ZPP člen 286b, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. OZ člen 270, 270/1.
odškodninska odgovornost delavca - huda malomarnost delavca - elementi odškodninskega delikta - voznik tovornega vozila - tovor
Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je toženec ravnal hudo malomarno, ko je potrdil prevzem tovora, ne da bi se prepričal o ujemanju podatkov o tovoru in prevoznih listin, ki so mu bili posredovani preko CVS komunikacije, oziroma ko je nato potrdil prevzem ene pošiljke manj od naročenih, ne da bi o tem obvestil disponentko in dobil njeno privolitev. Neresnična je pritožbena navedba, da naj bi toženec jasno in prepričljivo izpovedal, da mu špediter ni želel izpolniti in podpisati tovornega lista, saj to iz njegove izpovedi ne izhaja. Toženec pred sodiščem prve stopnje ni prerekal trditve tožeče stranke, da bi moral o manjkajočem tovoru obvestiti pisarno. Izpovedal je le, da so eno paleto vzeli nazaj dol, rekoč, da gre za B., in je nato to javil disponentki po telefonu. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženec ni dokazal, da bi disponentka potrdila spremembo tovora oziroma prevzema in nakladanja štirih palet. Zato so pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da sta poleg hudo malomarnega ravnanja podana druga elementa odškodninskega delikta (vzročna zveza in škoda v vrednosti izgubljene pošiljke, ki jo je tožeča stranka konkretizirala v dopolnitvi tožbe z dne 25. 3. 2021). Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni utemeljila, za kakšno škodo gre, in da je tožbeni zahtevek nesklepčen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00078388
Aneks k posebnemu tarifnemu delu Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Slovenije (2017) člen 3, 3/2, 3/3, 3/4. ZPP člen 274, 339, 339/2, 339/2-14. URS člen 22.
napredovanje javnih uslužbencev v plačne razrede - zdravnik specialist - zavrženje tožbe
Pritožba sicer logično izpostavlja, da tožnici ne gre a priori odrekati pravnega interesa, saj sta odločitev neposredne vodje in sklep komisije, ki ju izpodbija, imela vpliv na njen delovnopravni status, to je glede njenega izpolnjevanja pogojev za razporeditev na delovno mesto višjega zdravnika specialista že v letu 2018 (za nazaj). Vendar to ne zadostuje za zaključek o možnosti oziroma dopustnosti njune presoje v sodnem sporu, zato je po prepričanju pritožbenega sodišča odločitev o zavrženju tožbe pravilna. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločitvi o zavrženju tožbe upoštevati, da zoper takšno odločitev delodajalca, ki jo tožnica izpodbija v tem postopku, delavec nima sodnega varstva in zato postavljeni zahtevek iz tega razloga ni dopusten (274. člen ZPP). Po zgoraj citiranih določbah Aneksa, ki se v zvezi s postopkom razporeditve2 na višje vrednoteno delovno mesto edine uporabljajo, namreč ni predvideno sodno varstvo zoper odločitev o (ne)izpolnjevanju pogojev za zasedbo delovnega mesta višjih zdravnikov specialistov. Taka odločitev ostaja v diskreciji delodajalca (neposrednega vodje in strokovnega kolegija oziroma strokovnega vodje, ki morajo podati soglasje k razporeditvi). Ti sprejmejo dokončno odločitev o razporeditvi na višje vrednoteno delovno mesto višji zdravnik specialist in s tem o (morebitni) ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto (četrti odstavek 3. člena Aneksa).
ZDR-1 člen 34, 34/1, 36, 36/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZJU člen 100, 100/2. ZIntPK člen 37. Kodeks ravnanja javnih uslužbencev (2001) člen 15, 15/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - opredelitev kršitve
V sklepih o odpovedi toženka ni navedla in časovno opredelila konkretnih ravnanj, ki zanjo predstavljajo kršitev 100. člena ZJU, kodeksa, 37. člena ZIntPK in 13. člena pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi jih tožnik storil s tem, da toženke ni seznanil oziroma od nje ni pridobil soglasja za opravljanje dejavnosti in zastopanje investitorjev E. pred Upravno enoto F. v upravnih postopkih za pridobitev gradbenih dovoljenj ter pridobivanje mnenj vodovodnega in elektro podjetja. Sodišče v prvem postopku tako niti ni moglo presoditi pravočasnosti odpovedi v razmerju do konkretnih ravnanj tožnika ter ali so ta v konfliktu z interesi toženke oziroma vplivajo na percepcijo o nepristranskem in objektivnem opravljanju javnih nalog. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik za navedena investitorja kot zadnje dejanje njunega zastopanja v upravnem postopku 21. 5. 2021 vložil zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja. Ker je to storil več kot eno leto pred podano odpovedjo (sklep z dne 5. 5. 2022), bi bila odpoved zaradi tega ravnanja in vseh časovno starejših (če bi jih toženka v izredni odpovedi konkretno opredelila) prepozna in že zato nezakonita. Toženka pa v izredni odpovedi v ničemer ni opredelila, kako naj bi to sodelovanje vplivalo na tožnikovo kasnejše delo pri toženki (v povezavi z izdajanjem lokacijskih informacij ali drugim delom) v času 6 mesecev pred podano izredno odpovedjo.
