državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - register stalnega prebivalstva - odjava bivališča - vpis v register stalnega prebivalstva
Določba 26. člena Ustave, ki jo je tožnik navedel kot pravni temelj, na podlagi katerega je zahteval vpise, tožnikovega zahtevka za vpis v register stalnega prebivališča ne omogoča. Tožnikov zahtevek, da se na podlagi 26. člena Ustave RS vpiše njegovo stalno prebivališče v register stalnega prebivališča in priznanje prebivališča od 14. 2. 1992 do vpisa v register stalnega prebivališča, je torej neutemeljen, zato je odločitev toženke, da je zavrnila oba zahtevka, pravilna.
Ni sporno, da je tožnik tujec in ni sporno, da nima dovoljenja za stalno prebivanje (tožnikov zahtevek za izdajo dovoljevanja za stalno prebivanje je pravnomočno zavrnjen s sodbo naslovnega sodišča IU 1140/2015-120 z dne 2. 11. 2016). Zavrnitev tožnikovega zahtevka za vpis v register stalnega prebivališča, je zato (tudi) na podlagi prvega odstavka 5. člena ZPPreb-1 pravilna in zakonita.
ZTuj-2 člen 33, 33/3, 37, 37a, 37a/4. ZZSDT člen 17, 17/1, 17/1-5, 17/1-8, 42, 42/1. ZUP člen 214, 214/1, 237, 237/2-7.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - soglasje - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev določb upravnega postopka - zmotna uporaba materialnega prava
Soglasje Zavoda RS za zaposlovanje (zavod) ni vedno pogoj za izdajo oziroma podaljšanje enotnega dovoljenja. Toženka je s tega vidika v obrazložitvi izpodbijane odločbe le splošno navedla, da ZTuj-2 določa, da tujec za delo, ki bi ga opravljal na podlagi zaprošenega dovoljenja, nujno potrebuje izdano soglasje s strani zavoda, vendar tega ni utemeljila. Pojasnila ni, katere so tiste dejanske okoliščine in kakšna je vsebina zakonskih določb, ki pomenijo podlago za njen zaključek, da je v obravnavanem primeru soglasje zavoda pogoj za podaljšanje enotnega dovoljenja. Da mora biti odločitev tudi s tega vidika obrazložena, pa je sodišče opozorilo že v sodbah I U 1219/2016 in I U 1806/2016. To pa pomeni, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva in na njeni podlagi odločbe ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1), povedano pa kaže tudi na možnost, da pri odločanju materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - razveljavitev dovoljenja - zdravstveno zavarovanje - umik soglasja
Razlog za razveljavitev tožnikovega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo je umik soglasja ZRSZ na podlagi ZZSDT, zato je podan razlog za razveljavitev tožnikovega enotnega dovoljenja v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 56. člena ZTuj-2.
ZPP člen 224, 224/4. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4, 4/5, 4/5 (e). Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 19, 47, 51, 52. Protokol 4 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. ZMZ-1 člen 36, 36/1. ZNPPol člen 64. URS člen 18, 22, 23. ZUS-1 člen 4, 4/1, 30, 30/2, 40, 40/2, 66, 66/1.
