zavrženje tožbe - res iudicata - identiteta tožbenega zahtevka - plačilo nadomestila plače - napredovanje - plačilo razlike
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo o tem tožbenem zahtevku tožnice že odločeno. Ni odločilno, da je bilo tedaj odločeno o tožničinem zahtevku za plačilo nadomestila plač, saj med strankama ni sporno, da tedaj tožnica ni zahtevala tudi dela plače zaradi napredovanja. Tožnica ta del (nadomestila) plače zahteva poleg zneska, ki ji je bil prisojen v prejšnjem postopku. Tega dela zahtevka za nadomestilo plače tožnica ni uveljavljala v prejšnjem postopku, kar pomeni, da o identiteti tožbenega zahtevka ni mogoče govoriti.
ZDR-1 člen 84, 84/1, 89, 89/1, 89/1-1, 131, 131/4, 161, 161/1. ZPP člen 7, 181, 181/1, 212.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - reorganizacija - obseg dela - zmanjšan obseg dela - sorazmerni del regresa za letni dopust - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - trditveno in dokazno breme
Za zakonitost odpovedi ni odločilno, ali so bila tožnikova dela res zgolj začasne narave in ali se je obseg teh del dejansko zmanjšal, saj se lahko delodajalec za reorganizacijo odloči tudi v primeru nespremenjenega obsega dela. Reorganizacija je namreč izvedena takrat, ko se delodajalec odloči, da se naloge določenega delovnega mesta porazdelijo med ostale zaposlene, torej da bo obstoječe delo opravljal z manj zaposlenimi.
Ker gre za obdobje krajše od enega meseca, je neutemeljen zahtevek za plačilo (sorazmernega dela) regresa za letni dopust in nadomestila za neizrabljen letni dopust.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 118, 118/2. ZUTD člen 63, 63/2, 63/2-5.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - neobveščanje delavca o izostanku - neopravičen izostanek pet delovnih dni - višina denarnega povračila - denarno povračilo namesto reintegracije - začasna nezmožnost za delo - denarno nadomestilo za čas brezposelnosti
Toženka se je o razlogih odsotnosti tožnice seznanila pred podajo odpovedi. Glede na to, da sta bila o razlogu za tožničino odsotnost 9. 10. 2023 seznanjena tako koordinator kot tudi kadrovska služba pri toženki, ter da so bile tudi sicer toženki tožničine zdravstvene težave glede na dolgotrajen bolniški stalež od 25. 1. 2023 in izvid urgence o ponovni poškodbi z dne 1. 9. 2023 pred 9. 10. 2023 znane, oziroma ji po stališču sodišča prve stopnje niso mogle biti neznane, je očitek po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 neutemeljen.
Glede očitka po 2. točki prvega odstavka 110. člena ZDR-1 tožnici ni mogoče očitati naklepne ali iz hude malomarnosti hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj je dokazala, da je bila tudi po 1. 10. 2023 začasno nezmožna za delo. Zato ni kršila temeljne obveznosti opravljanja dela (33. člen ZDR-1), spoštovanja navodil in zahtev delodajalca (34. člen ZDR-1) in ni škodovala poslovnim interesom toženke (37. člen ZDR-1).
