ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 251, 251/3. ZKP člen 236. Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (14.09.2021) člen 10a. ZJU člen 93.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - seznanitev - zagovor delavca - pisna obdolžitev - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Zagovor delavca ni formaliziran postopek s posebnimi procesnimi zagotovili in ga ni mogoče šteti za dokazni postopek niti primerjati s kazenskim postopkom. Ključno je, da delodajalec delavca seznani z očitki in konkretizira kršitve tako v pisni obdolžitvi kot v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tej zahtevi pa je toženka zadostila. Očitane kršitve v izredni odpovedi se ujemajo z očitanimi kršitvami v pisni seznanitvi. Razlika je le v številu očitanih kaznivih dejanj, to pa ne vpliva na zakonitost odpovedi.
Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo, da ponarejenega potrdila niti v službi niti drugje ni uporabil. Za obstoj kaznivega dejanja ponarejanja listin ni potrebno, da bi takšno listino tožnik dejansko uporabil. Ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ponarejanja listin pomeni hranjenje takšne listine z namenom uporabe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila listina ponarejena, glede na mesto najdbe te listine, tj. v tožnikovi denarnici (kjer je bila dobro vidna), pa tudi, da je tožnik listino hranil z namenom nadaljnje uporabe. Na namen nadaljnje uporabe kaže tudi obstoj listine v fizični obliki.
ZSPJS člen 22d, 22e. ZJU člen 24. ZDR-1 člen 202. Uredba o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence (2008) člen 5, 5/1.
dodatek za povečan obseg dela - notranje varstvo pri delodajalcu - zastaranje - policist - obseg dela - zavrženje tožbe na sodišču druge stopnje
Glede na pravilno ugotovitev, da tožnica zoper sklep z dne 23. 3. 2020 ni vložila pritožbe in ni izkoristila notranje poti, bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na izplačilo razlike med zneskom izplačila po sklepu z dne 23. 3. 2020 in s tožbo vtoževanim 10 % mesečnim izplačilom, zavreči, saj za ta zahtevek ni sodnega varstva.
Ker je tožnica tožbo vložila 2. 3. 2020, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je njen zahtevek za vtoževano obdobje vključno z januarjem 2015 zastaral, saj skladno z določbo 202. člena ZDR-1 zastarajo terjatve iz delovnega razmerja v roku petih let, pri čemer se je oprlo na dan vložitve tožbe. Ugotovitev sodišča prve stopnje je napačna, saj je tožnica zahtevo za odpravo kršitev vložila 10. 10. 2019, zato se zastaranje pretrga s tem dnem, tako da je zastaral njen zahtevek v obdobju pred 10. 10. 2014.
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica poleg dela na delovnem mestu Koordinator V - tehnični risar opravljala tudi delo Administrator V in da se je v letu 2009 obseg dela na delovnem mestu Koordinator V - tehnični risar zmanjšal. Tožnica je vse delo opravila v rednem delovnem času 8 ur, vendar njeno delo ni presegalo pričakovanih rezultatov dela. Opravljanje del drugega delokroga pa samo po sebi ni odločilno pri presoji, ali je javni uslužbenec upravičen do dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00074154
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. KPJS člen 46. ZPP člen 214, 214/2, 285.
stalna pripravljenost - razlika v plači - varovanje državne meje - dokazno breme - sodba presenečenja - neposredna uporaba direktive - usposabljanje vojakov
Presoji, da izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ni podana, pritožba zmotno nasprotuje z zatrjevanjem, da je varovanje državne meje s sistemom stalne pripravljenosti bolj učinkovito, kot bi bilo z rotacijo. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dejstvo, da se je varovanje meje več kot pet let izvajalo s sistemom rotacij, to pa dokazuje, da je za izvajanje te vojaške dejavnosti rotacija primerna.
Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe, da je straža bolj učinkovita, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur. Zgolj dejstvo, da je morda določeno vojaško dejavnost mogoče izvesti bolj učinkovito v sistemu pripravljenosti, ne pomeni, da te dejavnosti ni mogoče izvesti tudi na drug način (rotacija), ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES.
