ZDR-1 člen 74, 126, 126/2, 127, 144, 144/1, 148, 157, 200, 200/4. OZ člen 86, 86/1. ZPP člen 8, 212, 214, 214/2, 337, 337/1.
nadurno delo - vodilni delavec - ničnost pogodbenega določila
Toženka v pritožbi zmotno vztraja na stališču, da tožnica ni upravičena do plačila vtoževanih nadur, ker je v 5. členu njene pogodbe o zaposlitvi (med drugim) določeno, da tožnici ne pripada dodatek za nadurno delo, ker je takšen delovni čas že predviden v pavšalnem obsegu in upoštevan pri določitvi osnovne plače. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da je ta del pogodbenega določila ničen, saj nasprotuje prisilnim predpisom (prvi odstavek 86. člena OZ), konkretno določilom ZDR-1. Iz določil drugega odstavka 126. člena in 127. člena ZDR-1 namreč jasno izhaja, da je dodatek za nadurno delo poseben del plače in ne more biti vsebovan v znesku osnovne plače. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na 157. člen ZDR-1, saj iz njega ne izhaja, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa lahko zajeto v osnovni plači. To določilo namreč plačila za delo sploh ne ureja. Skladno s 73. členom ZDR-1 je plačilo za delo lahko drugače (kot v 126. in 127. členu ZDR-1) urejeno le za poslovodne osebe in prokuriste, kar pa tožnica ni bila.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica pri toženki opravljala delo preko polnega delovnega časa. Ni relevantno, da toženka tožnici ni odredila, da na delo prihaja pred 8. uro in da odhaja po 16. uri, oziroma da ji ni izrecno odredila, da je dolžna opravljati nadure. Bistveno je, da je bila toženka seznanjena s tožničinim opravljanjem nadurnega dela in da ga je dopuščala.
ZOFVI člen 109, 109/9. ZPP člen 8, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-3, 56.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - javni zavod - potreba po delu
Toženka neutemeljeno uveljavlja, da ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi za tekoče šolsko leto ni mogla vedeti, kakšna bo situacija s številom vpisanih otrok v prihodnjih šolskih letih, koliko oddelkov bo odprtih in koliko vzgojiteljev bo morala zaposliti. Prav tako se neutemeljeno sklicuje na okoliščino, da je vpogled v število rojstev v portalu ministrstva za šolstvo (Sokol) možen šele v januarju, in ne ob začetku šolskega leta. Negotovost, ali bo tudi v prihodnjih šolskih letih enak obseg dela, torej koliko bo vpisanih otrok in posledično oblikovanih oddelkov, ne utemeljuje razloga začasnosti potrebe po delu. Gre za običajno nihanje oziroma tveganje toženke kot delodajalca, česar ni dopustno prenesti na delavca. Riziko toženke kot javnega zavoda glede obsega vpisa otrok v vrtec je primerljiv s poslovnim rizikom gospodarskih družb (npr. glede zadržanja obstoječih naročnikov, pridobivanja poslov in naročil poslovnih partnerjev), zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na stališča takšne sodne prakse.
ZDR-1 člen 179, 179/1. OZ člen 131, 131/1, 149, 150, 153, 153/2, 153/3, 158, 158/1, 171, 171/1, 179. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
nevarna žival - nevarna stvar - poškodba pri delu - padec s tovornjaka - nevarna dejavnost
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da bik, ki je prestrašen (ali vznemirjen) zaradi nalaganja na tovornjak, predstavlja nevarno stvar; nalaganje takšne živali na tovornjak pa nevarno dejavnost, in tako štelo, da je podana objektivna odgovornost za škodo (prvi odstavek 179. člena ZDR-1 v zvezi s 149. in 150. členom OZ; prvi odstavek 158. člena OZ). Poleg tega je štelo, da prva toženka (in posledično druga toženka) odgovarja krivdno (prvi odstavek 131. člena OZ), saj je kršila lastno prepoved prevažanja nezdružljivih živali (živali različnih spolov; za primer, če bi šteli, da sta zato bika postala razdražljiva oziroma da je s tem dejavnost postala nevarna).
