ZZSDT člen 17, 18, 42. ZTuj-2 člen 37. ZUP člen 214, 237, 237/2, 237/2-7.
tujci - dovoljenje za delo - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - izdaja soglasja - odločba o prekršku - zbirna odločba - neobrazložena odločba - bistvena kršitev določb postopka
Že v zadevi III U 104/2018 ter nato še v zadevi III U 49/2019 je tukajšnje sodišče zavzelo stališče, da zakonska ureditev v zvezi s prepovedmi iz 42. člena ZZSDT ne predvideva oziroma zahteva izdaje posebne odločbe o prepovedi zaposlovanja, samozaposlovanja oziroma dela tujcev za določeno obdobje, pač pa je bistvena pravnomočna odločba o izrečeni globi.
tujci - zaposlovanje tujcev - delovno dovoljenje - pogoji za izdajo dovoljenja - pogoji za izdajo delovnega dovoljenja tujcu - vloga delodajalca - zavrnitev izdaje novih delovnih dovoljenj
Tožbeni ugovori v smeri, da bi moral biti tožnici izdan konkretni posamični akt, s katerim bi ji bilo prepovedano zaposlovanje in delo tujcev, ter da bi lahko šele na podlagi takšnega akta prvostopenjski organ zavrnil izdajo dovoljenja, niso utemeljeni. Zakonska ureditev ne zahteva izdaje posebne odločbe o prepovedi zaposlovanja in dela tujcev za določeno obdobje, ampak je takšna prepoved posledica, ki po zakonu sledi, če je podan kateri izmed dejanskih stanov, ki so opredeljeni v 42. členu ZZSDT. Ko gre za določbe tega člena, ki omenjeno posledico navezujejo na pravnomočno izrečeno globo, je za nastanek posledice bistvena pravnomočna odločba o izrečeni globi. Takšno stališče je tukajšnje sodišče zavzelo tudi v sodbi in sklepu III U 49/2019 z dne 20. 5. 2019.
ZDRS člen 10, 10/1, 10/1-3, 10/8, 10/9. Uredba o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (2007) člen 2, 3.
državljanstvo - sprejem v državljanstvo - pogoji za sprejem v državljanstvo - pridobitev državljanstva z naturalizacijo - zagotovilo upravnega organa - dejansko življenje v RS - zagotovljena sredstva za preživljanje - dohodek zakonca - zavrnitev tožbe
Pritrditi je navedbam toženke, da ima okoliščina življenja v Švici, ki je bila ugotovljena iz obrazložitve sodbe o razvezi zakonske zveze bistveno večjo dokazno vrednost, kot izjava stranke v postopku pridobitve državljanstva, saj je namen postopka razveze zakonske zveze povsem drug kot namen postopka pridobitve državljanstva in da je v postopku pridobitve državljanstva podan velik interes tožnice, da bi pridobila državljanstvo.
Za pogoj glede zagotovljenih sredstev velja, da gre za sredstva, ki jih prejema prosilec (in ne druga oseba, razen če je dolžna preživljati prosilca) in ki se mu izplačujejo na podlagi določenega pravnega temelja. Pravna podlaga za izplačilo daje prejemkom lastnost zagotovljenih sredstev, pri čemer se tovrstni prejemki druge osebe obravnavajo kot prosilčeva zagotovljena sredstva samo, če je oseba dolžna preživljati prosilca.
ZTuj-2 člen 73, 73/1, 73/2, 85. ZUP člen 9, 9/1, 9/3, 146, 146/4, 237, 237/2, 237/2-3.
tujec - dovolitev zadrževanja tujca - šolanje - otrok s posebnimi potrebami - načelo zaslišanja stranke v postopku - pravica do izjave v postopku - bistvena kršitev določb upravnega postopka
Med razlogi iz drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 za dovolitev zadrževanja tujca v državi nesporno ni razloga (varstva) družinskega oz. zasebnega življenja, kot sicer izhaja iz 8. člena EKČP, in ne varovanja največje otrokove koristi, kot sicer izhaja iz 3. člena KOP in drugega odstavka 7. člena KOI. Toženo stranko k temu zavezuje 5. člen Direktive o vračanju v zvezi s 47. členom Listine EU ter 7. členom Listine EU. Direktiva o vračanju zavezuje tako tudi organe RS, in sicer tudi v zvezi s presojo določb ZTuj-2, kar vključuje tudi 73. člen ZTuj-2.
Tožena stranka je izpodbijano odločitev sprejela po tem, ko je pridobila izjavo tožnikove partnerke, vendar pa tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika o navedenem ni seznanila. Tožnik v postopku ni imel možnosti, da se izjavi o ugotovitvah tožene stranke, posledično pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. S tem je bila storjena absolutna bistvena kršitev upravnega postopka, posledično pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.
tujec - odpoved prebivanja tujca - zelo hude posledice - nevarnost za varnost in obrambo države - pravica do družinskega življenja - načelo sorazmernosti - zmotna uporaba materialnega prava - začasna odredba
Glede na določbe ZTuj-2 obstoj razloga iz prvega odstavka 61. člena, kar je tudi pravnomočna obsodba zaradi kaznivega dejanja na nepogojno zaporno kazen, daljšo od treh let, ne pomeni avtomatično, da mora upravni organ tujcu odpovedati stalno prebivanje (zakon namreč določa, da to lahko stori).
izročitev tujca - pogoji za izročitev - izročitev tujca tuji državi
Sodišče pritrjuje toženi stranki, da sta za ugotavljanje okoliščin, ali obstaja verjetnost, da bi bil tujec v državi prosilki mučen ali da bi se z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo, pristojni sodišči, minister za pravosodje pa ne more posegati v okoliščine, ki jih je že ugotavljalo sodišče in katerega odločitve so pravnomočne. Ta presoja (ponovna) se ne more izvesti niti v upravnem sporu. Po stališču sodišča je toženka po 530. členu ZKP pristojna le, da ugotovi ali je tožniku, tujcu katerega izročitev se zahteva, priznana mednarodna zaščita ali gre za vojaško kaznivo dejanje ali politično kaznivo dejanje in da je bil pred tem izveden sodni postopek v okviru kazenskih sodišč.
pravice oseb, izbrisanih iz registra stalnega prebivalstva - državljani drugih republik nekdanje SFRJ - dovoljenje za stalno prebivanje - upravičena odsotnost - izguba zaposlitve
Določbe prve alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD ni mogoče razlagati in uporabiti tako, da mora stranka dokazati, da je neposredno in izključno zaradi izbrisa ter takoj po izbrisu zapustila Slovenijo. /.../ Zato z vidika dokaznega bremena velja, da mora stranka za uspeh v postopku dovolj prepričljivo izkazati, da so jo posledice izbrisa oziroma splet okoliščin povezanih z izbrisom prisilile, da je zapustila Slovenijo v tem smislu, da je bil izbris odločilni razlog za njen odhod.
Tožena stranka ni upoštevala pravilne interpretacije prve alineje tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD, saj je naredila selektivno dokazno oceno s tem, da je upoštevala - na načelni ravni - zgolj pravno ureditev tedaj veljavnega Zakona o osnovni šoli glede dostopa do osnovnošolskega izobraževanja za tujce z urejenim statusom. Tožena stranka bi morala upoštevati izpovedbo tožnikovega očeta, da so jim v šoli, na katero je bil vpisan tožnik, in na kateri je bila zaposlena tožnikova mama, ravnatelj in drugi zaposleni dejali, da tožnik kot tujec ne more več nadaljevati šolanja. Po presoji sodišča je povsem življenjsko, da so se tožnikovi starši glede informacij o pravicah njunih otrok do šolanja v Sloveniji zanesli na informacije ravnatelja in učiteljev in glede tega niso pridobivali pravnih mnenj o takrat veljavni zakonodaji oziroma niso sprožali pravnih sporov. Dokazna ocena pravno relevantnih okoliščin glede na to, da je do izbrisa nesporno prišlo, bi morala biti celostna, življenjska in realna, ne pa formalistična in selektivna, in tega napotka oziroma pravne interpretacije določila prve alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD se tožena stranka ni držala.
ZDRS člen 10, 10/1, 10/1-4. ZUP člen 214, 214/1, 237, 237/2, 237/2-7. Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije (2009) člen 3, 3/1.
