ugotavljanje invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - izvedensko mnenje
Upoštevaje izvedensko mnenje Fakultetne komisije, da tožnica za delo "delavke v proizvodnji" več ni zmožna, jo je v skladu s 3. alinejo 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in na podlagi 81. člena ZPIZ-2 priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, da gre za psihofizično nezahtevno delo sede, stoje in z malo hoje, brez dvigovanja in/ali prenašanja bremen nad 5 kg, brez stalnih ali ponavljajočih se fleksijskih obremenitev v zapestjih, brez dvigovanja bremen nad nivojem ramen in brez izpostavljenosti vibracijam, s polnim delovnim časom od 16. 4. 2019 dalje. Izreklo je, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločil toženec s posebno odločbo.
Glede na to, da ni izkazano dejansko stanje iz 3. alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2, ki bi poleg stvarnih razbremenitev pri delu, indiciranih iz zdravstvenih razlogov, narekovalo tudi časovno omejitev na 4 ure dnevno oz. 20 ur tedensko, je tožbeni zahtevek z izpodbijano IV. tč. izreka sodbe utemeljeno zavrnjen.
pravica do pokojnine - nova odmera starostne pokojnine - pravnomočno urejeno razmerje
Z uporabo 183. člena ZPIZ-2 se lahko odpravijo napake iz postopka upokojevanja tudi v primeru neupoštevanja določenih prejemkov v pokojninsko osnovo. Gre za posebno izredno pravno sredstvo, s katerim se pod zakonskimi pogoji lahko poseže v pravnomočno urejeno pravno razmerje, vendar le, če je bilo kršeno materialno pravo tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Takšno procesno stanje pa v obravnavani zadevi ni izkazano.
V izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka za razvrstitev tožnice v II. oziroma III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, skladno z 2. oziroma 3. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2, ki predstavlja pravno podlago za odločitev. Izvedenski organ je svoje mnenje podal v sestavi specialista ortopeda, to je specialista, v katero specialnost sodi tožničino glavno obolenje in specialista medicine dela, ki je sicer najbolj kompetenten za ocenjevanje delazmožnosti. Oba specialista sta na tožničine pripombe, ki jih je podala na izvedensko mnenje, tudi ustrezno odgovorila.
URS člen 14, 21.. ZPP člen 287, 287/2.. ZSVI člen 3, 3/1, 3/2, 5, 6.
status invalida - pravica do nadomestila za invalidnost - dodatek za tujo nego in pomoč - neizpolnjevanje pogojev - izvedensko mnenje
V tem postopku je sporno priznanje pravice do statusa invalida, priznanje pravice do nadomestila za invalidnost in pravice do dodatka za tujo nego in pomoč.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izvedenka prepričljivo ugotovila, da pri tožniku pred polnoletnostjo ni prišlo do takšne stopnje duševne motnje, ki predstavlja zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju, zaradi katere se ne bi mogel usposobiti za samostojno življenje in delo ter da ne bi bil sposoben samostojno opravljati osnovnih življenjskih potreb. Vse navedeno pa pomeni, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa invalida, posledično pa tudi ne za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost in pravice do dodatka za pomoč in postrežbo na podlagi ZSVI. Na podlagi vsega ugotovljenega je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje, kot tudi zahtevek za priznanje vtoževanih pravic, zavrnilo. Pravilno pa je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko, saj ni pasivno legitimirana in se je pri tem pravilno sklicevalo na že zavzeto stališče pritožbenega sodišča.
