ZDR-1 člen 200, 200/3. ZPP člen 245, 245/3, 274, 274/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zavrženje tožbe - pravočasnost tožbe - sposobnost razsojanja - dokazna ocena izvedenskega mnenja
V okviru presoje pravočasnosti vložene tožbe je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je bil tožnik v času vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma sklepa Komisije za pritožbe, prenehanja delovnega razmerja in teka roka za uveljavljanje sodnega varstva kljub diagnozi ponavljajoče se depresivne motnje sposoben razumeti svoja ravnanja in pomen odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sposoben razsojati ter sposoben na prejeto odpoved ustrezno reagirati. Posledično je tožbo pravilno zavrglo kot prepozno, saj se je prekluzivni 30-dnevni rok za sodno varstvo iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 že iztekel.
ZDR-1 člen 137, 137/9. ZZDej člen 52c, 52c/3, 53, 53/3. OZ člen 378, 378/1.
nadomestilo plače - zdravstveni delavec - dežurstva - nadurno delo - neenakomerno razporejen delovni čas - zamudne obresti
Zmotno je stališče pritožbe, da tožniku ne pripada pravica do nadomestila plače vsaj za čas zagotavljanja neprekinjene nujne medicinske pomoči (NNPM), ker pri razporejanju v dežurstvo ne gre za neenakomerno razporejen delovni čas v okviru zagotavljanja rednega dela, ampak gre pri tej obliki dela dejansko za obliko nadurnega dela. Toženka neutemeljeno enači nadurno delo kot delo preko polnega delovnega časa z dežurstvom kot posebno organizacijsko obliko dela, pri katerem je treba v vsakem konkretnem primeru šele ugotoviti, ali dejansko pomeni tudi nadurno delo.
Tožnici je zoper sklep o razrešitvi zagotovljeno sodno varstvo v skladu s šestim odstavkom 59. člena ZOFVI v povezavi z 39. členom ZZ, zato ji ni mogoče odreči pravnega interesa za vložitev tožbe. Ker prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za zavrženje tožbe, je bilo tožnici onemogočeno obravnavanje njenega tožbenega zahtevka pred sodiščem.
zavrženje predloga za obnovo postopka - objektivni rok za obnovo postopka - zamuda roka
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odločba sodišča prve stopnje v tem sporu postala pravnomočna dne 28. 10. 2015, ko je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 776/2015 ugotovilo, da je tožnica pritožbo umaknila. Zato se je objektivni 5-letni zastaralni rok za vložitev predloga za obnovo postopka iztekel 28. 10. 2020. Tožnica je vložila predlog za obnovo postopka dne 7. 8. 2023, torej po poteku objektivnega 5-letnega zastaralnega roka.
Nova tožba je dopustna, kadar se (tudi enak zahtevek) opira na drugo dejansko (tožbeno) podlago, kot je bila v prejšnji pravdi. Glede na navedeno je, tudi če bi bilo o zahtevku tožnika za priznanje delovnega razmerja z vsemi pravicami za določeno obdobje že odločeno, vendar na podlagi druge podlage (dejansko opravljanje dela oziroma zloraba), odločitev sodišča prve stopnje, da se toženkin ugovor pravnomočno odločene stvari (delno) zavrne, pravilna.
plačilo za nadurno delo - rok za zastaranje - pravnomočna odločitev v kolektivnem delovnem sporu - vmesna sodba - terjatev, ugotovljena s pravnomočno odločbo (judikatna terjatev)
Pritožba napačno vztraja pri stališču, da predstavlja odločitev v kolektivnem delovnem sporu judikatno terjatev oziroma odločitev po temelju, ki se mora obravnavati enako kot odločitev na podlagi vmesne sodbe. S sodbo v kolektivnem delovnem sporu ni bila ugotovljena tožnikova terjatev, zato ne gre za judikatno terjatev iz prvega odstavka 356. člena OZ in zanjo ne velja 10 letni, ampak 5 letni zastaralni rok iz 202. člena ZDR-1.
