odpravnina - ustni dogovor - pravica v korist tretjega
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku pravilno ugodilo zaradi ugotovitve o obstoju posebnega ustnega dogovora med direktorjem toženke in napotenimi delavci, s katerim jim je ta zagotovil plačilo dodatne odpravnine v višini treh bruto plač.
ZPP člen 153, 153/1, 242, 242/1, 242/3. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 12, 12/1, 13, 13/1.
stroški priče - odsotnost z dela - nadomestilo plače - sprememba prvostopenjske odločitve
V čas odsotnosti z dela je treba všteti tudi čas prihoda na obravnavo ter povratka z nje. Na podlagi prvega odstavka 12. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, ki določa pravico zaposlenih do povrnitve nadomestila plače za odsotnost z dela zaradi vabila za pričo, je priča upravičena do nadomestila za odsotnost z dela ne zgolj v času samega pričanja na sodišču, ampak tudi v času odsotnosti z dela zaradi poti na sodišče in nazaj na delo.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 130. KZ-1 člen 211, 211/1, 211/5.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja - zloraba pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela - poskus kaznivega dejanja - krivda delavca - kraj bivanja
Pravilno je materialnopravno stališče, da niso podani znaki poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem v povezavi s petim odstavkom 211. člena KZ-1, kar se tožnici očita v izredni odpovedi. Glede na višino zagrožene kazni in izostanek opredelitve poskusa kot kaznivega je kaznivo zgolj dokončano kaznivo dejanje goljufije, torej je znak kaznivega dejanja tudi nastanek prepovedane posledice; takšno je tudi stališče sodne prakse in pravne teorije. Že zaradi navedenega razloga ni zakonita odpoved po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj niso podani znaki kaznivega dejanja.
Ni mogoče šteti, da se za potrebe obračuna stroškov prevoza na delo upošteva kot naslov, s katerega delavec prispe na delo, izključno naslov njegovega zadnjega postanka pred prihodom na službeni naslov. Ob specifični okoliščini, da je tožnica imela dve bivališči oziroma doma, na naslovu stalnega in na naslovu začasnega bivališča, torej je bilo središče njenih življenjskih interesov tako na enem kot na drugem naslovu (kar je življenjsko povsem sprejemljivo, toženka pa ni niti zatrjevala ne dokazala drugače), ni mogoče slediti toženkinemu stališču, da gre pri poti tožnice v in iz Majšperka za njeno nahajanje v prostem času, torej v zvezi s tem tudi stroške osebne narave. Tožnica je nekatere dneve prihajala na delo iz Majšperka, tako da so stroški prihoda na delo z naslova v tem kraju potrebni stroški za opravljanje tožničinega dela za toženko, zato jih je ta dolžna kriti skladno s 130. členom ZDR‑1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - obveščanje delodajalca - neupravičen izostanek z dela - obrazložitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi - dejanski razlog za odpoved - datum prenehanja delovnega razmerja - odločanje mimo tožbenega zahtevka
Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 se nanaša na neobveščanje delodajalca in ne na neupravičeno odsotnost. Odpovednega razloga po tej določbi ne opredeljuje dejstvo neupravičene odsotnosti. Odločilno je le dejstvo odsotnosti z dela pet zaporednih delovnih dni brez obvestila. Ob dejstvu, da je tožnica delodajalca o razlogih za svojo odsotnost obvestila, ji ni moč očitati, da je pet dni zaporedoma brez obvestila izostala z dela. Odpoved pogodbe po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zato ni utemeljena.
Odločitev, ki temelji na drugi pravni podlagi, kot je navedena v izredni odpovedi, ne pomeni odločanja extra petitum. Gre kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, ki pa prav tako ni podana.