OZ člen 171. ZDR člen 45, 179. ZPP člen 318, 318/1, 337, 337/1.
zamudna sodba - dejanski delodajalec - sklepčnost tožbe - nesreča pri delu (gradbišče) - varno delovno okolje - soprispevek oškodovanca
Zakonodajalec je svojo obveznost zagotavljati delo v varnem delovnem okolju, ki izhaja iz 66. člena Ustave RS, uresničil v 45. členu ZDR-1, konkretiziral pa v določilih ZVZD-1. Z namenom zagotavljanja varnega in zdravega delovnega okolja je zakonodajalec določil tudi odškodninsko odgovornost delodajalca, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, torej tudi pri nesreči pri delu (179. člen ZDR-1). Delodajalec, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, se glede na delovnopravno zakonodajo tako ne more v celoti izogniti izpolnjevanju obveznosti iz naslova zagotavljanja varnega in zdravega dela za napotene delavce in odgovornosti za škodo, ki jo ti utrpijo pri nesreči pri delu, že zgolj zato, ker na delovišču v času opravljanja dela ni dejansko prisoten (glej odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1514/22).
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti tožnikov soprispevek k nastali škodi skladno s 171. členom OZ. Ugovor soprispevka k nastali škodi mora temeljiti na ustreznih trditvah. Prva toženka na tožbo ni odgovorila in tako ni podala ne ugovora soprispevka ne trditev, ki bi ga utemeljevale.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00077594
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3,. Pogodba o Evropski uniji (PEU) člen 4, 4-2. ZObr člen 97č, 97e. KPJS člen 46, 46/1, 46/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
vojak - delovni čas - stalna pripravljenost - straža - varovanje državne meje - vojaško urjenje - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU
Sodišče prve stopnje je obrazložilo svojo pravilno presojo, da se varovanje meje ni izvajalo v okviru izrednih dogodkov, pri kateri je upoštevalo, da bi šlo za izredne dogodke v smislu izjem, opredeljenih s sodbo SEU C-742/19 v primeru okoliščin, ki bi bile po svoji teži in obsegu izredne, kot so naravne in tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče, ki zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih pravilna izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala vsa pravila o delovnem času, določena z direktivo. Takšnim okoliščinam, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, bi pojav množičnih migracij (ki ga toženka neutemeljeno primerja z vojno) kvečjemu ustrezal, ko so se te pojavile (ko vojaki niso bili v pripravljenosti), ne pa po dolgem obdobju kontinuiranega trajanja.
Delovno razmerje tožnika in drugih delavcev, ki so delo opravljali pri toženki, ne da bi bili pri njej v delovnem razmerju, je bilo zlorabljeno. Šlo je za prikrito delovno razmerje s toženko. Na tej podlagi je bila sprejeta odločitev v predhodnem sporu, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz predloženih listin. Zahtevek za priznanje delovnega razmerja je bil zavrnjen, ne ker delovno razmerje ne bi bilo podano, ampak iz razloga, ker je imel do prenehanja na podlagi odpovedi tožnik delovno razmerje priznano s strani (formalnega) delodajalca.
Ugotovitev, da je bil tožnik delavec toženke (da se šteje za delavca toženke) in da je šlo za zlorabo, privede do presoje, da mu z odpovedjo, ki jo je podal formalni delodajalec, družba A., d. o. o., delovno razmerje ni zakonito prenehalo. Pri tej pravilni presoji, ki jo je v obrazložitvi ustrezno utemeljilo, je sodišče prve stopnje sledilo ustaljeni sodni praksi v številnih drugih sporih zoper toženko, v katerih so sicer delavci uveljavljali zahtevke tako za čas, ko so delo dejansko opravljali, kot za čas po prenehanju delovnega razmerja.
