Sodišče prve stopnje je zahtevek na plačilo plač pravilno zavrnilo, ker tožnik ni vložil tožbe na ugotovitev obstoja delovnega razmerja v roku 30 dni od prenehanja opravljanja dela (tretji odstavek 200. člena ZDR-1), brez obstoja delovnega razmerja pa ne more uveljavljati plačila plače.
Ker je bilo ugotovljeno, da je bilo imenovanje tožnika na mesto direktorja neodplačno, je tožnikov zahtevek neutemeljen tudi na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Tudi, če je tožnik za toženko opravil kakšno storitev kot direktor, ni upravičen do plačila na podlagi prvega in drugega odstavka 190. člena OZ, saj je bilo dogovorjeno, da bo funkcijo direktorja opravljal neodplačno, kar pomeni, da ne bi prišlo do prenosa koristi brez pravnega temelja.
ZDR-1 člen 6, 89, 89/1, 89/1-1. ZPP člen 8, 213, 213/2, 214, 214/1, 214/2, 287, 287/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog
Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da bi tožena stranka delovno mesto ukinila že ob podaji redne odpovedi, če bi potreba po tožničinem delu resnično prenehala. Za zakonitost redne odpovedi iz poslovnega razloga se ne zahteva formalna ukinitev delovnega mesta (do katere je v obravnavanem primeru sicer kasneje tudi prišlo), temveč zadostuje dejanska reorganizacija oziroma sprememba organizacije dela, ki je po dejanskem učinku enaka, kot če bi delodajalec delovno mesto tudi formalno ukinil.
Pri presoji obstoja poslovnega razloga je sodišče prve stopnje izhajalo iz organizacijskega razloga, navedenega v odpovedi, in pravilno ugotovilo izvedbo opisane prerazporeditve delovnih nalog.
Po presoji sodišča prve stopnje tožnica ni uspela dokazati, da je toženec ravnal na neustrezen način pri raztovarjanju tovora, kot mu je očitala, s čimer pritožbeno sodišče soglaša.
sporazum o prenehanju delovnega razmerja - ničnost sporazuma - razveljavitev sporazuma - ničnost pogodbe o zaposlitvi - prevara - grožnja - dokazna ocena izvedenskega mnenja - sposobnost razsojanja
ZDR-1 na opustitev delodajalčeve dolžnosti iz drugega odstavka 17. člena ZDR-1 ne veže nobene sankcije. Zato niti sporazum niti pogodba, z opustitvijo ravnanja po drugem odstavku 17. člena ZDR-1, nista neveljavna (niti nična ali izpodbojna) in so pravilni zaključki sodišča prve stopnje glede grožnje, prevare in zmote.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca, da pri tožnici ob podpisu spornih dokumentov ni mogoče ugotoviti kake psihične motnje ali drugega psihičnega stanja, ki bi ji onemogočala, da ne bi bila sposobna z lastnimi dejanji in voljo pridobivati pravic in prevzemati obveznosti v pravno poslovnih razmerjih, kakor tudi ne kakšne psihične motnje ali psihičnega stanja, zaradi katere ne bi bila sposobna zavedati se vedenja in ravnanja oziroma znala presoditi kakšen pomen in posledice imajo njena voljna dejanja.
ZDR-1 člen 16, 16/2, 16/3, 44, 129. OZ člen 86, 1053, 1053/1. ZPP člen 3, 3/3. Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (2013) člen 76a.
denarne terjatve iz delovnega razmerja - odpoved pravicam iz delovnega razmerja - veljavnost sporazuma - verodostojnost podpisa - dokazovanje z izvedencem grafologom - dodatek za delovno dobo - dnevnice za službene poti
Ker se je tožnik s sporazumom veljavno odpovedal vsem do datuma podpisa zapadlim denarnim terjatvam do tožene stranke, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je pravilno štelo, da se je tožnik s podpisom sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki ga ni izpodbijal, odpovedal v tem sporu vtoževanim terjatvam iz naslova dnevnic in dodatka za delovno dobo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je sporazum veljaven in ustvarja učinke med strankama. Nepoznavanje vseh okoliščin pred podpisom sporazuma (tožnik je trdil, da sporazuma ni prebral), je lahko razlog za izpodbojnost sporazuma, vendar bi moral tožnik v skladu z drugim in tretjim odstavkom 16. člena ZDR-1 napake volje uveljavljati v roku 30 dni od dneva, ko je izvedel za razloge izpodbojnosti (subjektivni rok) oziroma v roku do enega leta od dneva, ko je bila pogodba (sporazum) sklenjena. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da določba sporazuma, da stranki druga do druge nimata več nobenih finančnih zahtevkov iz naslova zapadlih obveznosti iz delovnega razmerja, ni nična in ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (86. člen OZ). Upoštevaje načelo, da morajo stranke pri sklepanju pogodb ravnati s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu, pa na veljavnost sporazuma ne vpliva niti tožnikova izjava, da sporazuma ni prebral in ni vedel kaj podpisuje.