Tožnik je o tem, kakšno delo naj bi opravljal v vtoževanem obdobju, podal ustrezno trditveno podlago. V prvi pripravljalni vlogi je jasno opredelil, kdaj in v kakšnem obsegu ur mu je bila odrejena stalna pripravljenost v okviru varovanja državne meje in straže, opisal pa je tudi, kako je potekalo njegovo delo. Ker je toženka zatrjevala, da sta ti dejavnosti izvzeti iz uporabe direktive, je v zvezi s to trditvijo nosila dokazno breme.
ZPP člen 279b, 279b/4, 279b/5. ZDimS člen 13. ZPIZ-2 člen 413, 413/1. Pravilnik o oskrbi malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov (2004) člen 4.
poklicno zavarovanje - vzorčni postopek
Sodišče prve stopnje je pravilno kot bistveno upoštevalo, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delo na delovnem mestu dimnikar. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem, kar pomeni, da mu je toženka dolžna, enako kot ostalim delavcem, skladno s prvim odstavkom 413. člena ZPIZ-2 plačati prispevke za poklicno zavarovanje.
plačilo za delo - odmera letnega dopusta - pogodba o zaposlitvi - vsebina pogodbe - prenehanje veljavnosti kolektivnih pogodb - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Pritožba utemeljeno izpodbija prvostopenjsko presojo, da prenehanje veljavnosti kolektivne pogodbe po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi pomeni, da ta kolektivna pogodba delodajalca ne zavezuje več. S pogodbo o zaposlitvi sta se pogodbeni stranki glede dodatkov sklicevali na veljavna določila ZDR-1 in Podjetniške kolektivne pogodbe (PKP), glede letnega dopusta pa, poleg zakona in PKP, še na veljavno kolektivno pogodbo dejavnosti ali poklica.
V primeru takšnega pogodbenega urejanja določbe kolektivne pogodbe postanejo sestavni del pogodbe o zaposlitvi (t. i. inkorporirane delovnopravne norme). Tudi, če se kolektivna pogodba kasneje spremeni, ostanejo določbe kolektivne pogodbe, ki so veljale ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, veljavne še naprej. Na inkorporirano delovnopravno normo kasnejša sprememba norme zato nima vpliva, dokler se inkorporirana norma s soglasjem volj pogodbenih strank ne spremeni, do česar pa v tem primeru ni prišlo.
Neutemeljene so pritožbene trditve, da niti zakon niti podzakonski predpis ne določa, da bi morala biti oseba, ki podaja oceno delovne uspešnosti, celo leto nadrejena osebi, ki jo ocenjuje, ter da lahko generalni direktor oziroma uprava imenuje kogarkoli za izdelavo ocene, se pravi tudi osebo, ki dejansko ni nadrejena ali pa ni nadrejena daljše obdobje. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje navedeno ne izhaja, saj je sodišče le ugotovilo, da je izpodbijano oceno tožnici podala A. A., ki je postala urednica programa B. šele 1. 12. 2021 in da slednja dela tožnice ni poznala. Ker tožena stranka navedenega argumentirano ni prerekala, je sodišče ob upoštevanju 214. člena ZPP štelo, da gre za priznana dejstva. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da tožena stranka ni podala nobenih navedb in dokaznih predlogov, da se je ocenjevalka z delom tožnice v letu 2021 seznanila kako drugače, četudi v tem letu 11 mesecev ni bila tožničina nadrejena delavka. Torej sodišče prve stopnje se ni postavilo na stališče, ki ga tožena stranka zatrjuje v pritožbi.
ZPP člen 270, 270/3, 298, 298/3, 298/4, 329, 329/4, 482, 482/1, 482/1-1. ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b. ZZPri člen 19, 22. ZDR-1 člen 126, 126/2. ZGD-1 člen 270.
sklep o razdružitvi postopka - dopustnost pritožbe zoper sklep procesnega vodstva - stvarna pristojnost delovnega sodišča - poslovodna oseba - odpoklic s funkcije - odškodnina - nagrada za uspešno poslovanje
Sklep, s katerim sodišče v ločeno obravnavanje izloči tožbeni zahtevek je sklep procesnega vodstva. Zoper tak sklep ni pritožbe, prav tako pa nanj sodišče ni vezano. Vsled obrazloženemu je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrglo.
