obnova postopka - napačen pravni pouk - obvezno zastopanje po pooblaščencu v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi - nova dejstva in novi dokazi kot obnovitveni razlog - izločitev sodnika - pavšalne pritožbene navedbe
Po 10. tč. 394. člena ZPP se postopek na predlog stranke lahko obnovi, če ta zve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oz. ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Gre za stara nova dejstva, ki so obstajala pred pravnomočno zaključenim postopkom, vendar pa stranka zanje iz upravičenih razlogov ni vedela in jih ni mogla uporabiti. V ta obnovitveni razlog ni mogoče šteti sodne prakse, kot zmotno meni pritožnik. Sodba Psp 562/2013 ne predstavlja starih novih dejstev iz 10. tč. 394. člena ZPP, zato pri uveljavljanju obnove pravnomočnega postopka v predmetni zadevi pravno sploh ni relevantna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00055836
ZPP člen 19, 19/2, 339, 339/2, 339/2-1, 339/2-8.. ZDR-1 člen 142.. ZDSS-1 člen 14, 14/1, 14/2.. ZPIZ-2 člen 413.
nepravilna sestava sodišča - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - voznik avtobusa - delovni čas - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - poklicno zavarovanje - plačilo prispevkov - zavarovalna doba s povečanjem
Za dejanski delovni čas, prebit na delu voznika avtobusa, se tako v smislu Sklepa o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, to pa vključuje tudi čas, ko stoji pred semaforjem, čaka na parkirišču zaradi uskladitve vožnje z voznim redom, pripravlja in pospravlja vozilo, … Glede na navedeno je nepravilno zavzemanje pritožbe, da bi bilo treba pri ugotavljanju pogoja 80 % vsega delovnega časa upoštevati le čas vožnje.
pravice iz invalidskega zavarovanja - pravica do poklicne rehabilitacije
V obravnavanem primeru dokončen posamični upravni akt, s katerim bi bilo odločeno o vtoževanih pravicah, sploh ni bil izdan. Zaradi neizpolnjene procesne predpostavke, določene v 63. členu ZDSS-1, pogoji za vsebinsko odločanje niso izpolnjeni. Pri tem ni relevantno, ali bi tožnik v postopku pred tožencem s takšno zahtevo sploh uspel glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je pri njem od 24. 2. 2020 dalje podana I. kategorija invalidnosti, do tedaj pa je bil invalid II. kategorije invalidnosti, na tej podlagi pa ni pridobil pravice do poklicne rehabilitacije, ki jo glede na starost edino lahko pridobi kot invalid II. kategorije invalidnosti, ne pa drugih pravic, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.
ZPP člen 224, 224/1.. ZPIZ-2 člen 15, 121, 122.. ZZVZZ člen 33.
nadomestilo za invalidnost - delo s krajšim delovnim časom - preostala delovna zmožnost - začasna nezmožnost za delo
Začasna nezmožnost za štiri ure dnevno zaradi bolezni ne izključuje pravice do delnega nadomestila iz naslova III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno. Za pravilno presojo izpodbijanih odločb je bistveno le, da je tožnica s pisno izjavo in izpisi eDavkov izkazala pričetek dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo od 1. 1. 2020 dalje, čeprav je bila do 1. 5. 2020 začasno nezmožna za štiri urno delo.
dodatek za pomoč in postrežbo - (ne)izpolnjevanje pogojev
V tej zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo.
Ključnega pomena za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov je dejansko stanje do dokončne odločbe toženca, to je do 24. 6. 2020. Kakršnokoli poslabšanje ali spremenjeno zdravstveno stanje ter posledično sposobnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb pa je lahko edino stvar novega postopka pred tožencem.
