ZPP člen 154, 154/1, 155.. ZOdv člen 17, 17/5.. URS člen 74, 74/1.. ZBPP člen 44.
brezplačna pravna pomoč - povračilo stroškov - nagrada in stroški odvetnika
Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožnici z odločbo opr. št. BPP 31/2019 dodeljena brezplačna pravna pomoč. Ker je tožnica uspela v sporu, ji je sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP odmerilo in priznalo stroške postopka. Sama odmera stroškov glede na pritožbene navedbe ni sporna. Sporno pa je vprašanje, ali je tožničina pooblaščenka upravičena do plačila celotnega zneska, kot to uveljavlja tožnica, ali pa do polovice zneska, kot je to odločilo sodišče prve stopnje.
ZOdv v petem odstavku 17. člena določa, da odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pravne pomoč so morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena nični.
Pravice in obveznosti so bile določene z odločbo o dodelitvi BPP. Skladno s 44. členom ZBPP se sredstva, potrebna za izvajanje zakona, pristojnim sodiščem zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije. V tem primeru je torej bistveno, da pooblaščenka deluje v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti, ne pa kot odvetnica, ki deluje na trgu ter prosto išče in sprejema stranke
Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo peti odstavek 17. člena ZOdv in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
ugotavljanje invalidnosti - izvedensko mnenje - III. kategorija invalidnosti
Pri tožnici je bilo ugotovljeno, da pri njej obstaja III. kategorija invalidnosti skladno s 3. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in da je torej v okviru svojega poklica zmožna opravljati drugo ustrezno delo, pri čemer pa je potrebno spoštovati omejitve, da ne bi prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja.
ZPIZ-2 člen 403, 403/3.. ZPIZ-1 člen 143, 145, 147, 149.
invalidnina za telesno okvaro - telesna okvara - vzrok telesne okvare
Vzrok 60 % TO je v sodnem postopku le še dodatno potrjen z izvedenskim mnenjem z dne 8. 7. 2019, dopolnilnim z dne 11. 11. 2019 in dne 21. 6. 2020 podrobno povzetim v prvostopenjski sodbi. V sodno izvedenskem mnenju, podanim na podlagi listinske medicinske dokumentacije in izvida osebnega pregleda je dovolj objektivizirane strokovno medicinske podlage za zaključek, da je omejena gibljivost desnega kolka in levega kolena posledica bolezni in ne poškodbe pri delu leta 1980.
Iz vseh navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta izpodbijani zavrnilni odločbi zakoniti, na temelju 81. člena ZDSS-1 tožbeni zahtevek na njuno odpravo utemeljeno zavrnilo in posledično tudi vtoževano pravico do invalidnine za 60 % TO zaradi bolezni, saj ni dokazano, da je TO posledica poškodbe pri delu.
ZPIZ-1 člen 29, 93, 93/2, 93/4, 93/6, 397, 397/3.. URS člen 14, 14/2, 156.. ZPP člen 351, 357a.. ZUstS člen 40, 40/2.. ZDSS-1 člen 82.
pravica do delne invalidske pokojnine - ustavna odločba - II. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - protiustavnost zakonske določbe
Z odločbo št. U-I-494/18-27 z dne 7. 10.20216 je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil 397. člen ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo. Po zaključkih Ustavnega sodišča izpodbijana ureditev v 379. členu ZPIZ-1 ni bila skladna z načelom enakosti iz 2. odstavka 14. člena Ustave, saj niso bili podani ustavno dopustni razlogi za različno obravnavo delovnih invalidov II. in III. kategorije, ki so pridobili pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti po prej veljavnih predpisih, pa je pri njih v času uporabe ZPIZ-1 prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove, ter delovnimi invalidi II. in III. kategorije, ki so kot prvi pridobili pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti po prej veljavnih predpisih, vendar pri njih do spremembe že ugotovljene invalidnosti ni prišlo.
