Tožnik sicer v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da za odločitev v obravnavani zadevi samo po sebi ni bistveno, ob kateri uri natančno je prišlo do škodnega dogodka. Vendar pa sodišče prve stopnje svoje odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ker tožnik ni uspel dokazati, da se je zatrjevana nesreča zgodila na delu pri prvi toženki (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 15 in 17) ni temeljilo zgolj na dejstvu spreminjanja tožnikovih zatrjevanj glede časa škodnega dogodka, ampak tudi upoštevaje celotno skopo in nedoločno trditveno podlago tožnika, ki jo je prilagajal tudi pri navedbi delovnega opravila, pri katerem je prišlo do škodnega dogodka.
Kot pojasnjeno je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi v okviru pravočasno podanih trditev strank in zanje predlaganih dokazov utemeljeno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati (niti) nastanka škodnega dogodka na način, kot ga je zatrjeval, in ki bi naj utemeljeval odškodninsko odgovornost prve (ter posledično druge) toženke zanj.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00082307
ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - delovni čas - vojak - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - sodba vrhovnega sodišča - vojaško urjenje - vojaška operacija
Da je za vojake, ki niso vadbenci, ampak na vajah zagotavljajo logistično podporo, lahko podana izjema po 4. alineji 1. točke izreka sodbe Sodišča EU C-742/19, izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse. V tej je izrecno poudarjeno, da je tudi v primeru operativnega urjenja po prvi alineji 1. točke izreka sodbe C-742/19, podobno kot v primeru vojaških operacij v pravem pomenu besede, pri izključitvi uporabe navedene direktive potrebno upoštevati tudi soodvisnost, ki obstaja med operacijami in različnimi, tudi podpornimi dejavnostmi vojske, ki so potrebne za uspešno izvedbo operacij. Tudi operativno urjenje namreč posnema delovanje v vojaških operacijah v pravem pomenu besede. Gre za primere, ko pri operativnem urjenju sodelujejo tudi pripadniki vojaških enot, ki se ne urijo sami, temveč zagotavljajo izvedbo operativnega urjenja drugih oseb. V teh primerih je treba ugotoviti, ali so te dejavnosti nujne za dobro izvedbo operativnega urjenja oziroma tudi, ali bi se v takšnem primeru uvedba sistema rotacije ali načrtovanja delovnega časa lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja. Sodišče prve stopnje je to ugotovilo, saj je na podlagi izčrpnega dokaznega postopka zaključilo, da je bila izvedba terenskih usposabljanj oziroma operativnega urjenja na terenu soodvisna in neločljivo povezana z zagotovitvijo logistične podpore (katere del je bila tožnica), pri čemer se je slednja morala prilagajati in slediti ritmu vadbencev oziroma usposabljancev na operativnem urjenju.
poskusno delo - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - nezakonitost odpovedi - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - višina denarnega povračila - varovana kategorija delavcev
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podana v času poskusnega dela, nezakonita. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) namreč ne predvideva odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v času trajanja poskusnega dela. V 125. členu ZDR-1, ki ureja poskusno delo, je izrecno določeno, da lahko v času trajanja poskusnega dela delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če delavec poskusnega dela ni uspešno opravil (četrti odstavek 125. člena ZDR-1) in če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave (šesti odstavek 125. člena ZDR-1). Za druge primere redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej tudi za poslovni razlog, pa je zakonodajalec očitno ocenil, da niso potrebni oziroma primerni v času poskusnega dela, ki lahko traja največ šest mesecev (drugi odstavek 125. člena ZDR-1).
Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da četudi je tožnica že dopolnila 58 let in sodi zato v varovano kategorijo delavcev v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po prvem odstavku 114. člena ZDR-1, to ni ovira za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. O dopustnosti sodne razveze v primeru delavcev, ki uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, se je Vrhovno sodišče RS že opredelilo v številnih zadevah (npr. sodba VIII Ips 99/2018 in sodba VIII Ips 53/2019). V zadevi VIII Ips 99/2018 je poudarilo, da starejši delavci na podlagi 114. člena ZDR-1 uživajo posebno varstvo le pred odpovedjo iz poslovnega razloga, ne pa tudi pred drugimi načini prenehanja delovnega razmerja iz 77. člena ZDR-1, med katerimi je tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sodbo sodišča.