Tožnica se samostojno oziroma s pomočjo medicinskih tehničnih pripomočkov giblje v stanovanju in zunaj, ni slepa in ne potrebuje stalnega nadzora drugega zaradi morebitne psihične prizadetosti. Potrebuje pa storitve zdravstvene nege, ker ni sama zmožna skrbeti zase. Na podlagi proučitve medicinske dokumentacije v spisu sta v predsodnem postopku mnenji podali invalidska komisija prve stopnje dne 27. 8. 2020 in invalidska komisija druge stopnje dne 10. 12. 2020. Iz skladno podanih mnenj izhaja, da pri tožnici ni mogoče ugotoviti neogibne potrebe po stalni pomoči in postrežbi za opravljanje osnovnih življenjskih opravil, ker zmore samostojno opravljati osnovna življenjska opravila. Taka odločitev je temeljila tudi na poročilu o zdravstveni negi, ki ga je podala odgovorna oseba za zdravstveno nego v DSO 14. 8. 2020 in iz katerega izhaja, da se tožnica sama hrani, oblači, slači, giblje po stanovanju ter opravlja fiziološke potrebe.
ZPIZ-2 člen 25, 25/1, 118, 118/1.. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.. ZPIZ-1 člen 35.
ponovna odmera starostne pokojnine - dokončna in pravnomočna odločba - zavrženje pritožbe - prostovoljna vključitev v obvezno zavarovanje
Vključitev v zavarovanje ni avtomatično, temveč je posredno določeno aktivno ravnanje zavarovanca, ki ga je tožnik v konkretnem primeru opustil. ZPIZ-2E in ZPIZ-2H zavarovancem lahko predstavljata podlago za ponovno odmero pokojnine, vendar bi morale biti osebe skladno s 35. členom ZPIZ-1 vključene v zavarovanje. Sodišče se je pravilno opredelilo do potrebnosti vpisa v matično evidenco, ki ga skuša tožnik zminimalizirati zgolj na tehnično nepotrebno opravilo.
priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja - stranska udeležba - ekonomska korist - pravna korist
Pravilna je ocena sodišča, da razlogi, ki jih tožnik navaja in z njimi utemeljuje tožbeni zahtevek predstavljajo le ekonomsko korist. Med ekonomsko koristjo in pravno varovano koristjo ni avtomatično podane identitete. Zatrjevani interes za stroškovno prevalitev obravnave zavarovanca med dvema zavodoma v socialnem sporu ne more predstavljati upoštevno pravnega interesa. V socialnih sporih morajo biti temeljno vodilo pravice in pravna korist zavarovancev, ne pa zavodov, ki nastopajo v vlogah odločevalcev o pravicah iz posameznih zavarovanj. V tem sporu tako ne gre za razmerje in s tem razmerjem povezanim interesom med zavodom in zavarovancem, temveč zgolj za medsebojno razmerje med dvema zavodoma. Tako zatrjevani interes ni pravno relevanten interes v tem sporu, temveč le oblika ekonomskega interesa.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-1, 339/2-8.. ZDR-1 člen 142.. ZDSS-1 člen 14, 14/1, 14/2, 14/3.. ZPIZ-2 člen 413.
voznik avtobusa - delovni čas - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - poklicno zavarovanje - plačilo prispevkov - zavarovalna doba s povečanjem - sestava sodišča
S postavljenim tožbenim zahtevkom za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za obdobje od decembra 2014 do januar 2019, ki so bili konkretizirani po višini v mesečnih zneskih, je tožnik uveljavljal terjatev, jasno izraženo v denarju. Tako oblikovan tožbeni zahtevek je po svoji vsebini premoženjskopravne narave. Ker ni presegal vrednosti 40.000,00 EUR, je v skladu z navedenima določbama ZDSS-1 o njem na prvi stopnji pravilno odločil sodnik posameznik.