Po odpoklicu s funkcije oz. po prenehanju mandata delovnega razmerja za opravljanje funkcije direktorja (kot poslovodne osebe) ni več mogoče priznati. Tožnik ne le, da ne more zahtevati reintegracije, upravičen ni niti do reparacijskega zahtevka. Nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi ima za posledico prenehanje izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, zato zahtevek za reparacijo predstavlja zahtevek za njeno (naknadno) izpolnitev. Utemeljen pa je le v primeru, če se pogodba o zaposlitvi, ki je nezakonito prenehala, ponovno vzpostavi. Pogodba o zaposlitvi, ki je prenehala zaradi odpoklica, tudi če je ta nezakonit, se ponovno ne vzpostavi. Odpoklicani direktor (kot član uprave) nima reintegracijskega zahtevka, zaradi nezakonitega odpoklica pa se mu ne priznava reparacija temveč pravica do povrnitve škode (odškodnina v višini neizplačanih plač) po splošnih pravilih civilnega prava. Glede na to, da gre v obravnavani zadevi za spor na plačilo odškodnine zaradi zatrjevanega nezakonitega odpoklica s funkcije direktorja med tožnikom, kot bivšim direktorjem tožene stranke, in gospodarsko družbo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je za spor pristojno sodišče splošne pristojnosti po pravilih postopka, ki velja v gospodarskih sporih.
ZPP člen 11, 11/1, 302, 302/3. ZDR-1 člen 13, 82, 82/1. OZ člen 86.
ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi - razsodnost - sprememba sestave senata - načelo neposrednosti - izvedenec psihiatrične stroke - dokazna ocena izvedenskega mnenja - osebni zdravnik - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi moral tožnik dokazati, da je odpoved podal v fazi izgubljenega stika z realnostjo oziroma da ni razumel pomena odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik svojega dokaznega bremena ni zmogel, sodišče prve stopnje je njegovo izpoved in izpoved njegove osebne zdravnice pravilno štelo za manj prepričljivi od ugotovitev sodne izvedenke medicinske stroke za področje psihiatrije in prič, ki so bile zaslišane v zvezi z dogodki ob odpovedi.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074135
ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1. ZPP člen 122, 122/1, 236a, 309a.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - obstoj škodnega dogodka - dokazna ocena izpovedbe strank in priče
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da do padca tožnika ni prišlo (na zatrjevani način); da se ni poškodoval na delu oziroma v prostorih toženke.
Ob nedokazanem škodnem dogodku je presoja, ali so podani vsi elementi odškodninskega delikta, kot jih določa prvi odstavek 131. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 179. člena ZDR-1, utemeljeno izostala.
odločitev o pravdnih stroških - potrebnost stroškov
Pripravljalne vloge, v katerih stranka le ponavlja, kar je že predhodno navedla, za postopek niso potrebne. Ponavljanje že podanih navedb namreč ne pripomore k razrešitvi spora. Prav nasprotno. Tako ravnanje sodišče le po nepotrebnem obremenjuje s prebiranjem vlog z že podanimi istovrstnimi navedbami.
Izjava stranke, da izvedenskemu mnenju ne nasprotuje, ima enak učinek, kot če izjave sploh ne poda.
