Ker obveznosti iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1 toženka ni izpolnila, tožnici ni bil omogočen zagovor v postopku izredne odpovedi, saj je ta delavcu omogočen le, če mu delodajalec pravilno vroči pisno obdolžitev, iz katere izhaja, katere (že storjene) kršitve se mu očitajo, in je vabljen na zagovor pred izredno odpovedjo v zvezi s temi kršitvami. Ker tega toženka ni storila, se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na do, da naj bi bil tožnici zagovor omogočen, pa ga ni podala.
Presojo o soprispevku tožnika pritožba izpodbija s posplošenimi navedbami, da se je škodni dogodek pripetil brez volje, sodelovanja in soprispevka tožnika, ki je izpolnjeval naložene obveznosti in uporabljal vso zaščitno opremo, po nesreči pa je obležal poškodovan na tleh ter je v nadaljevanju izvajal predpisano zdravljenje. Te navedbe ne predstavljajo konkretiziranega izpodbijanja dejstev, na katera je sodišče prve stopnje oprlo zaključek o neskrbnem ravnanju tožnika.
Pritožbeno sporno je vprašanje, ali vloga po vsebini predstavlja obrazložen odgovor na tožbo. Iz vsebine vloge izhaja zgolj pavšalna navedba, da tožena stranka v celoti izpodbija tožbeni zahtevek, brez navedbe kakršnihkoli dejstev ali dokazov, s katerimi bi konkretno nasprotovala zatrjevanim dejstvom tožnika. Takšna pavšalna izjava ne dosega standarda obrazloženosti, ki ga zahteva 278. člen ZPP. Ustaljena sodna praksa dosledno poudarja, da mora biti odgovor vsebinsko konkreten in torej ne zadošča zgolj formalno zanikanje zahtevka.
Delodajalec v sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni dolžan navesti, na katere delavce bo prenesel posamezno nalogo ukinjenega delovnega mesta. Za obstoj organizacijskega razloga mora dokazati, da je dejansko ukinil delovno mesto in dela delavca na ukinjenem delovnem mestu ni nadomestil z novim zaposlenim, kot tudi, da delovnega mesta ni ukinil zato, ker se je želel znebiti delavca, ki je bil zaposlen na tem delovnem mestu, ampak zaradi objektivnih poslovnih potreb.
Tožnica se je na podlagi obrazložitve sklepa lahko seznanila z razlogi, na podlagi katerih je toženka sprejela odločitev za premestitev, in je posledično imela možnost uveljaviti pravno sredstvo pred komisijo za pritožbe in sodno varstvo v kasnejšem individualnem delovnem sporu; neutemeljeno se sklicuje na neupoštevanje pravic iz 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije ter pravil o obrazloženosti odločb. Za ustrezno obrazložitev sklepa o premestitvi v njem ni treba naštevati formalnih pogojev za zasedbo delovnega mesta, na katerega se javni uslužbenec premešča (ti so nenazadnje razvidni iz sistemizacije delovnih mest), niti izrecno navesti, da javni uslužbenec te pogoje izpolnjuje.
Ob ugotovitvi, da je obstajal v izpodbijanih sklepih navedeni razlog za premestitev, in dejstvu, da tožnica ni več zaposlena pri toženki ter posledično njeno varstvo v tem smislu ni več potrebno, bi lahko tožnica z zahtevkom za plačilo odškodnine uspela izključno v primeru, da bi kumulativno dokazala vse predpostavke odškodninske odgovornosti, med njimi kvalificirano protipravnost. V smislu elementa odškodninske odgovornosti po 179. členu ZDR-1 v povezavi z določbami o odškodninski odgovornosti OZ namreč ni protipravna vsaka napaka, ki jo stori delodajalec.
Glede na ugotovljene posledice, ki jih je imela tožnica iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strahu, je prisojena odškodnina primerna, skladna s kriteriji iz 179. člena OZ.
Izključne pravice, ki so zagotovljene imetniku patenta, določa 18. člen ZIL-1. Tožnik ni navedel terjatve, v zavarovanje katere je predlagal izdajo začasne odredbe, oziroma ni navedel dejstev, ki bi omogočala presojo verjetnosti obstoja ali prihodnjega nastanka terjatve, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe.
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da toženka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ni zatrjevala pravno relevantnih dejstev (da pooblaščenka zaradi bolezni ni mogla zagotoviti substitucije), ki bi lahko imela (če bi se izkazala za resnična) za posledico utemeljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Zato je pravilno zaključilo, da je bila vrnitev v prejšnje stanje predlagana iz očitno neupravičenega razloga.