državljanstvo - prošnja za sprejem v državljanstvo - pogoji za sprejem v državljanstvo - zagotovljenost trajnega vira preživljanja - denarna sredstva
Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 41/2021 in enako tudi v sodbi X Ips 8/2021, iz citiranih določb 10. člena ZDRS izhaja, da mora prosilec za sprejem v državljanstvo razpolagati z zadostnimi sredstvi za preživljanje, taka pa so sredstva vsaj v višini osnovnega minimalnega dohodka. Ker je zakonodajalec pri opredelitvi obravnavanega pogoja uporabil splošen pojem "sredstva", to kaže, da njegov namen ni bil v omejevanju za preživljanje potrebnih sredstev na določeno vrsto in obliko premoženja. To ne izhaja niti iz ostalih določb ZDRS v smislu, da oseba nima zagotovljenih sredstev za preživljanje, če ne razpolaga s točno določenim premoženjem oziroma virom tega premoženja. Tako tudi ni določeno, da so sredstva, ki po tem zakonu zagotavljajo materialno in socialno varnost, samo sredstva, ki jih prosilec prejme v obliki denarnih izplačil. Kot sredstva, ki mu zagotavljajo materialno in socialno varnost, je treba upoštevati vse, kar ima svojo denarno vrednost in je lahko predmet prosilčevega razpolaganja. To pa niso samo denarni prejemki, ampak tudi ostalo prosilčevo premoženje.
ZTuj-2 člen 33, 33/3, 55, 55/1, 55/1-1. ZDR člen 135. Pravilnik o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje (2022) člen 2.
zagotovljena sredstva za preživljanje - izplačilo plače v gotovini - dovoljenje za stalno prebivanje
V obravnavani zadevi je sporno, ali so dokazila, s katerimi tujec dokazuje svojo plačo, nadomestilo plače, povračilo stroškov v zvezi z delom, bonitete in regres za letni dopust, in ki so našteta v prvem odstavku 2. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje, našteta taksativno in kumulativno ali zgolj primeroma ter posledično, ali lahko tožnik zadostna sredstva za preživljanje dokazuje s plačilnimi listami svojega očeta in pripadajočimi blagajniškimi izdatki. Po presoji sodišča so dokazila našteta primeroma. Sporni stavek namreč uporablja besedno zvezo „in drugimi dokazi, ki nedvoumno izkazujejo prejem dohodkov iz prejemkov iz tega odstavka“. Ti drugi dokazi v Pravilniku niso našteti niti definirani na način, da bi jih bilo mogoče izčrpno določiti, zato stališče, da so zahtevana dokazila v določbi našteta taksativno (izčrpno) in da morajo biti kumulativno izkazana, ni pravilno. Citirana besedna zveza je po presoji sodišča namenjena tudi situacijam, v katerih tujec sredstev ne more dokazati s plačilnimi listami in izpiski iz transakcijskega računa in pomeni, da lahko tujec na kakršenkoli način izkazuje, da je plačo tako ali drugače dejansko prejel.
ZKP člen 522, 522/1, 522/1-14, 530, 530/a. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 47. ZUS-1 člen 40, 40/3. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 18, 18/1, 21, 21/1.
pravni interes - človekove pravice in temeljne svoboščine - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - izročitev tujca - izročitev obdolženca tuji državi - pogoji za izročitev - vezanost ministra na odločitev kazenskega sodišča - odločanje po prostem preudarku - svoboda gibanja - državljan EU - pravo EU - načelo lojalnega sodelovanja - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - načelo sorazmernosti
Izpodbijana odločba, ki je v veljavi, še vedno posega v pravni položaj tožnika, kajti v trenutku, ko bi se tožnik kot državljan EU, ki ima svobodo gibanja znotraj držav EU, nahajal na ozemlju Republike Slovenije, bi pravnomočnost izpodbijane odločbe bila podlaga za njeno izvršitev.
Po stališču Sodišča EU je vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo „neposredni učinek,“ kot je člen 47 Listine EU, ki ureja pravico do učinkovitega sodnega varstva, nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. To na primer pomeni, da mora(ta) upravni organ ali nacionalno sodišče v skladu z načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) Pogodbe EU po potrebi ravnati tako, da sporne nacionalne ureditve ali sodne prakse ne uporabi(ta).
Kadar oseba še ni izročena, odstranjena, vrnjena, deportirana, je treba upoštevati informacije o stanju v državi izvora, oziroma kamor naj bi bil tožnik izročen, pri čemer se mora upoštevati dejansko stanje v izvorni državi, oziroma v državi izročitve na dan odločanja o izročitvi.
Kar zadeva bivanjske razmere, s katerimi naj bi bil tožnik soočen v zaporu, se tožena stranka torej ne bi smela po eni strani sklicevati na to, da ne sme posegati v presojo kazenskih sodišč z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, četudi stranka zatrjuje nova dejstva, po drugi strani pa, če je na nek način vendarle vzela v presojo nove okoliščine, se ne bi smela opreti samo na zagotovila državnega organa pravobranilstva iz ZDA, ampak bi morala uporabiti tudi poročila o stanju v konkretnem zaporu, kamor naj bi bil tožnik nastanjen, s strani mednarodnih organizacij, ki se sistematično ukvarjajo s spremljanjem tega področja v ZDA. Če teh poročil ni, potem pridejo v poštev tudi poročila drugih inštitucij ali prispevki posameznih komentatorjev, raziskovalcev, novinarjev, katerih analize oziroma poročila je treba ustrezno oceniti z vidika njihove dokazne vrednosti.