V premoženjskopravnem delovnem sporu ne veljajo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo, in v potrditev teh dejstev ponuditi dokaze. Dokazno breme, da je poravnal vse obveznosti do delavca iz naslova delovnega razmerja je na delodajalcu, vendar šele, ko delavec dokaže, da je ta obveznost nastala. Sodišče prve stopnje pa je v obravnavani zadevi spregledalo, da je bil prvi pogoj - dokaz nastanka oz. obstoja terjatve v obravnavani zadevi izpolnjen, saj med strankama delovno razmerje tožnika pri toženki v relevantnem časovnem obdobju kakor tudi višina plač in stroškov v zvezi z delom ter obeh regresov za letni dopust glede na predložene plačilne liste niso bili sporni. Dokazno breme, da je poravnal vse obveznosti do delavca (oz. da so le-te na kakršenkoli drugačen način v celoti prenehale) je tako prešlo na delodajalca, torej na toženko. Res je, da je toženka določene trditve in dokazne predloge v tej smeri podala, vendar pa jih je sodišče prve stopnje glede na zmotno materialnopravno stališče, da je dokazno breme s tem v zvezi na tožniku in ne na toženki zmotno ocenilo ter dejansko spoznavno krizo (ko ni moglo zanesljivo ugotoviti, ali je prišlo do prenehanja dela ali celotne terjatve tožnika do toženke) na podlagi 215. člena ZPP zaradi zmotne porazdelitve dokaznega bremena rešilo v škodo tožnika, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo.
ZSSloV člen 56, 56/3. ZPP člen 19, 19/2, 274, 274/1, 286b, 286b/1. ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b. ZJU člen 46, 47, 47/1, 49, 49/1. ZDR-1 člen 202. OZ člen 336, 336/1, 364, 364/1. ZObr člen 88, 88/8.
vpis v kadrovsko evidenco - sodna pristojnost - pristojnost delovnega in socialnega sodišča - zastaranje - začetek teka zastaralnega roka - sodba na podlagi pripoznave - pretrganje zastaranja - pripoznava dolga
Za odločanje o tožbi, s katero je tožnica zahtevala vpis opravljanja določenega dela v kadrovsko evidenco, ki ga urejajo 46., 47. in 49. člen ZJU, je pristojno sodišče, pri čemer toženka ugovora sodne pristojnosti niti ne konkretizira. Tožba s takšno vsebino pa predstavlja spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki, za odločanje o katerem je v skladu s točko b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče.
47. člena ZJU, ki v prvem odstavku določa, kateri podatki se vodijo v centralni kadrovski evidenci javnega uslužbenca, daje podlago za zahtevan vpis teh podatkov v to evidenco. Če se podatki v neki evidenci vodijo, se samo po sebi razume, da se v evidenco tudi vpišejo. Vpis teh podatkov pa izrecno omenja prvi odstavek 49. člena ZJU, ki določa, da mora predstojnik posredovati podatke za vpis v centralno kadrovsko evidenco in evidenco internega trga dela najkasneje v osmih dneh od nastopa okoliščin, o katerih se vpisujejo podatki. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba toženke, da za zahtevan vpis v kadrovsko evidenco v ZJU ni podlage.
ZPP člen 279b, 279b/5. ZDimS člen 13. Pravilnik o oskrbi malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov (2004) člen 4. ZPIZ-2 člen 413, 413/1.
poklicno zavarovanje - dimnikar - vzorčni postopek
Sodišče prve stopnje je pravilno kot bistveno upoštevalo, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delo na delovnem mestu dimnikar. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem, kar pomeni, da mu je toženka dolžna, enako kot ostalim delavcem, skladno s prvim odstavkom 413. člena ZPIZ-2 plačati prispevke za poklicno zavarovanje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - LOKALNA SAMOUPRAVA
VDS00074011
ZFDO člen 14, 14/1, 14/2. ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/4.
nadomestilo plače - prenehanje funkcije - župan - izpolnitev pogojev za upokojitev - razlaga zakona
Drugi odstavek 14. člena ZFDO treba razlagati kot smiselno celoto skupaj s prvim odstavkom istega člena. Slednji pravico funkcionarja do nadomestila plače veže na prenehanje funkcije in objektivne razloge za nemožnost zaposlitve ali starostne upokojitve, vse dokler se upravičenec ne zaposli, začne opravljati funkcijo ali pridobitno dejavnost ali izpolni pogoje za upokojitev, vendar najdlje za čas treh mesecev od prenehanja funkcije. Namen pravice do nadomestila plače je premostiti socialno tveganje funkcionarja, ki ob prenehanju poklicnega mandata ostane brez dohodka, dokler ne pridobi drugega vira dohodka bodisi iz naslova dela bodisi pokojnine, vendar najdlje do izteka zakonsko določenega obdobja. Podaljšanje te pravice je treba razlagati kot izjemo, kadar od upravičenca ni mogoče pričakovati, da se bo v tem trimesečnem obdobju zaposlil, saj bi se kmalu za tem, v nadaljnjih šestih mesecih, starostno upokojil. Drugi odstavek 14. člena ZFDO tako ureja položaj funkcionarja, ki bi pogoje za starostno upokojitev izpolnil po preteku treh mesecev od prenehanja funkcije, vendar najkasneje v nadaljnjih šestih mesecih.
