enotno dovoljenje za prebivanje in delo - pogoji za izdajo dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu rs
Glede na določilo 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, po katerem mora upravni organ ugotoviti, ali tujčevo prebivanje v RS utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose RS ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj, tožena stranka navaja, da mora v tej zvezi upoštevati tudi podatke, ki sta jih v okviru svojih zakonskih pristojnosti pridobili tako Policija, kot SOVA.
ZTuj-2 člen 76, 78, 78/1. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2.
tujci - omejitev gibanja tujcu - nastanitev v centru za tujce - tožba - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba - zavrženje tožbe
ZTuj-2 v 76. členu ureja omejitev gibanja tujcu in njegovo nastanitev v centru, v prvem odstavku 78. člena pa določa, da nastanitev tujca v center odredi policija z odločbo; zoper odločbo o nastanitvi ima tujec pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče v treh dneh po vročitvi odločbe. Zakonsko določeni rok, v katerem je treba vložiti tožbo zoper odločbo, kot je izpodbijana, je torej 3 dni od vročitve odločbe.
ZTuj-2 člen 33, 33/3, 55, 55/1, 55/1-1. Pravilnik o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje (2022) člen 2, 2/1, 5, 5/1. ZUP člen 7, 237, 237/2, 237/2-3.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje veljavnosti izdanega dovoljenja - pogoji za izdajo dovoljenja - neizpolnjevanje pogojev - bistvena kršitev določb postopka - obrazložitev odločbe
Za zaključek toženke, da tožnik nima zadostnih sredstev za preživljanje, ker toženka ni upoštevala plač, ki mu jih je delodajalec izplačal v gotovini, ni pravne podlage. Zaradi nepravilnega načina izplačevanja dohodka s strani delodajalca po presoji sodišča tujec ne more trpeti posledic v tem smislu, da se mu ne bi priznalo, da teh dohodkov sploh ni prejel (enako sodba v zadevi III U 8/2015).
ZTuj-2 člen 51, 51/1, 73, 73/2, 73/2-1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
tujci - dovolitev zadrževanja - odstranitev tujca iz države - mladoletnik - zavarovanje koristi otrok
Izjemne in zelo specifične dejanske okoliščine tega primera, posebej otrok, bi po presoji sodišča organ moral upoštevati pri presoji utemeljenosti prošnje za dovolitev zadrževanja. Ob upoštevanju 8. člena EKČP in Konvencije o otrokovih pravicah, s tem njihovega zasebnega življenja v Sloveniji, namreč utemeljujejo prepoved vračanja družine in nujnost njihove udeležbe tožnikov v postopku pred državnimi organi v Republiki Sloveniji.
ZDR-1 člen 135. ZTuj-2 člen 33, 33/3, 52. Pravilnik o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje (2012) člen 2. ZUP člen 8.
dovoljenje za stalno prebivanje - zagotovljena sredstva za preživljanje - izplačilo plače v gotovini - načelo proste presoje dokazov
Iz prvega odstavka 2. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje je jasno razvidno, da je možno plačo izkazati ne samo s plačilnimi listinami in izpiski s transakcijskega računa, ampak tudi drugimi dokazi, ki nedvoumno izkazujejo prejem dohodkov in prejemkov. Navedeno je v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člena ZUP), ki pomeni tudi, da organ, ki vodi upravni postopek, pri presoji, ali je podano oziroma resnično neko dejstvo, ni omejen niti vezan na nobena posebna formalna dokazna pravila ali pogoje, ob katerih bi moral šteti neko dejstvo za dokazano.
