ZPP člen 279b, 279b/4, 279b/5. ZDimS člen 13. ZPIZ-2 člen 413, 413/1.
poklicno zavarovanje - vzorčni postopek - dimnikar
Tožnik je v celotnem vtoževanem obdobju delal na delovnem mestu dimnikar poln delovni čas. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem in je toženka dolžna vsem delavcem, tudi tožniku, plačati prispevke za poklicno zavarovanje.
Ker je šlo v sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 8/2021 za bistveno spremembo sodne prakse, na podlagi katere se je prvič kot pravno pomembno za odločitev izpostavilo vprašanje števila dejanskih ur opravljenega dela med dnevnim počitkom, ki tožniku ni bilo plačano, je sodišče prve stopnje pravilno v ponovljenem postopku upoštevalo novo pravno in dopolnjeno trditveno podlago tožnika, kar je tudi ustrezno obrazložilo.
Neutemeljene so pritožbene trditve, da tožnik v zadevi ni podal zadostne trditvene podlage za tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi opravljenih, a neplačanih ur dnevnega počitka na mednarodni misiji. Skladno s stališči v podobnih primerih (plačilo premoženjske škode za ure več opravljenega dela v času, ko naj bi bili pripadniki prosti) ter vsebino sklepa, s katerim je v tej zadevi Vrhovno sodišče odločilo o reviziji toženke, in glede na to, da se zahtevek nanaša na misijo, ki je potekala 10 let nazaj, ni mogoče slediti stališču toženke o nezadostni trditveni podlagi zato, ker tožnik ni za vsak dan posebej izrecno zatrjeval, katere naloge in od kdaj do kdaj je opravljal na vsakega izmed dni, ko njegov dnevni počitek ni trajal 11 ur, ampak manj.
plačilo za dejansko delo - odločitev o stroških postopka - potrebni stroški postopka
Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, mu je na podlagi določbe 44. člena ZDR-1, ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela, priznalo razliko v plači.
Ker je tožnik ves čas opravljal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta, je zmotno stališče pritožbe, da bi mu za čas, ko ni delal, bodisi zaradi bolniške odsotnosti ali zaradi izrabe letnega dopusta, pripadalo le nadomestilo plače za nižje vrednoteno delovno mesto. Ker je ves čas opravljal dela in naloge višje vrednotenega delovnega mesta in bi moral za svoje delo prejemati plačo tega delovnega mesta, mu tudi v primeru odsotnosti pripada nadomestilo plače glede na plačo, ki bi jo moral prejemati.
Pritožba pravilno opozarja, da se sodbe ne da preizkusiti, saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kako je ugotovilo, da je tožnik opravil prav 395 ur dela, niti iz sodbe ne izhaja, katere delovne naloge naj bi takrat opravljal. Za ugoditev zahtevku ne zadostuje splošna ugotovitev, da je tožnik delal oziroma opravljal resne in odgovorne naloge. Sodišče prve stopnje bi moralo pojasniti, na podlagi česa je prišlo do ugotovitve, da tožnik v vtoževanem obdobju ni imel zagotovljenih prav 395 ur dnevnega počitka in zaradi opravljanja katerih nalog.
ZDR-1 člen 29, 29/1, 129, 129/1, 161, 161/1, 161/2, 164. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (2018) člen 65. OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1.
dodatek za delovno dobo - nadomestilo za neizkoriščen letni dopust
Iz prve pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je toženka tožniku priznala le 2 dneva dopusta za leto 2019 in ni dokazala, da je tožnika seznanila, da ima tudi za leto 2020 pravico do sorazmernega dela dopusta. Toženka tekom postopka na prvi stopnji ni ne zatrjevala ne dokazala, da je tožnika obvestila, koliko dni dopusta mu pripada za leto 2020 in ga opozorila, da lahko ta dopust izrabi. Zato v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožniku za leto 2020 priznavala več kot 2 dni dopusta, s čimer naj bi bil tožnik seznanjen. Ker toženka ni dokazala, da je bil tožnik poučen o možnosti izrabe sorazmernega dela dopusta za leto 2020, katerega tožnik dejansko ni izrabil, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo nadomestilo za 17 dni neizrabljenega dopusta za leto 2020.
Toženka ni dokazala, da bi tožnika tem, ko ji je prinesel dokazilo o delovni dobi, pozvala, naj to stori, čeprav je vedela, da je njena dolžnost, da tožniku plača dodatek za delovno dobo. Toženka se zato neutemeljeno sklicuje na prvi odstavek 29. člena ZDR-1 in okoliščino, da tožnik ni ugovarjal obračunu plače. Navedeno ne vpliva na njeno zakonsko obveznost, da tožniku pravočasno plača osnovno plačo s pripadajočimi dodatki. Če ni imela vseh potrebnih podatkov, bi morala tožnika pozvati, da ji te podatke dostavi, kolikor jih ni mogla pridobiti sama.