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00090503
ZDR-1 člen 34, 36, 37, 87, 87/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZPP člen 8, 286, 286b, 292, 362. ZNPPol člen 27. KZ-1 člen 217, 217/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - policist - pravočasnost podaje odpovedi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje prikrivanja - Facebook - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja - vsebina izredne odpovedi - seznanitev z odpovednim razlogom
Skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na pisno obrazloženi dejanski razlog odpovedi pa je vezan v sporu o zakonitosti odpovedi pred sodiščem. Povedano drugače: delodajalec mora v odpovedi navesti dejstva, dejanske okoliščine oziroma dejansko ravnanje, ki je razlog za odpoved, in to toliko konkretizirano, da bo delavcu in delodajalcu jasno, za katera dejstva gre, ter da je mogoča individualizacija odpovednega razloga. To je toženka storila. Bistvo kršitve, ki jo je očitala tožniku, je, da je preko družbenega omrežja ponujal v prodajo elektronske cigarete, pri čemer se je kot policist (zlasti zaradi nižje oglaševane cene v razmerju do maloprodajne) moral zavedati, da gre za blago nezakonitega izvora.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - pisno opozorilo pred odpovedjo - višina denarnega povračila - kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja
Za opozorilo ni obstajal utemeljen razlog. V času, ko se tožnici očitajo kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, namreč tožnica ni delala, saj je bila na letnem dopustu, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da delavec med dopustom ne opravlja dela in nima običajnih delovnih obveznosti. Zato mu delodajalec v primeru kot je tožničin, ko se ji kot poslovodji očitajo kršitve v času, ko je bila na dopustu, ne more očitati kršitve delovnih obveznosti v tem času, to je v času dopusta.
Sodišče prve stopnje neenake obravnave ne bi smelo utemeljiti s sklicevanjem na četrti odstavek 101. člena ZJU. Tožnik je javni zavod, zato se zanj citirana določba ne uporablja (prvi odstavek 22. člena ZJU).
Tehtanje ustavnih dobrin, ki ju varujeta 49. in 51. člen URS, se v tem sporu prevesi v korist toženke. V njeno svobodo dela oziroma prosto izbiro zaposlitve bi bilo namreč v nasprotju z načelom sorazmernosti poseženo prekomerno, če bi ob upoštevanju okoliščin, ki izhajajo iz 17. točke te sodbe, morala ostati pri tožniku po opravljenem specialističnem izpitu v delovnem razmerju še dvakratno dobo trajanja specializacije (to pomeni, da bi vključno z obdobjem specializacije, v katerem je zanj samostojno že opravljala delo v ugotovljenem velikem obsegu, morala delati pri njem 18 let in 4 mesece, kar je skoraj polovica polne pokojninske dobe). Po presoji pritožbenega sodišča zato ustavnoskladna zaposlitvena vezanost toženke upoštevaje okoliščine konkretnega primera obsega enkratno dobo trajanja specializacije, določilo pogodbe o specializaciji pa je nično v delu, v katerem toženko zavezuje k dvakratni dobi zaposlitve pri tožniku.
OZ člen 287, 288, 336, 344, 347, 361, 364. ZDR-1 člen 134, 202.
plačilo razlike v plači - zastaranje terjatve iz delovnega razmerja - vračunavanje izpolnitve - plačilo obresti - pripoznava dolga - vrstni red vračunavanja izpolnitve
V obravnavani zadevi ni na mestu uporaba 288. člena OZ, temveč gre za situacijo, ki jo ureja 287. člen OZ. Za pravilno razumevanje položaja je bistveno izhodišče, kakšna je bila struktura obveznosti med pravdnima strankama. Tožena stranka je tožniku v letih 2013 do 2017 izplačevala prenizka nadomestila plače. Te terjatve, ki so nastajale vsako leto posebej, imajo značaj več ločenih, samostojnih obveznosti in jih je mogoče individualno izpolniti, neodvisno ena od druge. Vsako "letno" terjatev je zato mogoče obravnavati kot samostojen dolg, ki vsebuje glavnico in morebitne stranske terjatve. Tak položaj je tipičen za uporabo 287. člena OZ, po katerem dolžnik lahko najpozneje ob izpolnitvi določi, katero obveznost izpolnjuje, kadar je teh obveznosti več.
Plačilo obresti lahko pomeni konkludentno pripoznavo glavne terjatve, ne velja pa obratno - plačilo glavnice samo po sebi ne pomeni pripoznave obresti.
Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije (2011) člen 35. ZDR-1 člen 6, 6/2, 126, 126/2, 127. URS člen 14, 22, 33, 67, 74. OZ člen 299, 299/1. ZVarD člen 13. ZPP člen 213
plačilo razlike v plači - plačilo za poslovno uspešnost - delovna uspešnost - prepoved diskriminacije - osebna okoliščina - zdravstveno stanje delavca
Plačilo za poslovno uspešnost je kolektivno nagrajevanje praviloma vseh delavcev pri delodajalcu, odvisno od doseženih poslovnih ciljev, tržnih razmer itd., ne pa od individualne količine ali kakovosti opravljenega dela. To pomeni, da so (z vidika pravice do plačila za poslovno uspešnost) v primerljivem položaju vsi delavci, ki so v določenem letu pri delodajalcu zaposleni in vključeni v sistem nagrajevanja, ne glede na to, ali so bili del leta v bolniškem staležu ali ne.
Delodajalec mora tudi pri plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja zagotavljati enako obravnavo glede na osebne okoliščine. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: da je toženec pri izplačilu poslovne uspešnosti za sporna leta dosledno izhajal iz kriterija prisotnosti na delu; da se bolniška odsotnost ni štela kot prisotnost, kar je pomenilo nižji znesek poslovne uspešnosti za delavce, ki so bili bolniško odsotni; razlog odsotnosti je bila bolezen, o kateri odločajo pristojni zdravniki in na katero delavec ne more vplivati. Znižanje plačila za poslovno uspešnost zaradi bolniške odsotnosti je diskriminatorno, ker gre za osebno okoliščino, na katero delavec nima vpliva, delavci, ki so bili bolniško odsotni, pa so z vidika kolektivnega nagrajevanja v primerljivem položaju z ostalimi delavci.
Toženka se zgrešeno sklicuje na določbe OZ o pobotu, saj to ni pravna podlaga za odločitev v zadevi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo posebno pravno ureditev v ZDR-1, ki je prilagojena značilnostim delovnega razmerja (zlasti temu, da je delavec v razmerju šibkejša stranka, in delavčevi eksistenčni odvisnosti od plače), v drugem odstavku 136. člena ZDR-1. Ta določa, da delodajalec ne sme svoje terjatve do delavca brez njegovega pisnega soglasja pobotati s svojo obveznostjo plačila.
Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo dela plače za februar 2024, plače za marec 2024, dela regresa za letni dopust za leto 2024 in dnevnic, na podlagi ugotovitve, da je toženka tožniku znesek 4.500,00 EUR, ki ga je opredelila kot avans plače, nakazala za plačilo denarne kazni za storjeni prekršek v Franciji, nato pa tožniku v nasprotju z drugim odstavkom 136. člena ZDR-1 ni izplačala pripadajočih (neto) prejemkov iz delovnega razmerja, saj jih je brez njegovega pisnega soglasja pobotala s svojo terjatvijo za vračilo zneska, ki mu ga je nakazala zaradi plačila denarne kazni.
ZPP člen 7, 185, 185/1, 212, 274, 274/1, 343, 343/1, 343/4, 352, 354. ZUTD člen 163, 163/2, 166, 166/2, 167. ZDR-1 člen 62, 62/6, 118, 118/1, 200, 200/3. ZDSS-1 člen 41, 41/5. OZ člen 5, 7, 1019.
posredovanje delavcev drugemu uporabniku - poslovni model - zloraba - dejanski delodajalec - formalni delodajalec - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe - sodba SEU - prejemki iz delovnega razmerja - agencija za posredovanje delovne sile - prikrajšanje pri plači - reintegracija delavca - stroški postopka - prekluzivni rok za sodno varstvo
Prva toženka se pritožuje zoper del sodbe, kjer je bilo drugi toženki naloženo, da tožniku plača razlike v plači od oktobra 2019 do aprila 2020 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker se sodba v tem delu nanjo ne nanaša, nima pravnega interesa za vlaganje pritožbe zoper ta del odločitve. Navedenega ne spremeni okoliščina, da je bila prva toženka formalna delodajalka tožnika v navedenem obdobju in mu je obračunavala in izplačevala prejemke iz delovnega razmerja.
