Delodajalec v sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni dolžan navesti, na katere delavce bo prenesel posamezno nalogo ukinjenega delovnega mesta. Za obstoj organizacijskega razloga mora dokazati, da je dejansko ukinil delovno mesto in dela delavca na ukinjenem delovnem mestu ni nadomestil z novim zaposlenim, kot tudi, da delovnega mesta ni ukinil zato, ker se je želel znebiti delavca, ki je bil zaposlen na tem delovnem mestu, ampak zaradi objektivnih poslovnih potreb.
Tožnica se je na podlagi obrazložitve sklepa lahko seznanila z razlogi, na podlagi katerih je toženka sprejela odločitev za premestitev, in je posledično imela možnost uveljaviti pravno sredstvo pred komisijo za pritožbe in sodno varstvo v kasnejšem individualnem delovnem sporu; neutemeljeno se sklicuje na neupoštevanje pravic iz 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije ter pravil o obrazloženosti odločb. Za ustrezno obrazložitev sklepa o premestitvi v njem ni treba naštevati formalnih pogojev za zasedbo delovnega mesta, na katerega se javni uslužbenec premešča (ti so nenazadnje razvidni iz sistemizacije delovnih mest), niti izrecno navesti, da javni uslužbenec te pogoje izpolnjuje.
Ob ugotovitvi, da je obstajal v izpodbijanih sklepih navedeni razlog za premestitev, in dejstvu, da tožnica ni več zaposlena pri toženki ter posledično njeno varstvo v tem smislu ni več potrebno, bi lahko tožnica z zahtevkom za plačilo odškodnine uspela izključno v primeru, da bi kumulativno dokazala vse predpostavke odškodninske odgovornosti, med njimi kvalificirano protipravnost. V smislu elementa odškodninske odgovornosti po 179. členu ZDR-1 v povezavi z določbami o odškodninski odgovornosti OZ namreč ni protipravna vsaka napaka, ki jo stori delodajalec.
Glede na ugotovljene posledice, ki jih je imela tožnica iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strahu, je prisojena odškodnina primerna, skladna s kriteriji iz 179. člena OZ.
Izključne pravice, ki so zagotovljene imetniku patenta, določa 18. člen ZIL-1. Tožnik ni navedel terjatve, v zavarovanje katere je predlagal izdajo začasne odredbe, oziroma ni navedel dejstev, ki bi omogočala presojo verjetnosti obstoja ali prihodnjega nastanka terjatve, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe.
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da toženka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni zatrjevala pravno relevantnih dejstev (da pooblaščenka zaradi bolezni ni mogla zagotoviti substitucije), ki bi lahko imela (če bi se izkazala za resnična) za posledico utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Zato je pravilno zaključilo, da je bila vrnitev v prejšnje stanje predlagana iz očitno neupravičenega razloga.
Bistven očitek tožnici v odpovedi je bil, da je v letu 2018 angažirala svojo hči, J. J., da je kot samostojni podjetnik prek subjekta K., s. p., do junija 2023 za toženko opravljala domnevne storitve in izstavljala račune, ne da bi tožnica o zaposlitvi svoje hčere oziroma o konfliktu interesov, ki naj bi s to zaposlitvijo nastal, obvestila toženko oziroma pristojne službe v družbi C. d. o. o. S tem naj bi ravnala v nasprotju s A. internimi pravili in Kodeksom ravnanja.
Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi B. B. ugotovilo, da tožnica o delu svoje hčere pri toženki ni obvestila službe za skladnost in etiko ter kadrovske in pravne službe, ki niso organizirane pri toženki, ampak so organizirane v okviru družbe C. d. o. o. Vendar pa sodišče prve stopnje ni iz razloga organizacijskih specifik toženke kot članice skupine A. štelo, da tožnica ni storila očitane kršitve, temveč je pravilno zaključilo, da iz internih aktov toženke ni jasno izhajalo, ali mora delavec morebitno navzkrižje interesov prijaviti zgolj eni od naštetih oseb ali pa vsem njim ter da to ni bilo jasno niti vodstvu toženke.
Postopek pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni formalni dokazni postopek, zato po ZDR-1 delodajalcu poleg očitanih kršitev v pisni seznanitvi pred odpovedjo ni treba seznaniti delavca tudi z vsemi ugotovitvami in dokazi, ki jih nato uporabi v kasnejšem sodnem postopku za presojo zakonitosti izredne odpovedi.
Za začetek teka roka za izredno odpoved je odločilno, kdaj za kršitve izve oseba, pristojna za sprejem odločitve o izredni odpovedi, to pa je bil pri toženki zakoniti zastopnik.
Delodajalec ima pravico organizirati in izvajati nadzor nad spoštovanjem bolniškega staleža nad 30 dni, saj zloraba pravic iz zdravstvenega zavarovanja hkrati pomeni tudi kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima lahko za posledico izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Tožnikove navedbe v tožbi so skope, vendar zadostujejo za identifikacijo spornega predmeta, prav tako je postavil določen zahtevek. Iz tožbe jasno izhaja, da tožnik uveljavlja, da je bil pri toženki zaposlen od 18. 9. 2023 do 4. 10. 2023 in da je v tem času opravil 126 ur, za kar ni prejel dogovorjenega plačila. Kot dokaz je predlagal zaslišanje strank.
Glede vsakega posamičnega ravnanja, ki ga je tožnica izpostavila kot trpinčenje, in tudi glede presoje vseh teh ravnanj kot celote je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo jasne in podrobne odločilne razloge, na podlagi katerih je zaključilo, da tožnica ni bila trpinčena. Izpodbijano sodbo je zato mogoče preizkusiti.