Tožnik je tožbo vložil po podani odpovedi (odpoved je podala družba A., d. o. o.), še preden je bila odločitev v predhodnem sporu pravnomočna; zahtevek zoper toženko je utemeljil s tem, da so bile pogodbe o zaposlitvi, sklenjene z družbo A., d. o. o., nične. Toženka v pritožbi neutemeljeno ponavlja ugovor nesklepčnosti tožbe, ki ga je podala v odgovoru na tožbo. Povzeta navedba za sklepčnost tožbe zadošča; presoja sklepčnosti tožbe namreč ni odvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, temveč se presoja izključno na podlagi trditev, ki jih navede tožeča stranka v tožbi; naknadni ugovori vplivajo kvečjemu na utemeljenost zahtevka.
Pravilnik o preventivnih zdravstvenih pregledih delavcev (2002) člen 10, 13, 13/2. OZ člen 131, 131/1, 171, 179. ZDR-1 člen 45, 45/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZVZD-1 člen 5, 5/1.
vmesna sodba - krivdna odgovornost delodajalca - poklicna bolezen - ukrepi za preprečitev škode - zaščitna oprema - vzročna zveza - izpostavljenost nevarnim kemikalijam
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kljub temu, da je zapisalo, da ni podana objektivna odgovornost toženke za nastalo poklicno bolezen, presojalo njeno odgovornost na podlagi pravil o objektivni odgovornosti. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se je odgovornost toženke presojala na podlagi 179. člena ZDR-1 v povezavi s prvim odstavkom 131. člena OZ, torej na podlagi pravil o krivdni odgovornosti. Ker tožnica zahteva odškodnino zaradi škode, ki ji je nastala v posledici poklicne bolezni, profesionalni kontaktni alergijski dermatitis, ki jo je razvila tekom zaposlitve pri toženki, je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je toženka sprejela vse potrebne ukrepe za preprečitev nastanka poklicne bolezni. Pravilno je ugotovilo, da toženka ni sprejela vseh ukrepov, ki bi jih glede na 45. člen ZDR-1 v povezavi s 5. členom ZVZD-1 morala, njeno ravnanje je bilo vsaj malomarno, v posledici opustitve toženke pa je tožnici nastala škoda, zato odgovarja skladno s pravili o krivdni odgovornosti.
URS člen 22. ZPP člen 274, 274/1, 285, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-14. ZDSS-1 člen 34. OZ člen 174, 174/2, 299, 299/1.
odškodnina za negmotno škodo za nezgodo pri delu - mesečna renta - izvedenec - razmejitev posledic različnih vzrokov za okvaro zdravja - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti
V mnenju je izvedenec pojasnil utrpele poškodbe iz obeh nezgod, za čas po 16. 12. 2017 pa je tudi obrazložil medsebojno prepletanje oziroma soodvisnost posledic obeh poškodb. Njegove ugotovitve je sodišče prve stopnje upoštevalo pravilno. Obrazložilo je, katere posledice je tožnik utrpel zaradi poškodbe z dne 16. 12. 2017, upoštevalo pa je tudi dejstvo, da se je ta škoda v določenem delu prepletla s posledicami predhodne poškodbe, ki jo je tožnik utrpel pri drugem delodajalcu. Temu skladno je pri odločitvi o višini tožbenega zahtevka upoštevalo izvedenčevo odstotkovno razmejitev posledic obeh poškodb. Odmerjena odškodnina tako predstavlja pravično odškodnino za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi nezgode z dne 16. 12. 2017.
ZUP člen 2, 4, 83, 83/3, 87, 96, 96/3, 96a, 96a/2. ZPP člen 8, 142, 339, 339/2, 339/2-8. ZZ člen 38, 38/3. ZDD-1 člen 26, 26/3. ZPPreb-1 člen 2, 2-3, 2-6.
razrešitev direktorja javnega zavoda - vršilec dolžnosti direktorja - nezakonitost prenehanja delovnega razmerja - delna sodba - vročanje pisanj - vročanje z javnim naznanilom - seznanitev z razrešitvenimi razlogi - pravica do izjave - dejanski naslov bivanja - neposredno zaslišanje - neustrezna dokazna ocena - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja napačnost stališča sodišča prve stopnje, da za uporabo 96.a člena ZUP niso izpolnjeni pogoji, ker naj bi bilo vročanje z javnim naznanilom mogoče le v primerih, ko je stranka že seznanjena s tekom postopka ali je med postopkom spremenila naslov, pa o tem ni obvestila organa. Člen 96.a ZUP namreč posebej ureja situacijo, ko oseba še ni sodelovala v postopku in ji je treba vročiti pisanje, ima naslov za vročanje, pa se ugotovi, da tam dejansko ne prebiva.
