ZKP člen 522, 522/1, 522/1-14, 530, 530/a. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 47. ZUS-1 člen 40, 40/3. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 18, 18/1, 21, 21/1.
pravni interes - človekove pravice in temeljne svoboščine - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - izročitev tujca - izročitev obdolženca tuji državi - pogoji za izročitev - vezanost ministra na odločitev kazenskega sodišča - odločanje po prostem preudarku - svoboda gibanja - državljan EU - pravo EU - načelo lojalnega sodelovanja - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - načelo sorazmernosti
Izpodbijana odločba, ki je v veljavi, še vedno posega v pravni položaj tožnika, kajti v trenutku, ko bi se tožnik kot državljan EU, ki ima svobodo gibanja znotraj držav EU, nahajal na ozemlju Republike Slovenije, bi pravnomočnost izpodbijane odločbe bila podlaga za njeno izvršitev.
Po stališču Sodišča EU je vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo „neposredni učinek,“ kot je člen 47 Listine EU, ki ureja pravico do učinkovitega sodnega varstva, nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. To na primer pomeni, da mora(ta) upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe EU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditve ali sodne prakse ne uporabi(ta).
Kadar oseba še ni izročena, odstranjena, vrnjena, deportirana, je treba upoštevati informacije o stanju v državi izvora, oziroma kamor naj bi bil tožnik izročen, pri čemer se mora upoštevati dejansko stanje v izvorni državi, oziroma v državi izročitve na dan odločanja o izročitvi.
Kar zadeva bivanjske razmere, s katerimi naj bi bil tožnik soočen v zaporu, se tožena stranka torej ne bi smela po eni strani sklicevati na to, da ne sme posegati v presojo kazenskih sodišč z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, četudi stranka zatrjuje nova dejstva, po drugi strani pa, če je na nek način vendarle vzela v presojo nove okoliščine, se ne bi smela opreti samo na zagotovila državnega organa pravobranilstva iz ZDA, ampak bi morala uporabiti tudi poročila o stanju v konkretnem zaporu, kamor naj bi bil tožnik nastanjen, s strani mednarodnih organizacij, ki se sistematično ukvarjajo s spremljanjem tega področja v ZDA. Če teh poročil ni, potem pridejo v poštev tudi poročila drugih inštitucij ali prispevki posameznih komentatorjev, raziskovalcev, novinarjev, katerih analize oziroma poročila je treba ustrezno oceniti z vidika njihove dokazne vrednosti.
Ker Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 40/2021 iz interpretacije Ustavnega sodišča izpeljuje razlago, da gre za „prosti preudarek“ ministra za pravosodje iz prvega odstavka v zvezi z tretjim odstavkom 530. člena ZKP v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku oziroma v smislu tretjega odstavka 40. člena ZUS-1, Upravno sodišče dodaja, da zaradi napačne uporabe določila 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (njegove procesne dimenzije) v povezavi z določbo člena 18(1) PDEU, določbi tretjega in prvega odstavka 530. člena ZKP očitno nista bili uporabljeni na način, ki ustreza njunemu namenu, ko gre za spor, v okviru katerega gre za izvajanje prava EU.
omejitev gibanja - nevarnost pobega - obrazložitev odločbe
V skladu s 85. členom ZTuj-2 se v postopkih po tem zakonu, če z ZTuj-2 ni drugače določeno, uporabljajo določbe ZUP. Upravna odločba mora biti v skladu z 214. členom ZUP ustrezno obrazložena. Iz obrazložitve upravnega akta morajo izhajati konkretizirane okoliščine in podlaga za odločitev v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli, na način, da jo lahko sodišče preizkusiti ob morebitno vloženi tožbi. Za pošten postopek je torej bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskega, kot tudi glede pravnih vidikov zadeve.
dovoljenje za začasno prebivanje - delovno dovoljenje za tujca - odložilna začasna odredba - začasna odredba
Sodišče je presodilo, da tožnik s pavšalnimi navedbami, brez navajanja konkretnih podatkov in okoliščin glede nastanka težko popravljive škode, te ni izkazal, kar je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - umik vloge - nezakonito bivanje tujca - vrnitev tujca - prosilec za mednarodno zaščito
Glede na nesporno dejstvo, da je tožnik prosilec za mednarodno zaščito, toženka določb ZTuj-2 ne bi smela uporabiti. Ker je ravnala v nasprotju z ZTuj-2 in ZMZ-1, je nepravilno uporabila materialno pravo. Tožnik ima namreč kot prosilec za mednarodno zaščito na podlagi ZMZ-1 pravico do prebivanja v RS, zato mu že po naravi stvari ni mogoče izreči ukrepov, ki so ti povezani z nezakonitim prebivanjem.
