ZDR-1 člen 84, 84/1, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-4, 1110/1-8. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 230.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela za več kot 5 dni - nespoštovanje navodil zdravnika - rok za podajo izredne odpovedi
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila izredna odpoved v delu, ki se nanaša na prvo očitano kršitev podana prepozno (drugi odstavek 109. člena ZDR‑1), v delu ki se nanaša na nespoštovanje navodil zdravnika pa sicer podana pravočasno, vendar iz neutemeljenega odpovednega razloga (8. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v času od 7. 6. 2022 do 25. 8. 2022 zmožen za delo, saj v tem času ni imel bolniškega staleža. Slednje med strankama ni sporno. Dne 29. 7. 2022 se je tožnik sestal z direktorjem tožene stranke in mu povedal, da potrebuje 300,00 EUR za pot na Kosovo. Direktor tožene stranke je vedel, da tožnik odhaja na Kosovo, s tem namenom mu je izročil tudi denar, vedel pa je tudi, da tožniku bolniški stalež za čas od 7. 6. 2022 dalje ni bil podaljšan.
ZSPJS člen 5, 5/1, 31. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2018) člen 4, 4/1. ZPP člen 8, 358, 358-5.
odpravnina ob upokojitvi - osnovna plača - osnova za odmero odpravnine - izplačana plača - dodatki k plači
Glede na uveljavljeno sodno prakso, da so dodatki sestavni del plače in da je treba v osnovo za izračun odpravnine ob upokojitvi upoštevati vse dodatke, vendar le, če so bili ti del plače za zadnji mesec dela, oziroma da je osnova za izračun odpravnine zadnja plača tožnika, ki zajema njegovo osnovno plačo, del plače za delovno uspešnost in dodatke, ki so bili del plače za zadnji mesec tožnikovega dela, je toženka tožniku odpravnino pravilno izračunala ob upoštevanju osnovne plače, dodatkov za delovno dobo in stalnost za mesec julij 2021 in dela plače za delovno uspešnost za isti mesec.
Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) člen 82, 82/2, 99, 99/2. Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (2008) člen 9. Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (2012) člen 12. Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (2018) člen 9, 9/3. Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (2021) člen 9, 9/6. ZST-1 člen 3, 3/2. ZDR-1 člen 75, 108, 108/1, 126, 126/2. ZIUZEOP člen 71. ZPP člen 353, 358, 358-5.
odpravnina - jubilejna nagrada - prenos podjetja
Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da četudi se je tožnica s 1. 5. 2021 (torej z naslednjim dnem po prenehanju delovnega razmerja s toženko) zaposlila v ZD A., kjer opravlja enako delo, kot ga je za toženko, ni ohranila pravic iz delovnega razmerja, ki jih je imela pri toženki (delovnega razmerja za nedoločen čas) oziroma ni prišlo do avtomatskega prenosa pravic, kot to predvideva 75. člen ZDR-1. Tožnica se je namreč pri novem delodajalcu - ZD A. zaposlila za določen čas enega leta zaradi začasno povečanega obsega dela na podlagi razpisa. Razpis ni bil mišljen za tožnico, ampak za kogarkoli, ki bo najbolj ustrezal pogojem. Prijavljenih je bilo več kandidatov, tožnica pa je bila izbrana, ker je bila najbolj izkušena. Ne drži torej pritožbena navedba, da je bil namen ZD A., da se zaposli prav tožnica, oziroma da naj bi bilo to celo dogovorjeno.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080074
ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46. ZPP člen 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 353.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - straža - varovanje državne meje - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU
Glede na to, da v zvezi s stražo in varovanjem državne meje ni podana nobena od zatrjevanih izjem iz izreka sodbe C-742/19, ki bi utemeljevala izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES, je sodišče prve stopnje odločitev o tožbenem zahtevku ustrezno oprlo na njene določbe. Vertikalni neposredni učinek direktive namreč izključuje uporabo določb nacionalne zakonodaje (97.č in 97.e člena ZObr), ki so z njo v nasprotju. To pomeni, da se tožnikova pripravljenost za delo v zvezi s stražo in varovanjem meje obravnava tako, da se šteje v delovni čas. Ker za takšen primer ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu.