Pravilna je pritožbena navedba, da niti iz določb ZUP niti iz določb ZPPreb-1 ne izhaja obveznost tožene stranke, da bi v primeru, kot je konkretni, morala sprožiti postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča tožnika.
Pritožba pravilno izpostavlja neutemeljenost očitkov sodišča prve stopnje o vročanju po detektivu in v času dopusta tožnika. Zakonodaja ne prepoveduje vročanja pisanj v času dopusta delavca. Iz določb ZUP pa tudi ne izhaja, da bi morala biti osebna vročitev opravljena izključno preko pošte, temveč jo lahko v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZUP opravi tudi organ po svoji uradni osebi ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot svojo dejavnost. V skladu s tretjim odstavkom 26. člena ZDD-1 pa so tudi detektivi pristojni za opravljanje dejavnosti vročanja.
Okoliščina, da oseba (morda) občasno zahaja na naslov, kjer ima uradno prijavljeno stalno prebivališče (kot tudi npr. da na ta naslov prejema pošto, da ima na tem naslovu morda kakšne osebne stvari, da na ta naslov hodijo njeni starši ali da je morda celo lastnik nepremičnine, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče) ne zadostuje za sklepanje, da ta oseba na naslovu stalnega prebivališča dejansko tudi prebiva.
Pritrditi velja pritožbeni navedbi, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni ocenilo poročila detektivske agencije, s katerim je tožena stranka prav tako dokazovala svoje trditve, da tožnik ne biva na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča. Gre za enega od odločilnih dokazov tožene stranke, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo oceniti in se do njegove vsebine tudi opredeliti. Ker ni ravnalo tako in tudi ni navedlo, zakaj ta dokaz šteje za nebistven, je toženi stranki kršilo pravico do izjave
V skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Predpravdni postopek pri delodajalcu tako ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato tožnikov zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP. Gre za ustaljeno stališče sodne prakse.
ZPP člen 13, 319,. ZSPJS člen 2, 2-9. ZDSS-1 člen 19, 21.
uvrstitev v plačni razred - razlika v plači - vezanost na pravnomočno sodbo - kolektivni delovni spor - uvrstitev v višji plačni razred - delovno mesto - primerjava
Sodišče v sodnem postopku ne sme odločiti drugače, kot je bilo odločeno že s pravnomočno odločbo (319. člen ZPP v zvezi s 19. členom ZDSS-1), kadar se pravnomočnost nanaša na sklop dejstev, na katerem temelji zahtevek med istima strankama. Tožbeni zahtevek tožnice v tem sporu se ne opira na enako dejansko podlago kot zahtevek sindikata v pravnomočno končanem kolektivnem delovnem sporu, v katerem se je na splošno presojala uvrstitev delovnih mest kriminalističnega inšpektorja specialista in kriminalističnega inšpektorja specialista SKP v plačne razrede. Pritožbeno sodišče je v zadevi X Pdp 192/2023 obrazložilo, da predlagatelj ni zatrjeval, da pri zakonitosti postopka vrednotenja delovnih mest niso bili upoštevani kriteriji, kot izhajajo iz predpisov (ZSPJS, kolektivnih pogodb itd.) in da se upravičenost do višjega plačila za delo, ki so ga delavci dejansko opravili, lahko ugotavlja le za vsakega posebej v okviru individualnih delovnih sporov. Glede na navedeno drži pritožbena trditev, da sodišče v kolektivnem delovnem sporu ni presojalo skladnosti akta z določbami ZSPJS glede na primerjavo delovnih mest kriminalističnega inšpektorja specialista na GPU (ki ga je zasedala tožnica) in kriminalističnega inšpektorja SKP v oddelku C. na Policijski upravi A. (s šifro ...).