Za dejanski delovni čas, prebit na delu voznika avtobusa, se v smislu Sklepa o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, to pa vključuje tudi čas, ko stoji pred semaforjem, čaka na parkirišču zaradi uskladitve vožnje z voznim redom, pripravlja in pospravlja vozilo, ipd., in ne zgolj čas vožnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00055840
ZPIZ-2 člen 413, 413/1.. ZPP člen 19, 19/2, 339, 339/2, 339/2-1, 339/2-8.. ZDSS-1 člen 14, 14/1, 14/2.. ZDR-1 člen 142.
nepravilna sestava sodišča - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - voznik avtobusa - delovni čas - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - poklicno zavarovanje - plačilo prispevkov - zavarovalna doba s povečanjem
S postavljenim tožbenim zahtevkom za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za obdobje od januarja 2013 do junija 2018, ki so bili konkretizirani po višini v mesečnih zneskih, je tožnik uveljavljal terjatev, jasno izraženo v denarju. Tako oblikovan tožbeni zahtevek je po svoji vsebini premoženjskopravne narave. Ker ni presegal vrednosti 40.000,00 EUR, je v skladu z navedenima določbama ZDSS-1 o njem na prvi stopnji pravilno odločil sodnik posameznik. Tožnik je resda za isto obdobje postavil tudi tožbeni zahtevek za prijavo v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri KAD in za sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje oziroma vključitev tožnika v nov pokojninski načrt, kar pa ni narekovalo drugačne sestave sodišča.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik že na podlagi prehodne določbe 413. člena ZPIZ- 2 tudi po 1. 1. 2013 upravičen do plačila prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, saj je bil že pred tem dnem vključen v zavarovanje in so bili zanj plačani prispevki. Toženka tej presoji v pritožbi niti ne oporeka, ampak se zavzema za upoštevanje dejanskega delovnega časa na delovnem mestu, za katerega se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Te toženkine navedbe, ki niti niso bistvene za odločitev, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje.
ZPP člen 19, 19/2.. ZDR-1 člen 142.. ZDSS-1 člen 14, 14/1, 14/2, 14/3.. ZPIZ-2 člen 413, 413/1.
voznik avtobusa - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - poklicno zavarovanje - plačilo prispevkov - zavarovalna doba s povečanjem - efektivni delovni čas - sestava sodišča
Efektivni delovni čas je vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Za dejanski delovni čas, prebit na delu voznika avtobusa, se tako v smislu Sklepa o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, to pa vključuje tudi čas, ko stoji pred semaforjem, čaka na parkirišču zaradi uskladitve vožnje z voznim redom, pripravlja in pospravlja vozilo,… Glede na navedeno je nepravilno zavzemanje pritožbe, da bi bilo treba pri ugotavljanju pogoja 80 % vsega delovnega časa upoštevati le čas vožnje.
DELOVNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00055925
ZPP člen 5, 163, 163/4, 286, 286/3, 286/4, 286b, 286b/1.. ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b.. ZPIZ-2 člen 199, 199/1, 201, 201/1, 413, 413/1.. ZPIZ-1 člen 430, 430/4.. OZ člen 356, 356/2.
poklicno zavarovanje - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - sodna pristojnost - stvarna pristojnost - voznik avtobusa - zavarovalna doba s povečanjem - pokojninska doba - zakonske zamudne obresti - sprememba sodbe - zastaranje - vzorčna zadeva
Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem so bili tožniki zaposleni, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi otežene uporabe) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00055472
ZPP člen 19, 19/2, 339, 339/2, 339/2-1, 339/2-8.. ZDR-1 člen 142.. ZDSS-1 člen 14, 14/1, 14/2, 14/3.. ZPIZ-2 člen 413, 413/1.
nepravilna sestava sodišča - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - voznik avtobusa - delovni čas - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - poklicno zavarovanje - plačilo prispevkov - zavarovalna doba s povečanjem
S postavljenim tožbenim zahtevkom za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za obdobje od maja 2014 do junija 2021, ki so bili konkretizirani po višini v mesečnih zneskih, je tožnik uveljavljal terjatev, jasno izraženo v denarju. Tako oblikovan tožbeni zahtevek je po svoji vsebini premoženjskopravne narave. Ker ni presegal vrednosti 40.000,00 EUR, je v skladu s citiranima določbama ZDSS-1 o njem na prvi stopnji pravilno odločil sodnik posameznik. Tožnik je resda za isto obdobje postavil tudi tožbeni zahtevek za prijavo v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri KAD in za sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje oziroma vključitev tožnika v nov pokojninski načrt, kar pa ni narekovalo drugačne sestave sodišča.