V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi se tožena stranka resda sklicuje zgolj na 4. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Vendar pa iz opisa očitane kršitve v odpovedi izhaja, da toženka tožnici očita tudi neupravičen izostanek z dela. Izrecno je namreč zapisala, da je neutemeljeno sklicevanje delavke, da je bila z dela neupravičeno odsotna, neupravičen izostanek z dela v času od 29. 8. 2022 do 8. 9. 2022 pa ji je tudi izrecno očitala v vabilu na zagovor. Tako dejanski razlog, naveden in obrazložen v odpovedi, ne pomeni le odpovednega razloga po 4. alineji, temveč tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ne omogoča prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcu že s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožničina pogodba o zaposlitvi lahko zakonito prenehala veljati šele z dnem vročitve odpovedi.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00073992
OZ člen 153, 153/2, 153/3, 179, 352.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - objektivna odškodninska odgovornost - nesreča z motorjem/motornim kolesom - prometna nesreča - poštar - jašek za meteorne vode - odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - zastaranje
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik delo opravljal z motorjem, ki je po ustaljeni sodni praksi nevarna stvar, za katere je lastnik objektivno odgovoren, razen če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati ali se mu izogniti, oziroma da je oškodovanec prispeval k nastanku škode (drugi in tretji odstavek 153. člena OZ). Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik ni vozil prehitro, saj je moral tik pred mestom nezgode v križišču ostro zaviti levo, da jaška, ki je bil privzdignjen, ni videl, da niti jašek niti gradbišče ni bilo označeno, da je po isti poti vozil že 30 let, da ni bil seznanjen z možnostjo odklonitve dostave pošte v primeru zapor cest, o katerih toženka svojih poštarjev ni obveščala, saj ni spremljala stanja na cestah. Na podlagi navedenega je pravilno zaključilo, da na strani tožnika niso podani razlogi, ki bi izključili objektivno odgovornost toženke.
ZPP člen 318, 318/1, 318/1-3, 318/1-4, 338, 338/2. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 90, 118. ZOA člen 2, 2/4, 12, 12/2, 15, 15/2, 16.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - osebna asistenca - poslovni razlog - prenehanje potrebe po delu delavca - delna zamudna sodba
Sodišče prve stopnje se je opredelilo do določil ZOA, skladno s katerimi ima uporabnik osebne asistence pravico, da si sam izbere osebnega asistenta in ga po svoji odločitvi tudi zamenja. Pravilno je obrazložilo, da pa slednje še ne pomeni, da je s tem prenehala potreba po delu konkretnega osebnega asistenta. Tožena stranka glede na določilo drugega odstavka 12. člena ZOA izvaja osebno asistenco za najmanj deset uporabnikov. Zato uporabnikova zamenjava osebnega asistenta - tožnice še ne more biti razlog za prenehanje potrebe po delu tožnice in s tem za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj bi morala tožena stranka kot izvajalec osebne asistence tožnico prerazporediti oziroma jo vsaj poskušati razporediti na izvajanje del osebne asistence h kateremu drugemu uporabniku. Pri toženi stranki je v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici obstajala potreba po delu osebnih asistentov, saj je v istem časovnem obdobju objavila kar dve prosti delovni mesti za to delo.
ZPP člen 318, 318/1, 318/1-3. ZGD-1 člen 8, 8/1, 8/1-2, 472.
denarna terjatev iz delovnega razmerja - zavrnilna zamudna sodba - družbenik - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - izbris iz sodnega registra brez likvidacije - spregled pravne osebnosti
Iz tožbenih navedb izhaja, da je tožnik (delavec) v delovnem razmerju s prvo toženko kot delodajalko, ki mu dolguje vtoževane terjatve iz delovnega razmerja (plačo, stroške in regres za letni dopust), pri čemer je prva toženka še vedno vpisana v sodni register. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da lahko tožnik terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja le zoper prvo toženko kot delodajalko in ne tudi zoper drugega toženca, četudi je ta edini družbenik prve toženke. Prva toženka je družba z omejeno odgovornostjo, pri kateri družbeniki za obveznosti družbe ne odgovarjajo (472. člen ZGD-1). Iz tožbenih navedb pa tudi ne izhajajo dejstva, ki bi utemeljevala zahtevek zoper drugega toženca na podlagi 8. člena ZGD-1, ki ureja spregled pravne osebnosti in tako določa, kdaj tudi družbeniki odgovarjajo za obveznosti družbe.
ZDR-1 člen 84, 84/1, 87, 88, 88/1, 89, 89/1, 89/1-5, 118. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (2016) člen 19.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi - vročitev odpovedi - fikcija vročitve - uporaba kolektivne pogodbe - višina denarnega povračila
Delodajalec mora med drugim dokazati, da je bila pogodba o zaposlitvi, ki se odpoveduje pisno (87. člen ZDR-1), delavcu dejansko vročena (prvi odstavek 88. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno presodilo, da tožena stranka tega dokaznega bremena ni zmogla. Do vseh zaslišanih prič in strank, predvsem pa tudi predloženih listin, se je ustrezno opredelilo ter prepričljivo in argumentirano pojasnilo, kako je prišlo do ugotovitve, da tožena stranka tožnici odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni niti poskusila vročiti, zaradi česar tudi ni moglo priti do t. i. fikcije vročitve, ki nastane v posledici delavčeve zavrnitve sprejema pisne odpovedi.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da v pogodbi o zaposlitvi poskusno delo ni bilo opredeljeno skladno z določbami Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma, zaradi česar je poskusno delo določeno nezakonito, posledično pa tudi odpoved na tej podlagi. Ob dejstvu, da sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi glede pravic in obveznosti izrecno sklicevali na določbe citirane kolektivne pogodbe, ni relevantno, katero dejavnost tožena stranka dejansko opravlja. Pogodba z vsebino, kot je zapisana, velja, zato so pritožbene navedbe o nekakšni pomoti nerelevante.
Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine denarnega povračila sicer pravilno izhajalo iz kriterijev, kot so navedeni v drugem odstavku 118. člena ZDR-1, vendar je premajhno težo pripisalo dejstvu, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena manj kot leto dni. Takšno trajanje zaposlitve, ob dejstvu, da se je tožnica, ki je ekonomistka, stara 39 let, takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlila drugje, namreč upravičuje denarno povračilo le v najnižjem znesku.
ZDR-1 člen 8, 8/4. SKPgd člen 52, 52-2. Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (1998) člen 90, 90-2. Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (1993) člen 2, 2-2.
Prvostopenjsko sodišče je pri presoji zahtevka za izplačilo stroškov prevoza uporabilo ustrezno materialnopravno podlago in svojo določitev pravilno utemeljilo na določilih pogodb o zaposlitvi, ki se glede primerov in pogojev povračila stroškov na delo in z dela sklicujeta na SKPgd in Kolektivno pogodbo za kemično in gumarsko industrijo Slovenije. Kljub temu, da sta kolektivni pogodbi sicer prenehali veljati, je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da so njune določbe postale sestavni del pogodb o zaposlitvi, zato veljajo še naprej.
Prvostopenjsko sodišče je na podlagi 2. točke 2. člena Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznajo kot odhodek, pravilno presodilo, da sta tožnika upravičena do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine, saj možnosti uporabe javnih prevoznih sredstev nista imela. Pri tem je upoštevalo, da prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi ni možen ne le takrat, ko takšnega prevoznega sredstva na določeni relaciji ni, pač pa tudi takrat, ko prevoz s takšnim prevoznim sredstvom ne bi zadostil njegovemu namenu. Obrazložilo je, da bi bil zaradi razdalje od naslova bivanja do sedeža delodajalca, slabih avtobusnih in železniških povezav, izmenskega dela, ki je trajalo tudi po 12 ur in se tudi spreminjalo, neenakomerno razporejenega delovnega časa, dela ob nedeljah, praznikih in šolskih počitnicah, javni prevoz za tožnika neustrezen.
Omejitev višine prejemkov iz delovnega razmerja je možna zgolj s kolektivno pogodbo, s splošnim aktom delodajalca ali s soglasjem delavca, pri čemer lahko hierarhično nižji akt (kolektivna pogodba, splošni akt delodajalca, pogodba o zaposlitvi) določi le pravice, ki so za delavca ugodnejše od pravic, ki mu gredo po hierarhično višjem aktu. Napačno je stališče toženke, da lahko delodajalec enostransko, s sklepom poslovodstva poseže v višino nadomestila za stroške prevoza na delo in z dela. Ker pravilnik toženke ni bil veljavno sprejet, toženka ni imela podlage za omejitev višine tega nadomestila.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - utemeljenost odpovednega razloga
Po proučitvi podatkov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka v odpovedi sicer navedla tako ekonomski kot organizacijski razlog, vendar pa se je v sodnem postopku dejansko preverjal organizacijski razlog (sprememba sistemizacije in ukinitev tožnikovega delovnega mesta). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je prišlo pri toženki zaradi organizacijskih razlogov do ukinitve delovnega mesta tožnika in vzpostavitve novega delovnega mesta "oblikovalec multimedije", pri čemer so bile naloge tožnikovega delovnega mesta prenesene med preostale zaposlene toženke oziroma na zunanje izvajalce, deloma pa na novo delovno mesto "oblikovalec multimedije". Glede na to, da za zakonitost izpodbijane odpovedi zadostuje že, da je podan organizacijski razlog, zapis sodišča prve stopnje o ekonomskem razlogu ni odločilen in ne more vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe.
ZDR člen 88, 88/5. ZDR-1 člen 87, 87/2, 91, 138, 138/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe - poslovni razlog - dejanski razlog za odpoved - utemeljenost odpovednega razloga - nadomestilo plače za čas čakanja na delo
Toženka je tožniku 9. 12. 2023 vročila presojano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer ne gre za isti razlog, kot je bil pri odpovedi v letu 2020. Iz predložene odpovedi je razvidno, da je toženka poslovni razlog obrazložila na način, da tožniku po reintegraciji ne more zagotoviti dela pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ker delovnega mesta Informatik II nima, pa tudi nima potreb po delu na tem delovnem mestu, saj delovni proces na področju informatike poteka nemoteno.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00073973
ZObr člen 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 3, 3-1.
razlika v plači - stalna pripravljenost - vojaška oseba - delovni čas - uporaba direktive - ustrezna trditvena podlaga - varovanje državne meje - usposabljanje - dokazno breme
Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da se tudi logisti, ki nudijo podporo vojaškim vajam in usposabljanju, s tem urijo, ugotovilo pa je tudi, da bi se s sistemom rotacij lahko podiral proces in s tem cilji vadbe oziroma usposabljanja, kar so izpovedale tudi vse zaslišane priče. Temeljni razlog za zavrnitev zahtevka je v tem, da izvajanje vojaških vaj in usposabljanj skupaj z logistično podporo zahteva vzpostavitev oziroma posnemanje takšnih pogojev, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah, zato so tovrstne dejavnosti izključene iz področja Direktive 2003/88/ES.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je varovanje državne meje, ki ga je v spornem obdobju opravljal tožnik, kontinuirana naloga v vojski, ki jo je mogoče izvesti tudi z rotacijo, in pravilno zaključilo, da gre za aktivnosti, ki niso izključene iz določb Direktive 2003/88/ES.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - zaposlitev pri drugem delodajalcu - dopolnilno delo
Le v vtoževanem obdobju od 1. 10. 2015 do 31. 8. 2016 (za 36 ur na teden) in od 1. 9. 2016 do 31. 8. 2018 (za 12 ur na teden) je bil tožnik zavarovan na podlagi opravljanja samostojne dejavnosti (s. p.) in samo za ta čas bi se lahko tožniku priznalo delovno razmerje pri toženi stranki, če bi bili za to izpolnjeni pogoji. Preostali vtoževani čas je bil tožnik v delovnem razmerju pri več delodajalcih in iz tega naslova skupaj zavarovan za polni delovni čas (40 ur na teden). Obstoj delovnega razmerja za polni delovni čas pri enem delodajalcu po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne dopušča ugotovitve istočasnega obstoja delovnega razmerja za polni delovni čas pri drugem delodajalcu. Delavec namreč ne more biti hkrati (v istem obdobju) v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih.
Izvedeni dokazni postopek ne daje podlage za zaključek, da razlik pri delu tožnika v primerjavi z visokošolskimi učitelji, ki so v delovnem razmerju, ni bilo, kot trdi pritožnik. Nasprotno, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v vsebini dela med njimi obstajale bistvene razlike.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2. ZPP člen 154, 155, 213, 213/2, 287, 287/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zloraba instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi - dejanski razlog za odpoved - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Res je, da je toženka zaradi zaključka evropskega projekta izvedla reorganizacijo in da je tožnikovo delo prerazporedila, kar formalno ustreza opredelitvi organizacijskega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR- 1. Vendar pa je očitno, da je bila takšna sprememba organizacije dela zgolj posledica predhodne odločitve, da se tožniku odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi anonimke. Ob ugotovitvi, da je potreba po delu tožnika dejansko prenehala iz razloga, ki se je nanašal nanj, je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je bila sprememba organizacije dela namenjena zgolj izpolnitvi formalnega pogoja, na podlagi katerega je toženka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
Ker tožniku delovno razmerje na podlagi nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni prenehalo, temveč se je na podlagi sprejema ponujene nove pogodbe nadaljevalo, toženka v pritožbi pravilno uveljavlja, da tožnik ni upravičen do pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8. ZPP člen 214, 214/2. Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 106.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - neupravičena odsotnost z dela - pravočasnost odpovedi - dokazovanje neprerekanih dejstev - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Ključen trenutek za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je seznanitev direktorice toženke s kršitvami tožnika. Tudi, če so nekateri tožnikovi sodelavci pred 16. 6. 2021 opazili, da je tožnik nepojasnjeno odsoten z delovnega mesta, je bila direktorica toženke, ki je edina pristojna sprejeti odločitev o podaji izredne odpovedi, s tem seznanjena šele 16. 6. 2021 in je takrat pričel teči rok za podajo odpovedi. Glede na to, da tožnik ni vpisoval svoje odsotnosti med delovnim časom v evidenco prisotnosti, se toženka s kršitvami ni mogla seznaniti s pregledom evidence prihodov in odhodov z dela.