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00077577
ZPP člen 154, 165, 353.
vojak - stalna pripravljenost - Direktiva 2003/88/ES - uporaba direktive
V tožničinem primeru, ko ji je bila pripravljenost na določenem kraju odrejena v zvezi z zagotavljanjem zdravstvene oskrbe na otroških poletnih taborih in v vojaški bolnišnici kot podpora bolnišnici v času epidemije Covid-19, gre za kontinuirane naloge v vojski, ki jih je mogoče izvesti tudi z rotacijo, zato je pravilno zaključilo, da te aktivnosti niso izključene iz določb Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva 2003/88/ES; UL L 299, 18. 11. 2003). Takšno stališče je zavzelo VSRS tudi v zadevi VIII Ips 11/2024 z dne 14. 5. 2024, tako da je sodna praksa ustaljena, saj tudi v okoliščinah obravnavanega primera dejavnost, ki jo je opravljala tožnica, ni izključena iz uporabe Direktive.
Sodišče prve stopnje razen na podlagi 343.a člena ZPP nima možnosti nadomeščati svoje že izdane in strankama vročene sodbe, ampak je nanjo vezano. Stranka ima pravico zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, v določenem roku od vročitve podati pritožbo (prvi odstavek 333. člena ZPP). Toženkino pritožbo je glede na vse navedeno sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo.
ZUP člen 113, 113/1. ZDR-1 člen 200, 200/4. ZJU člen 5, 5/1, 24. ZPP člen 151, 155, 155/1.
predhodni postopek pri delodajalcu - potrebni stroški za odvetnika - denarna terjatev - neposredno sodno varstvo - nepotrebni stroški
V skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Predpravdni postopek pri delodajalcu tako ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato tožnikov zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP). Gre za ustaljeno stališče sodne prakse.
V skladu s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1 v zvezi s prvim odstavkom 5. člena ZJU pa lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in ni vezan na uveljavljanje predhodnega notranjega varstva na podlagi 24. člena ZJU. Predpravdni postopek pri delodajalcu tako ni bil potreben za uveljavljanje sodnega varstva. Posledično tudi stroški, ki so tožniku nastali v tem predpravdnem postopku, niso potrebni stroški postopka, zato tožnikov zahtevek za njihovo povračilo ni utemeljen (prvi odstavek 155. člena ZPP). Gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Tudi če toženka v predhodnem postopku tožnikovi zahtevi za plačilo dodatka za pripravljenost ne bi ugodila in bi tožnik zato vložil tožbo na sodišče za plačilo tega dodatka ter bi z zahtevkom za plačilo dodatka uspel, mu v sodnem postopku ti predpravdni stroški ne bi bili priznani, saj predhodni postopek ni bil obvezen oziroma ni bil procesna predpostavka za vložitev tožbe.
Četudi je bila kazenska ovadba zoper tožnika v zvezi s policijskima postopkoma zoper A. A. in B. B. zavržena (v primeru slednjega le delno), je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, da to ni ovira za ugotavljanje, ali očitana ravnanja vsebujejo znake kaznivega dejanja z vidika uporabe določbe 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V delovnem sporu se namreč ne ugotavlja, ali je tožnik storil kaznivo dejanje, kot to zmotno navaja pritožba, temveč le utemeljenost odpovednega razloga.
Sodišče skladno z ustaljeno sodno prakso ne more reintegrirati nezakonito razrešenega direktorja, ker ne more poseči v prisojnost sveta zavoda, da imenuje direktorja, zato toženki z začasno odredbo sploh ni mogoče naložiti zadržanja učinkovanja redne odpovedi in prepovedati aktivnosti za imenovanje novega direktorja. Tožnik tudi ni izkazal, da bo brez uporabe začasne odredbe prišlo do uporabe sile. Le pavšalno se je, tako v predlogu za izdajo začasne odredbe, kakor tudi v pritožbi, skliceval na pretekla in morebitna bodoča samovoljna ravnanja toženke, ni pa konkretno in določno navedel ravnanj toženke, ki naj bi zaradi samovoljnosti pomenila uporabo sile ali nevarnost nasilja.