jubilejna nagrada - odločitev brez glavne obravnave - delovno razmerje pri delodajalcih - pravnomočna sodna odločba - nezakonitost odpovedi - izvršitev pravnomočne sodbe odločbe - sprememba izpodbijane sodbe
Delavec ne more imeti hkrati dveh delovnih razmerij za polni delovni čas. Po datumu zaposlitve delavca pri novem delodajalcu za polni delovni čas sodišče temu delavcu ne more priznati delovnega razmerja še pri prejšnjem delodajalcu. Vendar je sodišče v individualnem delovnem sporu v zvezi z zakonitostjo odpovedi to očitno storilo, saj je bila izdana sodba, po kateri je bil tožnik reintegriran za nazaj, od dneva prenehanja delovnega razmerja, brez izvzetega časa, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu, česar tudi sodišče druge stopnje v tisti zadevi ni saniralo oz. ni moglo sanirati. Zmoten pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je že na podlagi tega dejstva tožniku treba priznati tudi pravico do delovne dobe, kot da je bila ta opravljena v javnem sektorju in posledično ugotoviti, da je tožnik izpolnjeval pogoj 20 let delovne dobe v javnem sektorju ter s tem pridobil pravico do jubilejne nagrade.
ZVarD člen 1, 1/1, 4, 5, 5/1, 6, 6/2, 39, 39/2, 40, 40/1. ZDR-1 člen 6, 8. ZSPJS člen 17, 17/2. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 4, 4/3. Direktiva 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (preoblikovano) člen 14, 15.
Tožnica je bila celo leto 2018 odsotna od dela in je toženka ni ocenila. Neenaka obravnava tožnice v primerjavi z javnimi uslužbenci, ki so delo opravljali, temelji na objektivni okoliščini - opravljanju dela. Upoštevaje že zavzeta stališča v sodni praksi, da ni dopustno upoštevati drugega obdobja, drugih kriterijev niti podati nevtralne ocene, ni druge možnosti, kot da delodajalec javnega uslužbenca, ki celo leto dela ne opravlja, ne oceni. Navedeno zasleduje legitimen cilj (da ocena odraža dejansko delo), sredstva za dosego tega cilja so ustrezna in nujno potrebna, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
ZPP člen 279b. ZPIZ-2 člen 413, 413/1. ZDimS člen 13. Pravilnik o oskrbi malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov (2004) člen 4.
poklicno zavarovanje - vzorčni postopek - dimnikar
Tožnik je opravljal delo na delovnem mestu dimnikar. Gre za delovno mesto, za katero je ob uveljavitvi ZPIZ-1 veljala zavarovalna doba s povečanjem, kar pomeni, da mu je toženka dolžna, enako kot ostalim delavcem, skladno s prvim odstavkom 413. člena ZPIZ-2 plačati prispevke za poklicno zavarovanje. Glede na navedeno ji je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ob upoštevanju pravnomočne odločitve v vzorčnem postopku pravilno naložilo, da tožnika za nazaj za vtoževano obdobje vključi v poklicno zavarovanje, sklene pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje s KAD in tožniku na njegov račun pri KAD plača prispevke.