Ker 397. člen ZPIZ-1 več ne velja, je Ustavno sodišče le ugotovilo protiustavnost določbe, saj zakon ni urejal vprašanja, ki bi ga moral.
Na podlagi 2. odstavka 40. člena ZUstS je Ustavno sodišče določilo tudi način izvršitve svoje odločitve. Izreklo je, da je zavarovancu, ki je pridobil pravico na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije) po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002, pa je pri njem po 1. 1. 2003 prišlo do poslabšanja invalidnosti oziroma nastanke nove in je zato pridobil pravice po ZPIZ-1, v primeru, če mu je bilo nadomestilo iz invalidskega zavarovanja odmerjeno v nižjem znesku od zneska nadomestila iz invalidskega zavarovanja, priznanega na podlagi prej pridobljenih pravic, zagotovljeno izplačevanje usklajenega zneska nadomestila iz invalidskega zavarovanja, ki je zanj ugodnejši. Nadalje je odredilo, da se na tej podlagi izplačano denarno nadomestilo za čas uporabe ZPIZ-1 uskladi enako, kot so se usklajevale pokojnine po ZPIZ-1, od 1. 1. 2013 pa se usklajuje enako, kot se usklajujejo pokojnine po ZPIZ-2.
Dne 27. 10. 2021 je pritožbeno sodišče na podlagi drugega stavka 156. člena Ustave sklenilo nadaljevati dne 7. 11. 2018 prekinjen postopek.
Čeprav ne iz razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, temveč upoštevaje ustavno sodno presojo 397. člena ZPIZ-1, je bilo potrebno ugoditveno sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 351. členom ZPP spremeniti, izpodbijana posamična upravna akta kot nezakonita in protiustavna na podlagi 82. členaZDSS-1 odpraviti in zadevo vrniti v ponovno predsodno upravno odločanje.
ZPIZ-2 člen 63, 178, 178/2.. ZDSS-1 člen 62, 63, 63/2, 63/2-3, 81, 81/2, 82.
ugotavljanje invalidnosti - invalid
V sporih v zvezi z uveljavljanjem pravic iz invalidskega zavarovanja se ne odloča zgolj o tožbenem zahtevku, temveč se primarno presoja pravilnost izpodbijanih odločb in ugotavlja dejanska delazmožnost posameznika. Ta je glede na definicijo invalidnosti odvisna od ugotovljenega zdravstvenega stanja oziroma sprememb v zdravstvenem stanju in svojega poklica posameznika.
Ker je sodišče prve stopnje postopalo skladno z navedenim in presojalo pravilnost izpodbijanih odločb ter izvedenega predsodnega postopka ter odločalo o pripadajočih pravicah iz invalidskega zavarovanja, hkrati pa odločilo tudi o tožbenem zahtevku tožnice, ni mogoče govoriti, da je prekoračilo tožbeni zahtevek. Iz navedenih razlogov je pritožba toženca v tem delu neutemeljena.
Sodišče je v 7. in 8. točki obrazložitve sodbe argumentirano pojasnilo, da sklep o popravi pomote št. ... z dne 16. 9. 201910 ne predstavlja podlage za ponovno odmero invalidske pokojnine za čas od 4. 9. 1993 do 1. 10. 2017 zaradi drugačne opredelitve vzroka nastanka invalidnosti, niti ni mogoča zahtevana ponovna odmera invalidske pokojnine upoštevajoč pravila o povrnitvi škode za čas od 4. 9. 1993 do 1. 10. 2017. Pravilna je ugotovitev, da za ponovno odmero invalidske pokojnine za nazaj zaradi poprave pomote pri označbi vzroka invalidnosti, zaradi učinkov iz določila tretjega odstavka 183. člena ZPIZ-2 glede na 183. člen ZPIZ-2, ni podlage.