ZDSS-1 člen 6. ZSPJS člen 9, 9/1, 19, 19/1. ZPP člen 353, 360, 360/1.
sistemizacija delovnih mest - imenovanje v naziv - uvrstitev v višji plačni razred - komandir policijske postaje - pogodba o zaposlitvi - dejansko opravljanje dela - diskriminacija - starost delavca - odškodnina
Tožnik v pritožbi vztraja, da je njegov zahtevek za plačilo po dejanskem delu upravičen, ker je opravljal isto delo kot drugi komandirji policijskih postaj II. kategorije. Njegovo stališče, da je s tem opravljal delo drugega, višje vrednotenega delovnega mesta, je napačno; opravljal je prav tisto delo, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z aneksi skladno s sistemizacijo delovnih mest. Glede na to sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo stališčem iz odločbe vrhovnega sodišča VIII Ips 19/2014, saj se nanaša na v bistvenem drugačno dejansko stanje. Da je veljavna sistemizacija za večino delovnih mest komandirjev (načelnikov) policijskih postaj II. kategorije po letu 2013 določala možnost opravljanja dela v nazivih policijski inšpektor I in višji policijski inšpektor III, za tožnikovo policijsko postajo (Postaja mejne policije A.) ter še za 12 drugih policijskih postaj pa še vedno v nazivih policijski inšpektor I in II, ne pomeni, da je tožnik opravljal drugo delo kot tisto, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.
Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje temelji na pravnomočni odločitvi, da je imelo razmerje med tožnikom in toženo stranko ves čas njegovega trajanja delovnega razmerja z družbo A. d.o.o. vse znake delovnega razmerja, vendar mu delovnega razmerja v tem času, skladno s stališčem VS RS v zadevi VIII Ips 32/2020 z dne 13. 10. 2020, pri toženki, kot dejanskem delodajalcu, ni bilo mogoče priznati, saj je imel priznano pri formalnem delodajalcu. Ko je tožniku delovno razmerje pri tej družbi prenehalo zaradi ravnanja toženke, ki je kot edini pogodbeni partner prenehala sodelovati z njo, je bilo tožniku s tem dnem vzpostavljeno delovno razmerje pri toženki, kot dejanskemu delodajalcu. To je trajalo do pravnomočne razveze pogodbe o zaposlitvi, kar je predlagal tožnik, ki se je zaposlil pri drugem delodajalcu, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo podlage, po kateri je bil tožnik v obdobju od 9. 10. 2019 do 21. 10.2019 v delovnem razmerju s toženko.
Glede na to, da je toženka dolžna skladno s sodno prakso (odločbe VS RS naštete v točki 9 obrazložitve) tožniku sanirati nastali položaj, je sodišče prve stopnje pravilno odločalo o tožnikovem zahtevku za povrnitev prikrajšanj pri prejemkih, ki bi jih prejel, če bi bil s toženko v delovnem razmerju. Pri tem ne gre za odškodnino, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni podal ustreznih elementov odškodninske odgovornosti.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2, 118, 118/1, 118/4, 134, 134/2,. OZ člen 299, 299/1. ZPP člen 8, 287, 287/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 353. KZ-1 člen 314.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - reorganizacija - obveznosti delavca - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije - podredni zahtevek - zakonske zamudne obresti - nadomestilo za neizkoriščen letni dopust - primarni zahtevek
Skladno s sodno prakso je delodajalec dolžan pisno obrazložiti dejansko podlago odpovednega razloga, ni pa dolžan pravno kvalificirati razloga za odpoved po posameznih alinejah prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Če delodajalec poda pravno kvalifikacijo odpovednega razloga, ta sama po sebi ni odločilna za zakonitost odpovedi. Zato je sodišče prve stopnje presojalo tudi, če ravnanje, kot je bilo očitano tožniku, izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 314. členu KZ-1.