Ni potrebe, da bi utemeljitev ocene obsegala bolj podrobno razlago kriterijev, da bi se tožnik lahko seznanil z razlogi za oceno. Pravilno je zavzeto stališče, da skupna utemeljitev ocene, kot izhaja iz ocenjevalnega lista, vsebuje temeljne razloge za oceno, pomembne za odločitev, ter da ocenjevalni list ni namenjen natančnemu pojasnjevanju dela javnega uslužbenca po vseh kriterijih, temveč se od delodajalca zahteva, da na ocenjevalnem listu zgolj na kratko utemelji oceno, delodajalec pa lahko oceno delovne uspešnosti dodatno obrazloži v postopku preizkusa ocene in še v sodnem postopku.
Ocenjevalec mora izpolniti Ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju ter javnega uslužbenca seznaniti s pisno oceno in utemeljitvijo. Vse to je toženka storila, saj je njen ocenjevalec tožnika seznanil s pisno oceno in utemeljitvijo, kot vse izhaja iz ocenjevalnega lista, na katerem sta podpisa tako ocenjevalca kot javnega uslužbenca - tožnika.
Sodišče prve stopnje je izpodbijano oceno tožnikovega dela zadostno vsebinsko preizkusilo ter ugotovilo, kako in po katerih kriterijih je bil tožnik ocenjen. Na tej podlagi je pravilno ugotovilo, da je skupna ocena "zelo dobro" za leto 2020 pravilna, zato je tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa komisije za preizkus ocene in ocenjevalnega lista utemeljeno zavrnilo oz. ga upoštevaje, da sodišče nima pristojnosti ocenjevati delovne uspešnosti javnih uslužbencev in toženki ne more naložiti vsebinske ocene javnega uslužbenca, v delu, v katerem se zavzema za naložitev toženki, da ga oceni odlično, tudi pravilno zavrglo.
sklep o zavrnitvi intervencije - sosporniška intervencija - enotni sosporniki
V obravnavanem primeru pogoji za uporabo prvega odstavka 202. člena ZPP niso izpolnjeni. Pritožnik ni stranka delovnopravnega razmerja. S strankama ni v nobenem razmerju glede na predmet tega spora. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje se končna odločba, ki bo izdana v tej zadevi glede zakonitosti izredne odpovedi, ne bo neposredno nanašala na pritožnika.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00074021
ZVZD-1 člen 19. Pravilnik o osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu (1999) člen 3, 5.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - delovna nesreča - zadostna trditvena podlaga - navodila za varno delo - zaščitna oprema - izvedenec za varstvo pri delu - razveljavitev prvostopenjske sodbe
V sklop trditev o nastanku škodnega dogodka sodijo tako trditve, da se je zatrjevana delovna nezgoda res zgodila, kot tudi trditve, da je v taki nesreči prišlo do zatrjevane škode, čemur je tožnik zadostil, saj je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da se je poškodoval pri delu, ko je s sodelavcema z roba smučišča odstranjeval veje, ki so se tam nahajale v posledici žledoloma. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved priče, da je do nezgode pri delu prišlo, ko mu je tožnik pomagal odstraniti zagozdeno žago iz zgoraj ležeče veje, ki je bila delno prekrita s snegom in napeta kot lok. Pri odstranjevanju žage se je veja sprostila oziroma do konca odlomila in udarila tožnika. Nesporno je ugotovilo, da je tožnik v nesreči pri delu utrpel poškodbo leve noge. Pritožba glede na navedene (deloma celo nesporne) ugotovitve sodišča prve stopnje utemeljeno nasprotuje presoji, da je tožbeni zahtevek treba zavrniti že zato, ker ni prišlo do zatrjevanega škodnega dogodka in iz njega ne izvira zatrjevana škoda.
Tožnik je pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da ga toženka ni ustrezno poučila, da mu ni dala posebnih varnostnih navodil in ni zagotovila varovalne opreme pred udarci vej. S temi trditvami je dovolj določno opredelil očitano protipravno ravnanje toženke v obliki opustitve dolžnostnega ravnanja. Za dokazovanje svojih trditev je predlagal izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca za varstvo pri delu. Sodišče prve stopnje se do navedenega ni opredelilo, temveč je na podlagi izpovedi preuranjeno zaključilo, da je imel tožnik vso potrebno opremo, da je bil ustrezno opremljen in da ni podana krivdna odškodninska odgovornost toženke.