dovolitev zadrževanja - dovolitev zadrževanja tujca - dovoljenje za zadrževanje v Republiki Sloveniji - odstranitev tujca iz države - pravica do družinskega življenja - kršitev pravil upravnega postopka - nepravilna uporaba materialnega zakona - ugoditev tožbi
Tožnik je prošnjo za podaljšanje dovolitve zadrževanja vložil (16. 8. 2021) po začetku uporabe novele ZTuj-2F. Predhodni postopki glede dovolitve zadrževanja in njegovega podaljšanja so bili do tedaj pravnomočno zaključeni. Zato je organ v konkretni zadevi za (novo) odločitev o dovolitvi zadrževanja kot pravno podlago pravilno uporabil ZTuj-2F. S tem tudi ni mogel dovoliti zadrževanje tožnika zaradi razloga (dokončanja) šolanja, ker po noveli ZTuj-2 ta razlog ni več med razlogi po 73. členu ZTuj-2 za dovolitev zadrževanja.
Okoliščine iz dometa 8. člena EKČP (zvezano s 3. členom KOP, kadar gre za stranke, ki so otroci, in 7. člena KOI, ko so otroci osebe s posebnimi potrebami) je treba presojati tudi v zadevah dovolitve zadržanja tujca in tudi določbo 73. člena ZTuj-2 razlagati v skladu z navedenimi konvencijami in ustavo oz. tako, da se posamezniku - v konkretni zadevi tožniku zagotovi spoštovanje pravice do družinskega oz. zasebnega življenja, kadar okoliščine posamezne zadeve govorijo v prid takšni odločitvi, skladno z načelom sorazmernosti.
ZTuj-2 člen 33, 33/1, 37, 37/1, 55. ZZSDT člen 12, 12/2, 12/4, 42, 42/4.
tujec - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje veljavnosti izdanega dovoljenja - pogoji za podaljšanje dovoljenja - pravnomočna obsodba - domneva nepodrejanja pravnemu redu rs - izdaja soglasja
V konkretni zadevi tožnik izpodbijani odločbi oporeka zaradi odločitve ZRSZ, ki je kot soglasodajalec zavrnil izdajo soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja za prebivanje in delo (kar je imelo za posledico izdajo izpodbojne odločbe) z utemeljitvijo, da je bil tožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin, kar je po četrtem odstavku 42. člena ZZSDT razlog, da soglasja ne izda. Sodišče poudarja, da se v vprašanja, ali je tožnik storil kaznivo dejanje ponarejanje listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, ali je za to dejanje kriv in ali je bil postopek sodišča, ki je odločilo v kazenski zadevi z izdajo kaznovalnega naloga, pravilen, ni spuščalo, in se tudi ni smelo spuščati. Tožnika je za krivega storitve kaznivega dejanja spoznalo za to pristojno sodišče in zato upravno sodišče v to odločitev ne sme posegati ali jo razlagati drugače, kot je bila izrečena.
ZTuj-2 člen 37, 37/2, 55, 55/1, 55/1-5, 55/1-6, 55/4. ZUP člen 9, 237, 237/2, 237/2-3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 7, 24, 24/2, 52, 52/1.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - pogoji za izdajo dovoljenja - podrejanje pravnemu redu - pravica do izjave - pravica do družinskega življenja - načelo sorazmernosti - največja korist otroka
Izpodbijani akt je do tolikšne mere pomanjkljiv, da se ga ne da preizkusiti v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, razen v tem smislu, da je obrazložitev očitno pomanjkljiva in gre zato za bistveno kršitev določb postopka. Zaradi teh pomanjkljivosti je tožnik imel zgolj navidezno možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in je bila s tem kršena tudi tožnikova pravica do obrambe oziroma izjave v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega akta.
Če pa je tožnikova mladoletna hči ob tem tudi državljanka Slovenije ali druge države članice EU, kar tožena stranka tudi ni ugotavljala, bi morala tožena stranka v izpodbijanem aktu upoštevati tudi bistvene pravice tožnikove mladoletne hčerke, kolikor so ji podeljene zaradi statusa državljanke EU na podlagi člena 20 Pogodbe o delovanju EU v smislu sodbe Velikega senata Sodišča EU v zadevi Zambrano.
tujec - tožba v upravnem sporu - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - zanemarljive posledice - pravni interes - zavrženje tožbe
Tožnikov pravni položaj se zaradi teka postopka razveljavitve dovoljenja ni v ničemer spremenil. Izpodbijani sklep v ničemer ne vpliva na obravnavo tožnikove prošnje za podaljšanje dovoljenja oziroma si tožnik tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu in odpravo izpodbijanega sklepa svojega položaja v postopku podaljšanja dovoljenja ne more izboljšati.
ZTuj-2 člen 33, 33/3, 37, 55, 55/6. ZUP člen 214, 214/1.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - pogoji za podaljšanje dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu rs - pravnomočna obsodba - pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje - nevarnost za javni red in varnost - pravica do družinskega življenja - neobrazložena odločba
Tožena stranka ni v zadostni meri raziskala, kakšne so potrebe tožnikovih sinov in kakšna je tožnikova vloga v razmerju do obeh otrok. Tožnik se je namreč skliceval, da sta oba sinova otroka s posebnimi potrebami in to dejstvo izkazoval z odločbama pristojnega zavoda, iz katerih pa ni razvidno, kakšno posebno pomoč otroka potrebujeta. Tožena stranka bi zato lahko tožnika o tem zaslišala ali ga pozvala k predložitvi ustreznih dokazil. Šele na tej podlagi bi nato presojala, ali gre za take potrebe, ki jih otroka lahko zadovoljujeta le v Republiki Sloveniji, ali pa bi jih lahko zadovoljevala tudi v izvorni tožnikovi državi.
državljan države naslednice nekdanje SFRJ - dovoljenje za stalno prebivanje - upravni postopek - odločanje v ponovljenem postopku - vezanost upravnega organa na mnenje sodišča
Oba upravna organa prve in druge stopnje v ponovljenem postopku nista sledila pravnemu mnenju sodišča in njegovim napotkom glede vodenja ponovnega postopka. Prav tako nista upoštevala stališč sodišča, izraženih v pravnomočni sodbi, ki se tičejo postopka, kar utemeljeno graja tožnik v tožbi.
ZPŠOIRSP člen 2, 2/2, 2/3. ZUP člen 9, 138, 145. ZUS-1 člen 64, 64/4.
odškodnina zaradi izbrisa - izbris iz registra prebivalstva RS - upravičena odsotnost - pravica do izjave - vezanost na pravno mnenje sodišča
Upravni organ je pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjal tožnika z ugotovitvami v postopku, vendar bi ga moral konkretneje in jasneje seznaniti, da ni dokazal upravičene odsotnosti zaradi vojnih razmer v BiH. Tega pa tožena stranka ni storila.
Tožena stranka ni upoštevala napotkov Upravnega sodišča o tem, katera dejstva, ki so razvidna iz podatkov v spisu v zvezi z izjavami tožnika in njegovih družinskih članov kot prič, so pravno pomembna in bi jih tožena stranka morala upoštevati, a jih tožena stranka ponovno ni vključila v dokazno oceno v izpodbijanem aktu.
dovoljenje za začasno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - družinsko življenje - osebne okoliščine
Tožena stranka pri zavrnitvi prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje ni upoštevala okoliščin dolgotrajnega bivanja tožnika in njegovih družinskih članov v RS ter njihovo vpetost v življenje v RS. Zato po presoji sodišča ta odločitev tožene stranke ni pravilna.
odškodnina zaradi izbrisa - izbris iz registra prebivalstva RS - upravičenec do odškodnine - upravičena odsotnost - dokazna ocena - pravica do izjave
Ker je upravni organ kljub tem izjavam ugotovil, da tožnica ni zapustila Slovenije zaradi posledic izbrisa, pri čemer dejstev, ki govorijo v prid vlogi tožnice, ni vključil v dokazno oceno, ni upošteval načela materialne resnice (1. odstavek 8. člena ZUP), po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje, za kar pa je treba upoštevati načelo proste presoje dokazov (10. člena ZUP).
Tožena stranka ni odgovorila na argument, da je bila tožničinemu možu priznana odškodnina zaradi izbrisa, oziroma ni pojasnila, v čem je temeljna razlika med okoliščinami tožničinega moža in tožnice z vidika ZUSDDD. S tem, ko upravni organ ni odgovoril na omenjeni argument tožnice, ji je tudi nedopustno omejil pravico do izjave oziroma obrambe v postopku.
dovoljenje za stalno prebivanje - prenehanje dovoljenja za stalno prebivanje - izgon tujca iz države - stranska kazen izgona tujca iz države - skrajšani ugotovitveni postopek
Ni sporno, da je Okrožno sodišče v Kopru s sodbo I K 22399/2019 z dne 3. 9. 2019 izreklo tožniku med drugim tudi sankcijo izgona tujca iz ozemlja Republike Slovenije za čas 2 let. Ker so s tem nastopile okoliščine za izdajo odločbe o prenehanju dovoljenja za stalno prebivanje iz 3. alineje tretjega odstavka 57. člena Ztuj-2, je odločitev prvostopenjskega organa pravilna.
V tem primeru sta upravni organ in posledično upravno sodišče v upravnem sporu vezana na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča.
