plačilo za nadurno delo - rok za zastaranje - pravnomočna odločitev v kolektivnem delovnem sporu - vmesna sodba - terjatev, ugotovljena s pravnomočno odločbo (judikatna terjatev)
Pritožba napačno vztraja pri stališču, da predstavlja odločitev v kolektivnem delovnem sporu judikatno terjatev oziroma odločitev po temelju, ki se mora obravnavati enako kot odločitev na podlagi vmesne sodbe. S sodbo v kolektivnem delovnem sporu ni bila ugotovljena tožnikova terjatev, zato ne gre za judikatno terjatev iz prvega odstavka 356. člena OZ in zanjo ne velja 10 letni, ampak 5 letni zastaralni rok iz 202. člena ZDR-1.
Odločitev v kolektivnem delovnem sporu ne predstavlja vmesne sodbe, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na stališča glede učinka vmesne sodbe in ugovorov, ki se lahko uveljavljajo po njeni pravnomočnosti. Odločitev v kolektivnem delovnem sporu sicer lahko kaže nekatere učinke vmesne sodbe (npr. reševanje vprašanja temelja, ekonomičnost postopka), vendar zaradi različne pravne narave in vsebine kolektivnih delovnih sporov njihovih učinkov in posledic odločitve ni mogoče enačiti z vmesno sodbo. Čeprav se v kolektivnem delovnem sporu ugotovi, da se mora presežne ure konec referenčnega obdobja šteti za nadure in jih ustrezno plačati, to ne pomeni, da so vsi delavci avtomatično upravičeni do plačila nadur, ampak je treba ugotoviti, ali je posamezni delavec konec referenčnega obdobja imel nadure in koliko. Na ta način lahko posamezni delavci uveljavljajo dejansko prikrajšanje v individualnih delovnih sporih. Odločitev v kolektivnem delovnem sporu pomeni le, da se delodajalec ne more več sklicevati, da presežne ure konec referenčnega obdobja ne predstavljajo nadur.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2. ZPP člen 154, 155, 213, 213/2, 287, 287/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zloraba instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi - dejanski razlog za odpoved - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Res je, da je toženka zaradi zaključka evropskega projekta izvedla reorganizacijo in da je tožnikovo delo prerazporedila, kar formalno ustreza opredelitvi organizacijskega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR- 1. Vendar pa je očitno, da je bila takšna sprememba organizacije dela zgolj posledica predhodne odločitve, da se tožniku odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi anonimke. Ob ugotovitvi, da je potreba po delu tožnika dejansko prenehala iz razloga, ki se je nanašal nanj, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je bila sprememba organizacije dela namenjena zgolj izpolnitvi formalnega pogoja, na podlagi katerega je toženka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
ZDR-1 člen 200, 200/3. ZPP člen 245, 245/3, 274, 274/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zavrženje tožbe - pravočasnost tožbe - sposobnost razsojanja - dokazna ocena izvedenskega mnenja
V okviru presoje pravočasnosti vložene tožbe je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je bil tožnik v času vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma sklepa Komisije za pritožbe, prenehanja delovnega razmerja in teka roka za uveljavljanje sodnega varstva kljub diagnozi ponavljajoče se depresivne motnje sposoben razumeti svoja ravnanja in pomen odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sposoben razsojati ter sposoben na prejeto odpoved ustrezno reagirati. Posledično je tožbo pravilno zavrglo kot prepozno, saj se je prekluzivni 30-dnevni rok za sodno varstvo iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 že iztekel.
Pravilna je ugotovitev, da ima razmerje med strankama vse elemente delovnega razmerja od 21. 4. 2018 dalje, in sicer delovnega razmerja za nedoločen čas.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje svojo ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje pogoja izobrazbe, upoštevati tudi pri odločitvi, da je tožnik v delovnem razmerju na delovnem mestu glasbeni redaktor VI.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073984
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. KPJS člen 46. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZDR-1 člen 4. ZObr člen 97e.