ZTuj-2 člen 33, 33/3, 52. Pravilnik o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje (2012) člen 2, 2/1.
dovoljenje za stalno prebivanje - zadostna sredstva za preživljanje - izplačilo plače v gotovini
Iz prvega odstavka 2. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje je jasno razvidno, da je možno plačo izkazati ne samo s plačilnimi listinami in izpiski s transakcijskega računa, ampak tudi drugimi dokazi, ki nedvoumno izkazujejo prejem dohodkov in prejemkov.
izročitev - pogoji za izročitev - izročitev tujca tuji državi - postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - vezanost na odločitev kazenskega sodišča - soglasje za izročitev tujega državljana v kazenskem postopku
Za ugotavljanje okoliščin, ali obstaja verjetnost, da bi bil tujec v državi prosilki mučen ali da bi se z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo, sta skladno s 14. točko prvega odstavka 522. člena ZKP v zvezi z 528. členom ZKP, pristojni sodišči, in minister za pravosodje ne more posegati v okoliščine, ki jih je že ugotavljalo sodišče in katerega odločitve so pravnomočne, saj za to ni pristojen. Za presojo okoliščin, o katerih je pravnomočno odločilo že sodišče, ni pristojno niti upravno sodišče v upravnem sporu, ker bi sicer poseglo v stvarno pristojnost drugega sodišča. Toženka (tj. Republika Slovenija - Ministrstvo za pravosodje RS) je po 530. členu ZKP pristojna le, da ugotovi ali je tožniku (tj, tujcu katerega izročitev se zahteva) priznana mednarodna zaščita ali gre za vojaško kaznivo dejanje ali politično kaznivo dejanje in da je bil pred tem izveden sodni postopek v okviru kazenskih sodišč.
Tožnica ima sicer prav, da se skladno z 8. členom Ustave uporabljajo ratificirane in mednarodne pogodbe v Republiki Sloveniji neposredno in da je EKČP del našega pravnega reda in jo je treba uporabljati neposredno. Kar pa ne pomeni, da bi morala toženka v upravnem delu izročitvenega postopka ponovno presojati kršitve 3. in 6. člena EKČP, ki jih tožnica uveljavlja z istimi razlogi, kot jih je v sodnem delu izročitvenega postopka in o katerih je že pravnomočno odločeno. Sodišče se strinja, da je tudi v upravnem delu izročitvenega postopka treba upoštevati (tudi) konvencijsko pravo, vendar le, če gre za nova dejstva, ki utemeljujejo ugotovitev kršitve konvencijskih pravil. Sodišče meni, da bi bila presoja konvencijskih kršitev v upravnem delu izročitvenega postopka mogoča le, če bi tožnica navedla nove razloge, ki bi utemeljevali uporabo konvencijskega prava, torej razloge oz. dejstva, ki jih do sedaj v sodnem postopku še ni navajala.
izročitev - pogoji za izročitev - izročitev tujca tuji državi - postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev - res iudicata - pravnomočnost
Za ugotavljanje okoliščin, ali obstaja verjetnost, da bi bil tujec v državi prosilki mučen ali da bi se z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo, skladno s 14. točko prvega odstavka 522. člena ZKP v zvezi z 528. členom ZKP, pristojni sodišči in minister za pravosodje ne more posegati v okoliščine, ki jih je že ugotavljalo sodišče in katerega odločitve so pravnomočne, saj za to ni pristojno.
Za presojo okoliščin, o katerih je pravnomočno odločilo že sodišče, ni pristojno niti upravno sodišče v upravnem sporu, ker bi sicer poseglo v stvarno pristojnost drugega sodišča. Toženka (tj. Republika Slovenija - Ministrstvo za pravosodje RS) je po 530. členu ZKP pristojna le, da ugotovi ali je tožniku (tj, tujcu katerega izročitev se zahteva) priznana mednarodna zaščita ali gre za vojaško kaznivo dejanje ali politično kaznivo dejanje in da je bil pred tem izveden sodni postopek v okviru kazenskih sodišč.
Tožnik ima sicer prav, da se skladno z 8. členom Ustave uporabljajo ratificirane in mednarodne pogodbe v Republiki Sloveniji neposredno in da je EKČP del našega pravnega reda in jo je treba uporabljati neposredno. Kar pa ne pomeni, da bi morala toženka v upravnem delu izročitvenega postopka ponovno presojati kršitve 3. in 6. člena EKČP, ki jih tožnik uveljavlja z istimi razlogi, kot jih je v sodnem delu izročitvenega postopka in o katerih je že pravnomočno odločeno. Sodišče se strinja, da je tudi v upravnem delu izročitvenega postopka treba upoštevati (tudi) konvencijsko pravo, vendar le, če gre za nova dejstva, ki utemeljujejo ugotovitev kršitve konvencijskih pravil.