Neutemeljeno je tudi stališče pritožbe, da tožnik ni upravičen do nadomestila za 16 dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2022. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da mora na podlagi 44. člena Podjetniške kolektivne pogodbe in Aneksa št. 9 k Podjetniški kolektivni pogodbi, delavec v koledarskem letu izrabiti letni dopust tako, da v naslednje leto prenese največ pet dni dopusta, ter da bi tožnik, ki mu je delovno razmerje prenehalo 9. 11. 2022, lahko izkoristil neizrabljeni letni dopust do konca leta tako, da bi prenesel v naslednje koledarsko leto omejeno število dni, kot določa kolektivna pogodba. Zato sklicevanje pritožbe na omejitev iz kolektivne pogodbe ni utemeljeno.
V zvezi s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje kljub delni ugoditvi primarnemu tožbenemu zahtevku nedopustno odločalo tudi o podrednem zahtevku, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da odločitev sodišča, da je odpoved nezakonita, da je delovno razmerje trajalo do zaposlitve tožnika pri novem delodajalcu, ko se pogodba o zaposlitvi razveže, ter posledično priznanje denarnega povračila, ne pomeni pravnega položaja, ko bi sodišče delno ugodilo primarnemu zahtevku (torej kot je mogoče razumeti pritožbo, da je izredna odpoved nezakonita in da se tožniku prizna delovno razmerje ter reparacija do zaposlitve pri novem delodajalcu), zatem pa nedopustno odločalo o podrednem tožbenem zahtevku za sodno razvezo po četrtem odstavku 118. člena ZDR-1. Glede na zakonski tekst, ko sodišče mora ugotoviti nezakonitost odpovedi, da sploh lahko odloča o predlogu za sodno razvezo in priznanju denarnega povračila, takšnega predloga ni mogoče šteti za podredni zahtevek, o katerem sodišče ne bi smelo odločati, če bi (delno) ugodilo primarnemu zahtevku.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/2. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15. ZDR-1 člen 85, 85/2, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2, 110, 110/1, 110/1-8, 118, 118/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - navodila osebnega zdravnika - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Pritožba navaja, da je nesprejemljivo morebitno kasnejše spreminjanje navodil (osebna zdravnica naj bi o režimu bolniškega staleža izpovedala drugače, kot je zapisala v dokumentih, namenjenih toženki), pomeni pa tudi poseg v pravno varnost delodajalca (in delavca). Pritožbeni navedbi nista utemeljeni. Za ta spor je ključna prvostopenjska ugotovitev, da tožnik z očitanimi ravnanji ni kršil navodil osebne zdravnice, ki mu jih je dala v zdravniškem potrdilu z dne 23. 5. 2022. Tudi v primeru, če toženki, ki se v odpovedi sklicuje le na zdravničino pojasnilo z dne 13. 7. 2022 in izpolnjen obrazec z dne 20. 6. 2022, katerokoli dejstvo iz zdravniškega potrdila z dne 23. 5. 2022 ne bi bilo znano, to za ta spor ne bi moglo biti odločilno. Kot je obrazložilo Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 374/2009 (tč. 11), je sodišče pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga dolžno upoštevati vse ugotovljene okoliščine, ki bi tožnika lahko razbremenile storitve očitanih mu kršitev, in v tem okviru tudi okoliščine, za katere tožena stranka ob podaji odpovedi ni vedela.
Pritožba zmotno navaja, da bi na izboljšanje zdravstvenega stanja tožnika lahko vplivali kvečjemu sprehodi v naravi, za kar pa očitanih izhodov ni mogoče šteti. V zdravniškem potrdilu z dne 23. 5. 2022 mu namreč niso bili dovoljeni izključno sprehodi, temveč izhodi (kar je širši pojem), ki tudi niso bili omejeni izključno na zadrževanje v naravi. Takšna razlaga je nenazadnje skladna tudi z dokumentoma osebne zdravnice, ki sta bila namenjena toženki. V obrazcu, ki ji ga je detektiv predložil 20. 6. 2022, je namreč kot dopustno postopanje označila obe postavki: tako izhode v kraju bivanja kot tudi sprehode. Tudi v pojasnilu z dne 13. 7. 2022 neomejenega gibanja tožnika ni omejila na zadrževanje v naravi.