varstvo človekovih pravic - pravica do azila - prepoved prisilne odstranitve ali vračanja - načelo nevračanja - prepoved kolektivnega izgona - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - prošnja za mednarodno zaščito - prosilec za mednarodno zaščito - dokazno breme - vlagatelj namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito - pravica do izjave stranke - subsidiarno sodno varstvo - verodostojnost prosilca - pravo EU - javna listina - pravica do sodnega varstva
SEU je poudarilo pomen celovite presoje dokazov ob upoštevanju vseh okoliščin primera in enako težo vseh elementov za presojo ter zavrnilo uporabo formalnih dokaznih pravil (v smislu, da bi ena neresnična izjava/izpovedba avtomatično vodila k ugotovitvi o splošni neverodostojnosti). Podobno določa ZPP v 8. členu. Tudi ESČP upošteva specifične okoliščine, v katerih se znajdejo osebe, ki želijo zaščito, zaradi česar je treba pogosto v dvomu ocenjevati verodostojnost izjav izpovedbe in predloženih dokumentov v prid posamezniku. Če se ugotovijo "močni razlogi za dvom" v zanesljivost izjav in predloženih dokumentov, mora oseba dobiti možnost, da nekonsistentnosti pojasni, pri čemer je treba razlikovati med pomembnimi in manj pomembnimi nekonsistentnostmi, torej pravno relevantnimi in nerelevantnimi. Po ustaljeni sodni praksi ESČP tudi če pritožnik za svoje trditve nima listinskih dokazov in je nemogoče z gotovostjo ugotoviti, kaj se mu je zgodilo, sodišče upošteva, ali so pritožnikove trditve konsistentne s poročili mednarodnih organizacij.
Ugotovitev pomanjkljivosti v postopku je pomembna za ocenjevanje dokaznega bremena tožene stranke, saj tudi po stališču Vrhovnega sodišča pomanjkljivosti v vodenju tovrstnega postopka zmanjšujejo možnost države, da dokaže svoje trditve glede vsebine dogajanja v postopku in z njimi izpodbije tožbeno trditev, da je tožnik, na strani katerega so podani upoštevni elementi za grozeče preganjanje v primeru vrnitve v izvorno državo, izrazil namero za azil".
Sodišče ne sledi argumentom tožene stranke, da naj bi tožnik v policijskem postopku izjavil, da je v iskanju boljšega življenja namenjen v Italijo, kjer si bo poiskal zaposlitev, in da torej za mednarodno zaščito ni zaprosil. Še posebej, ker je tožnik prihajal iz Sirije, kjer je splošno znano tedaj že več let potekala državljanska vojna. Tudi iz slovenske upravno-sodne prakse izhaja, da so bili mladi moški v tistem času ogroženi ne le zaradi same vojne (zaradi česar je tožena stranka osebam v tožnikovem položaju tedaj priznavala status subsidiarne oblike zaščite), pač pa zaradi nevarnosti, ki so polnoletnim moškim tedaj grozile zaradi novačenja oziroma vpoklica v vojsko, na kar se tožnik prav tako sklicuje. Že samo zaradi tega je manj verjetno, da bi v takšnih okoliščinah mlad moški iz Sirije leta 2019 izjavil zgolj to, da državo zapušča iz ekonomskih razlogov in da išče boljše življenje (v Italiji). Nenazadnje je med stranka nesporno, da je tožnik v Republiki Avstriji kasneje zaprosil za mednarodno zaščito, ki mu je bila priznana.
V trenutku, ko je tožnik zaprosil za azil oziroma, kakor to določa ZMZ-1, izrazil namero, da zaprosi za mednarodno zaščito, je postal prosilec za mednarodno zaščito v smislu 27. uvodne izjave Procesne direktive 2013/32, zaradi česar ga tožena stranka ne bi smela izročiti Republiki Hrvaški. S tem, ko tožena stranka tožnika ni obravnavala kot prosilca za mednarodno zaščito in mu zaradi nezakonite izročitve Republiki Hrvaški ni omogočila formalne vložitve prošnje za mednarodno zaščito, je posegla v pravico do azila oziroma do dostopa do azilnega postopka iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah.
Načelo nevračanja se nanaša na ukrepe države, zaradi katerih mora posameznik zapustiti njeno ozemlje, zato se obstoj dejanskega tveganja, da bo posameznik izpostavljen nedovoljenemu ravnanju, presoja ob upoštevanju okoliščin, ki so obstajale v času izvedbe ukrepa in so bile državnim organom znane ali bi jim morale biti znane. Svojo dolžnost v zvezi z zagotavljanjem spoštovanja prepovedi nečloveškega ravnanja krši že, če ob odstranitvi osebe s svojega ozemlja v drugo državo na podlagi dostopnih informacij napačno oceni tveganje za izpostavljenost ravnanjem, ki nasprotujejo 3. členu EKČP, ali če te ocene sploh ne napravi. Odgovornost države torej obstoji ne glede na to, ali je bila oseba v drugi državi kasneje dejansko izpostavljena ravnanju v nasprotju s 3. členom EKČP.