Pritožba neutemeljeno izpodbija prvostopenjsko ugotovitev, da je tožnik izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa prebitega na delovnem mestu, za katerega se je štela zavarovalna doba s povečanjem. Ta pogoj je treba razlagati v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena ZDR-1, pri čemer je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-1, 339/2-8.. ZDR-1 člen 142.. ZDSS-1 člen 14, 14/1, 14/2.
voznik avtobusa - delovni čas - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - poklicno zavarovanje - plačilo prispevkov - zavarovalna doba s povečanjem - sestava sodišča
S postavljenim tožbenim zahtevkom je bil uveljavljan obračun in plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje, ki so bili konkretizirani po višini v mesečnih denarnih zneskih. Tako oblikovan tožbeni zahtevek je po svoji vsebini premoženjskopravne narave. Ker ni presegal vrednosti 40.000,00 EUR, je v skladu s citiranima določbama ZDSS-1 o njem na prvi stopnji pravilno odločil sodnik posameznik.
Pritožba neutemeljeno izpodbija prvostopenjsko ugotovitev, da je tožnica izpolnjevala pogoj 80 % dejanskega delovnega časa, prebitega na delovnem mestu, za katerega se je štela zavarovalna doba s povečanjem. V zadevi VIII Ips 30/2019, na katero se je pravilno sklicevalo že prvostopenjsko sodišče, je Vrhovno sodišče RS obrazložilo, da tega pogoja ni mogoče tolmačiti tako, da bi dejanska vožnja (premikanje vozila) morala obsegati 80 % celotnega letnega fonda delovnega časa za takšnega delavca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
VDS00055856
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-1.. ZDSS-1 člen 14, 14/1, 14/2, 14/3.. ZDR-1 člen 142.. ZPIZ-2 člen 413.
nepravilna sestava sodišča - voznik avtobusa - delovni čas - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - poklicno zavarovanje - plačilo prispevkov - zavarovalna doba s povečanjem
S postavljenim tožbenim zahtevkom za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za obdobje od decembra 2014 do januarja 2019, ki so bili konkretizirani po višini v mesečnih zneskih, sta tožnika uveljavljala terjatev, jasno izraženo v denarju. Tako oblikovan zahtevek je po svoji vsebini premoženjskopravne narave. Ker ni presegal vrednosti 40.000,00 EUR, je v skladu z določbo 14. člena ZDSS-1 o njem na prvi stopnji pravilno odločil sodnik posameznik.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sta tožnika že na podlagi prehodne določbe 413. člena ZPIZ-2 do plačila prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje upravičena. Toženec tej presoji v pritožbi niti ne oporeka, ampak se zavzema za upoštevanje dejanskega delovnega časa na delovnem mestu, za katerega se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Njegove tovstne navedbe je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje.
ZPIZ-2 člen 4, 196.. ZUP člen 7, 7/1, 7/4.. OZ člen 148.
odškodninska odgovornost Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - protipravno ravnanje - družinska pokojnina
Po ustaljeni sodni praksi v zvezi z odškodninsko odgovornostjo toženca na podlagi 196. člena ZPIZ-2 mora biti ravnanje zaposlenih takšno, da bi iz njega izhajala namera izigravanja z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje toženca šteti za samovoljno oz. arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in hkrati brez razloga odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da zavod kot nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri izvajanju funkcije odstopa od potrebne skrbnosti do te mere, da je ravnanje protipravno. Takšno postopanje v zadevi zagotovo ni izkazano.