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o sodni razvezi utemeljilo le z argumentom, da je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnikovo delo zaradi dokazanih kršitev (ki pa, kot že rečeno, v tem individualnem delovnem sporu niso bile dokazane), ni pa se opredelilo do ostalih navedb toženke v zvezi s predlagano sodno razvezo in tožnikovih ugovorov glede tega. Tudi sicer so v izpodbijani sodbi navedeni razlogi za sodno razvezo nejasni. Glede na to tožnik utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Pritožbeno sodišče je zato s strani tožnika izpodbijani zavrnilni del sodbe razveljavilo. Posledično je bilo treba ugoditi tudi pritožbi toženke, ki se nanaša na pravilnost odmere denarnega povračila, in tožnikovi pritožbi zoper odločitev o datumu sodne razveze, odmeri denarnega povračila in o stroških postopka ter tudi v tem delu sodbo razveljaviti.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 118. ZPP člen 8, 339, 339/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - grožnja - izguba medsebojnega zaupanja - fizično nasilje
Vsakršno fizično nasilje je nedopustno in predstavlja hudo kršitev delovnih obveznosti, kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ravnanje tožnice, grožnja z udarcem in met ključa v obraz sodelavca, je bilo lahko storjeno le naklepno. Tožnica se je zavedala kaj počne in je to tudi želela storiti oziroma je v to vsaj privolila. Okoliščina, da je bila morebiti razburjena zaradi izjave sodelavca in je reagirala hipno, na to ne vpliva. Fizični obračun z metanjem stvari v obraz zaradi izrečenih besed, ki v tem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča niso bile neprimerne, se ne more obravnavati kot obramba. Toženka je dokazala tudi, da je zaradi ravnanja tožnice izgubila zaupanje vanjo, zato delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.
URS člen 14, 14/2. ZVis člen 63. ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
plačilo razlike v plači - pedagoška obveznost - načelo enakosti - stroški postopka - uspeh strank v postopku
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1181/18 z dne 12. 5. 2022, izdane v istovrstnem sporu (ki jih je povzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 24/2022 z dne 12. 10. 2022). Ustavno sodišče RS je presojalo, ali je skladno z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) toženkino stališče (pri katerem vztraja v pritožbi), da način obračuna plače ni odvisen od trajanja programa, pri katerem je sodeloval predavatelj, temveč od njegove tedenske obveznosti, ki jo določa 63. člen ZVis. Stališče, ki določitev plače predavatelja veže izključno na njegovo tedensko obveznost NPO in pri tem spregleda značilnosti izvajanja pedagoškega procesa v celotnem študijskem letu, ki je posredno preko določitve letnega števila ur NPO povezano s trajanjem študijskega programa, ima po presoji Ustavnega sodišča RS za posledico enako plačilo za različen obseg istovrstnega (primerljivega) dela in zato krši ustavno načelo enakosti pred zakonom.
Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju izdalo sodbo Pd 410/2009 z dne 20. 4. 2016, o stroških je izdalo dopolnilni sklep z isto opravilno številko z dne 19. 5. 2016, ki je ob izostanku pritožb postal pravnomočen. Z izpodbijanim delom sodbe je tako neutemeljeno ponovno strankama priznalo stroške prvega sojenja (gre za nagrado za narok, nagrado za postopek in pavšalni znesek poštnih in telekomunikacijskih storitev po ZOdvT, vse skupaj z davkom na dodano vrednost v višini 1.674,45 EUR, ki jih je neutemeljeno strankama priznalo sodišče prve stopnje). Poleg tega je zmotno izračunalo uspeh strank v postopku. Ni upoštevalo, da je tožnica s pripravljalno vlogo z dne 14. 4. 2017 v novem sojenju tožbo delno umaknila, zahtevala je še plačilo 25.563,93 EUR in kapitalizirane zakonske zamudne obresti v znesku 6.184,32 EUR, skupaj 31.748,25 EUR (glavnica). S tem zahtevkom je uspela v celoti, kar pomeni, da je upoštevaje prvi odstavek 154. člena ZPP upravičena do povrnitve vseh stroškov (obeh ponovljenih sojenj; tudi stroškov za sodnega izvedenca; skupaj 8.825,38 EUR, kar je razlika med 10.499,83 EUR, priznanih s strani sodišča prve stopnje, in 1.674,45 EUR prvega sojenja), pri čemer je pritožbeno sodišče enako kot v istovrstnih zadevah upoštevalo stroške, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje, saj jih stranki v pritožbah ne izpodbijata.
ZPP dopušča pritožbo le zoper sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje (prvi odstavek 333. člena v povezavi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Pritožnica je s pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahteve za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti, katero je pritožbeno sodišče zavrnilo s sklepom Pdp 519/2023 z dne 14. 2. 2024, izčrpala redna pravna sredstva. Ponovna pritožba ni več dopustna, prav tako ne pritožba zoper sklep pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je zato pritožbo tožnice pravilno zavrglo kot nedovoljeno na podlagi četrtega odstavka 343. člena ZPP.
ZPIZ-2 člen 413, 413/1. ZDR-1 člen 142. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 358, 358-5.
voznik avtobusa - poklicno zavarovanje - prispevki - delovni čas
Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem, in o stopnji povečanja je določil, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo, v smislu določb 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS, šteje delovno mesto voznik tovornjaka z nosilnostjo pet ali več ton. Pogoja, da voznik prebije na takšnih delih najmanj 80 odstotkov vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu, ni mogoče tolmačiti na način, da bi dejanska vožnja (premikanje vozila) morala obsegati 80 odstotkov letnega fonda ur dela, ampak v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena ZDR-1, pri čemer je efektivni delovni čas vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Za dejanski delovni čas, prebit na delih voznika avtobusa, se tako v smislu sklepa šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, vključno z nalogami, ki niso vožnja, kar enako velja za voznike avtobusov, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje in se sklicevalo na relevatno sodno prakso. V zvezi z vozniki tovornjakov z nosilnostjo pet ton ali več je bilo odločeno s sodbo VDSS Pdp 182/2023 z dne 19. 9. 2023.
ZDSS-1 člen 35. URS člen 23. ZPP člen 12, 72, 72/2, 72/6, 86, 86/3, 86/4.
predlog za obnovo postopka - pooblaščenec odvetnik - zavrženje predloga za obnovo postopka
Tožnik je 8. 2. 2024 podal predlog za obnovo postopka, ki ga je predsednik senata, ker pravdno dejanje ni bilo opravljeno po pooblaščencu, ki je odvetnik (niti tožnik nima pravniškega državnega izpita - četrti odstavek 86. člena ZPP), z izpodbijanim sklepom z dne 21. 2. 2024 pravilno zavrgel. Obvezno odvetniško zastopanje (ali po pooblaščencu, ki je predstavnik sindikata oziroma združenja delodajalcev, ki je zaposlen za zastopanje svojih članov in ima pravniški državni izpit - 35. člen ZDSS-1) je v tretjem odstavku 86. člena ZPP predpisano za vsa izredna pravna sredstva, vključno z obnovo postopka. Takšna je na podlagi navedene določbe ZPP ustaljena (in obsežna) praksa vseh višjih sodišč.
Tožnik s pritožbenimi navedbami razlogom za zavrženje predloga za obnovo postopka niti ne oporeka. Ker je bil predlog zavržen, je njegova vsebinska presoja utemeljeno izostala. Glede na navedeno so nebistvene njegove pritožbene navedbe glede upoštevanja prilog.
ZJU člen 5, 5/1, 24. ZUP člen 113, 113/1. ZDR-1 člen 200, 200/4. ZPP člen 151, 155, 339, 339/2, 339/2-14.
stroški predsodnega postopka - stroški potrebni za pravdo
Izpodbijani odločbi toženke in vtoževani denarni znesek se nanašajo na stroške odvetniškega zastopanja tožnika v postopku pred delodajalcem na podlagi 24. člena ZJU zaradi plačila dodatka za stalno pripravljenost. Toženka je tožnikovi zahtevi za plačilo dodatka za pripravljenost ugodila, zavrnila pa je njegov zahtevek za plačilo odvetniških stroškov za sestavo zahtevka, z obrazložitvijo, da za priznanje teh stroškov ni pravne podlage.