Neuspešno je pritožbeno zavzemanje tožnika za sodno razvezo z dnem odločitve sodišča prve stopnje (14. 2. 2024) in za priznanje delovnega razmerja do tega dne. Pogodbo o zaposlitvi je sodišče prve stopnje utemeljeno razvezalo s 30. 9. 2023, saj je tožnik od 1. 10. 2023 dalje za polni delovni čas (in nedoločen čas) zaposlen pri drugem delodajalcu. Pravilno je obrazložilo, da mu zato pri toženki za čas po 1. 10. 2023 ni mogoče priznati delovnega razmerja in iz njega izhajajočih pravic. Posledično je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tožnika na nenadomestljivo škodo, ker zaradi prvostopenjske odločitve z naknadnim odškodninskim zahtevkom ne bo mogel uveljavljati prikrajšanja za čas od 1. 10. 2023 do 14. 2. 2024.
Pravilnik o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku (2017) člen 12, 12/2. ZPP člen 142, 142/4, 318, 318/1, 318/1-1, 318/1-3, 318/1-4, 353. ZDR-1 člen 56.
zamudna sodba - obvestilo o prispelem pismu - hišni predalčnik - vročitev tožbe v odgovor - pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - nesklepčnost tožbe - trditvena podlaga - posledice neodgovora na tožbo - fikcija priznanja dejstev - transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas
Ker se zaradi pasivnosti toženke, ki na tožbo ni (pravočasno) odgovorila, štejejo tožbene trditve za resnične, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik pri toženki ni bil zaposlen zaradi začasno povečanega obsega dela. Ker torej razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas glede na tožbene navedbe ni bil podan, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila ta sklenjena nezakonito. Zato se šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas (56. členZDR-1). Utemeljenost tožbenega zahtevka torej izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Posledično je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas.
ZDR-1 člen 67, 67/2, 118, 118/2. ZUTD člen 11, 113, 129, 129-9. ZPP člen 153, 153/3, 154, 155, 339, 339/2, 339/2-8.
denarno povračilo namesto reintegracije - stroški postopka - višina denarnega povračila - uspeh stranke v postopku
Pritožba neutemeljeno nasprotuje višini prisojenega denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarnega povračila pravilno uporabilo kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, svojo odločitev pa ustrezno in prepričljivo obrazložilo.
URS člen 22. ZPP člen 132a, 258, 258/2, 286b, 261, 261/2, 261/3, 339, 339/2, 339/2-8.
pravočasno uveljavljanje procesnih kršitev - zaslišanje stranke - vabilo - nepristop stranke na narok
Očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljen. Tožnica je bila na narok dne 9. 4. 2024 pravilno vabljena, vendar na narok ni pristopila, svojega izostanka ni opravičila, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaslišalo le zakonitega zastopnika toženke (drugi odstavek 258. člena ZPP), s čimer ni poseglo v tožničino pravico do izjave in pravico enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da so pritožbene navedbe v zvezi z vsemi očitanimi kršitvami pravil postopka neutemeljene tudi iz razloga, ker bi tožnica očitane kršitve morala uveljavljati takoj, najkasneje na naroku dne 9. 4. 2024, na katerega ni pristopila ne tožnica ne njen pooblaščenec, in ne šele v pritožbi (286.b člen ZPP).