ZDR-1 člen 200, 200/4. ZObr člen 100a. ZSPJS člen 22e.
zavrženje tožbe - razlika v plači - plačilo za povečan obseg dela - razveljavitev prvostopenjskega sklepa o zavrženju tožbe - čisti denarni zahtevek
Pri tožbenem zahtevku gre za čisti denarni zahtevek delavca, ki zatrjuje, da mu delodajalec ni plačal celotne pripadajoče plače. Tožnik je navsezadnje tako tudi postavil svoj tožbeni zahtevek, saj ne uveljavlja ugotovitve pravice do dodatka za povečan obseg dela, temveč plačilo razlike v plači v višini 20 % osnovne plače glede na njegov plačni razred. Skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 lahko delavec denarne terjatve vedno uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni dolžan začeti predhodnega postopka pri delodajalcu.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - delo po poteku pogodbe o zaposlitvi - učitelj - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Tožnik ni bil dolžan toženke posebej opozarjati, da se mu je pogodba o zaposlitvi, sklenjena za nedoločen čas, iztekla. Toženka bi ga lahko opomnila na iztek časa po pogodbi o zaposlitvi zadnji dan, ker pa je tožnik na delo prihajal in delo razrednika opravljal tudi po izteku časa, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pa bi mu morala opravljanje dela prepovedati že prvi dan po izteku roka.
Sodišče je ugotovilo, da so tožnikovi očitki toženki povsem neprimeren način pravdanja, da so neresnični, saj je toženka z delavkama sklenila sodno poravnavo, upoštevalo pa je tudi izpoved zakonitega zastopnika toženke o popolni izgubi zaupanja v tožnika, ker je za dosego svojih pravic prestopil meje zakonitega ravnanja. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z dnem zaposlitve pri drugem delodajalcu.
odločitev o stroških postopka - umik tožbe - izpolnitev zahtevka - začetek pravde - sprememba prvostopenjske odločitve
Toženka tožnika ni prijavila v zavarovanja zaradi vložene tožbe, saj niti ni imela možnosti izpolnitve tožbenega zahtevka, ker je svojo obveznost izpolnila že preden ji je bila tožba vročena v odgovor. Toženka torej v pritožbi pravilno poudarja, da do umika tožbe ni prišlo zaradi njene prostovoljne izpolnitve tožbenega zahtevka med pravdo, na kar je utemeljeno opozorila sodišče prve stopnje že v vlogi, s katero je soglašala z umikom tožbe. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo prvi odstavek 158. člena ZPP.
ZDR-1 člen 6, 89, 89/1, 89/1-1. ZPP člen 8, 213, 213/2, 214, 214/1, 214/2, 287, 287/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog
Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da bi tožena stranka delovno mesto ukinila že ob podaji redne odpovedi, če bi potreba po tožničinem delu resnično prenehala. Za zakonitost redne odpovedi iz poslovnega razloga se ne zahteva formalna ukinitev delovnega mesta (do katere je v obravnavanem primeru sicer kasneje tudi prišlo), temveč zadostuje dejanska reorganizacija oziroma sprememba organizacije dela, ki je po dejanskem učinku enaka, kot če bi delodajalec delovno mesto tudi formalno ukinil.
Pri presoji obstoja poslovnega razloga je sodišče prve stopnje izhajalo iz organizacijskega razloga, navedenega v odpovedi, in pravilno ugotovilo izvedbo opisane prerazporeditve delovnih nalog.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/1-5, 54, 54/1, 54/1-11, 56, 118.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - projektno delo - vrnitev delavca na delo - predlog za sodno razvezo - delna sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da omejen čas financiranja oziroma način financiranja določene dejavnosti (prek projektov) ne zadostuje za to, da je določeno delo organizirano kot projekt oziroma da se šteje kot projektno delo. Bistveno za to, da se določeno delo šteje za projektno delo, je v naravi tega dela (npr. da je vezano na izvedbo določenega programa, ki ni stalen, temveč se samostojno prične in zaključi, ima določeno organizacijsko strukturo, posebej določene postopke priprave in izvedbe, pa tudi ustrezno projektno dokumentacijo). Na podlagi dopisa Zavoda RS za zaposlovanje, iz katerega izhajajo sklenjene pogodbe o izvedbi navedenega programa, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka projekt neprekinjeno izvajala več kot šest let. Glede na navedeno se delo tožnice ni opravljalo zgolj začasno, ampak je bilo trajnejše narave, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da program ni imel elementov projektnega dela.