Izpodbijani odločbi toženke sta pravilni. Toženka je o tožnikovi zahtevi in kasnejši pritožbi odločala na podlagi določil ZJU in ZUP, v katerih ni podlage za odločitev, da je delodajalec dolžan javnemu uslužbencu povrniti odvetniške stroške za pravno varstvo njegovih pravic iz delovnega razmerja (tudi če s svojim zahtevkom uspe). ZJU določil o stroških postopka niti ne vsebuje, medtem ko gredo skladno s prvim odstavkom 113. člena ZUP stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (med katerimi so tudi stroški za pravno zastopanje), v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel, torej v breme tožnika.
Sodišči prve in druge stopnje sta v zadevi enkrat že odločali. V sodnih odločbah XX Pd 209/2019 v zvezi s Pdp 193/2022 sta med drugim ugotovili, da je družba A. d.o.o. (t. i. IPS - izvajalka pogodbenih storitev) na podlagi podjemnih pogodb, ki jih je sklepala s toženko in katerih predmet je bilo opravljanje luško prekladalnih storitev, toženki dejansko posredovala delavce (tudi tožnika) na delo. Drugih dejavnosti družba A. d.o.o. ni opravljala. Sicer pa tudi za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela drugemu delodajalcu ni imela dovoljenja oziroma ni bila vpisana v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, torej te dejavnosti ni smela opravljati, toženka pa takega dela ne sprejemati. Dejanski delodajalec tožnika je bila ves čas toženka. Na ta način je bil s strani udeleženih pravnih oseb (toženke in IPS) vzpostavljen specifičen, nezakonit poslovni model, ki po vsebini in namenu ni le prikrival posredovanja delavcev uporabniku (toženki), temveč tudi delovno razmerje, kar pomeni, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d.o.o. preko tega poslovnega modela zlorabljeno. Ker pa kljub tej ugotovitvi tožniku za čas, ko je že imel priznano delovno razmerje v družbi A. d.o.o., glede na ustaljeno sodno prakso ni bilo mogoče priznati hkratnega delovnega razmerja s toženko, je bil ta tožbeni zahtevek v prvem sojenju pravnomočno zavrnjen, sodišču prve stopnje pa je bilo naloženo, naj v ponovljenem sojenju ugotovi prikrajšanje tožnika tudi za čas formalne zaposlitve v družbi A. d.o.o., za katerega je odgovorna toženka. Odgovornost toženke zaradi ugotovljene zlorabe poslovnega modela ni le subsidiarna v smislu šestega odstavka 62. člena ZDR-1, niti ni le klasična odškodninska, temveč je odgovorna za plačilo razlik v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Tožnikovo prikrajšanje v obdobju njegovega formalnega delovnega razmerja z družbo A. d.o.o. je zato sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju utemeljeno ugotavljalo v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja, uveljavljanih zoper toženko.
URS člen 35. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 174, 174/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - izguba medsebojnega zaupanja
Varstvo telesne in duševne celovitosti je na splošno varovano že z Ustavo Republike Slovenije. Ravnanje tožnika je povsem v nasprotju s tem, kar se pričakuje od osebe, kateri je bila 38 let stara uporabnica zaupana v varstvo in oskrbo, in pomeni poseg v to ustavno varovano pravico posameznika. Ker je bilo storjeno na delovnem mestu s strani delavca, upravičuje najstrožje sankcioniranje s strani delodajalca. Tožnik namesto da bi uporabnico varoval in zaščitil je svoj poseben nadrejeni položaj zavestno izkoristil za storitev očitanega dejanja. Te okoliščine ne more pretehtati niti zatrjevano dejstvo, da so zaposleni z njim v preteklosti dobro sodelovali in da z njim ni bilo težav. Ugotovitve sodišča prve stopnje o porušenem razmerju med strankama pritožbeno sodišče tako sprejema kot pravilne, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno. Glede na naravo, težo in posledice kršitve, pritožbeno sodišče pritrjuje presoji v izpodbijani sodbi, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.
URS člen 22, 25. ZPP člen 7, 212, 214, 214/1, 214/2, 319, 339, 339/1, 339/2, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15,. ZDR-1 člen 144, 146, 148. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) točka 11. ZZDej člen 52a.
referenčno obdobje - neenakomerno razporejen delovni čas - nadurno delo - dodatek za nadurno delo - koriščenje ur - delovni čas
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu toženke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja (formalno določa le razporeditev delovnega časa, hkrati pa posega na področje plačila za delo), pri čemer je pravilno štelo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v organizacijskem navodilu toženke za delavce ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi). S tem sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti ni kršilo 319. člena ZPP, saj ni ponovno odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno: neskladnost točke 5.2.2 organizacijskega navodila z zakoni in kolektivno pogodbo je bila pravnomočno ugotovljena v II. točki sodbe X Pd 248/2019, kar pomeni, da ga ni mogoče upoštevati kot zakonite podlage za določanje referenčnih obdobij in izplačilo dodatkov za nadurno delo niti za obdobje pred razveljavitvijo organizacijskega navodila (III. točka citirane sodbe v kolektivnem delovnem sporu). Glede na to ne drži očitek, da je v individualnem delovnem sporu sodišče (ponovno) presojalo skladnost splošnega akta z zakoni in kolektivno pogodbo, saj se je sodišče prve stopnje oprlo prav na pravnomočno odločitev v kolektivnem delovnem sporu.
Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo utemeljeno materialnopravno odločitev, da je tožnica za ure, ki jih je izrabila kot proste po koncu posameznega fiksnega referenčnega obdobja, upravičena do plačila vtoževanega 30-odstotnega dodatka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00079035
ZDR člen 200. ZPP člen 151, 155.
stroški predsodnega postopka - čista denarna terjatev - procesna predpostavka za vložitev tožbe - direktno sodno varstvo - nepotrebni stroški
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnikov zahtevek za povrnitev predpravdnih stroškov ni utemeljen. Tožnik je že pred delodajalcem (toženko) uveljavljal čisto denarno terjatev, ki jo v skladu z določbo 200. člena ZDR-1 lahko uveljavljajo tudi javni uslužbenci neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem, in predhodni postopek pri delodajalcu ne predstavlja procesne predpostavke za dopustnost vložitve tožbe s takim zahtevkom. Zato se v sodnem postopku v zvezi s temi terjatvami stroški predhodnega postopka ne priznavajo kot potrebni stroški sodnega postopka ne glede na to, ali se uveljavljajo kot del sodnih stroškov ali kot posebni zahtevek.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078573
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. KPJS člen 46, 46/2, 46/3.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - neuporaba direktive EU - sodba SEU - dokazno breme - straža - varovanje državne meje
Za ta spor je pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači.
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da varovanje državne meje in straža (varovanje objektov) ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža. Zgolj v tem okviru je ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.
Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ker je nedopustno prevalilo dokazno breme na toženko. Ker je toženka zatrjevala, da vojaški dejavnosti varovanje državne meje in straža izključujeta uporabo Direktive 2003/88/ES, je v zvezi s to trditvijo nosila dokazno breme. Tožniku ni bilo treba dokazovati "izjeme od izjeme". Za odločitev ni bistveno, ali je bilo varovanje državne meje oziroma vojaških objektov (straža) njegova redna naloga kot poveljnika oddelka.
KPJS člen 46. ZObr člen 37a, 37a/4, 97e. ZPP člen 358, 358-2.
stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - vojaško strokovno usposabljanje - vojak - sodba SEU - uporaba direktive
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da večletno sodelovanje SV pri varovanju državne meje kaže na to, da ni šlo za izredno nalogo. Za izredno nalogo v smislu izjeme po tretji alineji izreka sodbe C-742/19 gre v primeru, ko izredni dogodki zaradi resnosti in obsega, kot npr. pri naravnih in tehnoloških nesrečah, atentatih ali hudih nesrečah, zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, katerih izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala pravila o delovnem času. Takšne izredne okoliščine niso bile podane. Večletno sodelovanje vojske s policijo zaradi migracij, ki se je izvajalo v mirnodobnem času v obliki skupnih patrulj in opazovanj, se ne more šteti za izvajanje nalog v okviru izrednih dogodkov ne glede na mnenje prič. Prav tako okoliščina, da je policija prosila za pomoč SV pri varovanju državne meje, ne dokazuje, da gre za izredne razmere oziroma da ne gre za običajno delo pripadnikov SV, saj že četrti odstavek 37. člena ZObr predvideva možnost sodelovanja vojske pri varovanju državne meje.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1. ZPP člen 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - reorganizacija - zmanjšanje števila delavcev
Za odločitev je pomembno le, da je bila reorganizacija v posledici odločitve o skrajšanju poslovanja poslovalnice PE C. dejansko izvedena, niso pa pomembni razlogi, ki so delodajalca gnali v sprejem take odločitve (ali je bila ta sprejeta zaradi pritiskov delavcev v posledici kadrovskih težav - pomanjkanja prodajalcev, kot izpostavlja tožnik, ali pa zaradi upada obiska, kot je navajala toženka). Ob tem je le pripomniti, da je iz povzete izpovedbe zakonitega zastopnika toženke razbrati, da je odločitev o skrajšanju delovnega časa in posledično tudi zmanjšanju števila zaposlenih v skladišču, sprejel na podlagi spleta obeh sklopov okoliščin.
Pravilnik o uveljavljanju izplačila nadomestila plače iz obveznega zdravstvenega zavarovanja na zahtevo delodajalca (2020) člen 16. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 137, 140, 140/1, 141, 141/1, 141/1-4, 229. ZZVZZ člen 13, 13/2, 13/2-2, 31, 29, 31/1, 81, 81/1, 81/1-1, 84, 84/1, 85, 137, 137/1, 137/2. ZPP člen 17, 17/2, 18. ZDR-1 člen 137, 137/3, 137/8. ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-2a.
nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela - sodna nepristojnost
O pravici do nadomestila (o višini nadomestila) za obdobje odsotnosti z dela zaradi bolezni nad 30 delovnih dni, odloča zavod po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v upravnem postopku). Zavod skladno s Pravilnikom o uveljavljanju izplačila nadomestila plače iz obveznega zdravstvenega zavarovanja povrne delodajalcu nadomestilo plače v višini, ki jo obračuna na podlagi predpisov in splošnih aktov, ki urejajo uresničevanje pravice do nadomestila plače (16. člen Pravilnika). Če se delavec (ali funkcionar kot tožnica), z višino nadomestila, ki gre v breme zavoda, ne strinja, mora varstvo uveljavljati v upravnem postopku pri zavodu in šele po tem pred sodiščem, pri čemer je pristojno sodišče v socialnem sporu (točka 2.a prvega odstavka 7. člena ZDSS-1). Tožnici je torej pravica do pravnega varstva v zvezi s pravilno odmero nadomestila za čas bolniškega staleža nad 30 delovnih dni zagotovljena v ustreznem postopku, zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker je odločanje o pravici do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela kot pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in njeni višini v pristojnosti zavoda, v tem sporu ni podana sodna pristojnost (18. člen ZPP).
ZDR-1 člen 126. URS člen 14, 14/2, 22, 50. ZPP člen 3, 3/3, 355.
plačilo razlike v plači - dejansko opravljanje dela - novinar - odpoved pravicam iz delovnega razmerja - dejansko delo na drugem delovnem mestu - ugotavljanje dejanskega stanja
Izhajajoč iz odločitve Ustavnega sodišča RS št. Up-200/22 z dne 18. 3. 2024 je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači za obdobje od 1. 2. 2016 do 31. 7. 2018 med obračunano in izplačano plačo 25. plačnega razreda in osnovno plačo 32. plačnega razreda. Tožnik je zahtevek vložil, ker naj bi kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delo novinarja opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta novinar specialist. To je zahtevek, ki se mu delavec ne more odpovedati, saj je pravica do izplačila plače (tudi razlike) v ZDR-1 kogentno določena (126. člen). Sodišče zahtevka po vsebini sploh ni presojalo, saj ga je zavrnilo zgolj zato, ker gre za zapadli zahtevek, ki naj bi se mu tožnik s podpisom pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2018 odpovedal (četrta točka 13. člena pogodbe o zaposlitvi). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, zavrnilni del sodbe in posledično stroškovni izrek razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).