ZUSDDD člen 1č, 1č/3. ZUP člen 73, 73/3, 237, 237/2, 237/2-3.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani drugih republik nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - upravičena odsotnost - zaslišanje priče - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Ker vabila priči v spisu ni in o vabljenju te priče iz izpodbijane odločbe ne izhaja ničesar ter v izpodbijani odločbi tudi ni dokazne ocene izpovedb zaslišanih prič, gre za bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - pritožba - preuranjena tožba
Ker glede na navedeno izpodbijana odločba še ni postala dokončna, saj je zoper njo dopustna pritožba v upravnem postopku, je tožba, vložena v upravnem sporu, prezgodnja.
odškodnina zaradi izbrisa - izbris iz registra prebivalstva RS - upravičena odsotnost - poskus vrnitve v republiko slovenijo - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Prvostopenjski organ je po mnenju sodišča pravilno ugotovil, da pogoj dejanskega življenja v tem obdobju dalje ni izpolnjen, ker v primeru tožnika niso podani razlogi za upravičeno odsotnost, ki so določeni v tretjem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP. Po presoji sodišča je bilo pravilno ugotovljeno, da če neka oseba ni pridobila vizuma, to ni razlog upravičene odsotnosti iz tretjega odstavka 2. člena citiranega zakona. Upravičen razlog bi bil, če bi bila oseba zavrnjena pri vstopu v Republiko Slovenijo. Tožnik pa tudi po koncu vojne takoj vizuma niti ni poskušal pridobivati, kasneje pa ga je dobil.
Ni mogoče slediti tožnikovim navedbam, da bi mu vojne razmere preprečevale, da bi se lahko vrnil v Republiko Slovenijo in v njej živel, saj bi se tudi v primeru, če bi se mobilizacija štela kot razlog upravičene odsotnosti, lahko po koncu vojne vrnil. Sodišče tudi ni moglo slediti navedbam tožeče stranke na glavni obravnavi, da je tožnik Slovenijo zapustil zaradi posledic izbrisa, saj je na zaslišanju v upravnem postopku povedal, da je Slovenijo zapustil prostovoljno in da je to, da je izbrisan, izvedel iz medijev nekje 1992.
ZTuj-2 člen 33, 33/3, 37, 55, 55/1, 55/1-5, 55/1-6. ZUP člen 214, 214/1.
tujec - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - pogoji za izdajo dovoljenja - podrejanje pravnemu redu - domneva nepodrejanja pravnemu redu rs - odločba o prekršku - prepoved vstopa v državo - bistvena kršitev določb postopka
Po mnenju sodišča je na podlagi podatkov o storjenih prekrških tožena stranka utemeljeno zaključila, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, na drugačno odločitev pa tudi ne more vplivati dosedanje tožnikovo pridobivanje dovoljenj za prebivanje in delo, saj se izpolnjevanje pogojev presoja ob vsaki vlogi na podlagi takrat obstoječih okoliščin. Sodišče, ki se v tem delu pridružuje obrazložitvi tožene stranke in je zato ne ponavlja, le še dodaja, da ne gre prezreti, da je tožnik storil prekrške z različnih področij (varnost cestnega prometa, prijava bivališča, dovoljeni čas zadrževanja v državi, javni red in mir), kar kaže vsaj na malomarnost pri spoštovanju veljavnih predpisov in s tem dodatni razlog za domnevo, da se tudi v bodoče ne bo podrejal pravnemu redu v Republiki Sloveniji.
