Podlaga za odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je pravnomočna ugotovitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 18. 7. 2019 ter dolžnost toženke, da tožnika pozove nazaj na delo, kar je 1. 2. 2024 že storila. Toženka ne nasprotuje ugotovitvi, da je tožniku delovno razmerje pri A. d. o. o. prenehalo 19. 8. 2019, zato je na podlagi ugotovitev o nezakonitosti poslovnega modela pravilna odločitev, da med tožnikom in toženko od vključno 20. 8. 2019 do ponovnega nastopa dela 1. 2. 2024 obstaja delovno razmerje. Toženka sicer v pritožbi vztraja, da je materialnopravno zmotna odločitev, da šteje za tožnikovo (dejansko) delodajalko, in da gre za odstop od ustaljene sodne prakse (svetovalnega mnenja) in poseg v ustavno zagotovljeno svobodno gospodarsko pobudo (74. člen URS), a neutemeljeno.
Glede na to, da so v tej zadevi (in številnih pravno identičnih zadevah drugih delavcev) sodišča vseh instanc podrobno pojasnila, zakaj je bil toženkin poslovni model nezakonit, toženka pa temu ponovno nasprotuje s ponavljanjem argumentov, na katere je bilo že odgovorjeno (tudi z argumentom o posegu v ustavne pravice), sodišče prve stopnje ni kršilo ustavnih pravic toženke do izjave in do pritožbe niti ni storilo kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ji je bil omogočen vsebinsko poln dialog s sodišči, tudi v obravnavani zadevi pa je odločitev sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Materialnopravno nestrinjanje s temi stališči oziroma oporekanje ugotovljenemu dejanskemu stanju pa sta druga pritožbena razloga in ne zatrjevana kršitev določb postopka ter določb URS.
reparacija - dejanski delodajalec - pravnomočna sodba - pomanjkljiva sodba, ki je ni mogoče preizkusiti - prekoračitev tožbenega zahtevka - delna razveljavitev sodbe - delno zavrženje tožbe
S tem ko je sodišče prve stopnje odločalo o (višjem) zahtevku po spremenjeni tožbi v pripravljalni vlogi z dne 14. 3. 2024 (znesek 136,64 EUR za september in oktober, 222,33 EUR za november in 349,65 EUR za december), je odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno in s tem storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in na podlagi tretjega odstavka 354. člena ZPP izpodbijani del sodbe delno razveljavilo in tožbo z zahtevkom za plačilo navedenih zneskov s pripadki zavrglo.
Zaradi zmotnega stališča, da je bilo že pravnomočno odločeno, da je toženka tožnikov dejanski delodajalec, sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe ni navedlo odločilnih dejstev, ki bi utemeljevala pravilnost presoje, da se zahtevku (delno) ugodi. Skladno s četrtim odstavkom 324. člena ZPP v obrazložitvi navede sodišče zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Obrazložitev mora tako vsebovati razloge oziroma odločilna dejstva (in pravno presojo), ki predstavljajo podlago za odločitev, vsebovano v izreku. V nasprotnem primeru, ob izostanku razlogov o odločilnih dejstvih je preizkus sodbe onemogočen. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081327
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 31, 31/2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7, 7/2. ZDR-1 člen 162, 162/4, 200, 200/4. ZJU člen 24, 25. OZ člen 299, 299/2, 378, 378. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 286, 286/4, 337, 337/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353, 365, 365-2.