Da je prišlo do zlorabe pogodbenega razmerja, je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi za obdobje od 1. 10. 2019 do 29. 4. 2020, ko je bil tožnik formalno zaposlen pri prvi toženki, ki je registrirana za opravljanje dejavnosti za zagotavljanje dela delavcev uporabniku in je z drugo toženko imela sklenjen okvirni sporazum o zagotavljanju delavcev, na podlagi katerega je od 1. 10. 2019 dalje na delo k drugi toženki napotila tožnika. Ker je tožnik že pred napotitvijo s strani prve toženke za drugo toženko opravljal delo, in to neprekinjeno od 1. 6. 2000, je skupno obdobje napotitev predstavljalo stalen, in ne začasen položaj tožnika, čeprav ga je prva toženka napotovala na delo k drugi toženki šele od 1. 10. 2019. Za tožnika se s 1. 10. 2019 ni nič spremenilo, kar pomeni, da je bilo tudi pogodbeno razmerje med drugo in prvo toženko zlorabljeno za prikrivanje dejanskega delovnega razmerja tožnika pri drugi toženki.
Tožnik zaradi zlorabe poslovnega modela od druge toženke kot svoje dejanske delodajalke zahteva plačilo denarnih terjatev iz delovnega razmerja, zato se za vložitev tožbe ne uporablja prekluzivni rok za sodno varstvo iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1. Prav tako druga toženka neutemeljeno uveljavlja, da tožnik ne more zahtevati plačila terjatev iz delovnega razmerja brez ugotovitve, da je med njima obstajalo delovno razmerje.
Ker je bil tožnikov delovnopravni položaj v celoti saniran z ugotovitvijo, da mu je delovno razmerje pri drugi toženki nezakonito prenehalo z dnem 29. 4. 2020, in je bil tudi reintegriran k drugi toženki, prva toženka pravilno izpostavlja, da tožnik nima pravnega interesa še za ugotovitev, da je odpoved, ki mu jo je podala dne 14. 4. 2020 (na podlagi katere mu je nato dne 29. 4. 2020 prenehalo delovno razmerje tudi pri dejanski delodajalki) nična oziroma nezakonita. To bi lahko zahteval le, če se ne bi ugotovilo, da je tudi pri napotitvi s strani prve toženke prišlo do zlorabe, ki je prikrivala dejansko delovno razmerje tožnika pri drugi toženki.
O stroškihh postopka je sodišče pravilno odločilo na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1, skladno s katerim v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, del katerih je tudi reparacija, krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.
Preizkus zavrnilnega dela izreka prvostopenjske sodbe (razen dodatka za vikend) ni mogoč, ker sodišče prve stopnje ni navedlo višine tožbenih zahtevkov prvega tožnika, druge in tretje tožnice, ki jih je zavrnilo. V primeru delne zavrnitve in delne ugoditve zahtevku je treba določno opisati, v katerem delu je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo in enako določno tudi, v katerem delu ga je zavrnilo, vse dokler o zahtevku ni odločeno v celoti. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Razlogov, ki jih je navedlo za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca, ni mogoče šteti za prepričljivo in utemeljeno zavrnitev izvedbe tega dokaza. S tem je sodišče prve stopnje prvemu tožniku ter drugi in tretji tožnici kršilo pravico do izvedbe dokaza iz 22. člena Ustave, kar pomeni kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Pri odločanju o pobotnem ugovoru za vračilo dodatka za prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje niso izpolnjeni zakonski pogoji za pobot. Terjatve iz naslova izplačanih dodatkov pred pravnomočnostjo odločitve v tem sporu niso zapadle.