ZDR-1 člen 200, 200/4. ZObr člen 100a. ZSPJS člen 22e.
zavrženje tožbe - razlika v plači - plačilo za povečan obseg dela - razveljavitev prvostopenjskega sklepa o zavrženju tožbe - čisti denarni zahtevek
Pri tožbenem zahtevku gre za čisti denarni zahtevek delavca, ki zatrjuje, da mu delodajalec ni plačal celotne pripadajoče plače. Tožnik je navsezadnje tako tudi postavil svoj tožbeni zahtevek, saj ne uveljavlja ugotovitve pravice do dodatka za povečan obseg dela, temveč plačilo razlike v plači v višini 20 % osnovne plače glede na njegov plačni razred. Skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko delavec denarne terjatve vedno uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni dolžan začeti predhodnega postopka pri delodajalcu.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00072999
ZObr člen 2, 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2, 2-2. ZSSloV člen 20, 20/1.
stalna pripravljenost - razlika v plači - vojak - zadostna trditvena podlaga - neposredna uporaba direktive - izjema - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Stalno pripravljenost zaradi zagotavljanja zdravstvene oskrbe v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede je treba šteti za izjemo, ki izključuje uporabo Direktive, kar posledično pomeni, da tožnica za ta čas pripravljenosti na delo ni upravičena do plačila 100 % urne postavke, temveč zgolj 50 % (kar je že prejela).
Zdravstvena oskrba, ki jo je zagotavljala tožnica (in ki bi jo zagotavljala tudi v času napada, vojne, druge nevarnosti ...), je enako kot logistična podpora ključna za delovanje vojske, zato je tako delo tožnice treba šteti kot del usposabljanja, ki ga brez zagotovljene zdravstvene oskrbe ne bi bilo mogoče izvesti (izjema iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19).
ZPP člen 163, 163/1, 163/2, 163/4, 163/6, 165, 165/2.
odločitev o stroških postopka - naknadna odločitev o stroških postopka - zahteva za povračilo stroškov - višina stroškov
Niti v ZPP niti v drugem predpisu ni podlage za stališče, da do odločitve o predlogu za dopustitev revizije sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati sklepa o stroških postopka po četrtem odstavku 163. člena ZPP.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-12. ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - res iudicata - neupravičen izostanek z dela - pravica do zagovora - utemeljenost odpovednega razloga - odobritev letnega dopusta - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka za čas po 19. 1. 2022 dolžna tožniku priznati delovno razmerje s pripadajočimi pravicami in mu plačati denarno povračilo iz 118. člena ZDR-1 nad zneskom 2.338,38 EUR. Zoper ta del sodbe se tožnik ni pritožil, zato je postal pravnomočen. Ker je sodišče prve stopnje o tem tožbenem zahtevku v ponovljenem sojenju ponovno odločilo, je storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (res iudicata), na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.
Bistvenega pomena je, da je ob upoštevanju ugotovitev, ki izhajajo iz predhodne obrazložitve sodbe (tako izpovedb prič, neobstoja obrazca o odobritvi dopusta …), tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivejši zaključek, da tožniku dopust ni bil odobren.