neizrabljen letni dopust - odškodnina za neizrabljen letni dopust - obveznost delodajalca - Direktiva 2003/88/ES - sodba SEU
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je vsaka opustitev delodajalca, ki lahko delavca odvrne od tega, da bi izrabil letni dopust, v nasprotju s ciljem pravice do plačanega letnega dopusta (tako SEU C-214/16). Iz tega sledi, da se mora delodajalčevo obvestilo in opozorilo v zvezi z izrabo letnega dopusta nanašati na konkretnega delavca in upoštevati njegove konkretne okoliščine. Pritožbeno vztrajanje toženke, da je bil tožnik obveščen in opozorjen v zvezi z izrabo dopusta s sklepom o odmeri letnega dopusta, ki vključuje dikcijo 162. člena ZDR-1, je zato neutemeljeno. Zakonsko normirana pravila ne predstavljajo obvestila in opozorila, na podlagi katerih bi se tožnik mogel in moral zavedati vseh posledic neizrabe letnega dopusta. Ker toženka ni zadostila svoji obveznosti sodelovanja pri omogočanju izrabe tožnikovega dopusta, ki se skladno s sodno prakso Sodišča EU pojmuje strogo, je odgovorna za nastalo škodo, ki jo je tožnik utrpel, ker neizrabljenega dopusta za leto 2020 ni mogel (več) koristiti.
Sodišče prve stopnje je kot nepotrebno utemeljeno zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval razveljavitev oziroma odpravo sklepov toženke z dne 2. 2. 2023 in 25. 4. 2023. Pravilno je štelo, da predstavlja zahtevek za izplačilo nadomestila oziroma odškodnine za neizrabljen letni dopust čisto denarno terjatev, ki jo lahko delavec na podlagi četrtega odstavka 200. člena ZDR-1 uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni dolžan začeti predhodnega postopka pri delodajalcu. Uporaba 24. in 25. člena ZJU glede uveljavljanja predhodnega varstva pri delodajalcu zato v takem primeru ne pride v poštev. Četudi se delavec (javni uslužbenec) posluži predhodnega postopka pri delodajalcu, kot v obravnavanem primeru tožnik, to ne spremeni narave njegovega zahtevka niti njegove potrebnosti.
KZ-1 člen 211, 215. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118. ZPP člen 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 354, 354/1, 355, 355/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - dejansko stanje - nepopolna ugotovitev - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Sodišče prve stopnje je toženkine očitke sistematičnih in obsežnih tožnikovih kršitev pravil stroke in internih aktov delodajalca (Pravilnika in Splošnih pogojev) presojalo tako, da je ugotavljalo obstoj vsake posamezne izmed očitanih nepravilnosti oziroma kršitev. Nato pa jih je, kljub ugotovljenemu obstoju le-teh ali celo priznavanju očitanih nepravilnosti s strani tožnika samega (na primer da pri zavarovancu A. A. s postopkom cenitve in ogleda ni seznanil upravičenca, ni redno obveščal zavarovancev o priznanih odškodninah, ni zahteval najemne pogodbe kot dokazilo dejanskega najema nadomestnega vozila) sodišče prve stopnje razvrednotilo in zbanaliziralo kot manjše kršitve, ki naj ne bi imele neposrednega vpliva na obravnavo škodnih primerov oziroma naj toženki zaradi njih ne bi nastala nobena škoda. Za posamezna tožnikova odstopanja od Pravilnika pa je nekritično zaključilo, da sploh ne predstavljajo kršitev (na primer ugotovljeno neprimerjanje podpisov zavarovanca A. A. na izpostavljenih dokumentih kljub očitnemu razhajanju posameznih podpisov) oziroma da kršitve niso bile storjene (opustitev oprave ogleda, izplačilo zavarovalnine za žaromete na podlagi dobavnice). Utemeljena je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje s takim postopanjem, ker je očitane številne kršitve predpisanega ravnanja pri reševanju škod obravnavalo parcialno in povsem ločeno eno od druge, ni pa presojalo njihovega pomena in učinka kot celote protipravnih ravnanj, ki odstopajo od predvidenega ravnanja samostojnega cenilca za avtomobilske škode, sprejelo zmoten oziroma vsaj preuranjen zaključek o nepomembnosti vpliva teh nepravilnosti na obravnavo izpostavljenih škodnih primerov pri toženki.