Ker Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 40/2021 iz interpretacije Ustavnega sodišča izpeljuje razlago, da gre za „prosti preudarek“ ministra za pravosodje iz prvega odstavka v zvezi z tretjim odstavkom 530. člena ZKP v smislu Zakona o splošnem upravnem postopku oziroma v smislu tretjega odstavka 40. člena ZUS-1, Upravno sodišče dodaja, da zaradi napačne uporabe določila 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (njegove procesne dimenzije) v povezavi z določbo člena 18(1) PDEU, določbi tretjega in prvega odstavka 530. člena ZKP očitno nista bili uporabljeni na način, ki ustreza njunemu namenu, ko gre za spor, v okviru katerega gre za izvajanje prava EU.
omejitev gibanja - nevarnost pobega - obrazložitev odločbe
V skladu s 85. členom ZTuj-2 se v postopkih po tem zakonu, če z ZTuj-2 ni drugače določeno, uporabljajo določbe ZUP. Upravna odločba mora biti v skladu z 214. členom ZUP ustrezno obrazložena. Iz obrazložitve upravnega akta morajo izhajati konkretizirane okoliščine in podlaga za odločitev v takšni meri, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli, na način, da jo lahko sodišče preizkusiti ob morebitno vloženi tožbi. Za pošten postopek je torej bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskega, kot tudi glede pravnih vidikov zadeve.
dovoljenje za začasno prebivanje - delovno dovoljenje za tujca - odložilna začasna odredba - začasna odredba
Sodišče je presodilo, da tožnik s pavšalnimi navedbami, brez navajanja konkretnih podatkov in okoliščin glede nastanka težko popravljive škode, te ni izkazal, kar je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - umik vloge - nezakonito bivanje tujca - vrnitev tujca - prosilec za mednarodno zaščito
Glede na nesporno dejstvo, da je tožnik prosilec za mednarodno zaščito, toženka določb ZTuj-2 ne bi smela uporabiti. Ker je ravnala v nasprotju z ZTuj-2 in ZMZ-1, je nepravilno uporabila materialno pravo. Tožnik ima namreč kot prosilec za mednarodno zaščito na podlagi ZMZ-1 pravico do prebivanja v RS, zato mu že po naravi stvari ni mogoče izreči ukrepov, ki so ti povezani z nezakonitim prebivanjem.
dovolitev zadrževanja - dovolitev zadrževanja tujca - dovoljenje za zadrževanje v Republiki Sloveniji - odstranitev tujca iz države - pravica do družinskega življenja - kršitev pravil upravnega postopka - nepravilna uporaba materialnega zakona - ugoditev tožbi
Tožnik je prošnjo za podaljšanje dovolitve zadrževanja vložil (16. 8. 2021) po začetku uporabe novele ZTuj-2F. Predhodni postopki glede dovolitve zadrževanja in njegovega podaljšanja so bili do tedaj pravnomočno zaključeni. Zato je organ v konkretni zadevi za (novo) odločitev o dovolitvi zadrževanja kot pravno podlago pravilno uporabil ZTuj-2F. S tem tudi ni mogel dovoliti zadrževanje tožnika zaradi razloga (dokončanja) šolanja, ker po noveli ZTuj-2 ta razlog ni več med razlogi po 73. členu ZTuj-2 za dovolitev zadrževanja.
Okoliščine iz dometa 8. člena EKČP (zvezano s 3. členom KOP, kadar gre za stranke, ki so otroci, in 7. člena KOI, ko so otroci osebe s posebnimi potrebami) je treba presojati tudi v zadevah dovolitve zadržanja tujca in tudi določbo 73. člena ZTuj-2 razlagati v skladu z navedenimi konvencijami in ustavo oz. tako, da se posamezniku - v konkretni zadevi tožniku zagotovi spoštovanje pravice do družinskega oz. zasebnega življenja, kadar okoliščine posamezne zadeve govorijo v prid takšni odločitvi, skladno z načelom sorazmernosti.