ZSPJS člen 7, 20, 20/1. ZJU člen 23, 23/1, 84, 86, 88.
razlika v plači - pravica do ohranitve plačnih razredov napredovanj - uradniško delovno mesto - sprememba izpodbijane sodbe
Napačno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je pri premestitvi javnega uslužbenca iz plačne skupine J v plačno skupino C možno ohraniti število napredovanj, doseženih v plačni skupini J. Določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS, ki ureja ohranitev plačnih razredov napredovanj, je treba razlagati v povezavi z ostalimi določbami ZSPJS in ZJU. ZJU namreč v 23. členu strogo ločuje uradniška od strokovno - tehničnih delovnih mest ter v 84. členu določa, da uradnik svoje naloge izvršuje v uradniškem nazivu. Pri uradnikih iz plačne skupine C in zaposlenimi na delovnih mestih, ki sodijo v plačno skupino J, gre glede na posebnosti (tako glede nalog in pristojnosti, ki jih imajo, kot tudi glede načina in pogojev za zasedbo delovnega mesta in pridobitev naziva) za dve povsem različni skupini, ki sta zakonsko jasno razmejeni. Upoštevajoč naloge in pristojnosti, ki jih uradnikom podeljuje že sam zakon ter jezikovno in sistemsko razlago določbe 20. člena ZSPJS v povezavi s splošno definicijo plačnih skupin (7. člen ZSPJS) gre v primerjavi z javnimi uslužbenci, zaposlenimi na spremljajočih delovnih mestih plačne skupine J, že v osnovi za povsem različne delovne naloge in delovno pravne položaje. Z ozirom na navedeno tožena stranka ob zaposlitvi tožnice na delovno mesto v plačni skupini C pravilno ni upoštevala napredovanj v plačnih razredih, ki jih je tožnica dosegla pri drugem delodajalcu na delovnem mestu, ki spada v plačno skupino J.
ZDR-1 člen 108, 108/6. OZ člen 190, 190/1, 190/3, 191. ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-7.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - neupravičena obogatitev - vrnitev preveč izplačanih zneskov - odpravnina - bruto in neto znesek
V sporni zadevi je s pravnomočnostjo sodbe o nezakonitosti odpovedi odpadla pravna podlaga za plačilo odpravnine, ki jo je tožeča stranka izplačala toženki na podlagi 108. člena ZDR-1. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je tožeča stranka odpravnino izplačala prostovoljno, in sicer še preden je odpoved pogodbe o zaposlitvi postala pravnomočna in je zato nima pravice zahtevati nazaj. Šesti odstavek 108. člena ZDR-1 izrecno določa, da mora delodajalec delavcu izplačati odpravnino ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi, zato tožeči stranki ni mogoče očitati, da je plačala prostovoljno in da je plačala nekaj, kar se je zavedala, da ni dolžna. Zato je podan temelj za tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve po 3. odstavku 190. člena OZ.
ZPP člen 153, 153/1, 154, 154/1, 242, 242/1, 242/3. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 12, 12/1, 13, 13/1, 13/2.
stroški priče
Sodišče prve stopnje je na naroku zaslišalo pričo. Iz zapisnika naroka izhaja, da je priča uveljavljala tudi pravico do povrnitve nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi prihoda na narok. Njen delodajalec je nato zahteval priznanje refundacije še v dodatnem znesku, ki ji jo je sodišče prve stopnje priznalo in plačilo le-te naložilo toženki, ki je (ponovno) zaslišanje priče v soočenju tudi predlagala. Toženka v postopku ni uspela, zato skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije te stroške postopka.
Kadar (z oddelitvijo) pride do univerzalnega pravnega nasledstva, se šteje, da univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s prenesenim premoženjem, in sicer tako v materialnem kot procesnem smislu. Skladno s sodno prakso v primeru, ko tožeča stranka s tožbo poleg prvotne tožene stranke zajame še prevzemno družbo, ne gre za subjektivno spremembo tožbe oziroma razširitev tožbe, ampak za prilagoditev tožbe statusnemu preoblikovanju, do katerega je prišlo po vložitvi tožbe, zato ni potrebno soglasje za razširitev tožbe iz drugega odstavka 191. člena ZPP.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00073668
OZ člen 190, 190/1, 193.
vračilo preveč izplačane plače - neupravičena obogatitev - zamudne obresti
Samo v primeru, če se je plačnik zavedal, da plačuje nekaj, česar v resnici ne dolguje, in ni okoliščin, ki bi temu njegovemu dejanju lahko odvzemale pomen prostovoljne privolitve v prikrajšanje, plačnik nima pravice zahtevati plačila nazaj. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj tožeča stranka ni vedoma izplačevala preveč oziroma izplačala nekaj, kar je vedela, da ni dolžna, ampak je njeno izplačilo posledica nedodelanosti računalniške aplikacije MFERAC.
