Glede na to, da je bil pokojni zavarovanec upravičen do starostne pokojnine, je za določitev datuma, od kdaj naprej tožnici pripada družinska pokojnina, odločilna druga alineja četrtega odstavka 111. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da se družinska pokojnina družinskemu članu izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju izplačevanja starostne pokojnine umrlemu uživalcu pokojnine, to pomeni od 6. 1. 2022 dalje.
Skladno z drugim odstavkom 81. člena ZDSS-1 sodišče izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. S tem, ko je sodišče prve stopnje odpravilo izpodbijani odločbi, ni bilo nobene pravne podlage, da bi ponovno odločalo o že priznani pravici do delne pokojnine oziroma da bi zadevo vračalo tožencu v ponovni upravni postopek. Ključno je namreč, da je bila odločitev toženca nepravilna in nezakonita in v tem primeru še nadalje obstaja pravica, ki je bila tožniku priznana s pravnomočno odločbo.
Določba prvega odstavka 126. člena ZUP se nanaša na vodenje postopka po uradni dolžnosti v primeru, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če organ ugotovi ali izve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti upravni postopek. Vendar pa, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, toženec v navedeni določbi ni imel pravne podlage za poseg v pravnomočno priznano pravico. V pravnomočne odločbe je mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih določa zakon. Ker toženec ni uporabil izrednih pravnih sredstev je sodišče prve stopnje, kot že omenjeno, izpodbijani odločbi utemeljeno odpravilo.
V tej zadevi je bil tožnici izdan nalog za izplačilo akontacije, saj toženec za končno odločbo še ni razpolagal z vsemi potrebnimi podatki. Ko je bila izdana končna odločba, je bil ugotovljeni znesek nižji od že izplačanih zneskov akontacije pokojnine. Ključna je bila torej končna pravnomočna odločba, iz katere jasno izhaja, do kakšnega zneska pokojnine je tožnica upravičena. Kar je prejela več, je glede na 194. člen ZPIZ-2 dolžna vrniti tožencu.
V sedmem odstavku 62. člena ZUP je določeno, da imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek ali ga ne morejo uporabljati zaradi invalidnosti, pravico spremljati potek postopka po tolmaču. Organ jih je dolžan o tem poučiti. Pravica do tolmača je predvidena za ustno sporazumevanje. S tem je stranki omogočeno, da lahko v svojem jeziku spremlja postopek in v njem sodeluje. Organu pa ni treba zagotavljati prevoda uradnih listin in mora stranka sama poskrbeti za prevod, če uradnega jezika ne razume.
Tožnica v spornem obdobju ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na drugi podlagi, bila pa je družbenica in hkrati poslovodna oseba v družbi A. d. o. o. Zato so izpolnjeni z zakonom določeni pogoj iz prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2 in je posledično tožnici na tej podlagi utemeljeno priznana lastnost zavarovanca.
Glede na zakonsko ureditev je ključna starost tožnice ob smrti zavarovanca. Tedaj je bila stara 33 let in 7 mesecev. Po 72. členu ZPIZ/92 bi morala ob smrti moža dopolniti 50 let starosti oziroma vsaj 45 let, da bi lahko s 50 leti pridobila pravico do družinske pokojnine. Tožnica teh pogojev ni izpolnila, enako tudi drugih pogojev, določenih v ZPIZ/92. Prav tako ne izpolnjuje pogojev določenih v ZPIZ-1 in ZPIZ-2. Sedanja starost tožnice ni bistvena pri odločitvi o priznanju pravice do vdovske pokojnine in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
V postopku izdaje začasne odredbe se odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Ta je podan takrat, ko več razlogov govori v prid nekega zaključka od tistih, ki kažejo nasprotno. Tudi po pritožbeni oceni tožnik ni izkazal ne verjetnosti nastanka terjatve niti nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode. Na podlagi navedb in listinske dokumentacije v tej fazi postopka obstoji več okoliščin, ki govorijo v prid pravilnosti in zakonitosti izdanih odločb o izplačilu sorazmernega dela tožnikovega sorazmernega dela starostne pokojnine, kot pa okoliščin, ki temu nasprotujejo.
V sodni praksi je sprejeto stališče, da ima informativni izračun zgolj in samo naravo okvirne informacije o predvidenem datumu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine oziroma o predvideni višini pokojnine brez pravnih posledic. Pri izdelavi informativnega izračuna so upoštevni podatki, ki jih predloži zavarovanec tožencu za izračun pokojnine in jih toženec ne preverja in ne ugotavlja njihove pravilnosti.
Iz informativnega izračuna je za leto 2005 razviden znesek, ki je bil 100-krat večji od ostalih povprečij za ta obdobja. Tožnik izstopajoče višine ni dokazal z nobenim dokazilom.
Dejstvo, da mora tožnik pri opravljanju življenjskih opravil vlagati več napora in da teh opravil, ob krajših obdobjih poslabšanja ne zmore, ne more vplivati na pravilnost izpodbijane odločitve, saj poslabšanja pri tožniku do referenčnega datuma ni mogoče uvrstiti med dokončno in trajno zdravstveno stanje, temveč zgolj za začasno poslabšanje, ki ga ne krije citirano zakonsko določilo. Določilo drugega odstavka 101. člena ZPIZ-2 ne določa začasne nezmožnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb, temveč zajema trajne spremembe v zdravstvenem stanju, zaradi katerih posameznik določenih osnovnih življenjskih potreb iz citiranega člena ZPIZ-2 ne more več opravljati kljub prizadevanju in večjim naporom ter ob uporabi ortopedskih pripomočkov.