ZTuj-2 člen 69, 73, 73/2, 73/3. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
tujec - tujec, ki mora zapustiti državo - dovoljenje za zadržanje - dovoljenje za zadrževanje v Republiki Sloveniji - dovolitev zadrževanja - obrazložitev odločbe - neobrazložena odločba - začasna odredba - predlog za izdajo začasne odredbe
Sodišče ugotavlja, da toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni utemeljila temeljne predpostavke za odločanje o dovolitvi zadrževanja po 73. členu ZTuj-2, to je, da so izpolnjeni pogoji za odstranitev tujca (tožnika) iz 69. člena ZTuj-2. Toženka namreč v sklepu ni navedla vseh relevantnih okoliščin tožnikovega primera in tudi ne za to pomembne zakonske podlage, zato s tega vidika sklepa ni mogoče preizkusiti. Toženka je to skušala sanirati z navedbami v upravnem sporu, vendar s tem po ustaljeni sodni praksi bistveno pomanjkljive obrazložitve upravnega akta ni mogoče nadomestiti.
ZTuj-2 člen 51, 51/1, 51/2, 55. ZUP člen 237, 237/1, 237/1-7.
dovoljenje za začasno prebivanje tujca - prvo dovoljenje za začasno prebivanje - pravica do zasebnega in družinskega življenja - vezanost na zahtevek - obrazložitev odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka
51. člen ZTuj-2 je treba razlagati v skladu z EKČP in Ustavo tako, da se posamezniku zagotovi spoštovanje njegove pravice do zasebnega življenja iz 8. člena EKČP. Zato upravni organ ni pravilno uporabil navedene zakonske določbe, zaradi česar tudi ni presojal tožničinih življenjskih okoliščin (da od rojstva živi v Sloveniji in je brez državljanstva), čeprav jo je zaslišal ravno zaradi zatrjevanega dolgotrajnega bivanja v Republiki Sloveniji.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca - razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje - ugoditev tožbi - neprekinjeno življenje v republiki sloveniji - odprava odločbe - odločanje v sporu polne jurisdikcije - pravica do zasebnega in družinskega življenja
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka razveljavila dovoljenje za stalno prebivanje tožnice v Republiki Sloveniji ter zavrnila prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v RS. V obnovljenem postopku je zaključila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v RS, ki se zahteva za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev tožene stranke ni pravilna, saj dolžina časa trajanja odsotnosti, ki bi izkazovala dalj časa trajajočo odsotnost (več kot 6 zaporednih mesecev in nad skupno deset mesecev) v postopku ni bila dokazana, temveč je nedvomno izkazano dolgotrajno tolerirano bivanje tožnika in njegove družine s strani RS na njenem območju.
Prav tako ni razvidno, da bi bili na tožničini strani podani v demokratični družbi nujni razlogi, ki bi zaradi državne oziroma javne varnosti, ekonomske blaginje ali varovanja zdravja, morale oziroma pravic in svoboščin drugih ljudi ali preprečevanja kaznivih dejanj, prevladali nad pravico do varovanja zasebnega življenja tožnice.
Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj bi za to skladno s prvim odstavkom 7. člena ZUS-1 v zvezi s 65. členom ZUS-1 potrebovalo tak postavljeni zahtevek stranke, ki ga tožnica ni podala.
ZTuj-2 člen 55, 55/1, 55/1-2, 55/1-6, 56, 56/1, 56/1-1. ZUP člen 138, 138/1, 139.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - razveljavitev dovoljenja - napotitev v tujino
Iz 2. alineje prvega odstavka 55. člena Ztuj-2 torej izhaja, da če je tujec zaposlen pri delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji in ga ta zaradi opravljanja storitev napoti na delo v tujino, potem to ne more biti razlog za zavrnitev dovoljenja za prebivanje oziroma za razveljavitev dovoljenja za prebivanje. Glede na tožbene navedbe in podatke spisa bi lahko bil podan ravno tak primer, ko je tožnik bil zaposlen pri delodajalcu s sedežem v Republiki Sloveniji in ga je le ta napotil v tujino. V kolikor so te okoliščine podane, potem ni razumljivo, da se tožena stranka v istem odstavku odločbe sklicuje na to, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu.
ZPŠOIRSP člen 2, 2/1, 2/1-2, 2/2. ZUP člen 8, 10, 237, 237/2, 237/2-3.
odškodnina zaradi izbrisa - izbris iz registra prebivalstva RS - upravičena odsotnost - dokazna ocena - načelo proste presoje dokazov
Ker sta oba upravna organa prve in druge stopnje, kljub izjavam v upravnem postopku zaslišanih prič in tožnika, ugotovila, da tožnik ni zapustil Slovenije zaradi posledic izbrisa, pri čemer navedena dejstva oziroma listina, ki sicer govorijo v prid zahtevku tožnika, niso bili vključeni v dokazno oceno, tako po presoji sodišča ni bilo spoštovano temeljno načelo materialne resnice, po katerem je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje, tudi ob upoštevanju načela proste presoje dokazov, po katerem mora dokazna ocena upravnega organa temeljiti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, kar je lahko vplivalo tudi na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve.