ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 118, 118/2. OZ člen 311, 312. ZPP člen 155. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 9, 9/4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - zagovor pred odpovedjo - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - višina denarnega povračila - pobotni ugovor - istovrstnost terjatev - davki in prispevki - potni stroški odvetnika - potni stroški stranke za prihod na obravnavo - delna sprememba izpodbijane sodbe
Toženka napačno razloguje, da je tožniku omogočila pravico do zagovora s tem, ko je predhodno z njim opravila sestanek, na katerem naj bi tožnik pojasnil svoje videnje dogodkov. Pred nameravano podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi ga morala pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu nato omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni (drugi odstavek 85. člena ZDR-1), česar pa ni storila.
Terjatev tožnika do toženke (denarno povračilo) predstavlja bruto znesek, ki poleg neto zneska zajema tudi davke in prispevke. Na drugi strani je v pobot uveljavljana terjatev (odškodnina) brez davkov in prispevkov. To pomeni, da terjatve strank niso istovrstne in zato tudi ne pobotljive.
Glede na to, da je tožnik za zastopanje pooblastil odvetnika iz kraja v bližini svojega prebivališča, je takšna izbira opravičljiva in ne pomeni nerazumne izbire. Tožnik je zato upravičen, da se mu kot potrebni stroški povrnejo tudi potni stroški pooblaščenca za prihod na narok na relaciji med sedežem njegove pisarne in sedežem sodišča ter urnina za odsotnost iz pisarne v času potovanja. Prav tako je utemeljeno pritožbeno stališče, da je tudi tožnik upravičen do povrnitve potnih stroškov za prihod na naroke. Ker ima pravico biti navzoč na vseh narokih za glavno obravnavo, mu v tem primeru pripadajo tudi stroški za prevožene kilometre, ki predstavljajo potrebne stroške postopka (155. člen ZPP).
ZPP člen 108, 108/1, 108/6, 180, 180/1. ZDSS-1 člen 36.
zavrženje tožbe kot nepopolne
Tožnik vloge (tožbe) ni dopolnil in popravil, kot mu je bilo naloženo s sklepom; dopolnitev, ki sicer vsebuje sedež toženke in njene identifikacijske podatke, je poslal sodišču v enem izvodu, pri čemer ta še vedno ne vsebuje določnega zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev niti ne dopolnitve tožbenih navedb oziroma dejstev, na katera tožnik opira zahtevek (prvi odstavek 180. člena ZPP). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrglo.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2. ZPP člen 154, 155, 213, 213/2, 287, 287/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zloraba instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi - dejanski razlog za odpoved - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Res je, da je toženka zaradi zaključka evropskega projekta izvedla reorganizacijo in da je tožnikovo delo prerazporedila, kar formalno ustreza opredelitvi organizacijskega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR- 1. Vendar pa je očitno, da je bila takšna sprememba organizacije dela zgolj posledica predhodne odločitve, da se tožniku odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi anonimke. Ob ugotovitvi, da je potreba po delu tožnika dejansko prenehala iz razloga, ki se je nanašal nanj, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je bila sprememba organizacije dela namenjena zgolj izpolnitvi formalnega pogoja, na podlagi katerega je toženka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
ZDR člen 88, 88/5. ZDR-1 člen 87, 87/2, 91, 138, 138/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe - poslovni razlog - dejanski razlog za odpoved - utemeljenost odpovednega razloga - nadomestilo plače za čas čakanja na delo
Toženka je tožniku 9. 12. 2023 vročila presojano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer ne gre za isti razlog, kot je bil pri odpovedi v letu 2020. Iz predložene odpovedi je razvidno, da je toženka poslovni razlog obrazložila na način, da tožniku po reintegraciji ne more zagotoviti dela pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ker delovnega mesta Informatik II nima, pa tudi nima potreb po delu na tem delovnem mestu, saj delovni proces na področju informatike poteka nemoteno.
Nova tožba je dopustna, kadar se (tudi enak zahtevek) opira na drugo dejansko (tožbeno) podlago, kot je bila v prejšnji pravdi. Glede na navedeno je, tudi če bi bilo o zahtevku tožnika za priznanje delovnega razmerja z vsemi pravicami za določeno obdobje že odločeno, vendar na podlagi druge podlage (dejansko opravljanje dela oziroma zloraba), odločitev sodišča prve stopnje, da se toženkin ugovor pravnomočno odločene stvari (delno) zavrne, pravilna.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073507
KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZPP člen 214, 214/2.
stalna pripravljenost - neposredna uporaba direktive - delovni čas - varovanje državne meje
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, kakšna je bila narava dejavnosti, v okviru katere je bila tožniku odrejena pripravljenost, in se mu ni bilo potrebno opredeliti le do tega, ali je bilo delovni čas mogoče načrtovati.