ZDR-1 člen 20, 20/1. ZGD-1 člen 34, 34/3. ZVOP-1 člen 74, 74/2, 75, 75/1, 75/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - pristojna oseba za podajo odpovedi - pooblastilo prokurista - evidenca o izrabi delovnega časa - izvajanje videonadzora - pravočasnost odpovedi
Zakoniti zastopnik vodi in organizira poslovanje družbe, med katere sodi tudi reševanje razmerij z delavci oziroma urejanje pravic, obveznosti in odgovornosti delavcev po določbah ZDR-1. Na podlagi tretjega odstavka 34. člena ZGD-1 je z aktom o ustanovitvi družbe prokurista pri zastopanju družbe mogoče omejiti s skupnim zastopanjem z enim ali več zakonitimi zastopniki družbe, ne pa obratno. Omejitev edinega poslovodje družbe za zastopanje bi namreč nedopustno posegalo v pristojnosti poslovodje kot zakonitega zastopnika družbe. Namen prokure namreč ni omejevanje zakonitega zastopnika pri zastopanju družbe, pač pa olajšanje zastopanja. Edinemu poslovodji tako ni mogoče odrekati možnosti, da sam zastopa družbo, še posebej v razmerju do zaposlenih delavcev. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da omejitev, ki izhaja iz sodnega registra, ni pomenila, da bi obravnavano odpoved pogodbe o zaposlitvi, niti pooblastilo za zastopanje v sodnem postopku, moral podati direktor tožene stranke zgolj skupaj s prokuristom tožene stranke.
Kadar delavci storijo istovrstne kršitve delovnih obveznosti, delodajalec legitimno in avtonomno presodi naravo in težo kršitve, upošteva okoliščine in interese vsakega posameznega primera ter tudi dokaze, s katerimi razpolaga glede konkretne kršitve delovnih obveznosti, na podlagi vsega navedenega pa sam presodi, kakšen ukrep zoper delavca, bo sprejel. Dejstvo, da delodajalec zaradi istovrstnih kršitev delovnih obveznosti ne postopa vedno enako, še ne pomeni že samo po sebi, da je bila odpoved tožniku nezakonita.
ZDR-1 člen 156. ZObr člen 97f. ZPP člen 8, 214, 214/1, 214/2.
odškodnina za neizkoriščene dni tedenskega počitka - vojak - misija - dokazna ocena
Sodišče prve stopnje jasno zapisalo, kaj je tožnik ob nedeljah (in ostale dni) delal, pri čemer je na podlagi izpovedi prič in listinskih dokazov tudi konkretizirano navedlo, katere od teh nalog je tožnik opravljal na posamezen dan, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek, in ne držijo pritožbene navedbe, da so te navedene zgolj splošne, brez natančnih opredelitev, niti da tožnik ni dokazal, da je na določen dan določeno nalogo opravil.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00073482
OZ člen 179, 182.
nesreča pri delu - nova škoda - bodoča škoda - odmera nepremoženjske škode
Vsa z izpodbijano sodbo prisojena odškodnina predstavlja izključno novo škodo, kar je jasno razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, ki poizkušajo prikazati, da gre za že dosojeno odškodnino. Res je bila tožniku predhodno že prisojena tudi odškodnina za bodočo škodo, to je škodo, ki jo je bilo po normalnem teku stvari mogoče ob sojenju pričakovati kot gotovo (182. člen OZ), vendar se ta nanaša na tiste telesne oziroma duševne bolečine, ki so (bile) posledica takrat znanih poškodb, in ne gre torej za v letu 2017 nastale nove bolečine, ki so tožniku nastale zaradi vnetja kosti, ki ga v času prejšnjih sojenj ni bilo, niti ga takrat ni bilo mogoče pričakovati. Držijo tudi pritožbene navedbe, da tožnikovo zdravstveno stanje ob izplačilu prvotne odškodnine ni bilo stabilizirano do te mere, da ne bi bilo več nobenih bolečin, posegov, obiskov zdravnikov in drugih neugodnosti. Vendar zgolj dejstvo, da je neko škodo v bodoče mogoče predvideti, ni pa gotovo, ali bo nastala ali ne, in če bo, kakšen bo njen obseg, ne zadošča za opredelitev te škode kot bodoče škode. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da v času prejšnjih sojenj takšno poslabšanje zdravstvenega stanja, do katerega je pri tožniku prišlo leta 2017, ni bilo pričakovano.
