izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik svoje delovne naloge pri toženki opravljal, kot je bila dolgoletna praksa pri toženki in skladno s Pogodbo o izvedbi strojno-inštalacijskih del v A. Slednja ni določala, da bi bilo potrebno v zvezi z izvedenimi deli, ki so predmet izredne odpovedi, voditi gradbeni dnevnik, knjigo obračunskih izmer ter zapisnike o demontirani opremi, prav tako to ni bila praksa pri toženki. In to niti po tem, ko je dela in naloge od tožnika prevzel E. E. Kot jasno izhaja iz njegove izpovedi, za tovrstna dela tudi noben predpis ne določa vodenja gradbenega dnevnika ali knjige obračunskih izmer. Tudi sicer je vodenje teh dokumentov (v kolikor so potrebni), kot to toženka sama priznava v pritožbi in kot to tudi sicer izhaja iz 10. odstavka 15. člena Pravilnika o gradbiščih, dolžnost izvajalca (in ne tožnika kot skrbnika pogodbe) in je torej kvečjemu izvajalec tisti, ki bi bil dolžan toženki te dokumente predložiti. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno utemeljeno zaključilo, da je toženka tožniku, kot skrbniku pogodbe, povsem neutemeljeno očitala, da ni predložil dokumentov oziroma, da je podpisoval primopredajne zapisnike kljub pomanjkanju dokumentacije, ki jo izvajalec sploh ni bil dolžan voditi. Če izvajalec del ne vodi dokumentacije, ker je ni dolžan voditi, je povsem jasno, da dokumentacije, ki je ni, tožnik kot skrbnik pogodbe ne more predložiti.
Denarno povračilo v višini sedmih mesečnih bruto plač tožnika glede na pravilno uporabljene kriterije, ni pretirano, niti ne odstopa od sodne prakse v primerljivih zadevah (VIII Ips 119/2014, VIII Ips 178/2018, VIII Ips 204/2018). Sodišče prve stopnje je pri odločanju o denarnem povračilu kriterije za odmero, kot so določeni v drugem odstavku 118. člena ZDR-1, pravilno upoštevalo in sicer predvsem dejstvo, da je bil tožnik pri toženki zaposlen 10 let, da je dopolnil 40 let, da je univerzitetni inženir strojništva, ter da se je takoj naslednji dan po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri toženki zaposlil v svojem podjetju. Pravilno pa je upoštevalo tudi, da tožniku glede na dejstvo, da je pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem, ko je tožnik začel opravljati svojo dejavnost kot samostojni podjetnik, ni priznalo reparacije, ter da tožnik ni uveljavil nobenih pravic, vezanih na prenehanje delovnega razmerja.
ZJU člen 5. ZDR-1 člen 42. ZSPJS člen 2, 2-13. ZDSS-1 člen 6.
plačilo razlike v plači - dejansko opravljanje dela - opravljanje del drugega delovnega mesta - akt o sistemizaciji delovnih mest - kolektivni delovni spor - presoja zakonitosti splošnega akta delodajalca - policija
Ni mogoče šteti, da zaposleni opravlja delo drugega (višje vrednotenega) delovnega mesta, če opravlja delo svojega delovnega mesta, ki pa je enako delu drugega sistemiziranega delovnega mesta pri delodajalcu. S tem tožnik po vsebini nasprotuje sistemizaciji delovnih mest, ki za enako delo na dveh različnih delovnih mestih predvideva različno plačilo, kar pa ne more biti predmet individualnega delovnega spora.
Lastnost reprezentativnosti ima lahko le sindikat, ki izpolnjuje pogoje, kumulativno določene v 6. členu ZRSin. Sindikat, ki naknadno preneha izpolnjevati pogoje iz citirane določbe ZRSin, nima več materialnopravnega upravičenja za lastnost statusa reprezentativnosti oziroma za izvrševanje posebnih pravic, ki so vezane na ta status. Navedeno se mora odraziti tudi v formalnopravni ureditvi statusa sindikata, saj za nadaljnje ohranjanje veljavnosti odločbe ministra, s katero je bila v preteklosti določena reprezentativnost sindikata, ni več podlage v 6. členu ZRSin. Dopuščanje, da sindikat ohranja status reprezentativnosti, čeprav ne izpolnjuje več pogojev iz 6. člena ZRSin, bi bilo v nasprotju z zagotavljanjem pravne varnosti delodajalca, ki je dolžan posebne pravice, ki izvirajo iz statusa reprezentativnosti, priznavati le dejansko reprezentativnemu sindikatu, ne pa vsakemu sindikalnemu združenju. Za primer delodajalčevega neizpolnjevanja nekaterih posebnih pravic, ki pripadajo sindikatu v posledici njegove reprezentativnosti, je nenazadnje predpisano tudi denarno kaznovanje delodajalca in njegove odgovorne osebe (npr. tč. 1, 7, 14 prvega odstavka 217.a člena ZDR-1).