Odločitev v kolektivnem delovnem sporu ne predstavlja vmesne sodbe, zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na stališča glede učinka vmesne sodbe in ugovorov, ki se lahko uveljavljajo po njeni pravnomočnosti. Odločitev v kolektivnem delovnem sporu sicer lahko kaže nekatere učinke vmesne sodbe (npr. reševanje vprašanja temelja, ekonomičnost postopka), vendar zaradi različne pravne narave in vsebine kolektivnih delovnih sporov njihovih učinkov in posledic odločitve ni mogoče enačiti z vmesno sodbo. Čeprav se v kolektivnem delovnem sporu ugotovi, da se mora presežne ure konec referenčnega obdobja šteti za nadure in jih ustrezno plačati, to ne pomeni, da so vsi delavci avtomatično upravičeni do plačila nadur, ampak je treba ugotoviti, ali je posamezni delavec konec referenčnega obdobja imel nadure in koliko. Na ta način lahko posamezni delavci uveljavljajo dejansko prikrajšanje v individualnih delovnih sporih. Odločitev v kolektivnem delovnem sporu pomeni le, da se delodajalec ne more več sklicevati, da presežne ure konec referenčnega obdobja ne predstavljajo nadur.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073973
ZObr člen 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 3, 3-1.
razlika v plači - stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - uporaba direktive - ustrezna trditvena podlaga - varovanje državne meje - usposabljanje - dokazno breme
Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da se tudi logisti, ki nudijo podporo vojaškim vajam in usposabljanju, s tem urijo, ugotovilo pa je tudi, da bi se s sistemom rotacij lahko podiral proces in s tem cilji vadbe oziroma usposabljanja, kar so izpovedale tudi vse zaslišane priče. Temeljni razlog za zavrnitev zahtevka je v tem, da izvajanje vojaških vaj in usposabljanj skupaj z logistično podporo zahteva vzpostavitev oziroma posnemanje takšnih pogojev, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah, zato so tovrstne dejavnosti izključene iz področja Direktive 2003/88/ES.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je varovanje državne meje, ki ga je v spornem obdobju opravljal tožnik, kontinuirana naloga v vojski, ki jo je mogoče izvesti tudi z rotacijo, in pravilno zaključilo, da gre za aktivnosti, ki niso izključene iz določb Direktive 2003/88/ES.
ZPP člen 108, 108/1, 108/6, 180, 180/1. ZDSS-1 člen 36.
zavrženje tožbe kot nepopolne
Tožnik vloge (tožbe) ni dopolnil in popravil, kot mu je bilo naloženo s sklepom; dopolnitev, ki sicer vsebuje sedež toženke in njene identifikacijske podatke, je poslal sodišču v enem izvodu, pri čemer ta še vedno ne vsebuje določnega zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev niti ne dopolnitve tožbenih navedb oziroma dejstev, na katera tožnik opira zahtevek (prvi odstavek 180. člena ZPP). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrglo.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 118, 118/2. OZ člen 311, 312. ZPP člen 155. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 9, 9/4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - zagovor pred odpovedjo - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - višina denarnega povračila - pobotni ugovor - istovrstnost terjatev - davki in prispevki - potni stroški odvetnika - potni stroški stranke za prihod na obravnavo - delna sprememba izpodbijane sodbe
Toženka napačno razloguje, da je tožniku omogočila pravico do zagovora s tem, ko je predhodno z njim opravila sestanek, na katerem naj bi tožnik pojasnil svoje videnje dogodkov. Pred nameravano podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi ga morala pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu nato omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni (drugi odstavek 85. člena ZDR-1), česar pa ni storila.
Terjatev tožnika do toženke (denarno povračilo) predstavlja bruto znesek, ki poleg neto zneska zajema tudi davke in prispevke. Na drugi strani je v pobot uveljavljana terjatev (odškodnina) brez davkov in prispevkov. To pomeni, da terjatve strank niso istovrstne in zato tudi ne pobotljive.
Glede na to, da je tožnik za zastopanje pooblastil odvetnika iz kraja v bližini svojega prebivališča, je takšna izbira opravičljiva in ne pomeni nerazumne izbire. Tožnik je zato upravičen, da se mu kot potrebni stroški povrnejo tudi potni stroški pooblaščenca za prihod na narok na relaciji med sedežem njegove pisarne in sedežem sodišča ter urnina za odsotnost iz pisarne v času potovanja. Prav tako je utemeljeno pritožbeno stališče, da je tudi tožnik upravičen do povrnitve potnih stroškov za prihod na naroke. Ker ima pravico biti navzoč na vseh narokih za glavno obravnavo, mu v tem primeru pripadajo tudi stroški za prevožene kilometre, ki predstavljajo potrebne stroške postopka (155. člen ZPP).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073641
ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1.
