Tožnik po vsebini nasprotuje sistemizaciji delovnih mest pri toženki, ki za enako oziroma primerljivo delo na dveh različnih delovnih mestih predvideva različno plačilo. V pritožbi sam priznava, da sistemizacije v individualnem delovnem sporu ne more spremeniti, pri čemer pa po vsebini zahteva prav to: da bi sodišče njegovemu delovnemu mestu pripisalo višji plačni razred.
Do plačila za dejansko delo je delavec upravičen ob pogoju, da ne opravlja svojega dela, temveč delo drugega (višje vrednotenega) delovnega mesta. V primeru tožnika ta pogoj ni bil izpolnjen; opravljal je dela in naloge na delovnem mestu, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, z opisom del in nalog, ki jih je v okviru tega delovnega mesta tudi dejansko izvajal.
Okoliščini, da je opis večine del in nalog na dveh različnih delovnih mestih (ki sta sicer sistemizirani v dveh različnih organizacijskih enotah delodajalca in pri katerih se naloge opravljajo v različnih nazivih) skoraj identičen in da delavci na teh različnih delovnih mestih opravljajo enaka dela in naloge, ne dajeta podlage za zaključek, da tožnik opravlja dela in naloge drugega delovnega mesta. Tudi v takšnem primeru delavec še vedno opravlja dela in naloge svojega delovnega mesta.
Izvedenec je ravnal v okviru naloge, kot mu jo je določilo sodišče prve stopnje s sklepom, ter v okviru dokaznega predloga same tožene stranke. Njegova metoda, ki temelji na primerjavi tahografskih izpisov in obračunanih ur, zato ni neustrezna, temveč neposredno sledi trditvam in dokaznim predlogom tožene stranke.
Če bi toženka res pri vrednotenju delovnega mesta prodajalec v osnovni plači upoštevala manj ugoden pogoj dela, to je delo v popoldanski izmeni, bi se moral ta vrednoteni element na nek način odražati tudi v višini osnovne plače.
Toženka je dokazala, da je tožniku zagotovila usposabljanje, navodila za varno delo, ustrezno delovno opremo, tožnik pa je bil tudi zdravstveno sposoben za delo. Ob takih ugotovitvah je pravilen zaključek, da škoda ni posledica opustitve dolžnih ravnanj toženke, temveč izključno tožnikovega ravnanja, ko je v nasprotju z osnovnimi pravili varnega dela posegel v nevarno območje delujoče kosilnice.
Pravica (tožnika kot notranjega revizorja) do prostega dostopa do podatkov ni bila absolutna, ampak je od revizorjev terjala določeno previdnost, s čimer so bili revizorji seznanjeni. Tožnik je z vpogledom v informacije, ki niso bile v povezavi z njegovim delom, ravnal v nasprotju interesov kot ga določa Pravilnik o obvladovanju nasprotja interesov, njegovo ravnanje pa je pravilno opredeljeno kot hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Dejstvo, da je imel tožnik dostop do vseh podatkov v aplikaciji ga namreč ne odvezuje obveznosti, da vpogleda le v gradiva, ki so v zvezi z odrejenimi nalogami notranje revizije.
Ne obstaja pravna podlaga za to, da bi se toženko kot pravno osebo, ki v individualnem delovnem sporu ni uspela, oprostilo plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.
Podatki o prilivih na transakcijskem računu niso javno dostopni podatki ali podatki, glede katerih bi se vodila zbirka podatkov, zato bi toženka te podatke morala priložiti svojemu predlogu za oprostitev plačila sodne takse.
Ker toženka ni ravnala skladno s pozivom sodišča prve stopnje, pri čemer je bila poučena o posledicah opustitve, je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo njen predlog na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP.