dejansko opravljanje drugega dela - plačilo razlike v plači - delovne naloge
Tožnik je večino delovnega časa (80 % do 85 %) opravljal dela in naloge drugega, višje vrednotenega delovnega mesta, v preostalem obsegu pa je opravljal druga spremljajoča dela. Glede na navedeni obseg delovnega časa, v katerem je opravljal drugo delo, kot pa je bilo tisto, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, oziroma prvostopenjsko ugotovitev, da v vtoževanem obdobju sploh ni opravljal del in nalog delovnega mesta tehnični vodja VI, je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da mu sodišče prve stopnje ne bi smelo prisoditi 100 % razlike v plači.
OZ člen 131, 131/1, 131/2. ZPP člen 153, 153/3, 243. Pravilnik o zgornjem ustroju železniških prog (2010) člen 1, 1/1, 48, 48/11.
nesreča pri delu - poškodba delavca pri delu - priprtje prsta - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - nevarna stvar - sestop iz stoječe lokomotive - dokazno breme tožnika - neplačilo predujma za izvedenca
Vrata lokomotive ne predstavljajo nevarne stvari v smislu določbe drugega odstavka 131. člena OZ. Tožnik je sam vplival na to, da so se vrata zaprla, zato teža vrat ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.
Ni podana krivdna odgovornost v smislu določbe prvega odstavka 131. člena OZ, saj prvotoženka ni ravnala protipravno, ko je tožniku zaradi menjave kabine med seboj spetih lokomotiv odredila ustavitev lokomotive izven peronskega območja, kjer je moral tožnik sestopiti na neravno gramozno podlago. Tožnik je bil kot strojevodja usposobljen tudi za varno gibanje po železniškem območju izven postajnega območja, kar pomeni, da je bil usposobljen tudi za sestop in gibanje po gramozu z večjo granulacijo, kot se nahaja na peronskem območju.
Dokazno breme o neprimernosti (nevarnosti) sestopa na gramoz večje granulacije je bilo na tožniku. O tem bi se lahko izrekel le izvedenec iz varstva pri delu, sodišče prve stopnje pa je utemeljeno opustilo izvedbo tega dokaza, ker tožnik ni plačal predujma (tretji odstavek 153. člena ZPP).
Toženka ni nasprotovala, da se postopek zaradi umika ustavi, prav tako se zoper sklep o ustavitvi postopka ni pritožila, zato tožnica neutemeljeno uveljavlja, da z umikom ni soglašala. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo izhaja, da se postopek zaradi umika ustavi, vsaka stranka pa bo krila svoje stroške postopka. Tožnica je bila tako ustrezno seznanjena s posledicami, ki jih bo imel umik tožbe. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da tako tožnica kot toženka sami krijeta svoje stroške postopka, kar pomeni, da tožnica toženki ne bo dolžna povrniti stroškov postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00090844
ZSPJS člen 17a, 17a/2, 17a/3, 17a/7. URS člen 22. ZPP člen 163, 163/3, 214, 214/1. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 2, 2/4, 2/5, 2/6, 4, 4/2.
ocena dela - ocenjevanje javnih uslužbencev - razveljavitev - preizkus ocene dela - priglasitev stroškov do konca glavne obravnave
Če sodišče ugotovi, da kriteriji niso bili pravilno uporabljeni oziroma vrednoteni, lahko oceno razveljavi in zadevo vrne v nov postopek ocenjevanja, ne more pa ocene spremeniti, saj lahko javnega uslužbenca skladno z ZSPJS oceni le delodajalec. Sodno varstvo je tako pridržano le preizkusu pravilnosti ocenjevanja.
Na podlagi prvega do tretjega odstavka 163. člena ZPP odloči sodišče o povrnitvi stroškov na zahtevo stranke, ki mora v zahtevi določno navesti, za katere stroške zahteva povrnitev, zahtevo pa mora vložiti najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških.