razlika v plači - stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - neposredna uporaba direktive - zadostna trditvena podlaga - varovanje državne meje - vojaško strokovno usposabljanje
Pritožbeno zavzemanje, da je edini kriterij za presojo (ne)uporabe Direktive 89/391/EGS in Direktive 2003/88/ES ta, ali narava aktivnosti nasprotuje vsakršnemu načrtovanju delovnega časa, je neutemeljeno. Glede na razloge sodbe C-742/19 je za presojo, ali vojaška dejavnost izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES, ključno: ali dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja vojaške osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; ali gre za dejavnost, za katero ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev direktive; ali se dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila direktive; ali bi se uporaba direktive za dejavnost z naložitvijo obveznosti organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo, ali narava vaj in usposabljanj, v okviru katerih je bila tožniku odrejena stalna pripravljenost, utemeljuje obstoj katere od izjem, opredeljenih v sodbi C-742/19. Glede na vse navedeno je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na odsotnost toženkinih trditev o tem, da je vojaška dejavnost nasprotovala vsakršnemu načrtovanju delovnega časa (tedenskemu počitku, letnemu dopustu, najdaljšemu tedenskemu delovnemu času).
Vnaprejšnje načrtovanje delovnega procesa ni okoliščina, katero bi Sodišče EU štelo kot odločilno za presojo obstoja izjeme, ki izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES.
Ugotovitve, da gre za kontinuirano, že nekajletno nalogo SV, ki se izvaja v mirnem času, in za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjujejo pravilnost zaključka, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 200. KZ-1 člen 135, 135/1. ZPP člen 110, 115, 116.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev z znaki kaznivega dejanja - pravica do sodelovanja v postopku - grožnja - vročitev odpovedi - zagovor pred odpovedjo
Vročanje odpovedi je smiseln predmet raziskovanja takrat, ko je vprašljivo pravočasno uveljavljanje sodnega varstva (200. člen ZDR-1) ali pa je vprašljiv datum prenehanja delovnega razmerja. Vendar pa še tako napačna vročitev odpovedi ne more privesti do zaključka, da je odpoved že zgolj iz tega razloga nezakonita. Tudi če vročanje ne bi bilo pravilno in bi tožnik prejel odpoved šele po tem, ko jo je toženka vročila njegovemu pooblaščencu, ob dejstvu, da jo je podala pravočasno (kar ni bilo sporno), odpoved zgolj zaradi navedenega ne bi bila nezakonita.
Zakonsko določilo (2. odstavek 85. člena ZDR-1) ne predpisuje izključno ustnega zagovora, niti kakšnih drugih formalnosti v smislu dokaznega postopka, zato se je tožena stranka, še posebej glede na očitano ravnanje, lahko zakonito odločila tožniku omogočiti le pisni zagovor.
Priče, ki so bile prisotne na sestanku, so skladno izpovedale glede kritičnega dogodka. Vse so izpovedale, da so ob tožnikovih izjavah doživele šok in resen strah, ki ga je povzročil tožnik. Če so priče izpovedovale skladno, pa ne pomeni, da so bile naučene ali da je dogodek skonstruiran, priče pa neverodostojne, temveč nasprotno, da so dogodek vse enako zaznale. Da so se priče dejansko ustrašile za svoje življenje oziroma življenje svojih bližnjih in so torej izpovedovale verodostojno, pa potrjuje tudi listinska dokumentacija, iz katere izhaja, da je toženka za čas od spornega dogodka do podaje zagovora iskala pomoč varnostne službe, ki bi zagotovila varnost zaposlenih in objekta.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4. ZZRZI člen 40, 40/1, 40/6. ZPIZ-1 člen 102, 102/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - diskriminacija - prilagoditev delovnega mesta
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da od delodajalca glede na veljavno zakonodajo ni mogoče zahtevati, da bi svoj delovni proces drugače organiziral ali na novo sistemiziral delovno mesto, v katerega delokrog bi spadala le tista nekatera opravila, ki bi jih delavec glede na zdravstvene omejitve še lahko opravljal. Tožnici je bila z odločbo ZPIZ priznana pravica do premestitve, da mora torej toženka tožnici zagotoviti delo na drugem delovnem mestu, in ne, da mora toženka prilagoditi obstoječe delovno mesto tožničini delazmožnosti. Prilagoditev delovnega mesta se namreč nanaša na pravico do poklicne rehabilitacije. V zvezi s pravico do premestitve torej ni relevantno, ali je možno spremeniti pogoje na istem delovnem mestu.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074044
URS člen 22, 49. ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 6, 131, 131/1, 131/2, 149, 153, 153/3, 171, 171/1, 179, 179/1, 179/2. ZVZD-1 člen 5, 8. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (1999) člen 54, 54/1, 54/2, 54/3. ZPP člen 155.