Sodišče prve stopnje je v zvezi z vajami (preverjanje, ocenjevalec in kontrolor) pravilno presodilo, da je podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES, ker sistem rotacij zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev direktive, ni primeren (2. alineja); tako je izjemo opredelilo Sodišče EU, ne pa, kot neutemeljeno prikazuje tožnik v pritožbi, da rotacije sploh ne bi bile mogoče. Ob presoji, da je podana izjema (2. alineja), sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati, ali bi se uporaba direktive z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede (4. alineja).
plačilo za nadurno delo - rok za zastaranje - pravnomočna odločitev v kolektivnem delovnem sporu - vmesna sodba - terjatev, ugotovljena s pravnomočno odločbo (judikatna terjatev)
Pritožba napačno vztraja pri stališču, da predstavlja odločitev v kolektivnem delovnem sporu judikatno terjatev oziroma odločitev po temelju, ki se mora obravnavati enako kot odločitev na podlagi vmesne sodbe. S sodbo v kolektivnem delovnem sporu ni bila ugotovljena tožnikova terjatev, zato ne gre za judikatno terjatev iz prvega odstavka 356. člena OZ in zanjo ne velja 10 letni, ampak 5 letni zastaralni rok iz 202. člena ZDR-1.
Odločitev v kolektivnem delovnem sporu ne predstavlja vmesne sodbe, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na stališča glede učinka vmesne sodbe in ugovorov, ki se lahko uveljavljajo po njeni pravnomočnosti. Odločitev v kolektivnem delovnem sporu sicer lahko kaže nekatere učinke vmesne sodbe (npr. reševanje vprašanja temelja, ekonomičnost postopka), vendar zaradi različne pravne narave in vsebine kolektivnih delovnih sporov njihovih učinkov in posledic odločitve ni mogoče enačiti z vmesno sodbo. Čeprav se v kolektivnem delovnem sporu ugotovi, da se mora presežne ure konec referenčnega obdobja šteti za nadure in jih ustrezno plačati, to ne pomeni, da so vsi delavci avtomatično upravičeni do plačila nadur, ampak je treba ugotoviti, ali je posamezni delavec konec referenčnega obdobja imel nadure in koliko. Na ta način lahko posamezni delavci uveljavljajo dejansko prikrajšanje v individualnih delovnih sporih. Odločitev v kolektivnem delovnem sporu pomeni le, da se delodajalec ne more več sklicevati, da presežne ure konec referenčnega obdobja ne predstavljajo nadur.
V obravnavanem primeru se zbrano procesno gradivo do dneva spremembe tožbe ne nanaša na pravno relevantna dejstva za odločitev o dodatnih zahtevkih. Če sodišče ne more izkoristiti že zbranega procesnega gradiva, je dopustitev spremembe tožbe v nasprotju z načelom ekonomičnosti.
ZPP člen 213, 254, 254/2, 254/3. ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - izostanek z dela - obvestilo delodajalcu o razlogih odsotnosti - odločba o ugotovljeni nezmožnosti za delo - sposobnost razsojanja - neizvedba predlaganih dokazov - izvedenec psihiatrične stroke - postavitev novega izvedenca - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Tožnica je bila na podlagi odločbe ZZZS z dne 1. 4. 2021 od dne 22. 4. 2021 dalje zmožna za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, kljub temu pa na delo ni prišla in toženke ni obvestila o razlogih za svojo odsotnost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica vedela, da nima urejenega bolniškega staleža od 19. 3. 2021 tudi, če odločbe ZZZS z dne 1. 4. 2021 ni prejela. Zadnja odločba ZZZS, s katero je tožnica razpolagala, se je nanašala na čas do 18. 3. 2021, zato je tožnica vedela, da od 19. 3. 2021 nima urejenega bolniškega staleža, kar je zaslišana tudi potrdila, zato bi se morala pozanimati o svojem statusu od 19. 3. 2021, česar pa ni storila, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je bila hudo malomarna. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, bi povprečno skrben človek moral vedeti, da mora po izteku bolniškega staleža ali nazaj na delo ali pa si nadalje urediti bolniški stalež. To velja tudi za tožnico, kot visoko izobraženo delavko, ki je vedela, da ima bolniški stalež urejen le do 18. 3. 2021, njeno zdravstveno stanje pa na to ni vplivalo, kot je to pojasnila sodna izvedenka, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni vzelo v obzir tožničinega zdravstvenega stanja.