Bistven očitek tožnici v odpovedi je bil, da je v letu 2018 angažirala svojo hči, J. J., da je kot samostojni podjetnik prek subjekta K., s. p., do junija 2023 za toženko opravljala domnevne storitve in izstavljala račune, ne da bi tožnica o zaposlitvi svoje hčere oziroma o konfliktu interesov, ki naj bi s to zaposlitvijo nastal, obvestila toženko oziroma pristojne službe v družbi C. d. o. o. S tem naj bi ravnala v nasprotju s A. internimi pravili in Kodeksom ravnanja.
Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi B. B. ugotovilo, da tožnica o delu svoje hčere pri toženki ni obvestila službe za skladnost in etiko ter kadrovske in pravne službe, ki niso organizirane pri toženki, ampak so organizirane v okviru družbe C. d. o. o. Vendar pa sodišče prve stopnje ni iz razloga organizacijskih specifik toženke kot članice skupine A. štelo, da tožnica ni storila očitane kršitve, temveč je pravilno zaključilo, da iz internih aktov toženke ni jasno izhajalo, ali mora delavec morebitno navzkrižje interesov prijaviti zgolj eni od naštetih oseb ali pa vsem njim ter da to ni bilo jasno niti vodstvu toženke.
Postopek pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni formalni dokazni postopek, zato po ZDR-1 delodajalcu poleg očitanih kršitev v pisni seznanitvi pred odpovedjo ni treba seznaniti delavca tudi z vsemi ugotovitvami in dokazi, ki jih nato uporabi v kasnejšem sodnem postopku za presojo zakonitosti izredne odpovedi.
Za začetek teka roka za izredno odpoved je odločilno, kdaj za kršitve izve oseba, pristojna za sprejem odločitve o izredni odpovedi, to pa je bil pri toženki zakoniti zastopnik.
Delodajalec ima pravico organizirati in izvajati nadzor nad spoštovanjem bolniškega staleža nad 30 dni, saj zloraba pravic iz zdravstvenega zavarovanja hkrati pomeni tudi kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima lahko za posledico izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Tožnikove navedbe v tožbi so skope, vendar zadostujejo za identifikacijo spornega predmeta, prav tako je postavil določen zahtevek. Iz tožbe jasno izhaja, da tožnik uveljavlja, da je bil pri toženki zaposlen od 18. 9. 2023 do 4. 10. 2023 in da je v tem času opravil 126 ur, za kar ni prejel dogovorjenega plačila. Kot dokaz je predlagal zaslišanje strank.
Glede vsakega posamičnega ravnanja, ki ga je tožnica izpostavila kot trpinčenje, in tudi glede presoje vseh teh ravnanj kot celote je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo jasne in podrobne odločilne razloge, na podlagi katerih je zaključilo, da tožnica ni bila trpinčena. Izpodbijano sodbo je zato mogoče preizkusiti.
O ugotovitvi razloga za izredno odpoved je mogoče govoriti tedaj, ko se delodajalec (v tem sporu predstojnica) seznani z vsemi elementi, ki opravičujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te.
Trajanje zaposlitve v smislu drugega odstavka 118. člena ZDR-1 zajema le kontinuirano obdobje od nastopa delovnega razmerja pa do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri tistem delodajalcu, ki je delavcu podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je predmet sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.
Tožnica v sodnem postopku ni zatrjevala dejansko opravljenih ur preko polnega delovnega časa za vsak posamezni mesec vtoževanega obdobja in da je to delo opravila z vednostjo toženke. Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo preko polnega delovnega časa, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo, in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze. Tožnica je tista, ki mora zatrjevati, da je opravljala delovne naloge preko polnega delovnega časa in količino takšnega dela. V tožbi je pavšalno navajala, da je mesečno opravila 36 nadur, v februarju in marcu pa je bilo od 36 ur 15 ur opravljenih ob nedeljah. Takšne pavšalne navedbe onemogočajo ugotavljanje dejstev, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti dejansko količino nadurnega dela po posameznih mesecih.
V sodni praksi je izoblikovano stališče, da za plačilo dejansko opravljenih nadur ni odločilno, ali delodajalec delavcu nadurno delo posebej odredi, je pa relevantno, če mu je bilo znano, da delovni proces poteka na podlagi opravljenih nadur delavca. Delodajalec mora vedeti, da posamezni delavec opravlja delo preko polnega delovnega časa. Nadurnega dela ne more dopustiti, če z njegovim opravljanjem ni seznanjen.