Iz ZRSin ne izhaja, da je pridobljeni status reprezentativnosti trajen. Lastnost reprezentativnosti je namreč opredeljena z obstojem kumulativnih pogojev, ki so našteti v 6. členu ZRSin, kar obenem pomeni, da že zaradi neobstoja enega od teh pogojev lastnosti reprezentativnosti ni (več). Vendar pa pravna ureditev statusa reprezentativnosti sindikata ni popolna. Ni namreč urejen postopek preverjanja, ali sindikat, ki mu je bila s pravnomočno odločbo državnega organa podeljena reprezentativnost, zanjo še vedno izpolnjuje zakonsko predpisane pogoje, oziroma postopek, v katerem bi se ugotovilo, da sindikat zaradi naknadnega neizpolnjevanja pogojev ni več reprezentativen. V tem delu je zato podana pravna praznina, ki jo je glede na to, da pravnomočni upravni akt o priznanju reprezentativnosti posega tudi v pravno sfero delodajalca, treba zapolniti na način, da je ustrezno varovan tudi položaj delodajalca. Za nasprotno stališče ni nobenega stvarno utemeljenega in razumnega razloga. Če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere; če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi; pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede (drugi odstavek 3. člena ZS). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za rešitev obravnavanega predloga kot najbolj podobna upoštevna pravna ureditev, ki je predpisana za postopek določanja reprezentativnosti.
Glede na vse obrazloženo pritožbeno sodišče ugotavlja, da je treba predlagatelju, ki je v postopku pred nasprotno udeleženko navajal, da je največji delodajalec v dejavnosti, v kateri ima sindikat A. priznano reprezentativnost, in ki je izpostavljal posledični pomen kolektivnega pogajanja z njim, pomen že citiranega 10. člena ZDR-1 …, priznati aktivno legitimacijo za sprožitev postopka preverjanja reprezentativnosti sindikata A. pred upravnim organom. Minister za delo je tovrstno vlogo predlagatelja zato napačno zavrgel s sklicevanjem na pomanjkanje te legitimacije, zaradi česar je treba predlagatelju priznati tudi nadaljnjo aktivno legitimacijo za vložitev kolektivnega delovnega spora glede dela predloga, v katerem zahteva odpravo sklepa ministra za delo z dne 27. 2. 2024. V tem delu in posledično tudi glede stroškovne odločitve je zato pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo (prvi odstavki 274., 339. in 354. člena ZPP; 3. točka 365. člena ZPP) in vrnilo zadevo v nov postopek sodišču prve stopnje, ki je o predlogu dolžno odločiti meritorno.
ZDR-1 člen 6, 6/2, 127. ZSPJS člen 5, 17. KPJS člen 31. Pravilnik o službeni oceni (2014) člen 3, 18, 18/3. URS člen 22. ZPP člen 185, 185/1.
sindikalni zaupnik - slovenska vojska - ocena delovne uspešnosti - službena ocena - dogovor med delodajalcem in sindikatom - molk organa - sprememba tožbe
Toženka se s sindikatom A. ni dogovorila, da sindikalni zaupniki ne bodo upravičeni do plačila dela plače iz naslova delovne uspešnosti. Dogovorila se je le, da se sindikalnim zaupnikom ne bo izdelovalo službene ocene, zato bodo napredovali na podlagi zadnje izdelane službene ocene. Tovrstni dogovor je posledica Pravilnika o službeni oceni (3. člen v povezavi s tretjim odstavkom 18. člena), na podlagi katerega se ne ocenjuje sindikalnih zaupnikov, ki polni delovni čas opravljajo sindikalno delo, in ne pomeni tudi dogovora, da se sindikalnim zaupnikom ne izdela ocene redne delovne uspešnosti. Gre namreč za dva ločena instituta.
Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 185. člena ZPP pravilno dopustilo spremembo tožbe. Tožnik je s spremembo tožbe zahteval odpravo odločbe toženke, s katero je toženka po vloženi tožbi odločila o njegovi zahtevi za odpravo kršitev pravic. Tožnik pred prejemom odločbe le-te ni mogel vključiti v tožbeni zahtevek. Tožbo je vložil pred prejemom odločbe zaradi molka organa, dopustitev spremembe tožbe pa je bila smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama.
Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka (predlagatelj), ki umakne tožbo (predlog), nasprotni stranki (nasprotnemu udeležencu) povrniti stroške, razen če je tožbo (predlog) umaknila takoj, ko je nasprotna stranka izpolnila zahtevek. Predlagatelj ne v umiku predloga ne v pritožbi ne navaja, da bi do umika predloga prišlo iz razloga, ker bi nasprotna udeleženka zahtevek izpolnila. V umiku predloga in v pritožbi zatrjuje, da je bil sklenjen stavkovni sporazum, kar pa ne pomeni izpolnitve zahtevka.
plačilo regresa za letni dopust - pričetek dela - opravljanje dela po pogodbi - pravice iz delovnega razmerja - sorazmerni del regresa za letni dopust
Na podlagi drugega odstavka 11. člena ZDR-1 se pravice in obveznosti na podlagi opravljanja dela v delovnem razmerju začnejo uresničevati z dnem nastopa dela, dogovorjenim v pogodbi o zaposlitvi. V primeru, če delavec ne začne delati, pa za to ne obstajajo opravičeni razlogi, navedene pravice in obveznosti ne začnejo uresničevati. Med pravice iz delovnega razmerja spada tudi regres za letni dopust.
ZIZ člen 43. ZPP člen 274, 274/1. ZDR-1 člen 200, 200/3. OZ člen 93.
zavrženje tožbe - predlog za zavarovanje - umik predloga - sklep o ustavitvi - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - ničnost - pravnomočno končana zadeva
Zmotno je stališče tožnika, da je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi nična, zaradi česar v skladu s 93. členom OZ pravica do njenega uveljavljanja ni ugasnila, kljub poteku roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 in kljub izčrpanju pravnega varstva zoper to isto odpoved. Določbe OZ, na katere meri pritožba, urejajo le vprašanje ničnosti pogodb in ne enostranskih aktov, kakršen je odpoved pogodbe o zaposlitvi. Enako velja tudi glede določbe tretjega odstavka 15. člena ZDR-1 o tem, da pravica do uveljavljanja ničnosti pogodbe o zaposlitvi ne preneha. Sicer pa je, v kolikor delodajalec nezakonito odpove pogodbo o zaposlitvi, taka odpoved praviloma izpodbojna in ne nična.
Pravilna je tudi odločitev o zavrženju tožbe glede zahtevka, da mora toženka umakniti ali preklicati izvršbo in tožniku vrniti zarubljena denarna sredstva. Zahtevek, ki ga tožnik postavlja v zvezi z izvršbo, ne more biti predmet individualnega delovnega spora (5. člen ZDSS-1). Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da v zvezi z izvršbo tožnik nima pravovarstvenega interesa v individualnem delovnem sporu.
zavrženje revizije - zavrženje predloga za obnovo postopka
Sodišče prve stopnje je odločitev, da se revizija zavrže kot nedovoljena, sprejelo na podlagi stališča, da je 19. 9. 2024 tožnica vložila revizijo zoper sklep o zavrženju pravnega sredstva (predloga za obnovo postopka), ki pa ni sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP).
Predlagatelj v umiku predloga in v pritožbi zatrjuje, da je bil sklenjen stavkovni sporazum, vendar to ne pomeni izpolnitve zahtevka. Predlagatelj niti ne navaja vsebine stavkovnega sporazuma, oziroma ne navaja, da bi se z nasprotno udeleženko v njem dogovoril glede izpolnitve zahtevka ali glede plačila stroškov tega sodnega postopka.
Ker sodišče prve stopnje predlagatelju ni naložilo povrnitve stroškov postopka nasprotne udeleženke upoštevaje načelo krivde (156. člen ZPP), ampak na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, so nepomembne pritožbene navedbe o tem, da stroški niso nastali po krivdi predlagatelja.
Postopek v kolektivnem delovnem sporu ni nepravdni postopek, zato se določbe ZNP-1 v tem sporu ne uporabljajo.
Odškodninski zahtevek, ki ga je tožnik pred vložitvijo tožbe naslovil na toženko - delodajalca, in s tem v zvezi urgenca toženki, nista bila potrebna stroška za ta postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP), zato te stroške nosi tožnik sam.