Pravica posameznika do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem mora pristojni organ presoditi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo posameznika to načelo lahko kršeno, predstavlja procesno-pravno komponento oziroma obveznost države v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP in posledično načelom nevračanja. Neizpolnitev teh obveznosti po sodni praksi Velikega senata ESČP že zadošča za ugotovitev kršitve pravice iz 3. člena EKČP oziroma načela nevračanja iz drugega odstavka 19. člena Listine, kar bo sodišče presojalo najprej.
V okoliščinah, ko tožnikova skupina ni namerno izkoristila svoje številčnosti za prečkanje meje in ni bila nasilna, kar bi povzročilo težko obvladljive razmere, ki ogrožajo javno varnost, in ker je tožena stranka le pavšalno navedla, da bi tožnik lahko mejo prečkal na mejnem prehodu, tožnik pa je življenjsko logično izpovedal, da prečkanje na mejnem prehodu ni prišlo v poštev, ker ni imel niti potnega lista niti vizuma, sodišče ne more sprejeti zaključka, da je tožena stranka uspela izkazati, da je imel tožnik na voljo resnično in učinkovito možnost zakonitega vstopa v državo, in še manj, da bi tožnik sam in po svoji krivdi ustvaril razmere, v katerih ne bi bilo mogoče izvesti individualne obravnave.
Tožnik pred izvršitvijo spornega dejanja že zaradi neustreznega in pomanjkljivo vodenega postopka ni mogel izkoristiti nobenega pravnega sredstva, tudi pred sodiščem ne, s katerim bi lahko učinkovito varoval svoj pravni položaj v zvezi z nevarnostjo zaradi vrnitve v Republiko Hrvaško, tj. v zvezi s pravicami iz prvega in drugega odstavka 19. člena ter 18. člena Listine. S tem je bila izvotljena oziroma ni bila spoštovana bistvena vsebina pravice iz 47. člena Listine, kar pomeni, da je prišlo do njene kršitve (I. točka izreka).
Iz vseh ugotovljenih pomanjkljivosti v vodenju postopka po presoji sodišča izhaja, da tožniku dne 18. in 19. 10. 2019 ni bila dana možnost, da ustrezno in učinkovito sodeluje v postopku in poda svoje stališče glede vrnitve še pred sprejemom odločitve o njegovi predaji v Republiko Hrvaško, ki je negativno vplivala na njegove interese, ker je predaji nasprotoval. S tem mu je bilo poseženo v temeljno pravico do izjave.
ZTuj-2 člen 33, 33/3, 52, 52/3. Pravilnik o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje (2022) člen 5, 5/1. ZUP člen 7, 9, 146.
dovoljenje za stalno prebivanje - pravica do izjave - zadostna sredstva za preživljanje - zagotovljena sredstva za preživljanje - načelo varstva pravic strank
Prvostopenjski organ je sicer res v uvodnem delu dopisa citiral določilo 5. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje, vendar pa v nadaljevanju kot razlog za zavrnitev prošnje navaja prenizke prejemke tožnika ter neporavnane davčne obveznosti in ne, ker je bilo potrdilo banke o stanju na varčevalnem računu pomanjkljivo. S tem pa po presoji sodišča ni bilo pravilno upoštevano načelo zaslišanja stranke, kot izhaja iz 9. člena ZUP. Tožnik je po tem pozivu še enkrat predložil potrdilo banke o stanju na varčevalnem računu na dan 10. 6. 2021, ponovno brez navedbe prometa v zadnjih šestih mesecih, organ pa po tem tožnikovem odzivu ni več seznanjal tožnika s tem, da je po mnenju prvostopenjskega organa zadržek tudi v neustreznem potrdilu banke, ampak je izdal izpodbijano prvostopenjsko odločbo.