ugotavljanje invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - izvedensko mnenje
Neutemeljen je pritožbeni ugovor o nepravilni dokazni oceni. Zaradi tožničinega zatrjevanja o zmanjšani delovni zmožnosti, je sodišče s pomočjo izvedenskega organa, kot pravilno prepoznalo izpodbijano odločitev toženke o preostali delovni zmožnosti tožnice. Pritožbeno sodišče sprejema vrednostno oceno izvedenskega mnenja o tožničini preostali delovni zmožnosti, ki tvori podlago izpodbijane odločitve. Sodišče prve stopnje se je v 14. točki obrazložitve sodbe argumentirano opredelilo do ugotovitev sodne izvedenke glede zmožnosti tožnice opravljati ustrezno delo, upoštevajoč stvarne razbremenitve v krajšem delovnem času 6 ur dnevno, 30 ur tedensko.
ZPIZ-2 člen 116, 116/1, 116/7, 194, 194/1, 194/3.. BRSSZ člen 4, 6, 6/1, 6/2.. OZ člen 190, 190/1, 190/3,191.
sorazmerni del pokojnine - mednarodni sporazum o socialnem zavarovanju - preplačilo
V sporni zadevi pokojnina ni bila pridobljena po pravnih predpisih Republike Srbije, temveč po pravnih predpisih Republike Slovenije. Izjema, kot je določena v drugem odstavku samo potrjuje, da je za presojo sporne zadeve odločilen prvi odstavek 6. člena Sporazuma, ki pa ne izključuje uporabe 116. člena ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje s tem v zvezi pravilno poudarja, da za sorazmerni del starostne pokojnine, ki je bil tožnici priznan pri toženi stranki, ni mogoče uporabiti srbskih predpisov v smislu enakopravne obravnave zavarovancev. Kljub temu da srbski nosilec zavarovanja ni ustavil izplačevanja sorazmernega dela pokojnine, ki je bil tožnici priznan v Republiki Srbiji, to na odločitev v sporni zadevi nima nobenega vpliva. Kot je bilo že pojasnjeno, je za razsojo odločilen prvi, ne pa drugi odstavek 6. člena sporazuma. Ker je tožnica kot uživalka pokojnine iz prvega odstavka 116. člena ZPIZ-2 v Republiki Srbiji ponovno začela delati in bila na tej podlagi tudi vključena v obvezno pokojninsko zavarovanje, je tožena stranka pravilno odločila, da se ji na podlagi sedmega odstavka 116. člena ZPIZ-2 preneha izplačevati sorazmerni del starostne pokojnine.
Tožnica za sporno obdobje ni bila upravičena do izplačevanja sorazmernega dela pokojnine, kar posledično pomeni, da je dolžna toženi stranki vrniti neupravičeno izplačane zneske sorazmernega dela starostne pokojnine. Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnica ni bila neupravičeno obogatena.
URS člen 25, 158.. ZPIZ-2 člen 6, 15, 22, 22/2, 108, 108/3, 111, 111/1, 111/2.
invalidska pokojnina - datum izplačevanja invalidske pokojnine
Potrebno je ločiti med pridobitvijo pravice na podlagi invalidnosti in njenim izplačevanjem ob dejanski realizaciji. Čeprav se po 3. odstavku 108. člena ZPIZ-2 pravice na podlagi invalidnosti (kar ne velja le za pravico do invalidske pokojnine, temveč tudi za pravice na podlagi preostale delazmožnosti) pridobijo z dnem nastanka invalidnosti, to samo po sebi ne pomeni, da se denarna dajatev, npr. invalidska pokojnina (začasno nadomestilo, nadomestilo za invalidnost ali delno nadomestilo) s tem dnem tudi izplačuje. Izplačevanje invalidske pokojnine je brez slehernega dvoma pogojeno s prenehanjem obveznega zavarovanja. Vsakršna drugačna razlaga in uporaba 111. člena ZPIZ-2 bi bila v nasprotju z veljavno sistemsko ureditvijo obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
ZPIZ-2 člen 390, 403, 403/3.. ZPIZ-1 člen 143, 145, 147, 149.. ZDSS-1 člen 63.. Samoupravni sporazum o seznamu poklicnih bolezni (1983) točka 12a.