ugotavljanje invalidnosti - sodni izvedenec - III. kategorija invalidnosti
Ob pravilnem upoštevanju delovne dokumentacije za tožnico, ki jo je izpolnil izvajalec medicine dela, je izvedenski organ prepričljivo ocenil, da nihajna poškodba vratne hrbtenice, degenerativne spremembe ledvene hrbtenice, ki se kažejo z desnostransko ishialgijo, degenerativne spremembe vratne hrbtenice, ki se kažejo z lažjo radikulopatijo C6 levo, nekaj težav z levim kolkom in rameni, predstavljajo somatsko osnovo za razbremenitev tožnice v okviru III. kategorije invalidnosti. Zaključek izvedenskega organa, da ima tožnica še vedno preostalo delovno zmožnost in da je zaradi ugotovljenih zdravstvenih težav še zmožna opravljati drugo delo z ugotovljenimi razbremenitvami, je skladen z ugotovljenim somatskim stanjem in odraža objektivno oceno, da je potrebno tožnico razbremeniti s stvarnimi razbremenitvami.
ZPIZ-2 člen 54, 54/1, 54/1-3.. ZZZDR člen 12.. DZ člen 4.
pravica do vdovske pokojnine - izvenzakonska zveza - (ne)izpolnjevanje pogojev
V zadevi je sporno, ali je med tožnico in pokojnim zavarovancem obstajala življenjska skupnost, ki je po predpisih, ki urejajo zakonsko zvezo in družinska razmerja, v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo.
Zunajzakonske skupnosti po ustaljeni sodni praksi ni dopustno enačiti s prijateljstvom ali dalj časa trajajočim razmerjem intimne narave, v katerem med osebama ne obstoji volja po vzpostavitvi ekonomske in socialne skupnosti. Izenačenje pravnih posledic dalj časa trajajoče življenjske skupnosti in zakonske zveze ima namreč svoj smisel v varstvu tistih oseb, ki sta ustvarili partnerski odnos z enako vsebino, kot jo ima zakonska zveza in le zaradi svojega prepričanja te zveze nista formalizirali.
Tožnica ni dokazala obstoja bistvenih elementov zunajzakonske skupnosti. Res je predlagala tudi zaslišanje zdravnika, vendar pa njegovega naslova niti ni sporočila, niti na zadnjem naroku ni vztrajala pri navedenem dokaznem predlogu. Ker niso izkazani bistveni elementi zunajzakonske skupnosti, je sodišče prve stopnje tožničin tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
ZPIZ-2 člen 126, 126/2.. URS člen 22, 23, 25.. OZ člen 378.. ZPIZ-1 člen 197.
ugotavljanje invalidnosti - datum nastanka invalidnosti
Odločitev o datumu nastanka invalidnosti z 11. 12. 2016 je sodišče pravilno argumentiralo s pravilom o časovni vezanosti na predhodno pravnomočno odločitev, o priznanju invalidske pokojnine od 1. 1. 2017 dalje pa z vezanostjo na določilo drugega odstavka 126. člena ZPIZ-2. Celotna obrazložitev je usmerjena v argumentacijo, zakaj pri tožniku invalidnost obstoji šele z 11. 12. 2016, posledično iz česar je povsem jasno zakaj je potrebno tožbeni zahtevek v delu, ko se zahteva priznanje invalidnosti že pred 11. 12. 2016 zavrniti.
Izvedenski organ je ocenil, da pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti in da je njena delazmožnost zaradi bolezni zmanjšana za manj kot 50 % in je tako pri njej podana III. kategorija invalidnosti. Je pa še vedno zmožna za delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: fizično lahko delo, z dvigi in prenosi bremen do 5 kilogramov, pretežno sede, s hojo na kratke razdalje po ravnem terenu, z individualno prilagojeno normo, le izjemoma v globljih predklonih, s polovičnim 4 urnim delovnim časom od zadnje ocene na IK I. stopnje, to je od 21. 5. 2019 dalje.