Tako bo sodišče prve stopnje moralo v novem sojenju presoditi, ali je tožnik v obdobju od 1. 2. 2016 do 31. 7. 2018 dejansko opravljal delo novinarja specialista, izvesti vse potrebne dokaze, ki jih zaradi materialnopravno zmotnega stališča ni izvedlo, in odločiti o utemeljenosti zahtevka. Ugotavljanje dejanskega stanja je v prvi vrsti vezano na sojenje na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče le preverja pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00078538
Pravilnik o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (2017) člen 7. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14. ZDOdv člen 41, 41/3, 41/4.
stalna pripravljenost - vojak - neuporaba direktive EU - vojaško strokovno usposabljanje - straža - varovanje državne meje - delovni čas - plačilo razlike v plači - potrebni stroški postopka
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila glede stalne pripravljenosti, ki je bila tožniku odrejena v zvezi z operativnim urjenjem, podana izjema iz prve alineje prve točke izreka sodbe C‑742/19, ki to dejavnost izključuje iz področja uporabe direktive. Pri tem ni odločilo v nasprotju s sodno prakso, na katero se sklicuje pritožba. Presoja sodišča prve stopnje je skladna z merili iz sodbe VIII Ips 196/2018, v kateri je Vrhovno sodišče RS postavilo predhodno vprašanje Sodišču EU glede uporabe direktive za vojaške osebe in glede ureditve, po kateri se pripravljenost ne šteje v delovni čas. V sodbi C‑742/19 je Sodišče EU pojasnilo, da se posamezne vojaške dejavnosti lahko izvzamejo iz področja uporabe direktive.
Uporabe prava EU ni mogoče izključiti v zvezi z vsemi dejavnostmi oboroženih sil, temveč samo tistih, katerih posebne značilnosti temu neizogibno nasprotujejo. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Tožnik je podal ustrezno trditveno podlago v zvezi s svojim delom na straži in na državni meji, ki ga je tudi zadostno časovno opredelil. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku utemeljeno ugotavljalo sporna dejstva glede vpetosti tožnika v te dejavnosti.
Pritožba utemeljeno navaja, da tožniku ni mogoče naložiti plačila stroškov, ki so nastali zaradi tega, ker je toženka odstopila ta spor v reševanje Zunanjemu oddelku Državnega odvetništva na Ptuju. V skladu s tretjim odstavkom 41. člena Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv; Ur. l. RS, št. 23/2017 in nadaljnji) se zunanji oddelki štejejo za zunanje organizacijske enote državnega odvetništva, ki delujejo v okviru svoje stvarne in krajevne pristojnosti. Organizacijo ter stvarno in krajevno pristojnost sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva določi minister s podzakonskim predpisom po predhodnem mnenju generalnega državnega odvetnika (četrti odstavek citiranega člena). V skladu s 7. členom Pravilnika o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (Ur. l. RS, št. 64/2017), ki ureja stvarno in krajevno pristojnost, Zunanji oddelek državnega odvetništva na Ptuju zastopa subjekte pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanjim oddelkom na Ptuju, medtem ko pred Delovnim sodiščem v Mariboru (kjer je potekal ta spor) zastopa subjekte Zunanji oddelek državnega odvetništva v Mariboru. Stroški, ki so nastali zato, ker je toženka odstopila spor v reševanje drugemu zunanjemu oddelku, kot bi bil zanj krajevno pristojen po določbah Pravilnika, niso potrebni stroški v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP in jih je toženka dolžna kriti sama. Glede na navedeno toženki ne pripada povračilo stroškov, ki jih ji je sodišče prve stopnje priznalo za čas potovanja na narok (skupno 80 točk za dva naroka) ter kilometrina za prihod na naroka v skupnem znesku 53,32 EUR.
ZDR-1 člen 6, 108. URS člen 14. ZPP člen 2, 2/1, 8, 238, 238/2, 286a, 339, 339/2, 339/2-15.
plačilo razlike v odpravnini - načelo enakega obravnavanja - prepoved diskriminacije - odpovedni razlog
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo razlike odpravnine, ki ga je utemeljeval s trditvami, da mu je toženka zaradi njegove invalidnosti podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, namesto iz poslovnega razloga, s čimer ga je v primerjavi z drugimi delavci neenako obravnavala in ga prikrajšala pri izplačilu višje odpravnine, ki bi jo sicer prejel, če bi mu bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Predmet tega spora ni nezakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (le-te tožnik v zakonskem roku ni izpodbijal), zato obširne pritožbene navedbe glede fiktivnosti razloga nesposobnosti, dejanskega obstoja poslovnega razloga ter dogovarjanja o načinu prenehanja tožnikovega delovnega razmerja pred podajo odpovedi, niso upoštevne oziroma bistvene za odločitev in se sodišče druge stopnje do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).