invalidnina za telesno okvaro - višina telesne okvare
Za zavrnitev tožbenega zahtevka za priznanje pravice do invalidnine je poleg obrazloženega, da za stanja, ki so podana pri tožniku bodisi telesna okvara v Seznamu ni določena, ali pa tožnik za posamezno stanje ne izpolnjuje vseh zahtevanih pogojev, je ključnega pomena še dejstvo, da sodišče zaradi tega ni moglo ugotoviti, ali gre za telesno okvaro zaradi posledic poklicne bolezni ali poškodbe pri delu, kot edina relevantna vzroka za priznanje pravice do invalidnine na podlagi določb ZPIZ-2 veljavnih na dan uveljavljanja pravice do invalidnine za telesno okvaro (14. 6. 2018). Pri tožniku je od 10. 6. 1989 podana telesna okvara po VII B točki 12 a Seznama (skrajšanje noge 3 do 7 cm), vzrok pa je poškodba izven dela. Za takšno telesno okvaro pa ni nobene podlage za priznanje pravice do invalidnine.
dodatek za pomoč in postrežbo - samostojno hranjenje - stalna pomoč in postrežba za opravljanje večine življenjskih potreb - (ne)izpolnjevanje pogojev
V sporni zadevi iz prepričljivega izvedenskega mnenja izhaja, da tožnica večino osnovnih življenjskih opravil ne more več opravljati samostojno ter potrebuje pomoč drugega. Nikakor pa tožnica ne potrebuje pomoči pri vseh osnovnih življenjskih opravilih. V tem primeru pa so izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, ne pa za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
pravica do invalidske pokojnine - (ne)izpolnjevanje pogojev - minimalna pokojninska doba - II. kategorija invalidnosti
V zadevi je sporno, ali izpolnjuje tudi nadaljnji pogoj, to je pogoj dopolnitve minimalne pokojninske dobe, kot je določen v 2. alineji 42. člena ZPIZ-2.
Med strankama je nesporno, da je tožnik do dneva nastanka invalidnosti dopolnil 57 let starosti ter da je v Sloveniji dopolnil 7 let 4 mesece in 14 dni pokojninske dobe. Delovna leta računana od dopolnjenega 20. leta starosti znašajo 37 let, kar pomeni, da bi moral tožnik za pridobitev pravice do invalidske pokojnine dopolniti pokojninsko dobo v trajanju najmanj 12 let in 4 mesece. Tožnik pa zgolj s pokojninsko dobo dopolnjeno v Republiki Sloveniji (7 let 4 mesece in 14 dni) ne izpolnjuje navedenega pogoja.
Glede pritožbenih navedb, da je potrebno upoštevati tudi pokojninsko dobo v trajanju 9 let, ki jo je tožnik dopolnil na Kosovem, pa pritožbeno sodišče enako kot pred njim sodišče prve stopnje ugotavlja, da Republika Slovenija z Republiko Kosovo nima sklenjenega mednarodnega sporazuma s področja socialnega zavarovanja. V tem primeru pokojninske dobe dopolnjene v Republiki Kosovo ni mogoče prišteti k pokojninski dobi, ki jo je tožnik dopolnil v Republiki Sloveniji. Iz Sporazuma sklenjenega med Republiko Srbijo in Republiko Slovenijo, ki je bil sklenjen 29. 9. 2009, torej že po razglasitvi neodvisnosti Republike Kosovo (18. 2. 2008), pa ne izhaja, da se nanaša tudi na Republiko Kosovo oziroma na pokojninsko dobo, dopolnjeno na Kosovem. Nosilec zavarovanja v Republiki Srbiji pa tudi ni potrdil sporne zavarovalne dobe kot svoje, kajti le v tem primeru bi bilo mogoče uporabiti navedeni sporazum.