ZPP člen 8, 154, 165, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353. ZJU člen 33, 33/1. ZODPol člen 2, 17. ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - rok za podajo izredne odpovedi - pisni zagovor - izostanek z zagovora - pravica delavca do zagovora - policija - izguba zaupanja
Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da toženka tožniku ni omogočila zagovora. Tožnik je 29. 3. 2023 prejel vabilo na zagovor za dne 19. 4. 2023. Tožnik je imel na razpolago razumen rok, tj. več kot tri delovne dni. Tožena stranka kljub temu, da ni ugodila tožnikovemu predlogu za prestavitev datuma zagovora, ni bistveno kršila samega postopka izvedbe zagovora, še predvsem, ker je tožnik podal pisni zagovor. Tožnik je res prosil za preložitev zagovora, a tožena stranka zaradi kratkih rokov izvedbe postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna zagovora preložiti. Zagovor je namreč pravica delavca, da se izjasni o očitkih, ki jih nanj naslavlja delodajalec, in da pojasni svoje videnje očitanih mu ravnanj in to možnost je tožnik tudi izkoristil, saj je podal pisni zagovor. Ni pa dolžan delodajalec zagovor preložiti, saj ga veže rok 30 dni za podajo odpovedi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1.
Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je torej odločilno dejstvo, kdaj je bil o kršitvah tožnika obveščen generalni direktor Policije. Teka roka ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi moral biti po pravilih (tožnik se sklicuje na Pravila o obveščanju in poročanju v policiji, ki določajo deset dnevni rok) obveščen generalni direktor Policije, pač pa je odločilnega pomena, kdaj je bil generalni direktor dejansko obveščen. Pri tem tudi ni pomembno, kdaj za kršitev izvejo drugi zaposleni pri toženi stranki, ki ima razvejano mrežo policijskih uprav, temveč kdaj je bil seznanjen predstojnik (prim. sodbi VSRS opr. št. VIII Ips 283/2017 in VIII Ips 334/2017). Sicer pa tudi iz Pravil o obveščanju in poročanju v Policiji izhaja, da se v primeru, da je policist osumljen kaznivega dejanja, obvešča Službo generalnega direktorja Policije, ne pa osebno generalnega direktorja. Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje na stališču, da je generalni direktor Policije z očitano kršitvijo tožnika bil seznanjen 10. 3. 2023 oziroma 13. 3. 2023 in dne 15. 3. 2023 za izrečeno prepoved približevanja in da je zato odpoved tožniku prepozna. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da se je generalni direktor z vsemi okoliščinami ravnanj tožnika seznanil 23. 3. 2023, kar je datum, od katerega lahko teče 30-dnevni rok in je zato izredna odpoved z dne 20. 4. 2023 podana pravočasno.
Sodišče je na podlagi izpovedi zaslišanih prič ter dokumentacije delovne inšpekcije iz Avstrije ugotovilo, da je bil tožnik nadzorna oseba delavcev toženke na tem gradbišču, zato bi moral preveriti stanje opažne plošče, preden bi se sam ali delavci, ki jih je nadziral, povzpeli nanjo. Ker ni preveril stabilnosti in nosilnosti opažne plošče ter ali so pravilno nameščeni vsi podporniki, preden se je na ploščo povzpel oziroma jo je prečkal, prav tako pa ni imel varnostne opreme - pasu, je za nesrečo odgovoren sam.
ZDR-1 člen 144, 146, 148. ZZDej člen 52a. KPJS člen 45, 45/1. ZSPJS člen 32, 32/1, 32/1-5. ZPP člen 7, 212, 214, 214/1, 253, 286, 286/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15,.
referenčno obdobje - nadure - dodatek za nadurno delo - neenakomerno razporejen delovni čas - splošni akt delodajalca - kolektivni delovni spor - koriščenje ur
Toženka neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje v tem sporu ni odločalo o zahtevku, o katerem bi bilo (pravnomočno) odločeno v kolektivnem delovnem sporu. Tožnica ni uveljavljala zahtevka, da se ugotovi neskladnost splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa (organizacijsko navodilo), sodišče prve stopnje pa je ob pravilni presoji, da ta posega v prisilne predpise, v sporu odločilo na podlagi zakonskih določb.