Tožnik bi lahko izkazal promet na varčevalnem računu tudi že v postopku na prvi stopnji, če bi bil o tem ustrezno poučen oziroma če bi v pozivu stranke pred izdajo odločbe v skladu z 9. členom ZUP bilo tožniku pojasnjeno, da je tudi bančno potrdilo neustrezno in ne le prenizki prejemki tožnika in neporavnana davčna obveznost.
ZTuj-2 člen 73, 73/2, 73/2-2, 73/2-3, 85. ZUP člen 9, 9/1, 9/3, 146, 146/3, 189, 196, 214, 214/1. URS člen 22. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 9, 9/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
tujec - dovolitev zadrževanja - ustavitev postopka - zdravstveno stanje - psihično stanje - zdravniško potrdilo - Direktiva 2008/115/ES - poslabšanje zdravstvenega stanja - pravica do izjave - popolna ugotovitev dejanskega stanja - obrazloženost sklepa - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka - vrnitev v ponovni postopek - odprava izpodbijanega akta
Stališča, ki jih zagovarja toženka, so v nasprotju s temeljnimi določbami ZUP in Ustave, ki ne le dajejo pravico stranki, da se pred odločitvijo izjavi o vseh dejstvih in dokazih, na katere se opira upravna odločitev, pač pa na drugi strani organu nalagajo dolžnost, da se konkretno opredeli do navedb in ugovorov stranke in dokazov, ki jih je predlagala (te mora izvesti in obrazloženo presoditi, sicer pa navesti dopustne razloge za neizvedbo posameznih dokazov). V obravnavanem postopku bi torej morala toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa konkretno presoditi navedbe, ki jih je podal tožnik v pisni izjavi, in se opredeliti do vseh tam predlaganih dokazov. Glede na predložena zdravniška potrdila psihiatra ter opisano pravno ureditev in stališča sodne prakse, je treba v predpisanem postopku odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom odstranitve na tožnikovo zdravstveno stanje. Pri tem se mora toženka konkretno opredeliti do tožnikovih navedb in dokazov z vidika učinka odstranitve na njegovo zdravstveno stanje. Pomembna je tudi presoja, ali je morebiti treba sprejeti kakšne preventivne ukrepe, da bo odstranitev izvedena na način, ki bo omogočil ustrezno in zadostno varstvo tožnikovega zdravstvenega stanja. Na vse to bo toženka lahko prepričljivo odgovorila, če bo pridobila ustrezno mnenje zdravnika specialista psihiatrije. Pri čemer sodišče ponavlja, da mora biti tudi v primeru, ko upravna odločitev temelji na ugotavljanju in presoji okoliščin, za katero je potrebno strokovno znanje, ta presoja vsebinsko obrazložena. Le tako je namreč mogoče na njej temelječo odločitev preizkusiti, sicer gre za absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.
ZUP člen 135, 135/1, 136, 136/2. ZTuj-2 člen 55, 55/1, 60, 60/3, 90.
tujci - dovoljenje za prebivanje - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - rok za predložitev listine - molk - umik zahteve - ustavitev postopka
Ob upoštevanju opisanih nespornih dejstev sodišče ugotavlja, da tožena stranka o tožnikovi prošnji za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo ni mogla odločiti brez njegovega sodelovanja. Listin, ki jih tožnik ni priložil svoji prošnji, namreč tožena stranka ni mogla pridobiti sama. Ker teh listin kljub izrecni zahtevi tožniku, naj jih dostavi v določenem roku, ni prejela, je po presoji sodišča pravilno štela, da gre za molk tožnika, na zahtevo katerega se je uvedel postopek in s tem za umik njegove zahteve za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo, kot to ureja tretji odstavek 90. člena ZTuj-2, kar pa je bilo podlaga, da je v skladu s 135. členom ZUP postopek ustavila.