izročitev - izročitev tujca tuji državi - pogoji za izročitev - soglasje za izročitev tujega državljana v kazenskem postopku - vezanost na odločitev kazenskega sodišča
Za ugotavljanje okoliščin, ali obstaja verjetnost, da bi bil tujec v državi prosilki mučen ali da bi se z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo, skladno s 14. točko prvega odstavka 522. člena ZKP v zvezi z 528. členom ZKP, sta pristojni kazenski sodišči in minister za pravosodje ne more posegati v okoliščine, ki jih je že ugotavljalo kazensko sodišče in katerega odločitve so pravnomočne, saj za to ni pristojno. Republika Slovenija - Ministrstvo za pravosodje RS je po 530. členu ZKP pristojna le, da ugotovi ali je tožniku (tj. tujcu, katerega izročitev se zahteva) priznana mednarodna zaščita ali gre za vojaško kaznivo dejanje ali politično kaznivo dejanje in da je bil pred tem izveden sodni postopek v okviru kazenskih sodišč.
Tožnik ugovorov, ki se nanašajo na izpolnjevanje samih pogojev za izročitev, v upravnem delu postopka izročitve in zato v tem upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost odločitve ministra za pravosodje, ne more več uspešno uveljavljati.
dovoljenje za začasno prebivanje - družinsko življenje - nevarnost za javni red in varnost - pogoji za izdajo dovoljenja - nedoločen pravni pojem - delitev oblasti - sodni nadzor
Ocena, da obstajajo razlogi za sum, da tujec utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije ali obstaja sum, da bo njegovo prebivanje v državi povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitimi obveščevalnimi dejavnostmi, proizvodnjo ali prometom z drogami ali izvrševanjem drugih kaznivih dejanj (peta alineja prvega odstavka), je primarno prepuščena organu, ki odloča o izdaji dovoljenja, ta pa jo mora posebej obrazložiti. Po presoji sodišča pa razlaga navedenega nedoločenega pravnega pojma, ki jo je v obravnavani zadevi sprejela tožena stranka, presega okvire možne razlage, ki jo dopuščajo ustaljene metode razlage prava.
Odločitev o zavrnitvi tožnikove zahteve je tožena stranka utemeljila le s tožnikovo predkaznovanostjo in težo kaznivega dejanja umora. Ostalih meril, torej časa tožnikovega prebivanja v Republiki Sloveniji, časa, ki je minil od kaznivega dejanja in tožnikovega vedenja v tem času ter njegove družinske situacije, tožena stranka ni presojala.
ZTuj-2 člen 37a, 37a/4. ZZSDT člen 17, 17/1, 17/1-4.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - izdaja soglasja
V zvezi s tožbenimi navedbami, da ni mogoče določila 17. člena ZZSDT razlagati „ozko samo v smislu pravno - formalnih razlogov“, sodišče pojasnjuje, da je določba zakona glede tega povsem nedvoumna in je ni mogoče razlagati na drugačen način, saj zakon povsem jasno določa, da mora imeti delodajalec v vsakem od šestih mesecev pred vložitvijo vloge prilive v višini 10.000 eurov in ne določa glede tega nikakršne izjeme.
tujci - dovoljenje za stalno prebivanje tujca - pogoji za izdajo dovoljenja - družinski člani - dokazovanje istovetnosti
Organ je od prosilca (begunca) načeloma upravičen zahtevati predložitev dokumentov, ki jih izdajajo pristojni organi izvorne države, vendar je v primeru njihove nepredložitve dolžan zahtevati pojasnila o razlogih za to. Pri tem mora vzeti v obzir vse upoštevne elemente, tako splošne glede razmer v državi iz izvora, kot tudi glede posebnega (konkretnega) položaja begunca in njegovega družinskega člana ter posebnih težav pri pridobivanju uradnih listinskih dokazov. V primeru, ko prosilec ne predloži nobenih listin oziroma dokazov, se na podlagi pisnega soglasja, s katerim prosilec dovoljuje, da lahko za preverjanje družinskih vezi podatke o družinskih članih posreduje mednarodnim organizacijam, ki delujejo na področju migracij, ugotavlja izkazovanje družinskih vezi (tretji odstavek 47.a člena ZTuj-2). V primeru, če begunec ne poseduje listinskih dokazov za izkazovanje družinskih vezi, mora navesti vsa dejstva o družinskih članih, s katerimi se združiti, zlasti njihova osebna imena, datume in kraje rojstev, naslove prebivališča ter podatke o tem, kje v času vložitve bivajo. Tujec, ki predloži listine, za katere se ugotovi, da niso pristne, bi bil zato v slabšem položaju kot tujec, ki ne predloži nobenih listin, kar seveda ni dopustno.