Presplošne in manjkajoče trditvene podlage zaradi načela o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena ni dovoljeno nadomestiti ali dopolniti z dokazi.
Skladno s 7. členom pogodbe o zaposlitvi je delovna uspešnost tožnice odvisna od povprečnega prometa delavca oziroma celotne skupine. Povprečni promet delavca se izračuna tako, da se celotni promet delovne skupine, ki jo vodi tožnica, deli s številom članov te skupine. S tem, ko je toženka od vključno marca 2020 dalje tožnici obračunala in izplačala delovno uspešnost ob upoštevanju dejanske in ne fakturirane realizacije ter vseh članov v skupini (in ne zgolj štirih zaposlenih, kot se zavzema tožnica), ni ravnala v nasprotju z navedenim pogodbenim določilom oziroma ga ni enostransko spremenila.
Tudi če na splošno velja, da delodajalec dokazuje zakonitost odpovedi (84. člen ZDR-1), v tej zadevi ni šlo za odpoved, temveč za prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas s potekom časa oziroma z nastopom dogovorjenega objektivnega termina (imenovanje nove direktorice), zato je dokazni okvir drugačen. Dokazna pravila so bila uporabljena pravilno.
Tožnici pogodba ni bila odpovedana, temveč je prenehala kot pogodba za določen čas, sklenjena za poslovodno funkcijo, z iztekom dogovorjenega časa (imenovanje nove direktorice). Uporaba 83. in 89. člena ZDR-1, ki urejata redno odpoved, zato ni neposredno relevantna. Določba 77. člena ZDR-1 določa, da pogodba preneha tudi s potekom časa, za katerega je sklenjena. V danem primeru je bil "čas" opredeljen z objektivno določljivim dogodkom (imenovanje nove direktorice) in z zunanjo časovno mejo (največ šest mesecev).
Odpoklic je relevanten v primeru predčasne razrešitve poslovodne osebe iz razlogov na njeni strani oziroma iz drugih razlogov pred nastopom dogovorjenega termina. Ne more pa se razlagati kot dodatni, kumulativni pogoj za prenehanje pogodbe ob poteku časa, za katerega je bila sklenjena. Imenovanje nove direktorice ne predstavlja odpoklica tožnice v smislu statusnopravnega instituta razrešitve, temveč uresničitev pogoja, na katerega je bilo vezano trajanje pogodbe. Zato za zakonito prenehanje pogodbe ni bil potreben poseben sklep o odpoklicu niti njegova vročitev.
Glede na to, da v spisu ni dokaza o tem, da bi toženka plačala sodno takso za pritožbo, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je pritožba umaknjena.
Tožnik, na katerem je bilo trditveno in dokazno breme, ni dokazal že protipravnosti kot obligatornega elementa krivdne odškodninske odgovornosti. Tako ni dokazal trditev o tem, da je bila lestev, na kateri se je poškodoval, razmajana ali kako drugače neustrezna. Ker torej v zadevi ni podana že protipravnost toženkinega ravnanja, ni podana njena krivdna odškodninska odgovornost. Zato so nebistvene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da ni podana niti vzročna zveza med nestabilno lestvijo in tožnikovo poškodbo kolena, ter da za obstoj vzročne zveze velja nižji dokazni standard.
Toženka izkazuje pravni interes za izpodbijanje odločitve o reintegraciji tožnika (o čemer je odločeno v izreku sodbe sodišča prve stopnje), s tem pa posledično dejansko uveljavlja sodno varstvo tudi zoper odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, v kolikor bi se izkazalo, da je odločitev o reintegraciji nepravilna. Zaradi izreka sodbe torej toženka ni prikrajšana v uveljavljanju sodnega varstva zoper (celotno) odločitev sodišča prve stopnje glede zakonitosti izpodbijane odpovedi in odločitve o reintegraciji oziroma sodni razvezi, le da v primeru ugoditve zahtevku za reintegracijo izrek ne vsebuje odločitve o predlogu za sodno razvezo (tudi če bi tak tožbeni zahtevek podal tožnik).
Ker toženka sodne takse ni bila oproščena oziroma ji plačilo sodne takse ni bilo odloženo, plačala pa je tudi ni, je z iztekom roka nastopila zakonska fikcija, da je pritožbo umaknila, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v izpodbijanem sklepu. S trditvami o slabem premoženjskem stanju oziroma blokadi TRR toženka v pritožbi zoper navedeni sklep ne more uspeti, saj se lahko upoštevajo le v postopku v zvezi z oprostitvijo oziroma odlogom plačila sodne takse, v katerem pa jih ni predložila.