Ker je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi z drugim delodajalcem (četudi za krajši delovni čas), ji na dan 14. 11. 2022 ni mogoče priznati delovnega razmerja za polni delovni čas pri toženi stranki. Delavec namreč ne more biti zaposlen hkrati pri dveh delodajalcih za polni delovni čas oziroma za čas, ki bi to presegal (več kot 40 ur na teden).
Tožničina zaposlitev pri drugem delodajalcu za skrajšani delovni čas ni ovira za vrnitev tožnice nazaj na delo za preostali delovni čas do polnega. Tožnici je namreč treba omogočiti, da se na podlagi poziva tožene stranke odloči, ali se bo vrnila na delo k njej ali ne.
OZ člen 82, 353, 353/1, 359, 359-2, 360. ZDR-1 člen 32, 74, 126, 179, 179/2, 202. URS člen 23, 27. ZDSS-1 člen 21. ZPP člen 13, 13/1. ZKP člen 3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
dodatek za stalnost - razlika v odpravnini - vodilni delavec - daljši zastaralni rok - reparacija - oblika odškodnine - obstoj kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje - dodatki k plači - skupen namen pogodbenih strank
Stališče, da daljšega zastaralnega režima iz prvega odstavka 353. člena OZ ni mogoče uporabiti, ker velja le za odškodninske zahtevke, ne pa za reparacijski tožbeni zahtevek, ki je predmet tega spora, ni pravilno. Reparacija je posebna vrsta odškodnine za škodo, ki naj bi v tem primeru tožniku nastala zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja (neizplačevanja dodatka, določenega v podjetniški kolektivni pogodbi). Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo je povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, je izrecno predvidena v drugem odstavku 179. člena ZDR-1. Škoda iz prvega odstavka 353. člena OZ se tako lahko nanaša tudi na škodo zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja.
Po prevladujočem stališču sodne prakse pravdno sodišče o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju odloča v izjemnih situacijah, praviloma, ko kazenskega postopka zoper storilca ni mogoče niti začeti niti končati ali spoznati storilca za krivega kaznivega dejanja (npr. ko je storilec neznan, duševno zboli, ob izvrševanju škodnega dejanja ali med kazenskim postopkom umre, ko je obtožba zoper njega umaknjena, pa oškodovanec o tem ni obveščen, amnestija), pri čemer praviloma tudi ne sme biti dvoma, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem.
Dodatek za stalnost je bil del mesečne bruto plače tožnika, in ne del njegove osnovne bruto plače, kot to zmotno trdi pritožba. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je toženka tožniku izplačevala plačo v dogovorjeni fiksni višini, v katero je bil dodatek za stalnost že vključen. Tak je bil skupen namen pogodbenikov (82. člen OZ).
ZDR-1 člen 16, 16/2, 16/3, 44, 129. OZ člen 86, 1053, 1053/1. ZPP člen 3, 3/3. Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (2013) člen 76a.
denarne terjatve iz delovnega razmerja - odpoved pravicam iz delovnega razmerja - veljavnost sporazuma - verodostojnost podpisa - dokazovanje z izvedencem grafologom - dodatek za delovno dobo - dnevnice za službene poti
Ker se je tožnik s sporazumom veljavno odpovedal vsem do datuma podpisa zapadlim denarnim terjatvam do tožene stranke, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo, saj je pravilno štelo, da se je tožnik s podpisom sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki ga ni izpodbijal, odpovedal v tem sporu vtoževanim terjatvam iz naslova dnevnic in dodatka za delovno dobo. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je sporazum veljaven in ustvarja učinke med strankama. Nepoznavanje vseh okoliščin pred podpisom sporazuma (tožnik je trdil, da sporazuma ni prebral), je lahko razlog za izpodbojnost sporazuma, vendar bi moral tožnik v skladu z drugim in tretjim odstavkom 16. člena ZDR-1 napake volje uveljavljati v roku 30 dni od dneva, ko je izvedel za razloge izpodbojnosti (subjektivni rok) oziroma v roku do enega leta od dneva, ko je bila pogodba (sporazum) sklenjena. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da določba sporazuma, da stranki druga do druge nimata več nobenih finančnih zahtevkov iz naslova zapadlih obveznosti iz delovnega razmerja, ni nična in ne nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom (86. člen OZ). Upoštevaje načelo, da morajo stranke pri sklepanju pogodb ravnati s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu, pa na veljavnost sporazuma ne vpliva niti tožnikova izjava, da sporazuma ni prebral in ni vedel kaj podpisuje.