ZDR-1 člen 118, 118/1, 118/2. ZPP člen 358, 358-3, 358-5.
višina nadomestila plače - bolniška odsotnost delavca - reparacija za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja - denarno povračilo namesto reintegracije - mesečna plača
Ustaljeno stališče sodne prakse je, da je delavec za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v posledici nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca upravičen do nadomestila plače v višini plače, ki bi jo glede na normalni tek stvari prejemal, če do nezakonite odpovedi oziroma nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo. Upoštevajoč tudi odškodninski temelj povračila v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delavcu pripada nadomestilo plače v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da tožnici pripada nadomestilo take plače, kot bi jo prejela, če bi ves čas delala, čemur pa sodišče prve stopnje z upoštevanjem obračunanih plač za meseca april in maj 2023 (ko je bila tožnica po prvostopenjski ugotovitvi z dela odsotna zaradi bolniških staležev) ni sledilo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079946
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2. ZObr člen 97č, 97e. ZPP člen 155, 155/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 353. KPJS člen 46.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - straža - varovanje državne meje - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je presodilo, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tema vojaškima dejavnostma odrejeno stalno pripravljenost glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe navedene Direktive. Zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje oziroma ali ju je glede na njuno naravo in vsebino mogoče opredeliti kot eno od izjem, ki omogoča izključitev iz Direktive. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.
ZGD-1 člen 268, 268/2, 268/2-1, 283. KZ-1 člen 240, 240/1. ZDR-1 člen 18, 18/1, 18/3, 18/4, 20, 20/3, 73, 85, 85/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-4, 355, 355/1.
odpoklic direktorja - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pristojna oseba za podajo odpovedi - nadzorni svet - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - vsebinska presoja
Utemeljena je pritožbena graja, da je bila izpodbijana odpoved podana s strani upravičene osebe, pristojne za zastopanje toženke v razmerju do tožnika, zato ni obremenjena s formalnimi napakami, ki bi povzročile njeno nezakonitost. Sodišče prve stopnje bi tako moralo vsebinsko odločiti o utemeljenosti razlogov za podano izredno odpoved. Ker ni tako ravnalo, temveč se je omejilo na materialnopravno zmotno presojo, da je odpoved nezakonita že zaradi njene podaje s strani neupravičene osebe, je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00080139
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZPP člen 155, 155/1, 214, 214/2, 339, 339/2, 339/2-14. ZObr člen 97č, 97e.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - neuporaba direktive EU - Direktiva 2003/88/ES - trditveno breme - vojaško urjenje - straža - varovanje državne meje
Glede na navedene izjeme je Vrhovno sodišče RS v že navedeni sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022 kot v kasnejših odločbah (sodbe VIII Ips 11/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024, vse z dne 14. 5. 2024, s sklepom VS RS VIII Ips 16/2024 z dne 28. 5. 2024 je bila odločitev razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje) presojalo, ali se za določeno dejavnost uporabljajo določbe Direktive 2003/88/ES. Enako je presojalo sodišče prve stopnje v tem sporu. Pravilno je štelo, da se za usposabljanje določbe direktive ne uporabljajo (je podana izjema), zato je bil tožnik kljub poudarjeni razpoložljivosti upravičen do plačila v višini 50 odstotkov urne postavke skladno z nacionalno zakonodajo. Za stražo in varovanje meje izjema ni podana, kar pomeni, da se pripravljenost šteje v delovni čas. V tem delu je tožnikov zahtevek iz naslova razlike v plači utemeljen in mu je z izpodbijano sodbo pravilno ugodilo.
Toženka neutemeljeno navaja, da gre pri odločitvi, da se zahtevku v delu, v katerem se nanaša na stražo in varovanje meje, ugodi, za sodbo presenečenja, pri čemer izpostavlja kršitev pravila o dokaznem bremenu. Tudi če bi sodišče prve stopnje zmotno porazdelilo dokazno breme (pa ga ni), to ne bi privedlo do sodbe presenečenja (o kateri je mogoče govoriti, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala).