ZSPJS člen 8, 8/1, 9, 9/1, 16, 16/1, 17, 19, 19/1, 20, 20/1. ZUTD člen 81, 81/1, 189.
neustrezna izobrazba - javni uslužbenec - plačila za dejansko opravljeno delo - napredovanje zaposlenih - plačilo razlike v plači
Za tožničino delo se je z ZUTD, ki se je pričel uporabljati 1. 1. 2011, spremenil zahtevani izobrazbeni pogoj. V prvem odstavku 81. člena ZUTD je bilo določeno, da storitve vseživljenjske karierne orientacije in posredovanja zaposlitve izvajajo javni uslužbenci zavoda z doseženo VII. ravnjo izobrazbe, ki so opravili strokovni izpit. Ker tožnica ob uveljavitvi ZUTD tega izobrazbenega pogoja ni izpolnjevala, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo 189. člena ZUTD, ki je predpisal petletni rok za pridobitev zahtevane izobrazbe, do takrat pa so lahko javni uslužbenci še naprej izvajali storitve na delovnem mestu, ki se je uvrstilo v VII/1 tarifni razred po zakonu, ki ureja sistem plač v javnem sektorju.
Pritožba se neutemeljeno sklicuje na načela ureditve plačnega sistema in zmotno navaja, da uvrstitev v tarifni razred ni bistvena za določitev plače. V skladu s prvim odstavkom 8. člena ZSPJS se osnovne plače javnih uslužbencev določajo na podlagi uvrstitve delovnih mest in nazivov v tarifne razrede, ki izražajo stopnjo zahtevnosti delovnih mest in nazivov glede na zahtevano izobrazbo oziroma usposobljenost. Osnovna plača je določena s plačnim razredom, v katerega je uvrščeno delovno mesto oziroma naziv, na katerega je javni uslužbenec razporejen oziroma ki ga je pridobil z napredovanjem (prvi odstavek 9. člena ZSPJS). Javni uslužbenec lahko na podlagi ZSPJS napreduje na delovnem mestu oziroma nazivu v višji plačni razred (prvi odstavek 16. člena ZSPJS), kar je odvisno od poteka napredovalnega obdobja in ocene delovne uspešnosti (17. člen ZSPJS). Kako se mu določi plača v primeru spremembe delovnega mesta (premestitev, sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi), pa določata 19. in 20. člen ZSPJS, pri čemer je za tožničin primer sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto v višjem tarifnem razredu pomemben že citirani prvi odstavek 19. člena ZSPJS. Glede pritožbene navedbe, da je tožničin položaj enak, kot če bi se v letu 2015 prvič zaposlila pri toženki, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to posledica tega, da je 7. 9. 2015 sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto v višjem tarifnem razredu. Res je tudi pred uveljavitvijo ZUTD opravljala enako delo, vendar je bila tedaj za delovno mesto, ki ga je zasedala, zahtevana nižja izobrazba in je bilo tudi umeščeno v nižji tarifni razred. Napredovanj, ki jih je na tem delovnem mestu dosegla, toženka pri določitvi plače v novi pogodbi o zaposlitvi zakonito ni upoštevala.
ZDSS-1 člen 41, 41/5. ZDR-1 člen 88, 88/3, 200, 200/3. ZPP člen 8, 144, 144/1, 154, 154/1, 165, 165/1, 274, 274/1, 350, 350/2, 365, 365-2, 366.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - vročitev odpovedi - prepozna tožba - zavrženje tožbe - dokazna ocena priče
Ker je torej toženka dokazala, da je tožnik dne 13. 5. 2024 v pisarni toženke odklonil vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se šteje, da mu je bila ta tega dne vročena (tretji odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1 in prvi odstavek 144. člena ZPP). Posledično je tožba, vložena dne 20. 6. 2024, prepozna, saj ni bila vložena v roku 30 dni od vročitve odpovedi (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Zato jo je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno zavrglo (prvi odstavek 274. člena ZPP).
Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 10, 17, 17/1. ZPP člen 185, 185/1, 188, 188/2. ZDR-1 člen 144, 144/1, 144/3, 146. ZDSS-1 člen 38, 38/1.
sprememba tožbe - umik tožbe - soglasje k umiku tožbe - plačilo nadur - delo preko polnega delovnega časa - stroški za izvedenca
Ker se toženka o delnem umiku tožbe ni izjasnila v 15 dneh od dneva, ko je bila o njem obveščena, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je glede na drugi odstavek 188. člena ZPP v umik privolila.