nezgoda pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - soprispevek - odgovornost zavarovalnice - izključitev odgovornosti - samovozni delovni stroj - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - potni stroški odvetnika
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za škodo, ki jo je tožnica utrpela v delovni nezgodi, odgovarja tudi prva toženka, pri kateri je imela druga toženka zavarovano splošno odgovornost. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi se lahko prva toženka na izključitev zavarovalnega kritja sklicevala le v primeru, če bi do škode prišlo le zaradi delovanja samovoznega delovnega stroja (viličarja). Ker pa je do poškodbe tožnice prišlo predvsem zaradi protipravnih ravnanj oziroma opustitev druge toženke, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, odgovornost prve toženke ni izključena.
plačilo za dejansko opravljeno delo - dokazna ocena - obseg opravljenih del
V obravnavani zadevi med strankama ni bilo sporno, da tožnik opravlja tudi naloge višje vrednotenega delovnega mesta turnusni urednik, sporen pa je bil obseg opravljanja teh nalog. Če delavec dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta opravlja le del delovnega časa, mu namreč plačilo po dejansko opravljenem delu pripada le v takem obsegu.
ZPP člen 17, 17/2, 32, 32/2, 37/2-7, 482, 482/1, 482/1-1. ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-a.
stvarna pristojnost - razrešitev - poslovodni organ
Razrešitev poslovodnega organa družbe je statusno pravno vprašanje. Pravilnost in zakonitost razrešitve zato ni predmet delovnega spora pred delovnim sodiščem. Če je bil razrešeni direktor (oziroma prokurist) tudi v delovnem razmerju in mu to preneha, je v delovnem sporu delovno sodišče vezano bodisi na samo dejstvo razrešitve ali pa na odločitev o njeni zakonitosti, sprejeti v ustreznem postopku.
ZPP člen 7, 8, 125a, 125a/4, 212. ZDR-1 člen 84, 91, 91/5, 114, 114/1, 114/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu - trditveno in dokazno breme - delavec pred upokojitvijo - varstvo pred odpovedjo - ustrezna zaposlitev - sprememba izpodbijane sodbe
Resda zakonsko pravilo iz petega odstavka 91. člena ZDR-1 varuje delavčev prosti čas, ki naj bi bil čim manj (do tri ure dnevno) obremenjen zaradi vožnje na delo, vendar pa je po stališču pritožbenega sodišča ustreznost nove zaposlitve z vidika tega pravila treba ocenjevati predvsem glede na realno možnost dostopa delavca do kraja novo ponujenega delovnega mesta. Delavec, ki sicer delo lahko opravlja, iz različnih razlogov (zdravstvenih, tehničnih in podobnih), lastnega ali službenega vozila za prihod na delovno mesto ne bo mogel uporabiti. Zato je z vidika ustreznosti ponujene zaposlitve ključno (še posebej v primeru varovane kategorije delavca), da je delavcu dostop do kraja opravljanja dela omogočen z javnim prevozom in v sprejemljivih časovnih okvirjih. Glede na navedeno pa niti ne more biti odločilnega pomena vprašanje, ali se delavec dejansko vozi oziroma se bo vozil na delo na novo delovno mesto s svojim ali službenim vozilom (ker se to lahko vsak čas spremeni), niti na kakšen način se mu povrnejo stroški prihoda na delo. Ker je v obravnavanem primeru kraj opravljanja dela po ponujeni pogodbi o zaposlitvi oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom, ponujena zaposlitev glede na peti odstavek 91. člena ZDR-1 ni ustrezna.
ZIS člen 88, 91, 91/1, 91/2, 91/3, 91/4, 98, 98/3. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (2018) člen 73, 73/1, 73/2, 73/3, 73/4. ZDR-1 člen 126, 126/2, 127. ZDSS-1 člen 53, 53/1, 53/1-1, 53/5. ZPP člen 154, 154/2.
kolektivni delovni spor - skladnost kolektivnih pogodb z zakonom - napitnina - delitev napitnine - delovna uspešnost
Delitev napitnine zgolj med delovna mesta na oddelkih igralnih miz, igralnih avtomatov, blagajniškega poslovanja in igralniške recepcije ni v nasprotju le z 91. členom ZIS, temveč tudi z drugim odstavkom 73. člena KPGIT, ki izrecno predpisuje, da se napitnina razdeli med vse zaposlene.