sporazum o prenehanju delovnega razmerja - ničnost sporazuma - razveljavitev sporazuma - ničnost pogodbe o zaposlitvi - prevara - grožnja - dokazna ocena izvedenskega mnenja - sposobnost razsojanja
ZDR-1 na opustitev delodajalčeve dolžnosti iz drugega odstavka 17. člena ZDR-1 ne veže nobene sankcije. Zato niti sporazum niti pogodba, z opustitvijo ravnanja po drugem odstavku 17. člena ZDR-1, nista neveljavna (niti nična ali izpodbojna) in so pravilni zaključki sodišča prve stopnje glede grožnje, prevare in zmote.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca, da pri tožnici ob podpisu spornih dokumentov ni mogoče ugotoviti kake psihične motnje ali drugega psihičnega stanja, ki bi ji onemogočala, da ne bi bila sposobna z lastnimi dejanji in voljo pridobivati pravic in prevzemati obveznosti v pravno poslovnih razmerjih, kakor tudi ne kakšne psihične motnje ali psihičnega stanja, zaradi katere ne bi bila sposobna zavedati se vedenja in ravnanja oziroma znala presoditi kakšen pomen in posledice imajo njena voljna dejanja.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00073336
ZDR-1 člen 8. ZPP člen 243, 251, 252, 252/1, 255. OZ člen 179, 179/1.
trpinčenje na delovnem mestu - mobing - dokaz z izvedencem - neobstoj vzročne zveze
Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje o tem, da ni podana pravno relevantna vzročna zveza med postopanjem toženke in zdravstvenimi težavami tožnice. Po mnenju izvedenke zatrjevano šikanozno delovanje toženke ni v vzročni zvezi s tožničinimi zdravstvenimi težavami. Tudi ob upoštevanju, da je na predlog izredne odpovedi tožnica reagirala z anksioznostjo in da je pri vožnji po avtocesti imela samomorilne misli ter da je imela v času zaposlitve pri toženki občasne psihične težave (akutne stresne motnje oziroma prilagoditvene motnje), gre po oceni izvedenke za način tožničinega reagiranja, pri čemer so bili njeni občutki primerljivi z občutki in psihičnim doživljanjem, ki jih ima vsak delavec, ki izgubi službo. Pritožba potvarja ugotovljeno dejansko stanje, ko navaja, da je izvedenka v ustnem mnenju odstopila od svojih napačnih ugotovitev v pisnem mnenju. Izvedenka je pojasnila, da so se zdravstvene težave tožnice in razlogi za bolniški stalež spreminjali iz meseca v mesec. To, da iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da je bila tožnica dejansko tri leta nezmožna za delo, še ne dokazuje obstoja vzročne zveze med zatrjevanimi dejanji toženke in škodo na njenem zdravju. Pritožbene navedbe tožnice tako ne vzbujajo pomislekov v pravilnost, popolnost in ustreznost ustnega in pisnega mnenja.
Skladno z 8. členom ZDR-1 se kot nepremoženjska škoda, ki je nastala delavcu, štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi nezagotavljanja varstva pred trpinčenjem. Poseg v osebnostne pravice sam po sebi torej še ni pravno priznana škoda; predstavlja lahko le pravno relevanten vzrok (izvor) duševnih bolečin, ki pa niso bile ugotovljene.
Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (1993) člen 42, 42/1. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 3, 3-7.
kolektivni delovni spor - kršitev kolektivne pogodbe - nesklepčnost zahtevka - stroški prehrane med delom
Predlagatelj v pritožbi zmotno navaja, da se ugotovitveni zahtevek v predlogu ne nanaša na vse delavce nasprotne udeleženke, ne da bi bila določno opredeljena skupina tistih, ki naj ne bi imeli izbire glede prehrane med delovnim časom. V predlogu navedeni ugotovitveni zahtevek se brez dvoma nanaša na vse delavce nasprotne udeleženke. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, predlagatelj niti v trditvah ni nedvoumno opredelil skupine delavcev, glede katerih naj se ugotovi kršitev. Glede na to sodišče prve stopnje ni moglo presojati, ali in v povezavi s katerimi delavci je podana zatrjevana kršitev pravice do izbire med brezplačno prehrano in povračilom stroškov prehrane v denarju.
Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z dajatvenim zahtevkom. Če ni ugotovljena zatrjevana kršitev kolektivne pogodbe, potem ni podlage za naložitev plačila dajatve posameznim delavcem. Ker predlagatelj niti v tem delu zahtevka ni ustrezno opredelil, katerim delavcem nasprotne udeleženke naj bi bila kršena pravica do izbire, ugodilne odločitve ne bi bilo mogoče izvršiti.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073390
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46.
kolektivni delovni spor - aneks h kolektivni pogodbi - veljavnost aneksa - čas razpoložljivosti - stalna pripravljenost - delovni čas
Dejavnosti, ki se opravljajo v okviru pripravljenosti na delo, so različne in zanje je v KPJS, ki velja za vse javne uslužbence v javnem sektorju, določena tudi različna višina plačila. Odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 196/2018, ki je bila sprejeta upoštevajoč posebnosti izvajanja pripravljenosti na delo v okviru dejavnosti straže v konkretnem obravnavanem primeru, tako ni mogoče na splošno nekritično preslikati niti na druge primere opravljanja straže, niti ne druge dejavnosti, ki se izvajajo v pripravljenosti na obrambnem področju, sploh pa ne na ostala področja javnega sektorja na način, kot si to predstavlja predlagatelj. Zgolj dejstvo, da je Vrhovno sodišče RS v tej zadevi zavzelo stališče, da je potrebno javnemu uslužbencu, ki je izvajal stražo v okviru pripravljenosti na delo, glede na ugotovljene okoliščine ta čas šteti v delovni čas in zato določb nacionalne zakonodaje (vključno z 46. členom KPJS) ni mogoče uporabiti, namreč še ne pomeni, da je izpodbijana določba KPJS oziroma Aneks h KPJS sam po sebi nezakonit.
Sodišče prve stopnje je pravilno, ob upoštevanju prisluhov in izpovedi prič ter poročila o notranje varnostnem postopku zaključilo, da se je tožnik kot glavni trener ženskega nogometnega kluba dogovoril z zdravnikom, da je slednji izdal skupaj najmanj 39 zdravniških spričeval, ne da bi bile športnice preventivno zdravstveno pregledane. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da se je tožnik kot glavni trener ženskega nogometnega kluba moral zavedati, da morajo biti tekmovalke pred izdajo potrdila zdravniško pregledane in da ne zadošča zgolj potrditev obrazca, ki jih za nastopanje v prvi ligi NZS predpisuje pravilnik.
Dokazno breme glede utemeljenosti odpovednega razloga iz 2. odstavka 84. člena ZDR-1 je res na delodajalcu, vendar pa mora tudi delavec biti aktiven in po predložitvi dokazov tožene stranke konkretno navesti, v čem je neskladje med njegovimi telefonskimi pogovori in prepisi prisluhov. To ne pomeni prevalitev dokaznega bremena na drugo stranko, pač pa zgolj realizacijo 212. člena ZPP.
kolektivni delovni spor - uporaba za delavca ugodnejših določb - ugodnejši predpis - zavrnitev izvedbe dokaza - izvedenec
Kadar delodajalca istočasno zavezuje več kolektivnih pogodb iste vrste na isti ravni, se skladno z 11. členom ZKolP uporabljajo določbe, ki so za delavce ugodnejše. Da se lahko opravi primerjava, katere določbe so ugodnejše, pa je treba najprej ugotoviti, ali kolektivne pogodbe dejansko urejajo vsebinsko isti institut (faktor Foe). Sodišče prve stopnje je zato ugotavljalo, ali je mogoče Foe iz Dogovora 2017 uporabiti v novem plačnem sistemu. Pravilno je ugotovilo, da faktor Foe po vsebini ni več enak, kot tudi, da se je stari Foe deloma pretvoril v novo osnovno plačo, zato vrednost Foe iz Dogovora 2017 ne more biti uporabljena v novem plačnem sistemu.
Po presoji sodišča prve stopnje tožnica ni uspela dokazati, da je toženec ravnal na neustrezen način pri raztovarjanju tovora, kot mu je očitala, s čimer pritožbeno sodišče soglaša.
Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 6, 6/3.
razlika v plači - letni dopust - vojaška oseba - delna sprememba izpodbijane sodbe
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je sledilo zahtevku tožnika in mu za dva meseca priznalo razliko med nominalno osnovno plačo, ki je veljala za nadporočnika od 1. 4. 2019 do 31. 10. 2019, in osnovno plačo, ki je veljala od 1. 11. 2019, napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo, da se nove, višje nominalne vrednosti, uporabljajo šele od 1. 11. 2019 in ne od veljavnosti Priloge 1 Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami.