Tožena stranka mora v ponovljenem postopku zaslišati tožnika in ugotoviti kje je tožnik zadovoljeval svoje osnovne življenjske potrebe in s tem dati pomen zakonskemu besedilu: 8-letno neprekinjeno bivanje.
Tožena stranka ni podala opredelitve pojma "dejansko neprekinjeno živi" in ni upoštevala takratne tožnikove mladoletnosti in razlogov za njegovo potovanje v BiH leta 1992.
Na podlagi 1. odstavka 2. člena ZUSDDD je potrebno prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložiti v roku 3 mesecev po uveljavitvi tega zakona, to pomeni do vključno 28. 12. 1999, ker je zakon pričel veljati dne 28. 9. 1999. Upoštevaje podatek, da je tožnica vložila svojo vlogo šele dne 21. 11. 2000, je tožena stranka pravilno uporabila določilo ZUSDDD, da je tožnica zamudila rok za vložitev vloge, ta rok pa je prekluzivne narave.
Tožeča stranka v tožbi ne izpodbija podatka, ki ga je podala v upravnem postopku, da je prišla v Republiko Slovenijo 24. 4. 1992. Ob takšnem podatku, ki ga tožeča stranka tudi sedaj v tožbi ne izpodbija, je pravilno stališče tožene stranke, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji od vključno 25. 6. 1991 dalje in da tako ne izpolnjuje pogoja iz 1. člena ZUSDDD.