Toženka je dokazala, da držijo očitki iz izredne odpovedi glede večkratne neupravičene odsotnosti tožnika z delovnega mesta v času obvezne prisotnosti brez evidentiranja in dovoljenja nadrejene osebe. S tem je toženka dokazala, da je tožnik naklepoma huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s čimer je izkazala obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje drugega odstavka 110. člena ZDR-1.
Glede na naravo tožnikovega dela, od izpolnjevanja njegovih delovnih obveznosti je odvisna pravočasna sestava in odhod vlakov iz Zaloga, varnost v železniškem prometu, je toženka s tem, ko je dokazala, da tožnika dlje časa neupravičeno ni bilo na delovnem mestu v času obvezne prisotnosti, dokazala, da je utemeljeno izgubila zaupanje v njegovo delo, zaradi česar z njim ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
ZPP člen 108, 108/1, 108/6, 180, 180/1. ZDSS-1 člen 36.
zavrženje tožbe kot nepopolne
Tožnik vloge (tožbe) ni dopolnil in popravil, kot mu je bilo naloženo s sklepom; dopolnitev, ki sicer vsebuje sedež toženke in njene identifikacijske podatke, je poslal sodišču v enem izvodu, pri čemer ta še vedno ne vsebuje določnega zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev niti ne dopolnitve tožbenih navedb oziroma dejstev, na katera tožnik opira zahtevek (prvi odstavek 180. člena ZPP). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrglo.
V sporih glede ugotovitve obstoja oziroma prenehanja delovnega razmerja sodišče vedno odloča v senatu in ne po sodniku posamezniku oziroma po predsedniku senata, kot se je opredelilo sodišče prve stopnje v uvodu sodbe. Glede na to, da je bila izpodbijana odločitev sprejeta zunaj obravnave, iz spisa tudi ni razvidno, da bi bila 3. 5. 2023 sprejeta na seji senata, ki je pristojen za odločanje v zadevi. Zaradi nepravilne sestave sodišča je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
ZDR-1 člen 137, 137/9. ZZDej člen 52c, 52c/3, 53, 53/3. OZ člen 378, 378/1.
nadomestilo plače - zdravstveni delavec - dežurstva - nadurno delo - neenakomerno razporejen delovni čas - zamudne obresti
Zmotno je stališče pritožbe, da tožniku ne pripada pravica do nadomestila plače vsaj za čas zagotavljanja neprekinjene nujne medicinske pomoči (NNPM), ker pri razporejanju v dežurstvo ne gre za neenakomerno razporejen delovni čas v okviru zagotavljanja rednega dela, ampak gre pri tej obliki dela dejansko za obliko nadurnega dela. Toženka neutemeljeno enači nadurno delo kot delo preko polnega delovnega časa z dežurstvom kot posebno organizacijsko obliko dela, pri katerem je treba v vsakem konkretnem primeru šele ugotoviti, ali dejansko pomeni tudi nadurno delo.
Tožnik od toženke zahteva, da mu za čas delovnega razmerja plača del plače, katerega mu na račun nakupa in vzdrževanja avtomobila ni izplačala, prav tako pa mu ni izročila avtomobila v lastništvo, kot naj bi bilo glede na tožnikove navedbe dogovorjeno. Bistvo spora torej je, ali je tožnik upravičen do vtoževane razlike v neizplačani plači, zato je glede na točko b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 podana pristojnost delovnega sodišča.