URS člen 25. OZ člen 344, 347. ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 243, 339, 339/1, 339/2, 339/2-12, 339/2-14, 339/2-15,. ZDR-1 člen 9, 9/1, 10, 10/3, 32, 144, 146, 148. ZZDej člen 52. ZS člen 3, 3/1. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 6, 6/4.
dodatek za nadurno delo - zastaranje zamudnih obresti - referenčno obdobje - kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - vezanost sodišča na ustavo in zakon - neenakomerno razporejen delovni čas
Tudi v tem individualnem delovnem sporu je bilo sodišče prve stopnje glede na navedbe strank in zahtevek tožnika dolžno presoditi, ali je Organizacijsko navodilo, ki sicer s pravnomočno sodbo in sklepom X Pd 248/2019 ni bilo odpravljeno (ex tunc, za nazaj), pač pa le razveljavljeno (ex nunc, za naprej), v primerjavi z zakonskimi določbami tožniku odvzelo določene pravice ali ne. Ker je pravilno ugotovilo, da je Organizacijsko navodilo toženke posegalo v zakonske pravice tožnika, saj je bila ureditev toženke v nasprotju z namenom referenčnega obdobja v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, je temu avtonomnemu pravnemu viru utemeljeno odreklo veljavo (tudi za čas pred njegovo pravnomočno razveljavitvijo).
OZ člen 341, 364. ZDR-1 člen 202. ZPP člen 353, 360, 360/1.
plačilo nadur - pripoznava dolga - terjatev iz delovnega razmerja - zastaralni rok
Pripoznava dolga mora biti vselej jasna, nepogojna in določna. Iz evidence prisotnosti na delu ne izhaja, da bi toženka tožeči stranki pripoznala terjatev iz naslova nadur, kaj šele, da bi to storila jasno, nepogojno in nedvoumno. Prav tako na navedeno ni mogoče sklepati na podlagi dejstva, da je direktor potrjeval evidence delovnega časa. Podatki o številu nadur iz preteklih mesecev tako pomenijo le ugotovitev obsega preteklega nadurnega oziroma presežnega dela, ne pa tudi izjave volje nadrejenega delavca o pripoznavi dolga oziroma terjatve iz tega naslova v smislu določbe 364. člena oziroma 341. člena OZ. Kljub pojasnjenemu pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženkin ugovor zastaranja kot neutemeljen zavrnilo, pravilna. Temelji namreč tudi na v pritožbi neprerekani ugotovitvi, da vse nadure izvirajo iz let 2018 in 2019. Terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let (202. člen ZDR-1). Glede na datum vložitve tožbe (15. 7. 2022) je očitno, da terjatve, ki izvirajo iz let 2018 in 2019, še niso zastarale.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079944
Pravilnik o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva (2017) člen 7. ZDOdv člen 41, 41/3, 41/4. ZObr člen 97e, 97e/2. KPJS člen 46. ZPP člen 154, 154/2, 155, 155/1, 337, 337/1, 353, 358, 358-5. ZSPJS člen 32.
stalna pripravljenost - delovni čas - plačilo razlike v plači - sodba SEU - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - potrebni stroški postopka - Državno odvetništvo - vojaška vaja - vojaško urjenje
V skladu s 7. členom Pravilnika o organizaciji in pristojnosti sedeža in zunanjih oddelkov državnega odvetništva, ki ureja stvarno in krajevno pristojnost, Zunanji oddelek državnega odvetništva na Ptuju zastopa subjekte pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanjim oddelkom na Ptuju, pred Delovnim sodiščem v Mariboru, pa zastopa subjekte Zunanji oddelek državnega odvetništva v Mariboru. Ker je po pravilniku za zastopanje krajevno pristojen oddelek v Mariboru, stroški prihoda pooblaščenke toženke iz drugega zunanjega oddelka ne predstavljajo potrebnih stroškov, ki bi jih moral kriti tožnik.