ZDR-1 člen 6, 13, 13/1, 111, 111/1, 111/1-7, 111/2, 131, 131/2. ZDoh-2U člen 44. ZPP člen 347, 347/2. OZ člen 239, 239/1, 287.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - kršitev prepovedi diskriminacije - neizplačilo regresa - pritožbena obravnava - sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje pravilno zaključi, da lahko delodajalec glede na drugi odstavek 131. člena ZDR-1 regres za letni dopust plača tudi prej, torej pred 1. julijem. Vendar glede na to, da toženka v trenutku izplačila 90,00 EUR ni imela nobenih neplačanih zapadlih obveznosti do tožnika, ter predvsem, da je v kratkem časovnem obdobju izplačala enak (bruto) znesek, kot ga je tožnik zahteval, je mogoče zaključiti, da je toženka z izplačilom zneska 90,00 EUR izpolnila zahtevo iz opomina in posledično odpravila očitek, da tožniku ne zagotavlja enake obravnave v skladu s 6. členom tega zakona (7. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR-1). Takšen dokazni zaključek utemeljuje ocena izvedenih dokazov, predvsem tožnikovega zaslišanja.
Ker je bil tožniku v času podaje izredne odpovedi delavca že pravočasno plačan zahtevani znesek regresa za letni dopust za leto 2018, niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za zakonitost izredne odpoved delavca po 7. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1.
trpinčenje na delovnem mestu - diskriminacija - nadomestilo za neizkoriščen letni dopust - začasna nezmožnost za delo - delna sprememba izpodbijane sodbe
Običajnih nesporazumov, do katerih lahko občasno prihaja v kolektivu, ni mogoče enačiti s trpinčenjem. Prav tako zgolj dejstvo, da je tožnica ravnanja subjektivno dojemala kot trpinčenje, ne more imeti za samoumevno posledico ugotovitev, da ta dejanja to dejansko tudi predstavljajo.
Zgolj dejstvo, da je tožnica v času čakanja na delo prejela 100 % nadomestilo plače, ne more biti odločilno za presojo, ali ji pripada tudi nadomestilo za neizkoriščen letni dopust, saj to dejstvo ne potrjuje nobenega dejstva v zvezi s koriščenjem letnega dopusta. Toženka v postopku ni dokazala niti, da bi tožnici omogočila koriščenje letnega dopusta takrat, ko je zanj zaprosila, niti, da bi jo vzpodbudila h koriščenju letnega dopusta.
nadaljevanje prekinjenega postopka - postopek osebnega stečaja - objava sklepa o preizkusu terjatev - terjatev upnika - druga terjatev - razveljavitev prvostopenjske odločbe
Razlog za prekinitev pravdnega postopka zaradi nastanka pravnih posledic stečajnega postopka preneha z objavo sklepa o preizkusu terjatev (drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP). Objavljeni končni seznam preizkušenih terjatev in sklep stečajnega sodišča o preizkusu terjatev zajema terjatvi druge upnice. Ker se ne nanaša na terjatev, ki jo tožnica uveljavlja v tem delovnem sporu, ni bila podana pravna podlaga za nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka.
ZDR-1 člen 33, 33/1, 34, 34/1, 35, 45, 45/1, 85, 85/1, 85/2, 89, 89/1, 89/1-3, 89/3. ZVZD-1 člen 5, 12.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - COVID-19 - kršitev ukrepov iz varstva pri delu - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zaščitna maska - zagovor pred odpovedjo - pravočasnost odpovedi - nevestno opravljanje dela
Toženka je kot delodajalec morala zagotavljati varnost in zdravje pri delu (5. člen ZVZD-1, prvi odstavek 45. člen ZDR-1), zlasti tako, da je izdala navodila za varno delo in delavcem zagotovila uporabo mask. Toženka je bila dolžna, ob upoštevanju priporočil Nacionalnega inštituta za javno zdravje in drugih pristojnih institucij, sprejeti in izvajati ukrepe, s katerimi je v največji možni meri zagotavljala varno in zdravo delo delavcem v danih okoliščinah ter zmanjševala izpostavljenost na najmanjšo možno raven okužbe. Skladno z določbami ZDR-1 in ZVZD-1 imajo torej delodajalci pravico in dolžnost, da podajo delavcem takšna delovna navodila, ki bodo kar v največji možni meri preprečila širjenje virusa na delovnem mestu, med katera lahko sodi tudi navodilo obveznega nošenja maske.