tujci - omejitev gibanja tujcu - nastanitev v centru za tujce - podaljšanje omejitve gibanja - direktiva o vračanju - nevarnost pobega - nujnost in sorazmernost ukrepa
Sodišče pritrjuje presoji tožene stranke, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega, s čimer bi se želel izogniti zakoniti odstranitvi iz države in nadaljevati z nezakonitim bivanjem na območju EU, njegova navzočnost pa je za izvedbo odstranitve iz države nujna, s tem pa izrečeni ukrep podaljšanja omejitve gibanju v centru za tujce utemeljen.
tujec - zavrženje vloge - dovolitev zadrževanja tujca - odstranitev tujca iz države - procesna predpostavka - procesna predpostavka za začetek postopka - preuranjena zahteva
Tako iz sistemske razlage kot tudi na podlagi jezikovnega razumevanja tretjega odstavka 73. člena ZTuj-2 je očitno, da je vročena odločba o odstranitvi postopkovna zahteva za odločanje o dovolitvi zadrževanja tujcu. Izpolnjena mora biti za uvedbo postopka odločanja, zaradi česar ima funkcijo procesne predpostavke za vsebinsko presojo tujčeve prošnje.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - prijava v zavarovanja - delodajalec - pravica do izjave - zaposlitev
Dovoljenje za začasno prebivanje zaradi prenehanja zaposlitve ali dela tujca, če je brez lastne krivde ali volje ostal brez zaposlitve, ne razveljavi tujcu, ki je v skladu z zakonom, ki ureja trg dela, pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, dokler je upravičen do pravic iz tega naslova.
tujci - dovolitev zadrževanja - dovolitev zadrževanja tujca - dovolitev zadrževanja v republiki sloveniji - obrazložitev odločbe - neobrazložena odločba - bistvena kršitev določb postopka
Po presoji sodišča toženka ni v zadostni meri ugotovila in obrazložila dejanskega stanja z vidika razloga iz 2. alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, po kateri se tujcu (začasno) dovoli zadrževanje v RS, če bi zaradi njegovega življenjsko ogrožajočega zdravstvenega stanja v fazi odstranitve lahko prišlo do izpostavljenosti hudemu in nepopravljivemu poslabšanju zdravstvenega stanja. S tega vidika je toženka splošno prikazala ureditev oskrbe v centru in na tej podlagi zaključila, da je tam tožniku zagotovljena tudi zdravstvena in psihosocialna oskrba.
omejitev gibanja tujcu - pogoji za omejitev gibanja tujcu - nesodelovanje v postopku - nevarnost pobega
Ni sporno, da tožnik v postopku ni dokazal identitete, ni sporno, da tožnik nasprotuje vračanju v matično državo, kar izrecno navede tudi v tožbi in potrdi zaslišan na glavni obravnavi. S strani tožnika so neprerekane ugotovitve toženke: (i) da v postopku identifikacije tožnik ne sodeluje, (ii) da ni aktiven pri pridobivanju kakršnekoli dokumentacije, ki bi potrjevala njegovo identiteto, zato se ta dejstva na podlagi 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) štejejo za priznana. Tožnik ne prereka niti ugotovitev toženke: (i) da svojo identiteto prikriva; (ii) da se je v več državah predstavljal z različnimi podatki (v Grčiji se je predstavljal s podatki B. B., rojen ... 11. 1986 in A. A., rojen ... 11. 1991 v Libiji; na Madžarskem s podatki C. C., rojen ... 5. 1985 v Alžiriji); (iii) da je v Republiko Slovenijo vstopil na nedovoljen način; (iv) da nima možnosti za bivanje v Sloveniji, kjer nima sorodnikov ali drugih znancev, pri katerih bi lahko bival; (v) da tožnik ni spoštoval odločbe o vrnitvi. Upoštevaje te neprerekane ugotovitve toženke in nesporno dejstvo, da se tožnik nima namena in ne želi vrniti v svojo matično državo, je tudi po presoji sodišča ugotovitev toženke, da še obstajajo okoliščine za izrek ukrepa, ki se torej niso v ničemer spremenile od ugotovljenih v Odločbi PPIU 23-2-23, pravilna.