Na podlagi pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožniku v februarju 2019, marcu 2019 in 2021, maju 2019 in 2021, juniju 2019, 2020 in 2021, septembru 2021 in februarju 2022 pripravljenost odrejena zaradi udeležbe na operativnih urjenjih, kjer se je sam tudi usposabljal, je bila podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES. To pomeni, da se ta čas skladno z drugim odstavkom 97.e člena ZObr ne všteva v delovni čas. Tožniku za navedeno obdobje zato pripada le dodatek za pripravljenost, katerega je že prejel, nasprotne pritožbene navedbe tožnika, da navedeni čas predstavlja delovni čas glede na določbe Zakona o delovnih razmerjih, pa so neutemeljene.
Ker se tožnik na vajah oktobra 2019 in 2020 ni usposabljal, sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da bi bila izvedba rotacij ali načrtovanje delovnega časa mogoča in ne bi škodovala dobri izvedbi vaje, saj bi tožnikove naloge lahko opravil tudi drug pripadnik VZE, za navedena dva meseca toženka ni dokazala obstoja izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES.
Sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno ni priznalo stroškov za pregled prepisa zvočnega posnetka, saj odvetniška tarifa (OT) ne predvideva posebnega plačila za to storitev, pri čemer tožnik ni vložil ugovora zoper prepis zvočnega posnetka.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00079009
Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 17. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/3. ZPP člen 7, 7/1, 8, 339, 339/2, 339/2-14.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - straža - sodbe SEU - neuporaba direktive EU - dokazno breme
Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da straža ne utemeljuje izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da Sodišče EU dopušča izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe citirane direktive, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali je bila takšne narave tudi straža.
ZPP člen 108, 180, 180/1. ZIZ člen 21, 21/1. ZDR-1 člen 126, 126/2, 127, 127/1.
dodatek za delovno dobo - obrestni zahtevek - modifikacija tožbenega zahtevka - določenost tožbenega zahtevka - izvršljivost tožbenega zahtevka - priznanje pravic iz delovnega razmerja - pravnomočen izvršilni naslov
S prvotno tožbo je tožnica zahtevala plačilo dodatka za delovno dobo v skupnem bruto znesku 2.576,25 EUR in zakonske zamudne obresti od 19. dne v mesecu glede razlike v plači preteklega meseca, do plačila. Ker takšen obrestni zahtevek ni bil določen in izvršljiv (niso bile znane mesečne razlike v plači, na katere se nanaša obrestni zahtevek), je sodišče prve stopnje na podlagi 108. člena ZPP tožnico utemeljeno pozvalo k odpravi te pomanjkljivosti. Tožnica je tožbeni zahtevek ustrezno modificirala tako, da je za vsak mesec vtoževanega obdobja opredelila zahtevane bruto zneske in pripadajoče zakonske zamudne obresti, pri čemer je vrednost spornega predmeta ostala enaka.
Po mnenju pritožbe za tožbeni zahtevek iz tega spora že obstaja pravnomočen izvršilni naslov, saj je bilo s sodbo Pd 80/2019 v zvezi s Pdp 785/2019 toženki naloženo, da za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (od 9. 12. 2017 do 30. 6. 2019) tožnici prizna vse pravice iz delovnega razmerja, predvsem pa ji obračuna osnovno plačo v višini 1.155,27 EUR bruto in ji izplača ustrezen neto znesek z obrestmi od 19. dne v naslednjem mesecu, do plačila. Pritožbena navedba ni utemeljena. Kar se tiče izreka citirane sodbe v delu, ki se nanaša na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, da ne predstavlja ustreznega izvršilnega naslova. V skladu s prvim odstavkom 180. člena ZPP mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev. Smiselno podobna je določba prvega odstavka 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/1998 in nadaljnji), ki predpisuje, da je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Tem določbam tožbeni predlog za "priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja" (in sodba, s katero je takšnemu tožbenemu predlogu ugodeno) ne ustreza, saj ni jasno niti na katero vrsto terjatve se nanaša (regres za letni dopust, stroški v zvezi z delom, osnovna plača, dodatek k plači itd.) niti kolikšna je višina terjatve.