ZDSS-1 člen 43, 43/4. ZIZ člen 272. ZPSI-1 člen 56a. Zvaj člen 20, 20/1. ZPP člen 365, 365-1
začasna odredba - težko nadomestljiva škoda - izključitev iz šole - vajenec - vajeništvo
Ker je sodišče prve stopnje zavzelo napačno pravno stališče, da je za izdajo začasne odredbe z verjetnostjo izkazan nastanek težko nadomestljive škode in možnost vzpostavitve prejšnjega stanja za toženko, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijani sklep tako, da je ugodilo ugovoru toženke in razveljavilo izdano začasno odredbo s stroškovno posledico.
Po 242. členu ZPP je priča na naroku pravočasno priglasila stroške izgubljenega zaslužka, sodišče pa je zgolj na zapisnik postavilo rok, v katerem naj delodajalec predloži specifikacijo in dokazilo, ni pa priče oziroma delodajalca obvestilo o posledicah, če ta ne bo do roka izstavil stroškov refundacije. Tako pritožnik ni bil obveščen o roku, ki naj bi ga postavilo sodišče prve stopnje, kar je kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (366. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - pisno opozorilo pred odpovedjo - kršitve delovnih obveznosti
Tožnica je z dokazanimi ji ravnanji kršila toženkine splošne akte, ta dejanja pa obenem pomenijo kršitev prvega odstavka 33. člena ZDR-1 (dolžnost vestnega opravljanja dela na delovnem mestu), prvega odstavka 34. člena ZDR-1 (upoštevanje navodil delodajalca), 37. člena ZDR-1 (dolžnost vzdržati se ravnanj, ki materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca), pa tudi 7. in 8. člena pogodbe o zaposlitvi, v katerih so smiselno povzete citirane zakonske določbe. Ugotovljene kršitve utemeljujejo tožnici podano pisno opozorilo in odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Pritožba neutemeljeno navaja, da tedaj, ko je tožnica zapustila blagajniško mesto, blagajniški predal ni bil odprt. Ključno je, da je blagajniško mesto zapustila na nedopusten način, ki je stranki v odsotnosti prodajalca omogočil plačilo računa, ob izvršitvi tega dejanja pa se blagajniški predal s celotnim izkupičkom odpre samodejno. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, bi ga kupec lahko nenazadnje tudi izpraznil. Dokazana in nasprotujoča toženkinim pravilom so tudi ravnanja, ki so bila tožnici očitana v okviru odpovednega razloga: odtujila je toženkin artikel - kavo in jo med delovnim časom pila na blagajniškem mestu; plačala jo je šele naslednji dan in še to potem, ko je bila na to predhodno opozorjena; na blagajni je imela zasebni mobilni telefon, na katerega je večkrat pogledala.
stroški postopka - delni uspeh - sprememba vrednosti spornega predmeta - delni umik tožbe
Glede na vrednost spornega predmeta, ki je v prvi fazi (pred delnim umikom) znašala 4.837,95 EUR, je uspeh tožnika 10,87 %, uspeh toženke pa 89,13 %. Ob upoštevanju doseženega uspeha strank v tej fazi postopka je tožnik upravičen do povračila stroškov v znesku 60,87 EUR, toženka pa do povračila 297,28 EUR. Po medsebojnem pobotu tožnik toženki dolguje 236,41 EUR.
URS člen 23. ZPP člen 274, 274/1. ZDR-1 člen 200, 200/3.
zavrženje tožbe - prekluzivni rok za vložitev tožbe - vročitev odpovedi
Ker je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnik vložil tožbo po poteku 30‑dnevnega zakonskega prekluzivnega roka, in skladno z zakonom tožbo kot prepozno zavrglo, ne gre za kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Ta namreč strankam ne zagotavlja vsebinske odločitve pred sodiščem, če tožbo vložijo po izteku zakonsko določenega prekluzivnega roka.