Toženka neutemeljeno navaja, da tožnik ni upravičen do nadur za obdobje, ko mu opravljanje nadurnega dela ni bilo odrejeno, pri čemer se sklicuje na določbo 144. oziroma 146. člena ZDR-1. Delavec je namreč upravičen do plačila za ure, ki presegajo polni delovni čas, tudi če niso bile izrecno odrejene kot nadurno delo, če jih je dejansko opravil in je delodajalec vedel zanje, pri čemer je upravičen do plačila skupaj z dodatkom za ure znotraj omejitev nadurnega dela in za ure, ki te omejitve presegajo. Če delodajalec omejitev, določenih v tretjem odstavku 144. člena ZDR- 1, ne upošteva, to ne pomeni, da delavec do plačila ni upravičen. Za prekoračitev zakonsko dovoljenih nadur delavec ni odgovoren in ga za kršitev, ki jo z odrejanjem in dopuščanjem dela stori delodajalec, ne morejo zajeti škodljive posledice. Podobno velja glede razloga oziroma primerov, v katerih se nadurno delo lahko odredi (prvi odstavek 144. člena ZDR-1).
ZDR-1 člen 20, 20/2, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1. ZODPol člen 2, 17, 31, 51, 51/5, 51/7, 52, 52/1, 52/1-9, 52/3, 53, 53/1. KZ-1 člen 20, 257, 257/1. ZJU člen 33, 33/2.
prenehanje delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - varnostni zadržek - policija - pravočasnost odpovedi - seznanitev s kršitvijo - predstojnik - varnostno preverjanje oseb
Tožnik je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. v povezavi z 20. členom KZ-1, saj je kot uradna oseba z dajanjem nezakonitega navodila podrejenemu, naj se za I. I. ne ugotovi obstoj varnostnega zadržka, izrabil svoj uradni položaj oziroma prestopil meje uradnih pravic in s tem I. I. pridobil korist v obliki zaposlitve v Policiji, čeprav so za to obstajali varnostni zadržki.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00082308
ZObr člen 37, 37/4, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - vojak - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - vojaško urjenje - varovanje državne meje
Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati naravo posamezne vojaške vaje in usposabljanja, saj ni podal navedb v zvezi s posamezno vajo oziroma usposabljanjem. Toženka je trdila in dokazala, da so vse vaje in usposabljanja, na katerih je tožnik sodeloval, imele naravo operativnega urjenja. Za posamezen mesec je navedla, za katero vajo oziroma usposabljanje je šlo, ter jo tudi opisala, tožnik pa je temu le na splošno oporekal in ni prerekal navedb toženke, da se je vaj in usposabljanj udeležil kot vadbenec. Zaslišan kot stranka je sicer povedal, da se je posameznih vaj udeležil kot vadbenec, na nekaterih pa je bil le podpora, vendar izpoved stranke ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Tožnik je zatrjeval le, da izjema ni podana, ker je šlo za njegovo redno delo, ni šlo za napotitev v tretje države v okviru kriznega upravljanja, da bi se lahko izvedle rotacije in načrtoval delovni čas, sodišče prve stopnje pa temu utemeljeno ni sledilo. Na podlagi pisnih izjav B. B. in D. D. ter Doktrine vojaškega izobraževanja in usposabljanja je ugotovilo, da so se na vajah in usposabljanjih, za katere tožnik vtožuje plačilo, posnemali ekstremni pogoji, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede, da je torej šlo za operativna urjenja. Posledično je pravilno štelo, da je podana izjema od uporabe Direktive po 1. alineji izreka sodbe C-742/19.
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe toženke, da so podane vse štiri izjeme od uporabe Direktive pri dejavnosti varovanja državne meje.
ZDR-1 člen 6, 6/6, 6/7, 89, 89/1, 89/1-2. ZUJIK člen 45. ZJU člen 24, 24/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - okoliščine, v katerih je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor - javni zavod - prenehanje mandata - direktor javnega zavoda - diskriminacija
Tožnik zaradi prenehanja mandata direktorja iz sodnega registra izbrisanega javnega zavoda nima več statusno pravne funkcije direktorja, zato ne izpolnjuje več zakonskih pogojev za opravljanje dela direktorja in posledično ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar mu je toženec pravilno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti - odpravnina zaradi prenehanja delovnega razmerja - višina odpravnine - podjetniška kolektivna pogodba
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo stališče sodne prakse, da ZDR-1 v 108. členu določa minimalno odpravnino, ki je lahko presežena z določbami kolektivne pogodbe dejavnosti, podjetniške kolektivne pogodbe in tudi s pogodbo o zaposlitvi. Glede na navedbe strank je ugotovilo, da je v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi in prenehanja delovnega razmerja dne 30. 11. 2023 pri toženki veljala podjetniška kolektivna pogodba (PKP) - Kolektivna pogodba družbe A. z dne 21. 12. 2011, ki v 102. členu določa ugodnejšo pravico do odpravnine kot jo določa ZDR-1 v 108. členu, in sicer v primerjavi z zakonsko določbo določa višji odstotek od osnove za izračun odpravnine in ne določa omejitve na desetkratnik osnove. Razlika je tudi v osnovi za izračun odpravnine med ZDR-1 in PKP, saj se po zakonu za izračun osnove upošteva povprečje plač za zadnje tri mesece pred podajo odpovedi, po PKP pa za zadnje tri mesece pred prenehanjem delovnega razmerja.
Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (1993) člen 11. SKPgd člen 15. ZTPDR člen 15. UZITUL člen 4.
dodatek za stalnost - delovna doba pri delodajalcu - kontinuiteta delovnega razmerja - prevzem delavca
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je Podjetniška kolektivna pogodba toženke v letu 2005 prvič opredelila dodatek za stalnost in v letu 2021 sprejela določbo, ki v 48. členu PKP določa, da dodatek za stalnost pripada za doseženo delovno dobo v družbi v višini 0,2 % osnovne plače za vsako dopolnjeno leto pri toženki. Glede na določbi 11. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in 15. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti, po katerih se prevzetemu delavcu delovna doba šteje, kot da ni spremenil zaposlitve, gre pri prevzemu delavca za ohranjanje kontinuitete. Tako je treba pri priznanju delovne dobe tožnice pri toženki upoštevati celotno zaposlitev od 1. 1. 1986 dalje. Tako ni možno upoštevati pritožbenih navedb, da glede na dikcijo 75. člena ZDR‑1 tožnici gredo le tiste pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli na dan prenosa, ker dodatka za stalnost tožnica ni imela ne pri javnem podjetju B. in tudi ne pri družbi C. d. o. o., do dodatka za stalnost pred letom 1999, ko se je zaposlila pri toženki, ni upravičena. Dejstvo je, da se tožnici delovna doba od 1. 1. 1986 šteje, kot da ni spremenila zaposlitve, tako da je do dodatka za celotno dobo zaposlitve upravičena.
ZPP člen 154, 165, 165/1, 350, 350/2, 353, 360, 360/1. ZDSS-1 člen 19, 41.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - konkretiziranost - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - utemeljen razlog za odpoved
Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka tožniku utemeljeno redno odpovedala pogodbo o zaposliti iz poslovnih razlogov. Ugotovilo je, da je v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi razlog odpovedi dovolj konkretizirala. Kot razlog je navedla, da je uporabnik, pri katerem je tožnik opravljal delo, toženki odpovedal zagotavljanje tožnika kot delavca na delovnem mestu višji programski inženir. Toženka je konkretno navedla razlog, ki ga je zgolj dopolnila v odgovoru na tožbo. Tožnik je na podlagi pogodbe, sklenjene med toženko in uporabnikom, pri uporabniku opravljal specifično delo oziroma je imel specifični nabor dela, ki ga toženka ni ponujala, zato je bila odpoved uporabnika povod in vodilni razlog za toženkino podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Da pa je toženka dejansko preverjala možnost zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu, je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka, in sicer izpovedi direktorice toženke in listinskih dokazov v spisu. Ker toženka tožniku ni našla zaposlitve pri uporabniku za primerljivo delo, ki ga je tožnik pri njem opravljal po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, niti ga ni našla pri drugih uporabnikih njenih storitev, mu je tako pravilno iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00082511
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 3, 5. ZDR-1 člen 144, 1146, 146/1, 148, 148/6, 155, 155/2, 156, 156/1, 156/3, 179, 179/1. OZ člen 131, 190, 179. ZVZD-1 člen 5, 45. ZPP člen 105, 111, 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 165/2, 269, 286, 286/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 350, 350/2, 353, 358, 358-5.
odškodninska odgovornost delodajalca - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - kršitev pravice - tedenski počitek - dnevni počitek - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU - prekluzija navedb - informativni dokaz - razporeditev trditvenega in dokaznega bremena - delovni čas - evidence - pravno priznana škoda - razporejanje delovnega časa - odreditev nadurnega dela - plačilo dodatka za nadurno delo - varnost in zdravje pri delu - odmera stroškov postopka - stroški prihoda na sodišče - nagrada za pripravljalno vlogo - neobrazložena vloga - obrazložen dopis - koncentracija postopka
Iskanje ravnovesja med pravico do izjave in načelom ekonomičnosti postopka v tem primeru ne utemeljuje pritožbenega zavzemanja toženke za togo razlago 269. člena ZPP v zvezi s 111. členom ZPP. VSRS v sodbi in sklepu II Ips 288/2015 opozarja na prožnost in sorazmernost sistema prekluzij po ZPP, zato zahteve po koncentraciji in racionalizaciji postopka ni dopustno razlagati v škodo pravice strank do sodelovanja v postopku. Sodišče prve stopnje je postopalo na način, da je strankam ustrezno zagotovilo procesna jamstva, ne da bi se pri tem zaradi upoštevanja tožnikovih navedb iz pripravljalnih vlog z dne 9. 9. 2023 in 15. 2. 2024 reševanje spora obrnilo v povsem nepričakovano smer ali zavleklo.
Toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z nedopustno izvedbo informativnega dokaza in napačno porazdelitvijo trditvenega in dokaznega bremena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je tožnik v tožbi v zadostni meri opredelil kršitve pravil o delovnem času v zvezi z zagotavljanjem počitka, izravnavo ur delovnega časa in nadurnega dela. Pri tem zatrjevanih kršitev toženke brez evidenc delovnega časa ni mogel natančno časovno določiti. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno ugodilo njegovemu dokaznemu predlogu, naj te listine predloži toženka, ki je z njimi razpolagala. Od stranke ni mogoče zahtevati zatrjevanja dejstev, ki so zunaj njenega zaznavnega območja, zato je treba zavrniti pritožbeno vztrajanje toženke, da je imel tožnik tudi brez evidenc delovnega časa dovolj podatkov za utemeljitev tožbenega zahtevka.
Čeprav je tožnik v tem sporu zatrjeval, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala nepremoženjska in premoženjska škoda, slednje ni konkretno opredelil v obliki pravno priznane premoženjske škode. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da s svojim zahtevkom ni navajal niti dokazal zmanjšanja premoženja (navadne škode) ali izgubljenega dobička.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik izkazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda zgolj v nepremoženjski sferi. Pravilno je ugotovilo, da je toženka z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in pravil o odrejanju nadurnega dela (144. člen ZDR‑1), o najdaljšem trajanju delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. in 45. člen ZVZD‑1). Na podlagi ugotovljenih predpostavk je utemeljilo njeno pogodbeno in tudi nepogodbeno odškodninsko odgovornost.
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnik dejansko opravljal delo v obsegu seštevka ur evidentiranega rednega delovnega časa, nadur in presežnih ur, ki so se znotraj referenčnega obdobja izravnale. Ob upoštevanju povprečja v obdobju 14 zaporednih dni (tretji odstavek 156. člena ZDR‑1) je glede na izračun tožnikovega delovnega časa za posamezna obdobja pravilno ugotovilo, da toženka tožniku ni zagotavljala dnevnega in tedenskega počitka v minimalnem trajanju. Delavcu, katerega delovni čas je neenakomerno razporejen ali začasno prerazporejen, mora biti v obdobju 24 ur zagotovljeno vsaj 11 ur nepretrganega počitka (drugi odstavek 155. člena ZDR‑1). V obdobju sedmih zaporednih dni mu mora biti poleg pravice do dnevnega počitka zagotovljena tudi pravica do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur (prvi odstavek 156. člena ZDR‑1). Podobno je pravica do dnevnega in tedenskega počitka urejena tudi v 3. in 5. členu Direktive 2003/88/ES.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - evidentiranje prisotnosti
Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja zahtevo po evidentiranju delovnega časa oziroma v tem okviru prihoda na delo in odhoda z dela ter izrabe odmora med delom in se sklicuje na določbe Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV), saj, kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, prvi očitek ni v tem, da tožnik 4. 10. 2023 ne bi evidentiral prihoda na delo ali odhoda z delo. Toženka sama je že v odpovedi in nato pred sodiščem prve stopnje navedla, da je tožnik evidentiral prihod na delo ob 8.04 uri in odhod z dela ob 15.56 uri. Sodišče prve stopnje je glede na tožnikove trditve, da zanj na delovnem mestu voznik poslovodstva pravilo, da je treba evidentirati izhode med delovnim časom, glede na naravo dela ni veljalo, ugotavljalo, ali to drži. Utemeljeno je verjelo skladnim izpovedim tožnika in prič E. E., A. A., F. F. ter G. G., potrjenim z dejstvom, ki ga je ugotovilo iz predložene listine (izpis iz evidence delovnega časa), da odmori (izhodi) med delovnim časom nikoli niso bili evidentirani, ne pa drugačni izpovedi zakonitega zastopnika toženke, ki je ostala osamljena; priča B. B. je le na splošno izpovedal o evidentiranju delovnega časa. Priča E. E. je sicer res nekdanji generalni direktor toženke, sta pa takšno prakso (in pravilo) izrecno potrdili zaslišani A. A., ki je bila tožniku nadrejena, in F. F., njena namestnica, ki je še vedno zaposlena pri toženki.