Neto prejemek iz delovnega razmerja se poračuna s celotnim zneskom, ki ga je toženec prejel od tožnice na podlagi pogodb civilnega prava, četudi je toženec kot s. p. od tega zneska odvedel davke in prispevke. Davke in prispevke, ki jih je toženec kot s. p. plačal v zvezi s civilnopravnim razmerjem s tožnico, glede katerega je kasneje s pravnomočno sodbo odpadla podlaga, bo namreč toženec lahko zahteval nazaj po pravilih davčnega postopka.
Tožnik je zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Tožnik je že v tožbi konkretiziral delovne naloge, ki jih je opravil v času tedenskega počitka, oziroma delovne naloge, s katerimi je presegel v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno povprečno mesečno delovno obveznost. V pripravljalni vlogi je te naloge tudi natančno časovno specificiral in pojasnil, na podlagi čigavega ukaza jih je izvršil. Glede tako podanih trditev je obrazložil, da jih je oprl na podatke iz evidence opravljenih nalog na misiji (ki jo je vodil zaradi izkušnje z nezagotavljanjem ustreznega počitka na predhodnih misijah).
Ne glede na formalno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z družbo A. d. o. o. je bila dejanski delodajalec tožnika ves čas toženka, vendar mu za čas, ko že ima priznano delovno razmerje v družbi A. d. o. o. (in je na tej podlagi vključen v obvezna zavarovanja), ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri toženki. Za čas po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja s toženko, ko je bil tožnik brezposeln in kasneje upokojen, pa ni ovire za priznanje delovnega razmerja pri njej.
Tožnika ni mogoče uvrstiti v višji plačni razred. Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je v sistemizaciji določen za delovno mesto, na katero je razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta. Ovrednotenje delovnih mest je v izključni pristojnosti delodajalca.
Ker sta primerjani delovni mesti sistemizirani na različnih organizacijskih nivojih, ne more biti utemeljen pritožbeni očitek o neenaki obravnavi enakih (oziroma primerljivih) položajev, oziroma pritožbeni očitek, da toženka pri njunem vrednotenju ni upoštevala kriterijev iz ZSPJS ter da je kršila drugi odstavek 1. člena ZSPJS in drugi odstavek 14. člena URS.
Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela in ne vseh del, ki spadajo v opis nekega delovnega mesta. Gre za konkretno delo, ki ga po pogodbi o zaposlitvi opravlja določen delavec. Bistveno je, da je zaradi prepisa učenke in ukinitve delovnega mesta tožnice onemogočeno nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, tj. za 32 ur na teden.
Tožnik v času odsotnosti z dela ni spoštoval navodil pristojne osebne zdravnice oziroma imenovanega zdravnika, saj je bil odsoten z doma zaradi aktivnosti, ki mu niso bile dovoljene, prav tako je brez dovoljenja odpotoval iz kraja bivanja.
Pritožnik neutemeljeno navaja, da je pod gibanje v kraju bivanja štel tudi odhod v Novo mesto, saj je oddaljeno le 2 km. Pojem kraja bivanja je jasen in ga po prvostopenjski ugotovitvi v primeru tožnika predstavlja D. (v naselju E.). Pojma ni mogoče širiti na Novo mesto, ki je le občina, v katero spada tožnikov kraj bivanja. Tožnikovih odhodov v Novo mesto zato samih po sebi ni mogoče šteti kot dovoljeno ravnanje, za kar se neutemeljeno zavzema v pritožbi.
Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je sporno pogodbeno določilo nično že zato, ker naj bi bilo v nasprotju s kolektivno pogodbo. Kolektivna pogodba dejavnosti elektroindustrije, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, v prvem odstavku 34. člena določa, da delodajalec delavcu, ki ga napoti na izpopolnjevanje, usposabljanje ali izobraževanje za pridobitev nove stopnje izobrazbe, krije stroške prevoza, šolnine oziroma kotizacije, prehrane in bivanja, ter da je delavec dolžan te stroške vrniti, če izobraževanja ne zaključi uspešno, če je to dogovorjeno s posebno pogodbo o izobraževanju (enako določa podjetniška kolektivna pogodba tožeče stranke). Navedena ureditev se torej nanaša na položaj, ko je delavec na izobraževanje napoten s strani delodajalca. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa ne izhaja, da bi bil toženec na izobraževanje napoten v smislu citirane določbe kolektivne pogodbe.