ZDR-1 člen 36, 37, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZGD-1 člen 256.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - neupravičeno izplačilo - škoda delodajalca - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Tožnica je bila do osnovne plače upravičena kot delavka, zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za vodjo podpore poslovanja in upravljanja tveganj, ne pa kot začasna upraviteljica. Ali ji je v okoliščinah obravnavanega primera mogoče očitati kršitve iz delovnega razmerja, bi sodišče prve stopnje moralo presojati tudi z vidika navedb v odpovedi, s katerimi je toženka (na več mestih) očitala, da je delavka kljub zavedanju, da sta dodatek in sklep nična, predstavnikom delodajalca prikrivala njun obstoj za potrebe obračunavanja in izplačevanja plače v višini, do katere ni bila upravičena, oziroma jim ni razkrila podlage za izplačevanje povišanih prejemkov iz delovnega razmerja, zaradi česar ji je bila na škodo delodajalca obračunana previsoka plača v višini najmanj 179.169,74 EUR.
zahtevek za vračilo - vračanje gotovine - samostojni podjetnik - dokazna ocena izpovedi prič - trditvena podlaga - pripoznava dolga - delno poplačilo dolga
Pravnoorganizacijska oblika samostojnega podjetnika posameznika nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca podjema - podjetnika kot fizične osebe. Zato po prvem odstavku 7. člena ZGD-1 za obveznosti, ki nastanejo pri opravljanju gospodarskega podjema samostojnega podjetnika posameznika, odgovarja nosilec tega podjema - podjetnik kot fizična oseba z vsem svojim premoženjem, torej tako s premoženjem, ki je stvarna podlaga (materialni substrat) opravljanja gospodarskega podjema, kakor tudi s svojim osebnim premoženjem (premoženjem, namenjenim zadovoljevanju osebnih potreb).
Toženka, kot delodajalka, je svoje obveznosti do tožnika izpolnila in ni kršila določb ZDR-1. Na navedeno ne vpliva dejstvo, da je tožnik po prejemu plač toženki mesečno izročal določene zneske gotovine, saj je to storil prostovoljno, brez prisile ali grožnje oziroma ni storil zato, da bi se izognil sili (prekinitvi delovnega razmerja). Prav tako si ni pridržal pravice izročeno zahtevati nazaj, kljub temu da je vedel, da ni dolžan.
Glede na ugotovljeno stanje sredstev (kateremu tožena stranka ne nasprotuje), ob upoštevanju dejstva, da so vsaj nekatera izmed njih likvidna, pri čemer tožena stranka ni zatrjevala in izkazovala, da zalog ne more prodati in da so kratkoročne poslovne terjatve neizterljive, ni moč slediti njenim pritožbenim navedbam, da sredstev za plačilo sodne takse ne more zagotoviti.
razrešitev direktorja - neobrazloženost sklepa - seznanitev z razlogi za razrešitev - pravica do zagovora
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pristojni organ ni upošteval zahteve iz drugega odstavka 38. člena ZZ, saj tožnice pred sprejemom sklepa o razrešitvi ni seznanil z razlogi za razrešitev in ji ni dal možnosti, da bi se o njih izjavila. Glede na naravo te kršitve je utemeljen tudi prvostopenjski zaključek o njenem bistvenem vplivu na odločitev o razrešitvi tožnice. Gre namreč za toženčevo neupoštevanje zakonsko predpisanih minimalnih procesnih standardov, ki naj bi zagotovili enakopravno in učinkovito varstvo pravic tožnice v postopku razrešitve. Sklep o razrešitvi (ki ga toženec niti ni izročil tožnici in ga je morala naknadno pridobiti sama) pa je nezakonit tudi zato, ker ni bil ustrezno obrazložen, saj ni vseboval razloga za razrešitev. S tem je bilo tožnici onemogočeno učinkovito sodno varstvo, onemogočen pa je tudi sodni preizkus izpodbijanega sklepa v obsegu, predpisanem v prvem odstavku 39. člena ZZ. Sodni postopek namreč ni namenjen odpravljanju pomanjkljivosti izpodbijanega akta, temveč podrobnejši obrazložitvi stališč stranke v njem.