stalna pripravljenost - plačilo neizplačane plače - delovni čas - neposredna uporaba direktive - straža - varovanje državne meje - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo dokazno breme na toženki. Ta je namreč ves čas zatrjevala, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje specifičnosti izključene iz uporabe Direktive 2003/88/ES. Tožnik je trdil, da bi jo morala toženka neposredno uporabiti, saj ureditev v nacionalni zakonodaji ni skladna z njo. Skliceval se je na podatke mesečnih plačilnih list, navedel je delo, ki ga je opravljal, in trdil, da to ni predstavljalo nobene od izjem, ki po sodbi izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES. Toženka ni dokazala, da so delovne naloge, ki jih je v spornem obdobju opravljal tožnik, izvzete iz uporabe Direktive 2003/88/ES, in pritožbeno sodišče se s to presojo v celoti strinja.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073593
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZObr člen 2, 97e. ZSSloV člen 20, 20/1.
stalna pripravljenost - neposredna uporaba direktive - delovni čas - delna razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Zdravstvena oskrba, ki jo je zagotavljala tožnica (in ki bi jo zagotavljala tudi v času napada, vojne, druge nevarnosti), je enako kot logistična podpora ključna za delovanje vojske, zato je tako delo tožnice treba šteti kot del usposabljanja, ki ga brez zagotovljene zdravstvene oskrbe ne bi bilo mogoče izvesti (izjema iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19). To pomeni, da tožnica za ta čas pripravljenosti ni upravičena do plačila 100 % urne postavke, temveč zgolj 50 % (kar je že prejela).
Čeprav je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da nekatere dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost, ne predstavljajo izjeme od Direktive 2003/88/ES in je posledično tožničin tožbeni zahtevek za plačilo razlike med že prejetimi zneski (50 % osnove) in pripadajočim plačilom v višini 100 % osnove utemeljen, pa je napačno prisodilo tožnici plačilo tudi za vojaške vaje in usposabljanja, kjer je bila tožnica podpora vaji. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da pri vseh aktivnostih, tako vojaških vajah kot taborih in selekcijskih postopkih, kjer je bila tožnica le podpora, ne gre za izjemo od Direktive 2003/88/ES, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo v zvezi s katerimi aktivnostmi je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - trpinčenje na delovnem mestu - zloraba instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi - preuranjena odločitev - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Ker so pravno pomembne okoliščine v času podaje odpovedi, je sodišče prve stopnje pri presoji, ali je zaradi prerazporeditve delovnih nalog prenehala potreba po delu tožnice, utemeljeno upoštevalo le tiste naloge, ki jih je v času pred sporno odpovedjo dejansko opravljala.
Četudi bi držala pritožbena trditev, da po podani odpovedi pri toženi stranki nihče ne opravlja naloge vodenja sistema sledljivosti soli oziroma da te naloge direktor tožene stranke ni prevzel, to ne omaje zaključka, da je tožena stranka delo reorganizirala tako, da delo tožnice na delovnem mestu vodja poslovne podpore ni bilo več potrebno. Za odločitev o obstoju organizacijskega razloga ni pomembno, ali se vodenje sistema sledljivosti pri toženi stranki izvaja ali ne, saj v tem sporu od nje ni mogoče zahtevati, naj izvaja tovrstno zakonsko dolžnost. Bistveno je namreč le, da za opravljanje te naloge ni zaposlila novega delavca, česar nenazadnje tožnica niti ne zatrjuje.
Čeprav je tožena stranka dokazala dejansko izvedbo reorganizacije dela, zaradi katere je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela, pa mora sodišče preveriti, ali s formalno sicer dokazanim poslovnim razlogom ni prišlo do zlorabe tega instituta. V zvezi z nekaterimi okoliščinami posameznih očitkov trpinčenja na delovnem mestu, za katerega je tožnica zatrjevala, da naj bi vodilo do odpovedi in bilo pravi razlog zanjo, je vsaj preuranjen sklep, da reorganizacija dela ni bila izvedena kot eno izmed dejanj trpinčenja oziroma da organizacijski razlog ni navidezen.
Ker tožniku delovno razmerje na podlagi nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni prenehalo, temveč se je na podlagi sprejema ponujene nove pogodbe nadaljevalo, toženka v pritožbi pravilno uveljavlja, da tožnik ni upravičen do pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073507
KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZPP člen 214, 214/2.
stalna pripravljenost - neposredna uporaba direktive - delovni čas - varovanje državne meje
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo, kakšna je bila narava dejavnosti, v okviru katere je bila tožniku odrejena pripravljenost, in se mu ni bilo potrebno opredeliti le do tega, ali je bilo delovni čas mogoče načrtovati.