Glede vprašanja pozitivne diskriminacije ter različne obravnave žensk in moških pri odmeri starostne pokojnine je pritožbeno sodišče že v zadevi Psp 429/2016 poudarilo, da je bila v 37. členu ZPIZ-2, ki se je uporabljal v času izdaje spornih odločb tožene stranke, sicer res različno vrednotena pokojninska doba glede na spol, saj izhodiščni niti končni odmerni odstotek pri enaki pokojninski dobi nista bila identična. S tem v zvezi je pritožbeno sodišče poudarilo, da ugodnejši položaj določenih skupin glede posameznih pravic sam po sebi ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom v primerjavi z drugimi skupinami, če so posebne ugodnosti logično utemeljene in ne presegajo obsega, ki ga opravičuje razlog, zaradi katerega so dane. Različno obravnavanje moških in žensk je upravičeno tedaj, ko izravnava neugodnosti, ki izvirajo iz tradicionalno in zgodovinsko pogojenih različnih družbenih vlog in položajev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00056125
ZPP člen 11, 70, 70-6, 72, 72/2, 205, 206, 207, 213, 213/2, 286, 286/1, 286a, 286a/1, 286b, 339, 339/1.. ZPIZ-2 člen 27, 30, 30/1, 30/2, 30/3, 36, 37, 63, 63/3.. URS člen 2, 14, 22, 50.. ZPIZ-1 člen 49, 177.. ZPIZ člen 39, 39/4, 52, 52/4.. ZSVarPre člen 2, 6.
načelo ekonomičnosti - pravica do izjave - izvedba dokazov - pravica do starostne pokojnine - načelo enakosti pred zakonom - pravočasno grajanje postopkovnih kršitev - najnižja pokojninska osnova
Za pritožnikovo stališče, da bi bilo potrebno uporabiti Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljaven ob njegovi vključitvi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje leta 1972, ali v nasprotnem vrniti plačane prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ni nobene zakonske niti ustavne podlage. Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje po ZPIZ-2 temelji na medgeneracijski solidarnosti in dokladnem principu financiranja. Iz ekonomskih in demografskih razlogov ter finančne vzdržnosti pokojninske blagajne bi zagotavljanje starostne pokojnine v višini minimalne plače, ne glede na pokojninsko dobo in plačane prispevke, bilo lahko le predmet sprememb veljavne sistemske ureditve v zakonodajnem postopku in ne sojenja v predmetni zadevi.
Čeprav neplačevanje ali plačevanje nizkih prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje nemalokrat povzroči, da je starostna pokojnina nižja od socialnih transferjev po ZSVarPre, to na razsojo obravnavane zadeve nima niti ne sme imeti nobenega vpliva. Za pravilno presojo odmerjene starostne pokojnine so edino upoštevne relevantne določbe ZPIZ-2, četudi je, tako kot v okoliščinah konkretnega primera, pokojnina nižja od socialnih transferjev.
razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - preostala delovna zmožnost - III. kategorija invalidnosti
Naloga izvedenskega organa v sodnem postopku ni natančna opredelitev konkretnih delovnih mest, temveč ugotovitev tožnikove preostale delovne zmožnosti oziroma opredelitev stvarnih razbremenitev, ki jih tožnik glede na zdravstveno stanje potrebuje, da ne bi ob opravljanju dela prišlo do nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja. Opredelitev konkretnih delovnih mest je pristojnost Zavoda RS za zaposlovanje, ki v zaposlitvenem načrtu z zavarovancem opredeli konkretna delovna mesta, za katera bo delovni invalid na trgu dela iskal zaposlitev.
POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00056691
ZDSS-1 člen 63, 75.. ZUP člen 103, 104.. ZPIZ-2 člen 88.
nadomestilo za invalidnost - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dokončna odločba zavoda kot procesna predpostavka za dopustnost vložitve tožbe - zavrženje dela tožbe - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - materialni prekluzivni rok - medsebojno nasprotje v razlogih sodbe - razveljavitev sodbe
Sodišče je v IV. in V. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe in sklepa v zvezi z odločitvijo toženca glede tožničinega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Izrecno se je opredelilo, da gre v primeru zamude roka iz 88. člena ZPIZ-2 za materialni prekluzivni rok, ki ne dopušča vrnitve v prejšnje stanje, hkrati pa potrdilo pravilnost odločitve toženca, da zatrjevane zdravstvene težave ne predstavljajo upravičenih razlogov za vrnitev v prejšnje stanje. Takšno razlogovanje sodišča vsebuje notranje nasprotje.