Upoštevaje, da s strani toženke določena (nefiksna) referenčna obdobja niso zakonita, sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo, ali je tožnica glede na ta referenčna obdobja presežne ure izrabila, kot je zatrjevala toženka, saj to za odločitev ni bistveno. V izpodbijani sodbi je pravilno opredelilo, kaj je bistveno - ali je tožnica presežne ure izrabila znotraj ali po koncu (fiksnega) referenčnega obdobja (gre za ure, ki presegajo mesečno delovno obveznost), pri čemer je, glede na to, da toženka pravilnosti navedb na plačilnih listah ni ugovarjala, po nepotrebnem ugotavljalo, kdaj je posamezna presežna ura nastala in kdaj jo je tožnica izrabila. To izhaja že iz samih navedb neizrabljenih ur na plačilnih listah zadnjega meseca referenčnega obdobja.
ZPP člen 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZDR-1 člen 155. ZObr člen 97f.
vojak - misija - dnevni počitek - odškodnina - dejansko opravljanje dela
Kot je razvidno iz povzetega, je tožnik sicer res navedel določene naloge, ki jih je opravljal posamezni pripadnik v pripravljenosti, in jih časovno opredelil, kar pa ne zadošča za ugotavljanje, da je sam, ko je bil v pripravljenosti (določen dan) opravil določeno (konkretno) nalogo v opredeljenem trajanju. Njegove navedbe niso ostale neprerekane, kot prikazuje v pritožbi (in si neutemeljeno prizadeva, da bi se štele kot ugotovljene na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP).
ZDR-1 člen 84, 84/1, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-4, 1110/1-8. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 230.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela za več kot 5 dni - nespoštovanje navodil zdravnika - rok za podajo izredne odpovedi
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila izredna odpoved v delu, ki se nanaša na prvo očitano kršitev podana prepozno (drugi odstavek 109. člena ZDR‑1), v delu ki se nanaša na nespoštovanje navodil zdravnika pa sicer podana pravočasno, vendar iz neutemeljenega odpovednega razloga (8. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v času od 7. 6. 2022 do 25. 8. 2022 zmožen za delo, saj v tem času ni imel bolniškega staleža. Slednje med strankama ni sporno. Dne 29. 7. 2022 se je tožnik sestal z direktorjem tožene stranke in mu povedal, da potrebuje 300,00 EUR za pot na Kosovo. Direktor tožene stranke je vedel, da tožnik odhaja na Kosovo, s tem namenom mu je izročil tudi denar, vedel pa je tudi, da tožniku bolniški stalež za čas od 7. 6. 2022 dalje ni bil podaljšan.
sprememba tožbe - nedovoljena sprememba tožbe - smotrnost za dokončno ureditev razmerja med strankama
Niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožnica s postavitvijo zahtevka za plačilo zneska 5.714,95 EUR iz naslova nadomestila plače za čas čakanja na delo v času epidemije ni spremenila tožbe, ker naj bi tožbeni zahtevek že ves čas postopka zajemal tudi navedena nadomestila. Tožnica je namreč s tožbo zahtevala plačilo določenih denarnih zneskov iz naslovov premalo izplačane plače za mesec avgust 2021, denarnega nadomestila za neizkoriščen letni dopust in dodatka za nočno delo ter nadure. V pripravljalni vlogi z dne 7. 11. 2022 je (poleg navedenega) zahtevala še plačilo določenih denarnih zneskov iz naslovov regresa za letni dopust, napitnin, dela med vikendi in prazniki. Res je tožnica v tej vlogi tudi navedla, da ji toženka v času ukrepov med epidemijo ni izplačevala nadomestil plač za čas čakanja na delo v predpisani višini. Vendar pa s tem v zvezi ni postavila tožbenega zahtevka.