V takšnem izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka.
ugotavljanje invalidnosti - invalid - vzrok za nastanek invalidnosti - izvedensko mnenje
Pritožbenega sodišča prav tako ni uspelo prepričati pritožnikovo zatrjevanje o napačnosti izvedenčevega zaključka, zaradi neupoštevanja informacij, pridobljenih v okviru nadzora nad zavarovancem in glede pretepa na dan 9. 4. 2017. Izvedenec je razumljivo in nedvoumno povzel, da pri odgovoru na vprašanje vzroka trajne zmanjšanja delazmožnosti pri zavarovancu v okviru III. kategorije invalidnosti, niso bistvena in ključna dejstva povezana z okoliščinami iz kazenskega spisa II K 56733/2017. Kot ključni dejstvi za odgovor na vprašanja povezana z zavarovančevo invalidnostjo sta bili opredeljeni le narava prve in druge poškodbe ter ugotovljene trajne posledice, ki izvirajo iz narave vsake od poškodb. Razumljivo je bilo celo izpostavljeno, da v konkretni zadevi ni pomembno na kakšen način se je zavarovanec poškodoval v prvem oziroma drugem dogodku, temveč kakšne poškodbe in kakšne posledice izvirajo iz prvega dogodka ter kakšne poškodbe in kakšne posledice izvirajo iz drugega dogodka. Sodišče je pravilno izpostavilo, da so okoliščine nastanka sprememb v zdravstvenem stanju zavarovanca, kot jih izpostavlja pritožnik, pomembne le v kontekstu delovnega spora, v katerem zavarovanec zoper tožnika (bivšega delodajalca) uveljavlja odškodnino zaradi poškodbe pri delu, nikakor pa ne pri dometu sprememb v trajni delazmožnosti, ki se obravnavajo v konkretnem sporu skladno s 65. členom ZPIZ-2.
ZPIZ-2 člen 63, 63/2, 63/2-1, 94, 94/1, 94/4.. ZPP člen 282, 282/2.
ugotavljanje invalidnosti - izvedenski organ - neizpolnjevanje pogojev
V zadevi je sporno, ali je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti.
Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, v sestavi katere so sodelovali specialist MDPŠ, specialistka psihiatrinja in specialist kirurg. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja z dne 20. 2. 2021 izhaja, da pri tožniku do izdaje dokončne odločbe tožene stranke z dne 12. 12. 2019 ni prišlo do izgube delazmožnosti, je pa tožnikova delazmožnost zmanjšana za manj kot 50 % in je še vedno zmožen opravljati delo s stvarnimi in časovno razbremenitvijo s tem, da je izkazana možnost sanitarij v bližini. Kontrolni pregled pa je potreben v mesecu juniju 2022. Sodišče je na naroku tudi zaslišalo člana izvedenskega organa specialista MDPŠ.
ZPP člen 154, 154/1, 155.. ZOdv člen 17, 17/5.. URS člen 74, 74/1.. ZBPP člen 44.
brezplačna pravna pomoč - povračilo stroškov - nagrada in stroški odvetnika
Iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožnici z odločbo opr. št. BPP 31/2019 dodeljena brezplačna pravna pomoč. Ker je tožnica uspela v sporu, ji je sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP odmerilo in priznalo stroške postopka. Sama odmera stroškov glede na pritožbene navedbe ni sporna. Sporno pa je vprašanje, ali je tožničina pooblaščenka upravičena do plačila celotnega zneska, kot to uveljavlja tožnica, ali pa do polovice zneska, kot je to odločilo sodišče prve stopnje.
ZOdv v petem odstavku 17. člena določa, da odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja brezplačne pravne pomoč so morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena nični.
Pravice in obveznosti so bile določene z odločbo o dodelitvi BPP. Skladno s 44. členom ZBPP se sredstva, potrebna za izvajanje zakona, pristojnim sodiščem zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije. V tem primeru je torej bistveno, da pooblaščenka deluje v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti, ne pa kot odvetnica, ki deluje na trgu ter prosto išče in sprejema stranke
Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo peti odstavek 17. člena ZOdv in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
ugotavljanje invalidnosti - izvedensko mnenje - III. kategorija invalidnosti
Pri tožnici je bilo ugotovljeno, da pri njej obstaja III. kategorija invalidnosti skladno s 3. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 in da je torej v okviru svojega poklica zmožna opravljati drugo ustrezno delo, pri čemer pa je potrebno spoštovati omejitve, da ne bi prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja.