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZDSS-1 člen 43. ZDR-1 člen 84, 84/1.
začasna odredba - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - izkaz verjetnosti obstoja terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica v tej fazi postopka še ni izkazala utemeljenosti svojih navedb, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita oziroma o njih še ni mogoče presojati, saj bo šele potek dokaznega postopka pokazal, ali je tožbeni zahtevek tožnice utemeljen oziroma ali je tožena stranka ravnala v skladu z določbami ZDR-1, kar bo v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 morala tudi dokazati. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da v tej fazi, ko sodišče še ni izvajalo dokazov, verjetnost obstoja terjatve še ni izkazana, s tem pa že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe ni podan. Pravilno je utemeljilo, da bi bila terjatev verjetno izkazana, če bi razlogi, ki govorijo v prid njenemu obstoju, prevladali nad nasprotnimi.
BBHZD člen 8. ZPP člen 318, 318/1, 338, 338/2. ZDR-1 člen 56, 77, 81, 119. ZZSDT člen 12, 12/6.
zamudna sodba - omejeni pritožbeni razlogi v pritožbi zoper zamudno sodbo - nesklepčnost tožbe - transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi - ničnost - tujec - delovno dovoljenje
Tožena stranka ni pravočasno odgovorila na tožbo, s tem pa se šteje, da priznava dejanske navedbe nasprotne stranke (sistem afirmativne litiskontestacije). Iz tega razloga zamudne sodbe ni možno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Pritožbenih navedb o neresničnosti dejstva, da je tožnik po 31. 12. 2022, kljub izteku pogodbe o zaposlitvi, še naprej opravljal delo za toženko, da je zamolčal, da je s toženo stranko po izteku prve pogodbe o zaposlitvi sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za obdobje od 1. 1. 2023 do 4. 10. 2023, ter da mu je dne 4. 10. 2023 izteklo enotno dovoljenje, pritožbeno sodišče torej ne more upoštevati, četudi se tožena stranka z njimi sklicuje na nesklepčnost tožbe. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka se je prvostopenjsko sodišče tako pravilno opiralo zgolj na dejansko stanje, kot ga je v tožbi predstavil tožnik, ki je tudi sicer v tožbi navedel vsa dejstva, ki vodijo do presoje, da je njegov zahtevek utemeljen.
Iz potrdila o prijavi resda izhaja, da enotno dovoljenje tožniku izteče na dan 4. 10. 2023. Iz predmetnega dokaza izhaja zgolj to, da tožniku dne 4. 10. 2023 poteče enotno dovoljenje, ne izhaja pa, da tožnik kljub temu, po tem datumu nima zakonske podlage za opravljanje dela v Republiki Sloveniji. Skladno s 6. odstavkom 12. člena Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (ZZSDT) je namreč tujec lahko še naprej zaposlen ali opravlja dela tudi v času, ko v Republiki Sloveniji prebiva na podlagi potrdila o pravočasno vloženi prošnji za podaljšanje enotnega dovoljenja, in sicer pod pogoji in v obsegu, kot mu je bilo to dovoljeno s predhodnim enotnim dovoljenjem.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00076823
Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3, 2, 2-2, 17. Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. URS člen 22. ZDR-1 člen 4, 142. ZOZ člen 2, 96, 97e. KPJS člen 21. OZ člen 229, 347, 347/1. ZSSloV člen 20, 20/1.
stalna pripravljenost - slovenska vojska - vojak - delovni čas - uporaba direktive - Direktiva 2003/88/ES - usposabljanje vojakov
Aktivnosti terenskega usposabljanja kandidatov za častnike v C. (aprila 2019 in junija 2020) ter usposabljanja kandidatov za častnike na mednarodni vojaški vaji v Nemčiji (v novembru 2018) so takšne narave, da je izključena uporaba Direktive 2003/88/ES.