Obveznost toženca, da po uspešno končanem izobraževanju ostane v delovnem razmerju še dve leti, ni postala objektivno nemogoča. V konkretnem primeru gre tako za položaj, ko je zaradi ravnanja tožeče stranke prišlo do zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani toženca, zaradi česar se pogodbena sankcija ne more uveljavljati.
Bistvo spora ni v tem, ali je pogodba o specializaciji veljavna in zavezujoča. Pogodba je veljavna in je toženka zaradi predčasnega prenehanja delovnega razmerja načeloma dolžna povrniti sorazmerni del stroškov specializacije. Vendar to še ne pomeni, da je mogoče kot strošek specializacije upoštevati vsako izplačilo, ki ga je tožeča stranka v času specializacije izvršila toženki. Obseg vračanja je treba presojati po pogodbi.
Nadomestilo plače je vezano na odsotnost z dela, ne pa na opravljanje dela. Že iz tega razloga ni mogoče enačiti vseh izplačil, izvršenih v času specializacije, z nadomestilom plače.
Toženka je za opravljeno delo prejemala plačo kot protidajatev za delo na delovnem mestu "specializant klinične psihologije", pri čemer vračilo plače kot stroška specializacije med pravdnima strankama ni bilo dogovorjeno, posledično zato ni temelja za vtoževano terjatev.
Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je dejansko najstrožji in skrajni ukrep delodajalca v zvezi s kršitvami pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, predviden za najhujše kršitve obveznosti, ko z delavcem tako glede na težo kršitve, kot glede na druge okoliščine, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, kar pa v obravnavani zadevi ni podano.
Ne glede na to, da je tožnica dvakrat kršila toženkina pravila, ki se sicer posredno nanašajo na gotovinsko poslovanje, pa to ni dovolj, da bi utemeljilo izredno odpoved po prvem odstavku 109. člena ZDR-1. Sodišče mora namreč skladno z navedenim členom pretehtati vse okoliščine ter interese pogodbenih strank.
Odpoved tožnici ni bila pravilno vročena, toženec je pred izredno odpovedjo ni pisno seznanil z očitanimi kršitvami ter ji ni omogočil zagovora. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odpovedi že zaradi navedenih kršitev postopka, se pravilno ni ukvarjalo z vsebinsko utemeljenostjo odpovedi.
Toženka je krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo zato, ker je neustrezno organizirala delovni proces (odreditev dela tožniku v neposrednem območju delujočega bagra), ker ni vršila ustreznega nadzora nad varnim opravljanjem dela in ker tožnika o tem ni ustrezno poučila oziroma ga ni usposobila za varno opravljanje dela skladno z določbami Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1).
Delodajalec mora, ne glede na predhodne izkušnje delavca, skladno z 38. členom ZVZD-1 delavca predhodno teoretično in praktično usposobiti za varno opravljanje dela, kar je treba tudi periodično preverjati. Tega toženka nedvomno ni storila, prav tako ni dokazala, da bi tožnik zavračal tako usposabljanje.
Če vložnik ne vloži zadostnega števila izvodov vloge ali prilog, mu sodišče naloži, naj to stori v določenem roku; če vložnik ne ravna po tem nalogu, sodišče vlogo zavrže (peti odstavek 108. člena ZPP). Na podlagi teh določb je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 28. 1. 2026 tožnico utemeljeno pozvalo k vložitvi še enega izvoda listin, ki jih je le v enem izvodu predložila k dopolnitvi tožbe. Ker tožnica v danem roku tega ni storila, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ta listinska dokazila utemeljeno štelo za umaknjena.