ZPIZ-2 člen 403, 403/3.. ZPIZ-1 člen 143, 145, 147, 149.
invalidnina za telesno okvaro - telesna okvara - vzrok telesne okvare
Vzrok 60 % TO je v sodnem postopku le še dodatno potrjen z izvedenskim mnenjem z dne 8. 7. 2019, dopolnilnim z dne 11. 11. 2019 in dne 21. 6. 2020 podrobno povzetim v prvostopenjski sodbi. V sodno izvedenskem mnenju, podanim na podlagi listinske medicinske dokumentacije in izvida osebnega pregleda je dovolj objektivizirane strokovno medicinske podlage za zaključek, da je omejena gibljivost desnega kolka in levega kolena posledica bolezni in ne poškodbe pri delu leta 1980.
Iz vseh navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta izpodbijani zavrnilni odločbi zakoniti, na temelju 81. člena ZDSS-1 tožbeni zahtevek na njuno odpravo utemeljeno zavrnilo in posledično tudi vtoževano pravico do invalidnine za 60 % TO zaradi bolezni, saj ni dokazano, da je TO posledica poškodbe pri delu.
ZPIZ-1 člen 29, 93, 93/2, 93/4, 93/6, 397, 397/3.. URS člen 14, 14/2, 156.. ZPP člen 351, 357a.. ZUstS člen 40, 40/2.. ZDSS-1 člen 82.
pravica do delne invalidske pokojnine - ustavna odločba - II. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - protiustavnost zakonske določbe
Z odločbo št. U-I-494/18-27 z dne 7. 10.20216 je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil 397. člen ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo. Po zaključkih Ustavnega sodišča izpodbijana ureditev v 379. členu ZPIZ-1 ni bila skladna z načelom enakosti iz 2. odstavka 14. člena Ustave, saj niso bili podani ustavno dopustni razlogi za različno obravnavo delovnih invalidov II. in III. kategorije, ki so pridobili pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti po prej veljavnih predpisih, pa je pri njih v času uporabe ZPIZ-1 prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove, ter delovnimi invalidi II. in III. kategorije, ki so kot prvi pridobili pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti po prej veljavnih predpisih, vendar pri njih do spremembe že ugotovljene invalidnosti ni prišlo.
Ker 397. člen ZPIZ-1 več ne velja, je Ustavno sodišče le ugotovilo protiustavnost določbe, saj zakon ni urejal vprašanja, ki bi ga moral.
Na podlagi 2. odstavka 40. člena ZUstS je Ustavno sodišče določilo tudi način izvršitve svoje odločitve. Izreklo je, da je zavarovancu, ki je pridobil pravico na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije) po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002, pa je pri njem po 1. 1. 2003 prišlo do poslabšanja invalidnosti oziroma nastanke nove in je zato pridobil pravice po ZPIZ-1, v primeru, če mu je bilo nadomestilo iz invalidskega zavarovanja odmerjeno v nižjem znesku od zneska nadomestila iz invalidskega zavarovanja, priznanega na podlagi prej pridobljenih pravic, zagotovljeno izplačevanje usklajenega zneska nadomestila iz invalidskega zavarovanja, ki je zanj ugodnejši. Nadalje je odredilo, da se na tej podlagi izplačano denarno nadomestilo za čas uporabe ZPIZ-1 uskladi enako, kot so se usklajevale pokojnine po ZPIZ-1, od 1. 1. 2013 pa se usklajuje enako, kot se usklajujejo pokojnine po ZPIZ-2.