ZOFVI člen 119. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 66, 66-1. ZDR-1 člen 4, 4/1, 33, 34, 36, 37, 84, 84/2, 88, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 350, 350/2, 353.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičena odsotnost - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki je bila tožniku podana iz razloga očitane neupravičene odsotnosti z delovnega mesta dne 11. 4. 2022, 14. 4. 2022, 21. 4. 2022, 25. 4. 2022, ko ni bil prisoten na delovnem mestu v učilnici predmeta A. v kulturnem centru B. (v nadaljevanju: KCB.), kjer bi moral izvajati pouk z učenci, ter odsotnosti s sestanka učiteljskega zbora dne 20. 4. 2022. Glede na ugotovljene kršitve tožnika, njegovo neupravičeno odsotnost z delovnega mesta na očitane dneve, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da tožnik na navedene dneve ni bil prisoten na delovnem mestu v učilnici predmeta A. v KCB. in ni izpolnjeval svojih delovnih obveznosti - izvajal pouka s svojimi štirimi učenci po urniku pedagoškega dela, dne 20. 4. 2022 pa ni bil prisoten na sestanku učiteljskega zbora, čeprav je udeležba na njem prav tako spadala med njegove delovne obveznosti. Opravljanje dela je temeljna obveznost delavca, ki jo je tožnik z očitano odsotnostjo opustil, s tem pa kršil določbe 33., 34., 36. in 37. člena ZDR-1 ter s tem izpolnil znake hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja po 1. točki 66. člena KPVIZ.
Sodišče prve stopnje se je celo preobsežno ukvarjalo z razlogi za zavrnitev odobritve po tožniku predlagane odsotnosti (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 13, 24 do 25, 31), saj za očitano hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja povsem zadošča, da je tožnik z dela neupravičeno izostal, ker mu predlagana odsotnost ni bila odobrena. Sodišču se tako ne bi bilo treba ukvarjati z zahtevano obravnavo odsotnosti po drugih členih KPVIZ (kot se neutemeljeno zavzema pritožba), čeprav se, kot obrazloženo, je. Na zaključek o tožnikovi neupravičeni odsotnosti z dela nima nobenega vpliva v pritožbi ponovno izpostavljena okoliščina, da je tožnik za ta čas prejel plačilo za redno delo, saj to ne predstavlja naknadne odobritve odsotnosti, kar je bilo pravilno pojasnjeno že na prvi stopnji.
Kot izhaja iz prvostopenjskih ugotovitev, toženka ni dokazala, da je tožniku 11. 5. 2023 (ali pozneje) v skladu z določili ZDR-1 in ZPP vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti s ponudbo nove z dne 8. 5. 2023. To pomeni, da ta odpoved ni učinkovala, zato je bilo prenehanje pogodbe o zaposlitvi tožnika z odjavo iz zavarovanj dne 9. 10. 2023 nezakonito. Pritožbeno sodišče soglaša s takšno presojo, izčrpnih prvostopenjskih razlogov po nepotrebnem ne ponavlja, k pritožbenim navedbam odločilnega pomena pa podaja naslednjo obrazložitev.
Ker ni dokazano, da je toženka vročila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 11. 5. 2023, je zmotno pritožbeno zavzemanje, da je s tem dnem začel teči 30‑dnevni rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Glede na prvostopenjsko ugotovitev je tožnik za to, da ga je toženka z dnem 9. 10. 2023 odjavila iz obveznih zavarovanj, izvedel 16. 10. 2023, ko je prejel po pošti obvestilo o tej odjavi in delovno knjižico. Dne 7. 11. 2023 vložena tožba je zato pravočasna.