ZSPJS člen 5, 5/1, 31. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2018) člen 4, 4/1. ZPP člen 8, 358, 358-5.
odpravnina ob upokojitvi - osnovna plača - osnova za odmero odpravnine - izplačana plača - dodatki k plači
Glede na uveljavljeno sodno prakso, da so dodatki sestavni del plače in da je treba v osnovo za izračun odpravnine ob upokojitvi upoštevati vse dodatke, vendar le, če so bili ti del plače za zadnji mesec dela, oziroma da je osnova za izračun odpravnine zadnja plača tožnika, ki zajema njegovo osnovno plačo, del plače za delovno uspešnost in dodatke, ki so bili del plače za zadnji mesec tožnikovega dela, je toženka tožniku odpravnino pravilno izračunala ob upoštevanju osnovne plače, dodatkov za delovno dobo in stalnost za mesec julij 2021 in dela plače za delovno uspešnost za isti mesec.
ZSSloV člen 59, 59/3, 59/4, 65, 65/1, 65/3,. ZObr člen 93, 93/6. ZSPJS člen 5, 5/1, 21, 22d, 22e. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 3a. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8.
odpravnina - vojaška oseba - odmerna osnova - plača
Pritožba ne prereka prvostopenjske ugotovitve, da je bila toženka dolžna izplačati tožniku odpravnino iz šestega odstavka 93. člena ZObr in enkratni znesek na podlagi tretjega odstavka 65. člena ZSSloV. Nasprotuje pa prvostopenjski presoji o osnovi za odmero teh denarnih terjatev. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je treba za izračun osnove za odpravnino upoštevati le tožnikovo osnovno plačo za polno delovno obveznost, povečano za dodatka za delovno dobo in stalnost (postavka plačilne liste Z104). Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega izhodišča, da šesti odstavek 93. člena ZObr pri definiranju osnove za odpravnino uporablja pojem povprečna plača vojaške osebe. Pri razlagi tega pojma je pravilno tolmačilo zakonske določbe. Na podlagi prvega odstavka 58. člena ZSSloV se za plače v Slovenski vojski uporabljajo predpisi, ki urejajo plače javnih uslužbencev. Glede na prvi odstavek 5. člena ZSPJS je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Pritožbeno sodišče tako soglaša s prvostopenjsko presojo, da morajo biti v izračun povprečne plače tožnika v zadnjih šestih mesecih zaposlitve zajeti zneski, ki so mu bili v tem obdobju izplačani iz naslova osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in vseh dodatkov. Pravilno je prvostopenjsko razlogovanje, da bi moral zakonodajalec v primeru, če bi menil, da se izplačana delovna uspešnost in (določeni) dodatki ne vštevajo v osnovo za odmero odpravnine iz 93. člena ZObr, to v zakonu izrecno določiti, pa ni.
ZDR-1 člen 49, 49/4, 54, 54/1, 54/1-3, 89, 89/1, 89/1-2, 89/6,. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. URS člen 14, 22, 23, 25.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti - rok za podajo redne odpovedi - mirovanje pogodbe o zaposlitvi - zamuda roka
Mirovanje pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas je pomenilo, da je hkrati mirovala tudi tožničina obveznost imenovanja v ustrezen naziv, ki je bila vezana na opravljanje dela, dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas. Zaradi tega ji v obdobju mirovanja pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas te ni bilo mogoče odpovedati iz razloga nesposobnosti, torej z dnem 27. 7. 2022 tudi ni mogel začeti teči odpovedni rok. Tožničine pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas so zopet oživele z iztekom mirovanja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je odpovedni rok pričel teči (oziroma da je odpovedni razlog nastal) 1. 5. 2023, ko je toženka preverila, ali tožnica izpolnjuje pogoje za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas in ugotovila, da jih ne.