ZDR-1 člen 4, 4/1, 11, 11/1, 18, 65, 200, 200/1, 200/2. ZZZPB člen 6b. ZPP člen 214.
delo z elementi delovnega razmerja - avtorska pogodba - pravočasno uveljavljanje kršitve - krajši delovni čas
Dejstvo, da je tožnik delal s svojo opremo (svojim računalnikom) in od leta 2017 dalje na domu, samo po sebi ne pomeni, da ob upoštevanju vseh ostalih kazalnikov, ne bi bilo mogoče zaključiti, da so med strankama obstajali elementi delovnega razmerja. Obstoj delovnega razmerja je mogoče ugotoviti tudi za krajši delovni čas.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 204, 204/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - mala tatvina - naklep delavca
Upoštevaje vsa ugotovljena dejstva (da je tožnica že opravila nakup, da je po zaključku blagajne in POS terminala neplačane izdelke zložila v belo vrečko in nekaj v voziček, da je z belo vrečko stopila iz prostorov toženke), hkrati z reakcijo tožnice ob prihodu varnostnikov in poudarjanjem, da je šlo po večini za izdelke za odpis, je (obarvani) naklep dokazan.
Za presojo, ali gre za hujšo kršitev kot razlog za odpoved, ni bistveno, kakšne vrednosti so izdelki, saj praviloma ni ključen vrednostni kriterij; hujša kršitev je lahko podana tudi v primeru, če delodajalec s samo kršitvijo ni oškodovan oziroma če ta zanj nima posledic.
ZDR-1 člen 9, 9/1, 74, 74/1, 126, 126/2. URS člen 22, 23.
dodatek za stalnost - pogodba o zaposlitvi - podjetniška kolektivna pogodba - vodilni delavec
Bistveno v tej zadevi namreč je, da tožničina pogodba o zaposlitvi, ki je veljala v vtoževanem obdobju, napotuje (predvsem v njenem 19. členu) na uporabo določil toženkine kolektivne pogodbe. Ta pa določa, da delavcem pripada (tudi) dodatek za stalnost, ki ga tožnica vtožuje. Ni utemeljeno pritožbeno stališče, da dodatek za stalnost ni zakonsko predpisan in da zato ne gre za kršitev kogentnih določb. Skladno s prvim odstavkom 9. člena ZDR-1 je namreč delodajalec v času trajanja delovnega razmerja dolžan upoštevati (tudi) določbe kolektivnih pogodb.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - tožba - poprava tožbe - potek roka za popravo tožbe - zavrženje tožbe
Tožnik je prošnjo za brezplačno pravno pomoč vložil, ko se je rok za popravo in dopolnitev tožbe že iztekel. Da bi prošnja lahko vplivala na tek roka, bi jo moral vložiti do njegovega izteka.
ZPP člen 154, 154/2, 154/3, 155, 155/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 9, 19.
uspeh strank v postopku - stroški postopka - neznaten neuspeh - kilometrina - stroški prihoda na sodišče - pooblaščenec
Sodišče prve stopnje je izpodbijano stroškovno odločitev sprejelo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, ki ureja situacijo, ko stranka deloma uspe v sporu. Navedeno je zmotno, saj je tožnik v sporu uspel v celoti.
Novejša sodna praksa ohranja večinsko stališče, da se kot potrebni stroški priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež v okrožju sodišča, oziroma da je potne stroške, ki nastanejo pooblaščencu izven okrožja sodišča (in s tem povezane stroške odsotnosti iz pisarne), mogoče naložiti v plačilo nasprotni stranki le, če to utemeljijo posebne okoliščine, povezane z vsebino zadeve ali odnosom med stranko in pooblaščencem, ki jih mora stranka zatrjevati že ob priglasitvi stroškov, česar tožnik v tem sporu ni storil (niti niso takšne okoliščine razvidne iz sodnega spisa).
ZDR-1 člen 116, 116/2. ZZRZI člen 2, 40, 40/1, 40/6.
prenehanje delovnega razmerja invalidu - drugo ustrezno delovno mesto - stopnja izobrazbe
Pogoj strokovne izobrazbe, ki ga kot enega izmed kumulativno določenih pogojev za ustreznost nove ponujene zaposlitve zahteva 40. člen ZZRZI, je izpolnjen, če se za ponujeno zaposlitev zahteva enaka vrsta in raven (stopnja) izobrazbe, ki ustreza invalidovi dejansko pridobljeni izobrazbi. Ustrezna zaposlitev za tožnico bi bila upoštevajoč določbo 40. člena ZZRZI torej zaposlitev na drugem delovnem mestu, za katerega se prav tako zahteva VII. stopnja izobrazbe (ter enaka vrsta izobrazbe, kot jo ima tožnica), ob predpostavki, da je tožnica za takšno delovno mesto usposobljena in v okviru svoje invalidnosti delovno zmožna.