ZTuj-2 člen 33, 33/1, 37, 37/1, 55. ZZSDT člen 12, 12/2, 12/4, 42, 42/4.
tujec - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje veljavnosti izdanega dovoljenja - pogoji za podaljšanje dovoljenja - pravnomočna obsodba - domneva nepodrejanja pravnemu redu rs - izdaja soglasja
V konkretni zadevi tožnik izpodbijani odločbi oporeka zaradi odločitve ZRSZ, ki je kot soglasodajalec zavrnil izdajo soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja za prebivanje in delo (kar je imelo za posledico izdajo izpodbojne odločbe) z utemeljitvijo, da je bil tožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin, kar je po četrtem odstavku 42. člena ZZSDT razlog, da soglasja ne izda. Sodišče poudarja, da se v vprašanja, ali je tožnik storil kaznivo dejanje ponarejanje listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, ali je za to dejanje kriv in ali je bil postopek sodišča, ki je odločilo v kazenski zadevi z izdajo kaznovalnega naloga, pravilen, ni spuščalo, in se tudi ni smelo spuščati. Tožnika je za krivega storitve kaznivega dejanja spoznalo za to pristojno sodišče in zato upravno sodišče v to odločitev ne sme posegati ali jo razlagati drugače, kot je bila izrečena.
ZTuj-2 člen 37, 37/2, 55, 55/1, 55/1-5, 55/1-6, 55/4. ZUP člen 9, 237, 237/2, 237/2-3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 7, 24, 24/2, 52, 52/1.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - pogoji za izdajo dovoljenja - podrejanje pravnemu redu - pravica do izjave - pravica do družinskega življenja - načelo sorazmernosti - največja korist otroka
Izpodbijani akt je do tolikšne mere pomanjkljiv, da se ga ne da preizkusiti v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, razen v tem smislu, da je obrazložitev očitno pomanjkljiva in gre zato za bistveno kršitev določb postopka. Zaradi teh pomanjkljivosti je tožnik imel zgolj navidezno možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in je bila s tem kršena tudi tožnikova pravica do obrambe oziroma izjave v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega akta.
Če pa je tožnikova mladoletna hči ob tem tudi državljanka Slovenije ali druge države članice EU, kar tožena stranka tudi ni ugotavljala, bi morala tožena stranka v izpodbijanem aktu upoštevati tudi bistvene pravice tožnikove mladoletne hčerke, kolikor so ji podeljene zaradi statusa državljanke EU na podlagi člena 20 Pogodbe o delovanju EU v smislu sodbe Velikega senata Sodišča EU v zadevi Zambrano.
tujec - tožba v upravnem sporu - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - zanemarljive posledice - pravni interes - zavrženje tožbe
Tožnikov pravni položaj se zaradi teka postopka razveljavitve dovoljenja ni v ničemer spremenil. Izpodbijani sklep v ničemer ne vpliva na obravnavo tožnikove prošnje za podaljšanje dovoljenja oziroma si tožnik tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu in odpravo izpodbijanega sklepa svojega položaja v postopku podaljšanja dovoljenja ne more izboljšati.
ZTuj-2 člen 33, 33/3, 37, 55, 55/6. ZUP člen 214, 214/1.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - pogoji za podaljšanje dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu rs - pravnomočna obsodba - pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje - nevarnost za javni red in varnost - pravica do družinskega življenja - neobrazložena odločba
Tožena stranka ni v zadostni meri raziskala, kakšne so potrebe tožnikovih sinov in kakšna je tožnikova vloga v razmerju do obeh otrok. Tožnik se je namreč skliceval, da sta oba sinova otroka s posebnimi potrebami in to dejstvo izkazoval z odločbama pristojnega zavoda, iz katerih pa ni razvidno, kakšno posebno pomoč otroka potrebujeta. Tožena stranka bi zato lahko tožnika o tem zaslišala ali ga pozvala k predložitvi ustreznih dokazil. Šele na tej podlagi bi nato presojala, ali gre za take potrebe, ki jih otroka lahko zadovoljujeta le v Republiki Sloveniji, ali pa bi jih lahko zadovoljevala tudi v izvorni tožnikovi državi.
državljan države naslednice nekdanje SFRJ - dovoljenje za stalno prebivanje - upravni postopek - odločanje v ponovljenem postopku - vezanost upravnega organa na mnenje sodišča
Oba upravna organa prve in druge stopnje v ponovljenem postopku nista sledila pravnemu mnenju sodišča in njegovim napotkom glede vodenja ponovnega postopka. Prav tako nista upoštevala stališč sodišča, izraženih v pravnomočni sodbi, ki se tičejo postopka, kar utemeljeno graja tožnik v tožbi.