ZPP člen 153, 153/1, 154, 154/1, 242, 242/1, 242/3. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 12, 12/1, 13, 13/1, 13/2.
stroški priče
Sodišče prve stopnje je na naroku zaslišalo pričo. Iz zapisnika naroka izhaja, da je priča uveljavljala tudi pravico do povrnitve nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi prihoda na narok. Njen delodajalec je nato zahteval priznanje refundacije v bruto znesku, ki ji jo je sodišče prve stopnje priznalo in plačilo le-te naložilo toženki, ki je (ponovno) zaslišanje priče v soočenju tudi predlagala. Toženka v postopku ni uspela, zato skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije te stroške postopka.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev navodil zdravnika - odpotovanje iz kraja bivanja - pravilnost dokazne ocene - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Glede na to, da je bila tožnica na bolniškem staležu, pisnih navodil ni imela, dokler ni bila izdana odločba ZZZS, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila hudo malomarna, ker se pred odhodi iz kraja bivanja o tem ni posvetovala z osebnim zdravnikom. Splošno znano dejstvo je, da mora delavec v času bolniškega staleža počivati in okrevati, praviloma na domu. Za vsako drugačno ravnanje je potrebno dovoljenje zdravnika. Bolniški stalež ni namenjen temu, da delavec hodi na izlete, dopust ali v nakupovalne centre, ampak okrevanju, čeprav ima bolniški stalež zaradi stresa. Tožnica bi zato morala, preden je odpotovala iz kraja svojega bivanja preveriti, ali to lahko stori.
Sodna praksa je v določenih primerih zavzela stališče, da se lahko dohod iz kraja bivanja odobri tudi naknadno, vendar je treba takšno odobritev presojati v vsakem konkretnem primeru. V okoliščinah tega primera je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da tožnica ni imela niti naknadnega dovoljenja za odhod iz kraja bivanja. Osebni zdravnik pred podajo izredne odpovedi ni potrdil, da je tožnica lahko zapuščala kraj bivanja, šele po podaji izredne odpovedi je trdil, da je imela dovoljenje za gibanje izven kraja bivanja, takšna izjava pa je v nasprotju z navodili iz odločbe ZZZS, ki se nanašajo na isti vzrok za začasno nezmožnost za delo.
Določilo 222. člena ZDR-1 je bila prehodna določba in je kot taka zagotavljala ohranitev pravice do dodatka za delovno dobo v navedeni višini zaposlenim delavcem, ki so bili upravičeni do takega dodatka pri delodajalcu ob uveljavitvi zakona (12. 4. 2013). Vendar pa se ta določba ne nanaša na delovna razmerja, sklenjena med delavcem in delodajalcem po datumu uveljavitve zakona. Delavci, ki so sklenili pogodbo o zaposlitvi po datumu uveljavitve ZDR-1, imajo pravico do dodatka za delovno dobo v skladu s 129. členom ZDR-1.
ZDR-1 ne določa, kolikšna je višina dodatka za delovno dobo in katera obdobja se vštevajo v delovno dobo. To prepušča kolektivnim pogodbam na ravni dejavnosti. V primerih, ko delodajalca nobena kolektivna pogodba neposredno ne zavezuje, mora delodajalec višino in obdobje zajema dodatka na delovno dobo določiti v podjetniški kolektivni pogodbi ali internem aktu, stranki pa ga lahko določita tudi v pogodbi o zaposlitvi. Pri določitvi odstotka dodatka in obdobja, za katerega se dodatek obračuna, pa je pri tem potrebno upoštevati najbolj primerno kolektivno pogodbo glede na dejavnost delodajalca.