljeno do 31. 12. 2012, je mogoče delno pokojnino po 1. 1. 2013 odmeriti izključno po določbah ZPIZ-2.
ZPIZ-1 člen 8, 39, 39/4, 41, 41/2, 41/3, 42, 72, 72/1, 72/2, 75, 76, 203, 407.. Temeljni zakon o delovnih razmerjih (prečiščeno besedilo) (1970) člen 45, 45/2.. ZMEPIZ člen 87.. ZPP člen 224, 224/4, 337.. ZDSS-1 člen 81, 81/3.
invalidska pokojnina - odmera invalidske pokojnine - pokojninska osnova - plačilo za delo preko polnega delovnega časa - posebni delovni pogoj - regres za letni dopust
Regres za letni dopust ne predstavlja plače niti nadomestila plače. Zato je logična posledica, da se regres ne všteva v pokojninsko osnovo, dodatno pa je to tudi izrecno v 42. členu ZPIZ-1 določeno in je regres za letni dopust naveden kot prejemek, ki se ne všteva v pokojninsko osnovo.
Toženec je invalidsko pokojnino pravilno odmeril v skladu z določbo 75. in 76. člena ZPIZ-1 ob upoštevanju 31 let, 9 mesecev in 26 dni delovne dobe ter še 9 let in 7 mesecev prištete dobe oziroma skupaj 41 let, 4 mesece in 26 dni pokojninske dobe v višini 80 % pokojninske osnove. Kljub nižji pokojninski osnovi ugotovljeni v sodnem postopku sodišče prve stopnje pravilno v skladu s tretjim odstavkom 81. člena ZDSS-1 ni poseglo v pridobljene pravice in tožnici ni zmanjšalo že priznane invalidske pokojnine.
ZDSS-1 člen 69, 82.. ZPIZ-2 člen 7, 7-23, 27, 27/4, 29, 29/1, 29/2, 109, 109/1, 178.. ZUP člen 220.. URS člen 14, 50.
pravica do starostne pokojnine - predčasna pokojnina - izpolnjevanje pogojev
Tožnik, rojen 6. 6. 1958 je ob vložitvi zahteve 8. 10. 2018 dopolnil 60 let in 4 mesece starosti ter 40 let pokojninske dobe, od tega 38 let 1 mesec in 29 dni brez dokupa ter 1 let 10 mesecev in 1 dan dokupljene dobe od 30. 9. 2013 do 31. 7. 2015. Ker je bil v evidenci Zavoda RS za zaposlovanje prijavljen do 1. 11. 2018 mu je bila predčasna pokojnina zakonito priznana od 2. 11. 2018 dalje v višini 415,03 EUR mesečno. Izpolnil je zakonski dejanski stan iz 1. odstavka 29. člena ZPIZ-2, po katerem zavarovanec pridobi pravico do predčasne pokojnine pri starosti 60 let, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe. 2. odstavek 29. člena ZPIZ-2, ki je od leta 2013 zviševal starost za predčasno pokojnino, in sicer v letu 2017 na 59 let in 8 mesecev za moške, v obravnavani zadevi ni uporabljiv, saj je tožnik koncem tega leta dopolnil 59 let 6 mesecev in 25 dni starosti.
ugotavljanje invalidnosti - izvedensko mnenje - zmanjšana zmožnost za delo
Tožničine trenutne zdravstvene težave narekujejo časovno razbremenitev, tako da dela po 6 ur dnevno. Nikakor pa objektivne zdravstvene težave ne narekujejo časovne razbremenitve v smeri, kot se zavzema tožnica, torej da bi delala le po 4 ure dnevno. Glede na navedeno ni utemeljenih razlogov za dodatne razbremenitve v smeri kot se zavzema tožnica in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
Odločb toženca iz predhodnih upravnih postopkov ni mogoče ponovno presojati zaradi pravnomočnosti kot ustavne pravne kategorije. Tožeča stranka bi le z obnovo kot izrednim pravnim sredstvom lahko posegla v pravnomočno urejena upravna razmerja. Skladno z določili 260. člena ZUP pa je sodišče pravilno ugotovilo, da zatrjevani obnovitveni razlog (poslabšanje zdravstvenega stanja) ne predstavlja dejstva, ki bi obstajalo že v času izdaje odločbe z dne 23. 11. 2007, ko je toženec zaradi neizpolnjevanja starostnega pogoja po 72. členu ZPIZ-92 zavrnil tožničino zahtevo z dne 1. 8. 2007 za priznanje pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine. Iz tožničine trditvene podlage ni razvidna zatrjevana popolna nezmožnost za delo, ki bi nastala pred moževo smrtjo oziroma v enem letu po njej, kar bi imelo lahko določeno pravno težo. Tudi pravna narava novih izvidov, ki izkazujejo poslabšanje zdravstvenega stanja po pravilni oceni prvostopnega sodišča ne ustrezajo novim dokazom, skladno s 1. točko 260. člena ZUP.1
invalidska pokojnina - odmera - meddržavni sporazum
Tožena strankaje pravilno upoštevala tako pokojninsko dobo dopolnjeno v Republiki Sloveniji kot tudi pokojninsko dobo, dopolnjeno v Republiki Severna Makedonija in tudi prišteto pokojninsko dobo.
Glede upoštevanja dobe, dopolnjene v Republiki Hrvaški pa je sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, da bi bil v primeru upoštevanja navedene dobe tožniku odmerjen sorazmerni del invalidske pokojnine, ki pa bi bil za tožnika manj ugoden od invalidske pokojnine, kot je odmerjena z izpodbijano odločbo.
Sicer je imelo sodišče prve stopnje v sodno izvedenskem mnenju prof. dr. B.B. in njegovi ustni izpovedi na obravnavi 9. 10. 2020 dovolj prepričljive in objektivizirane strokovno medicinske podlage za zaključek, da je bila pri tožnici do izdaje dokončne odločbe dne 7. 6. 2019 podana le zmanjšana delovna zmožnost s potrebnimi stvarnimi in časovno razbremenitvijo 4 ure dnevno. Za svoje delo kuharice v gostinskem obratu od 19. 10. 2018 dalje zagotovo več ni bila zmožna. Na podlagi izvida osebnega pregleda dne 16. 9. 2020 in pravno upoštevne listinske medicinske dokumentacije, sodni izvedenec v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj logično prepričljivo ocenjuje, da je do 7. 6. 2019 bilo mogoče tožnico razvrstiti le v III. in ne v I. kategorijo invalidnosti. Kasnejše spremembe zdravstvenega stanja v zvezi z operacijama na hrbtenici in srcu za presojo zadeve niso upoštevne.
ZPIZ-2 člen 60, 60/1, 60/1-2.. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37, 37/1, 37/3.
vdovska pokojnina - mednarodni sporazum o socialnem zavarovanju - pokojninska doba - vdova
Ne glede na to, da se je tožničinemu možu (še naprej) izplačevala starostna pokojnina, priznana z odločbo z dne 30. 8. 1994, ta pokojnina, pa čeprav je bil do nje upravičen tudi na dan smrti, ne more predstavljati osnove za odmero tožničine vdovske pokojnine. Pokojnina, ki se je pokojnemu tožničinemu možu še naprej izplačevala, je bila odmerjena pred uveljavitvijo sporazuma na podlagi določb ZPIZ/92 z upoštevanjem skupne pokojninske dobe dopolnjene v BiH in Sloveniji in se je pokojnemu tožničinemu možu le izplačevala, ker ima sporazum vgrajeno načelo varstva pridobljenih pravic. Bistvo v tej zadevi je, da je bila pokojnemu tožničinemu možu starostna pokojnina po sporazumu odmerjena z odločbo z dne 29. 10. 2013.
Glede na navedeno je sodišče prve stopnje in pred tem toženec, tožnici skladno z 2. alinejo prvega odstavka 60. člena ZPIZ-2 odmerilo vdovsko pokojnino in jo upoštevalo kot osnovo pokojnino, ki je bila pokojnemu B.B. odmerjena na podlagi slovenske dobe po sporazumu z odločbo z dne 29. 10. 2013.
vdovska pokojnina - sorazmerni del vdovske pokojnine - pogoji na strani umrlega zavarovanca - neizpolnjevanje pogojev
Skupna pokojninska doba na strani umrlega zavarovanca nesporno znaša 10 let 7 mesecev in 23 dni.1 Pravilna je ugotovitev sodišča, da umrli zavarovanec ob dejstvu, da ni bil uživalec predčasne starostne ali invalidske pokojnine iz obveznega zavarovanja, niti ni bil uživalec pravic na podlagi invalidnosti iz obveznega zavarovanja, zaradi neizpolnitve pogojev iz 27. člena ZPIZ-2 ni izpolnjeval niti pogojev za pridobitev pravice do starostne, predčasne ali invalidske pokojnine.
Na tej podlagi so tako nerelevantna vsa nadaljnja presojanja o izpolnjenosti pogojev na strani tožeče stranke, saj morajo biti primarno izpolnjeni pogoji na strani umrlega zavarovanca.
ZPIZ-2 člen 29, 29/1.. ZKP člen 546.. URS člen 30.
predčasna pokojnina - zavarovalna doba - kazen zapora
Bistvo določbe 546. člena ZKP je vzpostavitev pravnega stanja, ki bi ga le ta uživala, če kazni zapora ne bi bilo in bi bila lahko v tem času zaposlena ali samozaposlena oziroma bi bila delovno aktivna. Tudi Ustavno sodišče RS je večkrat poudarilo, da odškodnine za izgubo delovne dobe ni mogoče dati drugače kot na način, da se vzpostavi delovna doba, ki bi jo oškodovanec v času odvzema prostosti zaradi neupravičene obsodbe pridobil. Slednje je mogoče realizirati le tako, da se delovna doba prizna v ustrezni dolžini in da se vplačajo tudi ustrezni denarni zneski za pokojninsko zavarovanje oškodovanca.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da v kolikor bi zakonodajalec želel s sprejemom ZPIZ-2, dobo priznano po ZKP obravnavati kot pokojninsko dobo brez dokupa, bi to izrecno določil. Pravilno je zatrjevanje tožeče stranke, da se določilo 546. člena ZKP kot specialni predpis uporablja neposredno. Ne glede na siceršnjo vsebino področne zakonodaje za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, mora biti glede na namen določila 546. člena ZKP, le-to upoštevano neposredno, če bo za določeno osebo izpolnjen pravni dejanski stan, kot ga ta člen določa.
poslabšanje zdravstvenega stanja - ugotavljanje invalidnosti - izvedensko mnenje
Upoštevaje, da pri tožniku ni prišlo do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja glede na predhodno odločbo, torej niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.