Sodišče prve stopnje je v zvezi z vajami (preverjanje, ocenjevalec in kontrolor) pravilno presodilo, da je podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES, ker sistem rotacij zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev direktive, ni primeren (2. alineja); tako je izjemo opredelilo Sodišče EU, ne pa, kot neutemeljeno prikazuje tožnik v pritožbi, da rotacije sploh ne bi bile mogoče. Ob presoji, da je podana izjema (2. alineja), sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati, ali bi se uporaba direktive z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede (4. alineja).
Tožnik od toženke zahteva, da mu za čas delovnega razmerja plača del plače, katerega mu na račun nakupa in vzdrževanja avtomobila ni izplačala, prav tako pa mu ni izročila avtomobila v lastništvo, kot naj bi bilo glede na tožnikove navedbe dogovorjeno. Bistvo spora torej je, ali je tožnik upravičen do vtoževane razlike v neizplačani plači, zato je glede na točko b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 podana pristojnost delovnega sodišča.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta - sklenitev pogodbe o zaposlitvi
Opravljanje določenih nalog varilca, ki jih je toženka tožniku odredila po prenehanju potrebe po opravljanju dela iz njegove pogodbe o zaposlitvi (vodja vitke proizvodnje), ne pomeni dejanske sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je stališče, da je toženka tožniku lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi le na delovnem mestu, za katerega je imel ta sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (vodja vitke proizvodnje), saj je zaradi njegove ukinitve in prenosa nalog tega delovnega mesta na druge izvajalce potreba po njegovem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi prenehala.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8. ZPP člen 214, 214/2. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 106.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - neupravičena odsotnost z dela - pravočasnost odpovedi - dokazovanje neprerekanih dejstev - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Ključen trenutek za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je seznanitev direktorice toženke s kršitvami tožnika. Tudi, če so nekateri tožnikovi sodelavci pred 16. 6. 2021 opazili, da je tožnik nepojasnjeno odsoten z delovnega mesta, je bila direktorica toženke, ki je edina pristojna sprejeti odločitev o podaji izredne odpovedi, s tem seznanjena šele 16. 6. 2021 in je takrat pričel teči rok za podajo odpovedi. Glede na to, da tožnik ni vpisoval svoje odsotnosti med delovnim časom v evidenco prisotnosti, se toženka s kršitvami ni mogla seznaniti s pregledom evidence prihodov in odhodov z dela.
Toženka je dokazala, da držijo očitki iz izredne odpovedi glede večkratne neupravičene odsotnosti tožnika z delovnega mesta v času obvezne prisotnosti brez evidentiranja in dovoljenja nadrejene osebe. S tem je toženka dokazala, da je tožnik naklepoma huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s čimer je izkazala obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1.
Glede na naravo tožnikovega dela, od izpolnjevanja njegovih delovnih obveznosti je odvisna pravočasna sestava in odhod vlakov iz Zaloga, varnost v železniškem prometu, je toženka s tem, ko je dokazala, da tožnika dlje časa neupravičeno ni bilo na delovnem mestu v času obvezne prisotnosti, dokazala, da je utemeljeno izgubila zaupanje v njegovo delo, zaradi česar z njim ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
Pravilna je ugotovitev, da ima razmerje med strankama vse elemente delovnega razmerja od 21. 4. 2018 dalje, in sicer delovnega razmerja za nedoločen čas.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje svojo ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje pogoja izobrazbe, upoštevati tudi pri odločitvi, da je tožnik v delovnem razmerju na delovnem mestu glasbeni redaktor VI.
poklicno zavarovanje - vzorčni postopek - pravnomočna odločitev
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo pravnomočno odločitev v vzorčnem postopku, saj v tem postopku obravnavana zadeva nima bistvenih posebnosti. Stranka (toženka), ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku.
ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/2, 105a/3. ZST-1 člen 13, 13/1.
procesna predpostavka za pritožbo - pritožba se šteje za umaknjeno - plačilo sodne takse - pritožba zoper sklep - razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje
Sklep o (delni) oprostitvi plačila sodne takse za postopek na prvi stopnji glede na prvi odstavek 13. člena ZST-1 učinkuje tudi za takse pred sodiščem druge stopnje. Sodišče prve stopnje je toženca oprostilo plačila sodne takse nad zneskom 44,00 EUR tako za postopek na prvi stopnji kot za pritožbeni postopek. S tem, ko je toženec plačal 44,00 EUR in sodišče obvestil, da se navedeno plačilo nanaša na plačilo takse za pritožbo, je izpolnil procesno predpostavko za vložitev pritožbe (prvi in drugi odstavek 105.a člena ZPP).