Dne 27. 10. 2021 je pritožbeno sodišče na podlagi drugega stavka 156. člena Ustave sklenilo nadaljevati dne 7. 11. 2018 prekinjen postopek.
Čeprav ne iz razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, temveč upoštevaje ustavno sodno presojo 397. člena ZPIZ-1, je bilo potrebno ugoditveno sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 351. členom ZPP spremeniti, izpodbijana posamična upravna akta kot nezakonita in protiustavna na podlagi 82. členaZDSS-1 odpraviti in zadevo vrniti v ponovno predsodno upravno odločanje.
ZPIZ-2 člen 63, 178, 178/2.. ZDSS-1 člen 62, 63, 63/2, 63/2-3, 81, 81/2, 82.
ugotavljanje invalidnosti - invalid
V sporih v zvezi z uveljavljanjem pravic iz invalidskega zavarovanja se ne odloča zgolj o tožbenem zahtevku, temveč se primarno presoja pravilnost izpodbijanih odločb in ugotavlja dejanska delazmožnost posameznika. Ta je glede na definicijo invalidnosti odvisna od ugotovljenega zdravstvenega stanja oziroma sprememb v zdravstvenem stanju in svojega poklica posameznika.
Ker je sodišče prve stopnje postopalo skladno z navedenim in presojalo pravilnost izpodbijanih odločb ter izvedenega predsodnega postopka ter odločalo o pripadajočih pravicah iz invalidskega zavarovanja, hkrati pa odločilo tudi o tožbenem zahtevku tožnice, ni mogoče govoriti, da je prekoračilo tožbeni zahtevek. Iz navedenih razlogov je pritožba toženca v tem delu neutemeljena.
Sodišče je v 7. in 8. točki obrazložitve sodbe argumentirano pojasnilo, da sklep o popravi pomote št. ... z dne 16. 9. 201910 ne predstavlja podlage za ponovno odmero invalidske pokojnine za čas od 4. 9. 1993 do 1. 10. 2017 zaradi drugačne opredelitve vzroka nastanka invalidnosti, niti ni mogoča zahtevana ponovna odmera invalidske pokojnine upoštevajoč pravila o povrnitvi škode za čas od 4. 9. 1993 do 1. 10. 2017. Pravilna je ugotovitev, da za ponovno odmero invalidske pokojnine za nazaj zaradi poprave pomote pri označbi vzroka invalidnosti, zaradi učinkov iz določila tretjega odstavka 183. člena ZPIZ-2 glede na 183. člen ZPIZ-2, ni podlage.
ugotavljanje invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - izvedensko mnenje
Neutemeljen je pritožbeni ugovor o nepravilni dokazni oceni. Zaradi tožničinega zatrjevanja o zmanjšani delovni zmožnosti, je sodišče s pomočjo izvedenskega organa, kot pravilno prepoznalo izpodbijano odločitev toženke o preostali delovni zmožnosti tožnice. Pritožbeno sodišče sprejema vrednostno oceno izvedenskega mnenja o tožničini preostali delovni zmožnosti, ki tvori podlago izpodbijane odločitve. Sodišče prve stopnje se je v 14. točki obrazložitve sodbe argumentirano opredelilo do ugotovitev sodne izvedenke glede zmožnosti tožnice opravljati ustrezno delo, upoštevajoč stvarne razbremenitve v krajšem delovnem času 6 ur dnevno, 30 ur tedensko.