določen tožbeni zahtevek - poziv na popravo tožbe - zavrženje tožbe
Tožnik ni postavil določnega tožbenega zahtevka kljub pozivu sodišča prve stopnje v sklepu z dne 10. 1. 2024, da mora tožbo v roku 15 dni popraviti tako, da bo ta vsebovala določen tožbeni zahtevek, sicer bo sodišče tožbo zavrglo (skladno z določili 108. člena ZPP in 273. členom ZPP). Ker torej tožnik določnega tožbenega zahtevka ni postavil niti po pozivu sodišča prve stopnje, tožba ni (bila) sposobna za obravnavanje, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (četrti odstavek 108. člena ZPP). Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da je imel tožnik tožbo možnost dopolniti vse do konca glavne obravnave. Tožba, ki ni popolna, ki torej nima vseh sestavin iz 180. člena ZPP (med katerimi je tudi določen tožbeni zahtevek), se toženi stranki sploh ne vroča v odgovor (prvi odstavek 276. člena ZPP).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080061
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2, 2-1. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - delovni čas - vojak - plačilo razlike v plači - straža - varovanje državne meje - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je presodilo, da straža in varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njunega izvajanja, pravilno štelo v delovni čas tožnika in posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 (prim. 60. in 64. točko, ki ju izpostavlja pritožba) vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, temveč samo tiste, katerih posebne značilnosti temu neizogibno nasprotujejo, zato je bilo sodišče dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079943
ZPP člen 7, 7/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 353.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - neuporaba direktive EU - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - straža - varovanje državne meje - vojaška operacija - epidemija - COVID-19
Nebojno delovanje sicer lahko predstavlja vojaško operacijo v pravem pomenu besede, vendar le, če so podane tudi druge okoliščine, ki neizogibno terjajo neprekinjeno opravljanje določenih nalog (izredni dogodek, katerega resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo 2003/88/ES).
Na presojo sodišča prve stopnje, da niti v zvezi s stražo niti varovanjem državne meje niso podane izjeme za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES, ne more vplivati pritožbeno sklicevanje toženke na poseben režim dela v času obvladovanja epidemije Covid‑19 med marcem 2020 in aprilom 2022. Epidemije Covid-19 ni mogoče šteti kot izredni dogodek v smislu izjeme po tretji alineji izreka sodbe C‑742/19. Čeprav je bil režim dela v tem času drugačen kot sicer, nalog v zvezi s stražo in varovanjem državne meje ni mogoče šteti kot odziv na epidemiološke razmere. Z ukrepi za omejitev širjenja okužb Slovenska vojska ni delovala v smislu njenega vojaškega poslanstva.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079888
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2, 2-1, 2-2. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/3. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - straža - varovanje državne meje - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu (razen deloma glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov) ugodilo. Presodilo je, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, temveč zgolj tiste, katerih narava oz. značilnosti uporabi direktive neizogibno nasprotujejo, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje.
URS člen 22. ZPP člen 132a, 258, 258/2, 286b, 261, 261/2, 261/3, 339, 339/2, 339/2-8.
pravočasno uveljavljanje procesnih kršitev - zaslišanje stranke - vabilo - nepristop stranke na narok
Očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljen. Tožnica je bila na narok dne 9. 4. 2024 pravilno vabljena, vendar na narok ni pristopila, svojega izostanka ni opravičila, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaslišalo le zakonitega zastopnika toženke (drugi odstavek 258. člena ZPP), s čimer ni poseglo v tožničino pravico do izjave in pravico enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da so pritožbene navedbe v zvezi z vsemi očitanimi kršitvami pravil postopka neutemeljene tudi iz razloga, ker bi tožnica očitane kršitve morala uveljavljati takoj, najkasneje na naroku dne 9. 4. 2024, na katerega ni pristopila ne tožnica ne njen pooblaščenec, in ne šele v pritožbi (286.b člen ZPP).