O ugotovitvi razloga za izredno odpoved je mogoče govoriti tedaj, ko se delodajalec (v tem sporu predstojnica) seznani z vsemi elementi, ki opravičujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te.
Trajanje zaposlitve v smislu drugega odstavka 118. člena ZDR-1 zajema le kontinuirano obdobje od nastopa delovnega razmerja pa do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri tistem delodajalcu, ki je delavcu podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je predmet sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.
Tudi če na splošno velja, da delodajalec dokazuje zakonitost odpovedi (84. člen ZDR-1), v tej zadevi ni šlo za odpoved, temveč za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas s potekom časa oziroma z nastopom dogovorjenega objektivnega termina (imenovanje nove direktorice), zato je dokazni okvir drugačen. Dokazna pravila so bila uporabljena pravilno.
Tožnici pogodba ni bila odpovedana, temveč je prenehala kot pogodba za določen čas, sklenjena za poslovodno funkcijo, z iztekom dogovorjenega časa (imenovanje nove direktorice). Uporaba 83. in 89. člena ZDR-1, ki urejata redno odpoved, zato ni neposredno relevantna. Določba 77. člena ZDR-1 določa, da pogodba preneha tudi s potekom časa, za katerega je sklenjena. V danem primeru je bil "čas" opredeljen z objektivno določljivim dogodkom (imenovanje nove direktorice) in z zunanjo časovno mejo (največ šest mesecev).
Odpoklic je relevanten v primeru predčasne razrešitve poslovodne osebe iz razlogov na njeni strani oziroma iz drugih razlogov pred nastopom dogovorjenega termina. Ne more pa se razlagati kot dodatni, kumulativni pogoj za prenehanje pogodbe ob poteku časa, za katerega je bila sklenjena. Imenovanje nove direktorice ne predstavlja odpoklica tožnice v smislu statusnopravnega instituta razrešitve, temveč uresničitev pogoja, na katerega je bilo vezano trajanje pogodbe. Zato za zakonito prenehanje pogodbe ni bil potreben poseben sklep o odpoklicu niti njegova vročitev.
Glede na to, da v spisu ni dokaza o tem, da bi toženka plačala sodno takso za pritožbo, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je pritožba umaknjena.
Tožnik, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme, ni dokazal že protipravnosti kot obligatornega elementa krivdne odškodninske odgovornosti. Tako ni dokazal trditev o tem, da je bila lestev, na kateri se je poškodoval, razmajana ali kako drugače neustrezna. Ker torej v zadevi ni podana že protipravnost toženkinega ravnanja, ni podana njena krivdna odškodninska odgovornost. Zato so nebistvene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da ni podana niti vzročna zveza med nestabilno lestvijo in tožnikovo poškodbo kolena, ter da za obstoj vzročne zveze velja nižji dokazni standard.
Toženka izkazuje pravni interes za izpodbijanje odločitve o reintegraciji tožnika (o čemer je odločeno v izreku sodbe sodišča prve stopnje), s tem pa posledično dejansko uveljavlja sodno varstvo tudi zoper odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, v kolikor bi se izkazalo, da je odločitev o reintegraciji nepravilna. Zaradi izreka sodbe torej toženka ni prikrajšana v uveljavljanju sodnega varstva zoper (celotno) odločitev sodišča prve stopnje glede zakonitosti izpodbijane odpovedi in odločitve o reintegraciji oziroma sodni razvezi, le da v primeru ugoditve zahtevku za reintegracijo izrek ne vsebuje odločitve o predlogu za sodno razvezo (tudi če bi tak tožbeni zahtevek podal tožnik).
Ker toženka sodne takse ni bila oproščena oziroma ji plačilo sodne takse ni bilo odloženo, plačala pa je tudi ni, je z iztekom roka nastopila zakonska fikcija, da je pritožbo umaknila, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v izpodbijanem sklepu. S trditvami o slabem premoženjskem stanju oziroma blokadi TRR toženka v pritožbi zoper navedeni sklep ne more uspeti, saj se lahko upoštevajo le v postopku v zvezi z oprostitvijo oziroma odlogom plačila sodne takse, v katerem pa jih ni predložila.
Skladno s prvim odstavkom 158. člena ZPP je tožnik dolžan povrniti toženki stroške v zvezi z umaknjenim delom tožbe (ki je enak nepripoznanemu delu tožbenega zahtevka), ker do delnega umika ni prišlo zaradi izpolnitve zahtevka.
Glede na to, da tožnica ni bila v delovnem razmerju s toženko, svojega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi kršitve prepovedi diskriminacije ne more uveljavljati kot delavka nasproti delodajalcu, temveč izključno kot neizbrana kandidatka. Sodno varstvo neizbranih kandidatov zaradi kršitve zakonske prepovedi diskriminacije je po ZDR-1 omejeno na zahtevek za plačilo odškodnine po 8. členu ZDR-1, uveljavljati pa ga je mogoče le skladno s petim odstavkom 200. člena ZDR-1, torej v prekluzivnem roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca.
Toženka projektno delo neutemeljeno šteje za začasno povečan obseg dela. Glede na to, da ZDR-1 v 11. alineji prvega odstavka 55. člena pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano, določa kot poseben pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, začasno povečan obseg dela pa v 3. alineji prvega odstavka 55. člena ZDR-1, ni mogoče projektno organiziranega dela uvrstiti pod začasno povečan obseg dela.
Ker je tožnik opravljal projektno delo v zgoraj navedenem obsegu, v pogodbi pa je bil kot razlog za zaposlitev določen začasno povečan obseg dela, zaradi česar je pogodba nezakonita, ni odločilna pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da mora razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas skladno s 54. členom ZDR-1 obstajati v času sklenitve pogodbe in ne more biti vezan na nek bodoč, sicer pričakovan, a vendarle ne povsem gotov dogodek.