Tožnik je resda izpovedal, da mu je bilo v telefonskem razgovoru s toženko v juniju 2023 rečeno, da mu je potekel rok za "sodno pritožbo" in da mu teče rok za prekinitev delovnega razmerja. Vendar pa tega ni mogoče tolmačiti kot nedvoumno seznanitev tožnika s tem, da toženka šteje odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2023 za vročeno in učinkujočo. Iz njegove izpovedi namreč izhaja, da je telefonski razgovor (in v tem okviru izpostavljena izpoved tožnika) potekal v zvezi s tem, zakaj se ni zglasil na delovno mesto pri drugem delodajalcu, ne pa o podaji in vročitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2023.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 350, 350/2, 353.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - poslovni razlog - tehnološki razlog - organizacijski razlog - izbira presežnega delavca
Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je toženka, zaradi opisane avtomatizacije delovnega procesa, pogodbe o zaposlitvi odpovedala osmim delavkam, zaposlenim na delovnem mestu operater, ki so delo pretežno opravljale na liniji krožne žage; ter da so na delovnem mestu operater ostale zaposlene le še delavke, ki jih zakonodaja ščiti pred odpovedjo (invalidke in starejše delavke), ki so morale zaposlitev obdržati. Toženka je nadalje že v izpodbijani odpovedi navedla, da je izbor delavk za podajo odpovedi opravila ob upoštevanju storilnosti delavk, njihove pridnosti in samoiniciativnosti ter večopravilnosti, česar tožnica med postopkom na prvi stopnji niti ni konkretizirano prerekala. Na tak način je toženka razumljivo in objektivno utemeljila izbiro delavk, zaposlenih na tem delovnem mestu, ki jih je obdržala v delovnem razmerju. Tožnica ne izpodbija ugotovitve, da je večino časa delala na liniji krožne žage (na kateri zaradi avtomatizacije ni več potrebe po operaterjih) in manj časa na liniji stiskalnice. Morebitnih drugih linij oziroma delovišč, na katerih bi tožnica še lahko opravljala delo na delovnem mestu operater, pa pritožba ne konkretizira, sicer pa tega tožnica ni določno navedla niti v postopku na prvi stopnji.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00082338
ZObr člen 2, 97e. ZSSloV člen 20, 20/1. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 353.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo nadomestila plače - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - vojaško urjenje - vojaško strokovno usposabljanje - sodba vrhovnega sodišča
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tudi tožnikovo delo v okviru logistične podpore v spornem obdobju predstavljalo operativno urjenje, pri čemer iz sodbe vsekakor izhajajo argumenti za tak zaključek, glede njega pa v razlogih sodbe tudi ni nikakršnega nasprotja. Iz obrazložitve povsem jasno izhaja, da je bil tožnik sicer res že usposobljen za izvajanje logistične podpore, vendar pa so po začetnem usposabljanju vojaki podvrženi dodatnemu urjenju, torej nadaljnjemu usposabljanju, kar vse sodi k rednemu vojaškemu izobraževanju, ki se nenehno prilagaja spreminjajočim se taktičnim situacijam v sodobnem bojevanju.
Ker je po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje toženka dokazala, da je delo tožnika, v zvezi s katerim mu je bila odrejena stalna pripravljenost, na podlagi izjeme iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19 izključeno s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, se posledično čas pripravljenosti presoja v okviru določbe 97.e člena Zakona o obrambi (ZObr) in se ne šteje kot delovni čas. Sodišče prve stopnje je zato zahtevek tožnika za plačilo prikrajšanja pri plači za obdobje pripravljenosti na vajah in usposabljanjih, torej za mesece oktober 2017, februar 2018, junij 2018 in marec 2019, utemeljeno zavrnilo kot neutemeljen.
ZDR-1 člen 59, 60, 61, 61/2, 62, 62/2, 62/5, 62/6, 63, 63/1, 202. ZUTD člen 166, 166/2. OZ člen 619.
prikrajšanje pri plači - poslovni model - zloraba - opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela drugemu uporabniku - sodba SEU - direktiva EU - zastaranje terjatev delavcev
Če je treba v primeru zlorabe pri t. i. dejanskem delovnem razmerju dati prednost dejstvom pred formalnopravno pogodbeno ureditvijo, enako velja tudi za dejansko tristransko razmerje, ki je po vsebini posredovanje delavcev uporabniku. V sodbi št. C‑411/23 z dne 24. 10. 2024 je sodišče EU (SEU) odločilo, da je treba člen 3(1)(b) Direktive 2008/104/ES razlagati tako, da se ta uporablja za vsako fizično ali pravno osebo, ki sklene pogodbo o zaposlitvi z delavcem z namenom, da ga napoti v podjetje uporabnika, da bi tam začasno delal pod nadzorom in v skladu z navodili uporabnika, in ki tega delavca napoti v to podjetje, tudi če ta oseba v skladu z nacionalno zakonodajo ni priznana kot agencija za zagotavljanje začasnega dela, ker nima upravnega dovoljenja za to.
Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da tožnik ne more uveljaviti prikrajšanja pri plačilu za delo, ko je bil zaposlen pri prvi in drugi toženki, dejansko pa je delo opravljal pri tretji toženki, na podlagi določb ZDR-1 o posredovanju delavcev, ker se je v podobnih individualnih delovnih sporih drugih IPS ugotovilo, da so bili delavci le formalno zaposleni pri IPS, dejansko pa pri tretji toženki in je bila ta v razmerju do njih odgovorna kot delodajalka. Stališča iz svetovalnega mnenja VIII SM 2/2021 so bila v nadaljnjih odločitvah presežena v smislu, da je bilo delavcem v drugih zadevah zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela priznano še več (tj. delovno razmerje pri tretji toženki, ki tako odgovarja kot delodajalka). To pa ne pomeni, da tožnik ne more uveljavljati svojih zahtevkov za razliko v prejemkih iz delovnega razmerja na podlagi ureditve o zagotavljanju oziroma posredovanju dela delavcev uporabniku v ZDR-1 in po Direktivi 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. 11. 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela. Zavrniti je treba stališče toženk, da zaradi izostanka izpolnjevanja formalnih pogojev za zakonito posredovanje delavcev s strani prve in druge toženke (za zagotavljanje dela delavcev uporabniku po določbah ZUTD in ZDR-1) ni mogoče šteti, da gre za posredovanje delavcev. Specifični poslovni model, ki ga enako kot v drugih podobnih zadevah presoja sodišče tudi v tej zadevi, je temeljil prav na dejstvu, da IPS podjetja niso bila delodajalci, ki zagotavljajo delo delavcev uporabniku skladno z ZDR-1 in ZUTD.
Tretja toženka svoji odgovornosti uporabnice dela tožnika kot posredovanega delavca neutemeljeno nasprotuje, ker naj bi prva in druga toženka tožniku plačali vse, kar je bilo dogovorjeno s pogodbami o zaposlitvi med njimi. Bistvena značilnost pravic posredovanih delavcev po 62. členu ZDR-1 je, da jim pripadajo prejemki, ki niso nižji od prejemkov neposredno pri uporabniku zaposlenih delavcev. Tožnik je imel v pogodbah o zaposlitvi s prvo in drugo toženko neutemeljeno dogovorjeno nižje plačilo za delo, kot so ga imeli delavci tretje toženke. Ker so ti prejemali višje prejemke, je tožnik upravičen do razlike med prejemki, ki sta mu jih izplačali prva in druga toženka, in prejemki, kakršni bi mu pripadali, če bi imel pogodbo o zaposlitvi sklenjeno s tretjo toženko. Na podlagi določbe šestega odstavka 62. člena ZDR-1 je tretja toženka subsidiarno odgovorna tožniku za plačilo tega prikrajšanja pri prejemkih iz delovnega razmerja.
OZ člen 190, 190/1, 191. ZPP člen 154, 165, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 350, 350/2, 353, 360, 360/1. KPJS člen 39, 39-11. ZZUOOP člen 56, 56/7. ZIUOPDVE člen 123, 123/4. Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (1994) člen 75, 75/4.
nadomestilo plače - COVID-19 - dodatki k plači - neupravičena pridobitev - osnova za nadomestilo
Tožnica na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi (prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) zahteva od toženca za obdobje od januarja 2021 do aprila 2021 vračilo preveč izplačane plače iz naslova nadomestil plač za odsotnost z dela. Toženec se sklicuje na obstoj okoliščin iz 191. člena OZ, na podlagi katerega tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je zaključilo, da tožnica ni vedoma izplačala tožencu višjega nadomestila plač, kot mu je pripadalo. S to presojo, ki je utemeljena v izvedenih dokazih, pritožbeno sodišče soglaša.
Že v prvem sojenju je pritožbeno sodišče soglašalo s prvostopenjsko presojo, da je tožnica napačno obračunala tožencu (zdravnik) nadomestilo plače za odsotnosti z dela. Covid dodatka, ki ju je prejel po postavkah C223 (11. točka 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadaljnji) in C086 (56. člen Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 - ZZUOOP; Ur. l. RS, št. 152/2020 in nadaljnji), zaradi specialnih zakonskih določb (četrti odstavek 123. člena Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 - ZIUOPDVE; Ur. l. RS, št. 175/2020 in nadaljnji; sedmi odstavek 56. člena ZZUOOP) ne bi smela všteti v osnovo za nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela. Pravilnost te presoje potrjuje priloga Vrsta izplačil, ki je sestavni del Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 14/2009 in nadaljnji), in določa vrednost A1, t. j. indikatorja upoštevanja izplačila v osnovah za nadomestili Z1201 in Z124.2 Za dodatek C086 vrednost A1 znaša X (kar pomeni, da se vrednost ne upošteva). Za dodatek C223 je navedeno, da se od 28. 11. 2020 dalje ne všteva v osnovo za nadomestilo plače za odsotnosti z dela, v zvezi s tem pa vrednost A1 prav tako znaša X. Glede na obrazloženo je zmotno pritožbeno vztrajanje, da je treba v osnovo za nadomestilo plače v tem sporu šteti tudi navedena dodatka.