ZPIZ-2 člen 116, 116/1, 116/7, 194, 194/1, 194/3.. BRSSZ člen 4, 6, 6/1, 6/2.. OZ člen 190, 190/1, 190/3,191.
sorazmerni del pokojnine - mednarodni sporazum o socialnem zavarovanju - preplačilo
V sporni zadevi pokojnina ni bila pridobljena po pravnih predpisih Republike Srbije, temveč po pravnih predpisih Republike Slovenije. Izjema, kot je določena v drugem odstavku samo potrjuje, da je za presojo sporne zadeve odločilen prvi odstavek 6. člena Sporazuma, ki pa ne izključuje uporabe 116. člena ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje s tem v zvezi pravilno poudarja, da za sorazmerni del starostne pokojnine, ki je bil tožnici priznan pri toženi stranki, ni mogoče uporabiti srbskih predpisov v smislu enakopravne obravnave zavarovancev. Kljub temu da srbski nosilec zavarovanja ni ustavil izplačevanja sorazmernega dela pokojnine, ki je bil tožnici priznan v Republiki Srbiji, to na odločitev v sporni zadevi nima nobenega vpliva. Kot je bilo že pojasnjeno, je za razsojo odločilen prvi, ne pa drugi odstavek 6. člena sporazuma. Ker je tožnica kot uživalka pokojnine iz prvega odstavka 116. člena ZPIZ-2 v Republiki Srbiji ponovno začela delati in bila na tej podlagi tudi vključena v obvezno pokojninsko zavarovanje, je tožena stranka pravilno odločila, da se ji na podlagi sedmega odstavka 116. člena ZPIZ-2 preneha izplačevati sorazmerni del starostne pokojnine.
Tožnica za sporno obdobje ni bila upravičena do izplačevanja sorazmernega dela pokojnine, kar posledično pomeni, da je dolžna toženi stranki vrniti neupravičeno izplačane zneske sorazmernega dela starostne pokojnine. Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnica ni bila neupravičeno obogatena.
URS člen 25, 158.. ZPIZ-2 člen 6, 15, 22, 22/2, 108, 108/3, 111, 111/1, 111/2.
invalidska pokojnina - datum izplačevanja invalidske pokojnine
Potrebno je ločiti med pridobitvijo pravice na podlagi invalidnosti in njenim izplačevanjem ob dejanski realizaciji. Čeprav se po 3. odstavku 108. člena ZPIZ-2 pravice na podlagi invalidnosti (kar ne velja le za pravico do invalidske pokojnine, temveč tudi za pravice na podlagi preostale delazmožnosti) pridobijo z dnem nastanka invalidnosti, to samo po sebi ne pomeni, da se denarna dajatev, npr. invalidska pokojnina (začasno nadomestilo, nadomestilo za invalidnost ali delno nadomestilo) s tem dnem tudi izplačuje. Izplačevanje invalidske pokojnine je brez slehernega dvoma pogojeno s prenehanjem obveznega zavarovanja. Vsakršna drugačna razlaga in uporaba 111. člena ZPIZ-2 bi bila v nasprotju z veljavno sistemsko ureditvijo obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
ZPIZ-2 člen 390, 403, 403/3.. ZPIZ-1 člen 143, 145, 147, 149.. ZDSS-1 člen 63.. Samoupravni sporazum o seznamu poklicnih bolezni (1983) točka 12a.
invalidnina za telesno okvaro - višina telesne okvare
Za zavrnitev tožbenega zahtevka za priznanje pravice do invalidnine je poleg obrazloženega, da za stanja, ki so podana pri tožniku bodisi telesna okvara v Seznamu ni določena, ali pa tožnik za posamezno stanje ne izpolnjuje vseh zahtevanih pogojev, je ključnega pomena še dejstvo, da sodišče zaradi tega ni moglo ugotoviti, ali gre za telesno okvaro zaradi posledic poklicne bolezni ali poškodbe pri delu, kot edina relevantna vzroka za priznanje pravice do invalidnine na podlagi določb ZPIZ-2 veljavnih na dan uveljavljanja pravice do invalidnine za telesno okvaro (14. 6. 2018). Pri tožniku je od 10. 6. 1989 podana telesna okvara po VII B točki 12 a Seznama (skrajšanje noge 3 do 7 cm), vzrok pa je poškodba izven dela. Za takšno telesno okvaro pa ni nobene podlage za priznanje pravice do invalidnine.