ZPIZ člen 46, 46-4.. ZPIZ-2 člen 30, 30/1, 39, 39/1, 183.. ZLPP člen 25a.. ZPIZ-1 člen 47.. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (1993) člen 33.. ZPP člen 254.
Ker je po mnenju izvedenca tožnica s certifikati pridobila pravico do neto revaloriziranih neizplačanih plač, ni nobene podlage, da bi se morali zneski še revalorizirati, saj bi tožnica v nasprotnem primeru preko revalorizacijskih količnikov dobila dvojno. Pri oblikovanju pokojninske osnove je skladno z določbami ZPIZ-2 oziroma ZPIZ-1 mogoče upoštevati le zneske delov plač glede ne realno vrednost iz let 1990, 1991 in 1992, to je takrat, ko bi morali biti izplačani.
Ker za ponovno upoštevanje neizplačanih plač po 1. 1. 1993 v pokojninsko osnovo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni nobene podlage, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo (II. točka izreka), glede na vse obrazloženo pa tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, kot izhaja iz I. točke izreka. Sodišče prve stopnje je izpodbijani odločbi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 pravilno kot nezakoniti odpravilo in v delu glede upoštevanja osnov neto neizplačanih plač za leta 1990 do 1992 in za leto 1994, ki pri nadomestilu vsebuje osnovo iz leta 1992, zadevo vrnilo tožencu v ponovni postopek ter za izračun posredovalo tudi ustrezne napotke za postopanje toženca v ponovljenem upravnem postopku.
URS člen 21, 22, 25.. ZPIZ-2 člen 41, 42, 63, 63/1, 63/2, 63/2-1, 63/2-2, 63/2-3, 63/5, 81, 82, 181, 401.
ugotavljanje invalidnosti - zavarovanje za ožji obseg pravic - neizpolnjevanje pogojev - invalidska pokojnina - III. kategorija invalidnosti
V obravnavani zadevi ni izpolnjen zakonski dejanski stan za priznanje vtoževane pravice do invalidske pokojnine, saj pri tožnici ni dokazane popolne izgube delazmožnosti za organizirano pridobitno delo. Glede na 401. člen ZPIZ-2 ni niti pogojev za priznanje pravic na temelju preostale delazmožnosti, torej III. kategorije invalidnosti, ker je bila tožnica pretežni del zavarovana za ožji obseg pravic.
Pritožbeno sodišče ne more slediti tožničinemu grajanju, da sodna izvedenka ni pravilno ocenila tožničine delazmožnosti, kar naj bi potrjevalo, da je tožnica kljub upoštevanju stvarnih razbremenitev, zaradi neznosnih bolečin v bolniškem staležu v skrajšanem delovnem času po 4 ure. Sodna izvedenka je namreč pojasnila, da je iz tožničine izpovedbe, navedb pri pregledu osebne zdravnice 1. 8. 2020 in osebnem pregledu 24. 3. 2021 razvidno, da je tožnica kljub novi pogodbi o zaposlitvi še vedno opravljala delo, ki ni bilo nič lažje in je potekalo še vedno nad horizontalo. Ker tožnica v relevantnem obdobju ni opravljala ustreznega dela, so bolečine vztrajale in zahtevale ustrezno priznanje začasne nezmožnosti. Sodna izvedenka je ugotovila, da bi ob doslednem upoštevanju stvarnih razbremenitev tožnica prilagojeno delo opravljala v polnem delovnem času. Časovna razbremenitev ni substitut stvarnim razbremenitvam.
ZPIZ-2 člen 11, 52, 52/3, 111, 111/3, 178, 178/1, 178/3.. ZUP člen 63, 63/1, 65, 65/1, 127, 127/2.
družinska pokojnina - izplačevanje pokojnin - začetek izplačevanja
Ob dejstvu, da je bila v konkretnem primeru vloga za priznanje pravice do družinske pokojnine v predsodnem postopku vložena 17. 2. 2020 je pravilno presojeno, da je mogoče tožnici pokojninsko dajatev zakonito izplačevati šele od 1. 9. 2019 dalje. Torej v skladu s 3. odstavkom 111. člena ZPIZ-2 od prvega naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj.