tujci - subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu - dejanje, ki posega v človekove pravice - ustavna pravica do osebne svobode - azil - omejitev gibanja - omejitev gibanja tujcu - omejitev gibanja na objekt azilnega doma - neobstoj podlage za omejitev gibanja - kršitev ustavnih pravic
Ustava RS za vsakršen poseg v pravico do osebne svobode predvideva zakonsko določene primere in zakonsko določen postopek odvzema prostosti. Da lahko državni organ zakonito poseže v osebno svobodo posameznika, mora biti zakonska podlaga za takšen poseg jasno in določno opredeljena. Podlaga zakonitega posega v pravico do osebne svobode tožnika tako ne morejo biti določbe Uredbe o hišnem redu azilnega doma in določbe Pravilnika o postopku s tujcem, na katere se sklicuje toženka, in niti ukrepi v zvezi z boleznijo COVID-19, na katere se prav tako (posplošeno) sklicuje, že iz osnovnega razloga, ker niso zakonska podlaga.
tujec - omejitev gibanja tujcu - podaljšanje omejitve gibanja - razlogi za omejitev gibanja - direktiva o vračanju - nevarnost pobega
Tožnikovo dosedanje ravnanje, to je izvršitev večjega števila kaznivih dejanj in odklanjanje vsakega sodelovanja pri pridobivanju potne listine in vrnitvi v matično državo, kar je stalnica tožnikovega vedenja v vsem času in v vseh postopkih, kar se nahaja na ozemlju Republike Slovenije, po presoji sodišča kaže, da njegovemu zatrjevanju, da je pripravljen spoštovati pravni red v državi, se javljati na policijski postaji in si od staršev pridobiti določena sredstva za preživljanje, ne gre slediti in ostajajo te izjave zgolj na ravni z ničemer izkazanega zatrjevanja. Tožnik namreč doslej ni z ničemer izkazal, da bi mu bilo mogoče verjeti, da bi bi bila njegova odstranitev iz Republike Slovenije in vrnitev v matično državo lahko uspešna z milejšim ukrepom, pač pa ravno nasprotno, da s tem tega ne bi bilo mogoče doseči.
tujec - omejitev gibanja tujcu - direktiva o vračanju - pogoji za omejitev gibanja tujcu - razlog za omejitev gibanja - presoja razlogov, na katerih omejitev gibanja temelji - nevarnost pobega
Sodišče na podlagi vseh okoliščin konkretnega primera, ki jih je presodilo na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, sodi, da je omejitev gibanja udeležencu še vedno utemeljena. Ukrep mu je bil odrejen zaradi nevarnosti pobega, vendar ga iz države ni bilo mogoče odstraniti takoj. Te okoliščine, ki so narekovale udeleženčevo nastanitev v Centru za tujce, se niso spremenile.
ZTuj-2 člen 37/1, 37/2, 37/4, 37a, 37a/4, 85. ZUP člen 213.
tujci - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja za prebivanje - soglasje - soglasje organa - izrek - določnost izreka - nedoločen in nejasen izrek - bistvena kršitev določb postopka
Toženka mora v odločbi, kot je izpodbijana, konkretno utemeljiti tudi, katere dejanske okoliščine in katere zakonske določbe so podlaga za zaključek, da je v konkretnem primeru soglasje zavoda nujen pogoj za izdajo oziroma podaljšanje enotnega dovoljenja. Stališče, da mora biti odločba tudi s tega vidika obrazložena, je Upravno sodišče zavzelo že v sodbah v zadevah I U 1219/2016 in I U 1806/2016.