Določbo prvega odstavka 97. člena ZTuj-2 je treba razlagati tako, da velja zgolj za izkazovanje istovetnosti tujca, ki prosi za izdajo določenega lastnega dovoljenja po ZTuj-2, ne pa kadar v skladu s 47.a členom ZTuj-2 kot begunec prosi za izdajo dovoljenja za družinskega člana, sploh za svojega otroka. V tem primeru morajo za izkazovanje istovetnosti otroka veljati tudi druge dokazne listine, ne zgolj tiste, navedene v prvem odstavku 97. člena ZTuj-2.
ZTuj-1 člen 41. ZUSDDD člen 1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8.
dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - razveljavitev dovoljenja - spor polne jurisdikcije - pravica do zasebnega in družinskega življenja
Glede na dolžino trajanja stanja pozitivne obveze države za realizacijo posameznikove pravice do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja iz prvega odstavka 8. člena EKČP državi nalagajo, da tožničin položaj uredi.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - pogoji za izdajo dovoljenja - nevarnost za javni red in mir
Tožena stranka v obrazložitvi odločbe ni konkretizirala pravnorelevantnih dejstev in dokazov, na podlagi katerih je ugotovila, da se tožnik (vlagatelj) ne bi podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. V spisovnem gradivu se nahajajo dokumenti o njegovi nekaznovanosti, zoper njega v času odločanja tudi ni bila vložena obtožnica ali obtožni predlog, s katerima se kazenski postopek pred sodiščem začne.
dovoljenje za stalno prebivanje - dejansko življenje - upravičena odsotnost - državljani drugih republik nekdanje SFRJ - državljani republike bivše SFRJ, ki so imeli v Sloveniji stalno prebivališče pred 23.12.1990
Dejanske ugotovitve po presoji sodišča ne omogočajo zaključka, da se tožnik ni mogel zaposliti oziroma pridobivati sredstev za življenje ali prebivati v RS zaradi posledic protipravnega ravnanja organov tožene stranke, ki so tožnika izbrisali iz registra prebivalstva in ga vpisali v evidenco tujcev. Iz tožnikovega dokaznega gradiva po presoji sodišča ni razvidno, da bi brez uspeha skušal podaljšati poslovno vizo, kot je sicer zatrjeval. Ob takem stanju stvari je treba šteti, da je RS prostovoljno zapustil aprila 1994, torej še pred potekom veljavnosti poslovne vize (avgusta 1994), čeprav bi lahko na tej podlagi v tem obdobju zakonito bival v RS. Zato izguba oziroma nezmožnost zaposlitve ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ampak tožnikove odločitve, da kljub veljavnemu poslovnemu vizumu zapusti RS, kar po presoji sodišča ne more biti upravičen razlog za odsotnost iz RS v prvem petletnem obdobju.
Tožnik ni uspel izkazati povezave med ustanovitvijo podjetja in neuspešnim aktivnim iskanjem zaposlitve, ki bi bila posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.
Pravilna je tudi presoja tožene stranke, da niti izguba bivališča ni posledica izbrisa. Tožnik je namreč po prihodu v RS (aprila 1992) leta 1993 sklenil pogodbo za najem stanovanja za nedoločen čas v Ljubljani, kar že po naravi stvari izključuje pravno upoštevno vzročno zvezo med izbrisom in nezmožnostjo bivanja v RS. V skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene pa je tudi dokazna ocena tožene stranke, da sklep MNZ, s katerim je bil 19. 11. 2002 ustavljen postopek izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, ni razlog, zaradi katerega bi bil tožnik prisiljen zapustiti RS zaradi posledic izbrisa. S tem povezan upravni postopek se je namreč začel šele leta 1999, torej po tem, ko je tožnik RS leta 1994 (po izbrisu) že prostovoljno zapustil in se vanjo ni več vrnil.