Nosilni argument tožničinega zatrjevanja, da ji številne zdravstvene težave preprečujejo opravljanje dela v krajšem delovnem času 6 ur dnevno, v predmetni zadevi ni bil potrjen, saj pri oceni invalidnosti niso pomembne samo zdravstvene težave, temveč je potrebno zdravstvene težave soočiti z zahtevami in oceno delovnega mesta oziroma dela, ki ga zavarovanec opravlja in šele nato ugotoviti oceno izgube delazmožnosti.
URS člen 22.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.. ZPP člen 5.. ZPIZ-2 člen 63, 63/3.
ugotavljanje invalidnosti - opredelitev pojma svoj poklic - izvedenski organ
Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožnikovi trditvi, da kot „svoj poklic“ sprejema samo poklic „strojnika težke gradbene mehanizacije“ in ker je bilo v sporu ugotovljeno, da tožnik ni zmožen za „strojnika težke gradbene mehanizacije“, je upravičen do razvrstitve v II. kategorijo invalidnosti in do priznanja delnega nadomestila oziroma poklicne rehabilitacije. Sodišče se je v 7. točki obrazložitve sodbe, ob podrobni opredelitvi del, ki jih je tožnik opravljal v svoji delovni karieri, ustrezno opredelilo še do njegove izobrazbe, dodatne usposobljenosti in znanj, ki jih je pridobil ter zaključilo, da tožnikov poklic tvori vse navedeno. Tožnik ima končanih 7 razredov osnovne šole, kar pomeni, da nima pridobljene izobrazbe, ki bi mu ožila obseg delazmožnosti z ugotavljanjem katera dela, upoštevajoč telesne in duševne zmožnosti še zmore opravljati. Potencialni obseg del, ki jih lahko opravlja zavarovanec brez izobrazbe je tako abstraktno zelo širok. Ta potencialno širok obseg del zavarovancu ožijo njegove duševne in telesne zmožnosti. In vse našteto je izvedenski organ pri izvedovanju upošteval.
ugotavljanje invalidnosti - izvedensko mnenje - III. kategorija invalidnosti
Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ne izvedenski organ, ne listine v upravnem spisu ne izkazujejo, da bi pri tožnici nastopila I. kategorija invalidnosti in popolna nezmožnost za delo. Iz dokumentacije je sicer razvidno, da je bila tožnica vodena pri psihiatru, ki je tožnico ocenjeval kot nezmožno za delo in predlagal stalež, torej je ugotavljal začasno nezmožnost za delo, ni pa ocenil, da gre pri tožnici za trajno delanezmožnost.
ZPP člen 254, 254/3, 287, 287/2.. ZPIZ-2 člen 63, 82.
ugotavljanje invalidnosti - izvedensko mnenje - III. kategorija invalidnosti
V izvedenskem mnenju sodne izvedenke specialistke medicine dela, pritožbeno sodišče ni našlo napak ali kakršnihkoli nepravilnosti in neskladij, ki bi terjale drugačno oceno. Strokovno prepričljivo je pojasnila, da glede na ugotovljene spremembe zdravstvenega stanja, in sicer zmerne degenerativne spremembe v vratni in ledveni hrbtenici, kar izhaja tudi iz izvida ortopeda z dne 17. 9. 2020, na katerega se sklicuje tožnik, tožnik ni več zmožen za svoje delo, je pa zmožen opravljati druga dela v okviru svojega poklica, to je vsa dela, ki jih lahko opravlja kot gozdarski tehnik in ki ustrezajo tožnikovim telesnim in duševnim zmožnostim. Izvedensko mnenje je strokovno prepričljivo in ni podlage za zatrjevanje nasprotnega, torej, da izvedensko mnenje ni prepričljivo, kot neutemeljeno zatrjuje pritožba.