tujci - omejitev gibanja tujcu - pogoji za omejitev gibanja tujcu - razlog za omejitev gibanja - presoja razlogov, na katerih omejitev gibanja temelji - direktiva o vračanju - pravnomočna obsodba - nevarnost pobega
Po presoji tukajšnjega sodišča so razlogi za omejitev gibanja tujcu še vedno podani. Na nevarnost njegovega pobega kaže dejstvo, da je bil že v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi pravnomočno obsojen za kazniva dejanja, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti. Obenem je ne le iz prejete dokumentacije, temveč tudi njegovih navedb na glavni obravnavi pred tukajšnjim sodiščem očitno razviden tudi obstoj okoliščine, ki kaže na nevarnost pobega, to je jasno izražena namera tujca o nespoštovanju odločbe o vrnitvi oziroma s sodbo izrečene stranske kazni izgona iz države, saj je na glavni obravnavi večkrat izjavil, da se v Maroko ne želi in ne namerava vrniti.
odškodnina zaradi izbrisa - izbris iz registra prebivalstva RS - državljani drugih republik nekdanje SFRJ - odškodnina - izločitev uradne osebe - izključitveni razlog - odklonitveni razlog za izločitev uradne osebe
Nestrinjanje s prejšnjimi odločitvami in stališči uradne osebe ne more biti izključitveni oziroma odklonitveni razlog, glede sprejetih odločitev pa so tožniku na voljo pravna sredstva.
ZTuj-2 člen 73, 73/1, 73/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 3. Konvencija o pravicah invalidov člen 7. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 5.
tujci - dovolitev zadrževanja tujca - šolanje - dokončanje šolanja - otrok s posebnimi potrebami - družinsko življenje - zasebno življenje - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - zavrnitev prošnje - zavrnitev tožbe
Med razlogi za dovolitev zadrževanja tujca iz drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 ni razloga varstva družinskega oz. zasebnega življenja, kot sicer izhaja iz 8. člena EKČP, in ne varovanja največje otrokove koristi, kot sicer izhaja iz 3. člena KOP in drugega odstavka 7. člena KOI. Vendar ti kriteriji veljajo v postopkih odločanja o dovolitvi zadrževanja tujca, saj toženko k temu zavezuje 8. člen EKČP, 3. člen KOP in 7. člen KOI ter 5. člen Direktive o vračanju v zvezi s 47. členom Listine EU ter 7. členom Listine EU.
Sodišče je ne glede na sicer daljše tolerirano bivanje tožnikov v Sloveniji pritrdilo toženki, da glede na navedbe in dokaze tožnikov niso podane okoliščine, da bi se v zvezi s konkretno zadevo ugotovil obstoj zasebnega in družinskega življenja v okviru varovane pravice po 8. členu EKČP v zvezi s 3. členom KOP.
ZTuj-2 člen 37, 37/1, 37/4, 55, 55/1. ZZSDT člen 12, 17, 17/1, 17/1-5, 17/1-6, 17/1-7, 17/1-8, 18, 18/1.
tujec - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - izdaja soglasja - zbirna odločba - pravna podlaga odločbe
Že v zadevi III U 104/2018 ter nato v zadevi III U 49/2019 je tukajšnje sodišče tudi zavzelo stališče (drugače, kot je bilo zavzeto v sodbah I U 2694/2017 in I U 1219/2016), da zakonska ureditev v zvezi s prepovedmi iz 42. člena ZZSDT ne predvideva oziroma zahteva izdaje posebne odločbe o prepovedi zaposlovanja, samozaposlovanja oziroma dela tujcev za določeno obdobje, pač pa je bistvena pravnomočna odločba o izrečeni globi. Sodišče izpostavlja tudi, da glede na zakon soglasje zavoda ni vedno pogoj za izdajo oziroma podaljšanje enotnega dovoljenja. V drugem odstavku 37. člena ZTuj-2 je namreč določeno, da soglasje ni pogoj za izdajo enotnega dovoljenja, če tujec po ZZSDT za zaposlitev ali delo ne potrebuje soglasja k izdaji enotnega dovoljenja. Navedeno glede na četrti odstavek 37. člena ZTuj-2 velja tudi za podaljšanje enotnega dovoljenja.