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/2. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. ZDR-1 člen 85, 85/2, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2, 110, 110/1, 110/1-8, 118, 118/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - navodila osebnega zdravnika - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Pritožba navaja, da je nesprejemljivo morebitno kasnejše spreminjanje navodil (osebna zdravnica naj bi o režimu bolniškega staleža izpovedala drugače, kot je zapisala v dokumentih, namenjenih toženki), pomeni pa tudi poseg v pravno varnost delodajalca (in delavca). Pritožbeni navedbi nista utemeljeni. Za ta spor je ključna prvostopenjska ugotovitev, da tožnik z očitanimi ravnanji ni kršil navodil osebne zdravnice, ki mu jih je dala v zdravniškem potrdilu z dne 23. 5. 2022. Tudi v primeru, če toženki, ki se v odpovedi sklicuje le na zdravničino pojasnilo z dne 13. 7. 2022 in izpolnjen obrazec z dne 20. 6. 2022, katerokoli dejstvo iz zdravniškega potrdila z dne 23. 5. 2022 ne bi bilo znano, to za ta spor ne bi moglo biti odločilno. Kot je obrazložilo Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 374/2009 (tč. 11), je sodišče pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga dolžno upoštevati vse ugotovljene okoliščine, ki bi tožnika lahko razbremenile storitve očitanih mu kršitev, in v tem okviru tudi okoliščine, za katere tožena stranka ob podaji odpovedi ni vedela.
Pritožba zmotno navaja, da bi na izboljšanje zdravstvenega stanja tožnika lahko vplivali kvečjemu sprehodi v naravi, za kar pa očitanih izhodov ni mogoče šteti. V zdravniškem potrdilu z dne 23. 5. 2022 mu namreč niso bili dovoljeni izključno sprehodi, temveč izhodi (kar je širši pojem), ki tudi niso bili omejeni izključno na zadrževanje v naravi. Takšna razlaga je nenazadnje skladna tudi z dokumentoma osebne zdravnice, ki sta bila namenjena toženki. V obrazcu, ki ji ga je detektiv predložil 20. 6. 2022, je namreč kot dopustno postopanje označila obe postavki: tako izhode v kraju bivanja kot tudi sprehode. Tudi v pojasnilu z dne 13. 7. 2022 neomejenega gibanja tožnika ni omejila na zadrževanje v naravi.
Neuspešno je pritožbeno zavzemanje tožnika za sodno razvezo z dnem odločitve sodišča prve stopnje (14. 2. 2024) in za priznanje delovnega razmerja do tega dne. Pogodbo o zaposlitvi je sodišče prve stopnje utemeljeno razvezalo s 30. 9. 2023, saj je tožnik od 1. 10. 2023 dalje za polni delovni čas (in nedoločen čas) zaposlen pri drugem delodajalcu. Pravilno je obrazložilo, da mu zato pri toženki za čas po 1. 10. 2023 ni mogoče priznati delovnega razmerja in iz njega izhajajočih pravic. Posledično je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tožnika na nenadomestljivo škodo, ker zaradi prvostopenjske odločitve z naknadnim odškodninskim zahtevkom ne bo mogel uveljavljati prikrajšanja za čas od 1. 10. 2023 do 14. 2. 2024.
Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 82, 82/2, 99, 99/2. Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (2008) člen 9. Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (2012) člen 12. Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (2018) člen 9, 9/3. Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (2021) člen 9, 9/6. ZST-1 člen 3, 3/2. ZDR-1 člen 75, 108, 108/1, 126, 126/2. ZIUZEOP člen 71. ZPP člen 353, 358, 358-5.
odpravnina - jubilejna nagrada - prenos podjetja
Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da četudi se je tožnica s 1. 5. 2021 (torej z naslednjim dnem po prenehanju delovnega razmerja s toženko) zaposlila v ZD A., kjer opravlja enako delo, kot ga je za toženko, ni ohranila pravic iz delovnega razmerja, ki jih je imela pri toženki (delovnega razmerja za nedoločen čas) oziroma ni prišlo do avtomatskega prenosa pravic, kot to predvideva 75. člen ZDR-1. Tožnica se je namreč pri novem delodajalcu - ZD A. zaposlila za določen čas enega leta zaradi začasno povečanega obsega dela na podlagi razpisa. Razpis ni bil mišljen za tožnico, ampak za kogarkoli, ki bo najbolj ustrezal pogojem. Prijavljenih je bilo več kandidatov, tožnica pa je bila izbrana, ker je bila najbolj izkušena. Ne drži torej pritožbena navedba, da je bil namen ZD A., da se zaposli prav tožnica, oziroma da naj bi bilo to celo dogovorjeno.