ZDR-1 člen 77, 77-5, 114, 118, 118/1, 118/2. ZPP člen 325, 325/2.
starejši delavec - varovana kategorija delavcev - varstvo pred odpovedjo - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - način prenehanja delovnega razmerja
Starejši delavci na podlagi 114. člena ZDR-1 uživajo posebno varstvo le pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Posebno varstvo torej velja le pred izrecno navedenimi oblikami odpovedi, ne pa tudi pred drugimi načini prenehanja delovnega razmerja kot jih določa 77. člen ZDR-1, med katerimi je tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sodbo sodišča (5. alineja 77. člena ZDR-1).
OZ člen 130, 130/1, 319, 319/1. ZJU člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/1, 34.
vračilo stroškov specializacije - obljuba dana drugemu - predstojnik - Republika Slovenija
Toženec se je pogodbah o osnovnem in specialističnem izobraževanju in usposabljanju zavezal določen čas ostati v delovnem razmerju pri ministrstvu B. (in ne katerem koli drugemu ministrstvu). Delodajalec v državnem organu je sicer res Republika Slovenija (prvi in drugi odstavek 3. člena ZJU), vendar pa pravice in dolžnosti delodajalca v državnem organu izvršuje predstojnik (prvi odstavek 4. člena ZJU) oziroma z njegove strani pooblaščena oseba (34. člen ZJU). Toženec ni zatrjeval, da bi mu predstojnik ministrstva B. ali pa ustrezno pooblaščena oseba (le) tega ministrstva odpustila dolg plačila sorazmernega dela stroškov usposabljanja in izobraževanja. Obveznost namreč preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja (prvi odstavek 319. člena OZ). Toženec pa tega ni zatrjeval, pač pa je zatrjeval, da so mu na ministrstvu A. obljubili, da mu teh stroškov usposabljanja in izobraževanja ne bo treba plačati. Obljuba, dana drugemu, da bo tretji nekaj storil ali opustil, pa ne veže tretjega - v konkretnem primeru ministrstva B. (prvi odstavek 130. člena OZ).
ZDR-1 člen 7, 7/4. ZPP člen 8, 165, 165/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 354, 354/1.
trpinčenje na delovnem mestu (mobbing) - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pomanjkljiva sodba, ki je ni mogoče preizkusiti
Sodišče prve stopnje je za ugotovljena ravnanja - ukrepe toženke v zvezi z anonimnim pismom - le zaključilo, da predstavljajo trpinčenje, ne da bi navedlo razloge, ki so narekovali takšno presojo. Kot že navedeno, posamezna ravnanja ne pomenijo trpinčenja, zato je bistvena obrazložitev, zakaj kot celota objektivno ustrezajo tej opredelitvi. Navedeno je v izpodbijani sodbi povsem izpadlo, tako da izostanek razlogov o odločilnih dejstvih onemogoča njen pritožbeni preizkus, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Kljub razveljavitvi izpodbijane sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pritožbeno sodišče opozarja na s strani toženke izpostavljeno enostransko presojo (domnevno spornih) ravnanj zgolj na podlagi trditev in dokazov tožnic. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje sta tožnici s svojimi izpovedmi potrdili njune trditve, ki so se nanašale na osamitev od vodje in ostalih delavk v kadrovski službi (verbalno in s premestitvijo v drugo pisarno), odvzem nekaterih pooblastil za opravljanje dela in prikrito prisilo pri izvedbi poligrafskega testiranja, pri čemer ni dokazno ovrednotilo izpovedi prič, ki so izpovedale drugače, da medsebojni odnosi že pred anonimnim pismom niso bili dobri in da jih je ta dogodek le še zaostril ter da je bila po seznanitvi vodja kadrovske službe zadržana do vseh delavk. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožbe, da slabih odnosov v delovnem okolju samih po sebi ni mogoče opredeliti za trpinčenje. Ugotovitev sodišča prve stopnje o verbalni osamitvi tožnic ni skladna z ugotovitvijo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da toženka komunikacije obeh tožnic z vodjo kadrovske službe ni omejila, da bi šlo za prepovedano omejevanje komunikacije, ampak kot previdnostni ukrep po uveljavljanju trpinčenja s strani tožnic.
Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 5. ZDR-1 člen 9, 9/2, 33, 34, 84, 87, 87/2, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. ZPP člen 5, 7, 8, 212, 214, 219a, 287, 287/2. URS člen 14, 22, 23, 35, 38. ZJU člen 24, 33, 35, 93, 154. KZ-1 člen 211, 221. ZVOP-1 člen 75.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - pravočasnost podaje odpovedi - kaznivo dejanje goljufije - kaznivo dejanje napad na informacijski sistem - evidentiranje prisotnosti
V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. To pomeni, da pravočasnost odpovedi lahko utemelji (in v zvezi s tem navaja dejstva ter dokaze) tudi šele v sodnem postopku.