ZDR-1 člen 77, 200, 200/3. ZPP člen 8, 181, 243, 254.
sporazum o prenehanju delovnega razmerja - sposobnost razsojanja - dokaz z izvedencem - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožnik ob podpisu sporazuma, na podlagi katerega mu je prenehalo delovno razmerje, zaradi aktivne duševne bolezni in negativne bolezenske simptomatike nerazsoden in kot tak nesposoben oblikovati pravo voljo glede posledic svojega ravnanja. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno napravilo skladno z določbo 8. člena ZPP. Vestno in skrbno je presodilo vse potrebne dokaze. Ni nekritično sledilo izvedenskemu mnenju, temveč je celostno pretehtalo njegovo verodostojnost in skrbno obrazložilo, zakaj ga šteje za prepričljivega. Ob tem sodišče prve stopnje ni spregledalo nobenega pomembnega dokaza niti pripomb toženke.
zavrženje predloga za obnovo postopka - objektivni rok za obnovo postopka - zamuda roka
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odločba sodišča prve stopnje v tem sporu postala pravnomočna dne 28. 10. 2015, ko je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 776/2015 ugotovilo, da je tožnica pritožbo umaknila. Zato se je objektivni 5-letni zastaralni rok za vložitev predloga za obnovo postopka iztekel 28. 10. 2020. Tožnica je vložila predlog za obnovo postopka dne 7. 8. 2023, torej po poteku objektivnega 5-letnega zastaralnega roka.
poklicno zavarovanje - vzorčni postopek - pravnomočna odločitev
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo pravnomočno odločitev v vzorčnem postopku, saj v tem postopku obravnavana zadeva nima bistvenih posebnosti. Stranka (toženka), ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku.
ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/2, 105a/3. ZST-1 člen 13, 13/1.
procesna predpostavka za pritožbo - pritožba se šteje za umaknjeno - plačilo sodne takse - pritožba zoper sklep - razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje
Sklep o (delni) oprostitvi plačila sodne takse za postopek na prvi stopnji glede na prvi odstavek 13. člena ZST-1 učinkuje tudi za takse pred sodiščem druge stopnje. Sodišče prve stopnje je toženca oprostilo plačila sodne takse nad zneskom 44,00 EUR tako za postopek na prvi stopnji kot za pritožbeni postopek. S tem, ko je toženec plačal 44,00 EUR in sodišče obvestil, da se navedeno plačilo nanaša na plačilo takse za pritožbo, je izpolnil procesno predpostavko za vložitev pritožbe (prvi in drugi odstavek 105.a člena ZPP).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073641
ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1.
stalna pripravljenost - plačilo neizplačane plače - delovni čas - neposredna uporaba direktive - straža - varovanje državne meje - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo dokazno breme na toženki. Ta je namreč ves čas zatrjevala, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje specifičnosti izključene iz uporabe Direktive 2003/88/ES. Tožnik je trdil, da bi jo morala toženka neposredno uporabiti, saj ureditev v nacionalni zakonodaji ni skladna z njo. Skliceval se je na podatke mesečnih plačilnih list, navedel je delo, ki ga je opravljal, in trdil, da to ni predstavljalo nobene od izjem, ki po sodbi izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES. Toženka ni dokazala, da so delovne naloge, ki jih je v spornem obdobju opravljal tožnik, izvzete iz uporabe Direktive 2003/88/ES, in pritožbeno sodišče se s to presojo v celoti strinja.
Ker tožniku delovno razmerje na podlagi nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni prenehalo, temveč se je na podlagi sprejema ponujene nove pogodbe nadaljevalo, toženka v pritožbi pravilno uveljavlja, da tožnik ni upravičen do pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.
Tožnici je zoper sklep o razrešitvi zagotovljeno sodno varstvo v skladu s šestim odstavkom 59. člena ZOFVI v povezavi z 39. členom ZZ, zato ji ni mogoče odreči pravnega interesa za vložitev tožbe. Ker prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za zavrženje tožbe, je bilo tožnici onemogočeno obravnavanje njenega tožbenega zahtevka pred sodiščem.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00074015
ZSPJS člen 3a. OZ člen 190, 190/1, 191, 193, 195.
vračilo izplačanih stroškov - neupravičena obogatitev - plačilo nedolga - obogatitveno načelo - vrnitveno načelo - dobra vera
Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da napačen vnos cene vozovnice v aplikacijo predstavlja pomoto, zaradi katere je prišlo do pomotnega obračuna in preplačila stroškov prevoza na delo in z dela tožencu. Kot pomotno plačilo nedolga, ki utemeljuje zahtevek zaradi neupravičene obogatitve, se lahko upošteva tudi plačilo, do katerega je prišlo zaradi nepravilnega vnosa v računalniško aplikacijo, pri čemer vprašanje (ne)skrbnosti tožničinih zaposlenih ne omogoča zaključka o privolitvi tožnice v plačilo nedolga.
Glede vračanja glavne stvari je lahko vprašanje poštene pridobitve ter porabe relevantno zlasti v zvezi z uporabo 195. člena OZ, ki določa, da ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku, za kar pa v obravnavani zadevi, ki se nanaša na vračilo prejetega iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela, ne gre.
ZDR-1 člen 118, 118/1. ZPP člen 3, 3/3, 7, 7/1, 7/2, 108, 108/1, 108/5, 180, 180/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - razpravno načelo - nepopolna tožba - poziv sodišča k dopolnitvi tožbe - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Sodišče prve stopnje je dejstvo, da tožnica dela ni opravljala uspešno, upoštevalo pri odločitvi o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, čeprav ga toženka s tem v zvezi ni navedla (niti ni s tem v zvezi predlagala zaslišanja prič). S svojimi s tem povezanimi navedbami je utemeljevala razlog za odpoved (neuspešno opravljeno poskusno delo), kar bi sicer po materialnem pravu lahko bil eden od razlogov (okoliščin) za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, vendar le v okviru (pravočasno) podanih navedb pravdnih strank. Poleg tega bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati še druge okoliščine in interese, kot določa prvi odstavek 118. člena ZDR-1, če bi bile (pravočasno) zatrjevane.
Sodišče prve stopnje je tožbo (delno) neutemeljeno zavrglo, saj predhodno od tožnice ni zahtevalo poprave oziroma dopolnitve (tudi med postopkom tožnice na nespecificiranost zahtevka ni opozorilo niti ni tega storila nasprotna stranka).
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8. ZPP člen 214, 214/2. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 106.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - neupravičena odsotnost z dela - pravočasnost odpovedi - dokazovanje neprerekanih dejstev - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Ključen trenutek za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je seznanitev direktorice toženke s kršitvami tožnika. Tudi, če so nekateri tožnikovi sodelavci pred 16. 6. 2021 opazili, da je tožnik nepojasnjeno odsoten z delovnega mesta, je bila direktorica toženke, ki je edina pristojna sprejeti odločitev o podaji izredne odpovedi, s tem seznanjena šele 16. 6. 2021 in je takrat pričel teči rok za podajo odpovedi. Glede na to, da tožnik ni vpisoval svoje odsotnosti med delovnim časom v evidenco prisotnosti, se toženka s kršitvami ni mogla seznaniti s pregledom evidence prihodov in odhodov z dela.
Toženka je dokazala, da držijo očitki iz izredne odpovedi glede večkratne neupravičene odsotnosti tožnika z delovnega mesta v času obvezne prisotnosti brez evidentiranja in dovoljenja nadrejene osebe. S tem je toženka dokazala, da je tožnik naklepoma huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s čimer je izkazala obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1.
Glede na naravo tožnikovega dela, od izpolnjevanja njegovih delovnih obveznosti je odvisna pravočasna sestava in odhod vlakov iz Zaloga, varnost v železniškem prometu, je toženka s tem, ko je dokazala, da tožnika dlje časa neupravičeno ni bilo na delovnem mestu v času obvezne prisotnosti, dokazala, da je utemeljeno izgubila zaupanje v njegovo delo, zaradi česar z njim ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
Tožnica je predlog za obnovo pravnomočno zaključenega postopka vložila zaradi seznanitve s sodbama v zadevah njenih sodelavcev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pravnomočne odločitve sodišč v zadevah, ki se nanašajo na druge stranke, oziroma sprememba sodne prakse ne morejo predstavljati razloga iz 10. točke 394. člena ZPP, saj ne gre za nova dejstva ali nove dokaze; v predlogu za obnovo postopka navedeni sodbi, ki se nanašata na povsem druga dejanska in pravna vprašanja, tudi sicer ne bi mogli privesti do za tožnico ugodnejše odločitve.