ZST člen 13, 13/1, 13, 13/1. SZ člen 121, 121/8, 121, 121/8. URS člen 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14, 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14, 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14, 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14. ZSV člen 121, 121/8, 121, 121/8. ZUS člen 60, 60/3, 60, 60/3. ZAzil člen 47, 47-1, 47-3, 47, 47-1, 47-3. ZUP člen 214/1-3, 214/1-5, 214, 214/1, 214/1-2.
begunec - načelo zakonitosti - subvencija
Določilo 8. odstavka 121. člena SZ med drugim pravi, da pristojni občinski organ z odločbo v 30 dneh od vložitve popolne vloge odloči o upravičenosti in višini subvencije. Enako mora veljati tudi za skrajni rok odločanja tožene stranke v zvezi s pravico do denarnega nadomestila za zasebno nastanitev begunca. To pomeni, da bo tožena stranka morala, ker tega ni storila v upravnem postopku, napraviti ustrezne poizvedbe o praksi odločanja pristojnih organov glede subvencioniranja najemnine in razjasniti dejansko stanje z vidika vprašanja, od kdaj gredo te pravice upravičencem in temu prilagoditi tudi odločitev oziroma obrazložitev v obravnavanem primeru.
Tožena stranka je svojo odločitev oprla na podatek iz uradnih evidenc, da ima tožnica dovoljenje za začasno prebivanje neprekinjeno šele od 7. 1. 1999. Pri tem je tožena stranka pravilno poudarila, da je mogoče pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje tujca (na podlagi 1. odstavka 41. člena ZTuj-1) le na podlagi podatkov, ki dokazujejo osemletno neprekinjeno bivanje v RS na podlagi dovoljenj za stalno prebivanje tujca. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka opredelila tudi do časa, ko je imela tožnica priznano začasno zatočišče in svojo odločitev oprla na 2. odstavek 8. člena ZZZat. Tožnica očita, da se organ prve stopnje ni opredelil do tega časovnega obdobja, vendar je to storila tožena stranka v izpodbijani odločbi in s tem sledila 3. odstavku 60. člena ZUS. Tožnica v tožbi sicer navaja, da je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, vendar ne izpodbija podatka, na katerega se je oprla tožena stranka kot tudi organ prve stopnje, da tožnica izkazuje dovoljenja za začasno prebivanje neprekinjeno šele od začetka januarja 1999 dalje in da s tem ni izpolnjen pogoj osemletnega neprekinjenega prebivanja na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje.
ZUS člen 36, 60, 60/2, 36, 60, 60/2. ZTuj-1 člen 41, 43, 41, 43, 41, 43.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca
Ker tožena stranka sodišču kljub pozivu in dvema urgencama ni poslala upravnih spisov, niti odgovora na tožbo, sodišče ni moglo zanesljivo presoditi okoliščin, ki so bile pomembne pri odločitvi; ker namreč ni razpolagalo z izpisi iz uradnih evidenc, ni moglo preizkusiti navedb tožene stranke o tem, da tožnik ne izpolnjuje pogoja neprekinjenega osemletnega bivanja na podlagi izdanih dovoljenj oz. tožbenega ugovora, da ta ugotovitev tožene stranke ni pravilna.
Po določbah ZVCP za odločanje o zahtevi tujca za zamenjavo vozniškega dovoljenja je pravno pomemben le čas prebivanja in začetek prebivanja. V obravnavani zadevi je pravno pomembno dejstvo le, da je tožnik ob uveljavitvi ZVCP (1. 5. 1998) že prebival v Republiki Sloveniji, kar izhaja tudi iz uradnih evidenc. Ker tožnik ne sodi v kategorijo oseb, za katere ureja status poseben zakon (ZUSDDD), sta upravni organ prve stopnje in tožena stranka z izpodbijano odločitvijo obravnavala tožnika kot tujca na podlagi določb ZVCP.
ZTuj člen 16, 16. ZUP člen 218, 218. URS člen 22, 22. ZUS člen 60, 60/1, 60/1-3, 60, 60/1, 60/1-3.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca
Če upravni organ zaradi nespoštovanja določbe 218. člena ZUP/86 bistveno krši pravila postopka s prekoračitvijo instrukcijskega roka, lahko krši pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.
Zakonodajalec je vezal določilo dovolitve zadržanja na prepoved prisilne odstranitve tujca. Zadrževanje se zato dovoli, če bi bila prisilna odstranitev v nasprotju s 51. členom tega zakona (1. alinea 2. odstavka 52. člena ZTuj-1). Tožena stranka pa v izpodbijani odločbi ni ugotavljala v povezavi s 3. odstavkom 52. člena ZTuj-1 ali še trajajo razlogi na strani tožnikov, da bi bila njihova prisilna odstranitev v nasprotju z 51. členom ZTuj-1. Tožniki so v prošnji navedli razloge za podaljšanje dovoljenja za zadrževanje, vendar se tožena stranka ni opredelila do teh razlogov in tudi ni navedla dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je sprejela svojo odločitev (3., 5. in 6. točka 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SRS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP), zato odločbe tožene stranke ni mogoče preizkusiti. Iz izpodbijane odločbe namreč ne izhajajo razlogi, ki so narekovali izdajo prvotne odločbe o dovolitvi zadrževanja in tožena stranka ni primerjala takratnega stanja v matični državi in razlogov zakaj je bilo izdano dovoljenje za zadrževanje z razlogi in dejstvi, ki jih sedaj tožniki zatrjujejo, da vrnitev tožnikov v matično državo ne bi bila za njih varna. Tožena stranka tako ni ugotovila ali še trajajo razlogi iz 1. alinee 2. odstavka 52. člena v zvezi z 51. členom ZTuj-1, torej ali še trajajo razlogi, ki so narekovali izdajo dovoljenja za zadrževanje tožnikov v Republiki Sloveniji.
ZUP člen 11, 11/1. ZUS člen 61, 61/1, 72, 72/4. ZUSDDD člen 1. URS člen 3, 23, 25, 120, 120/2, 153, 153/4, 156. ZUstS člen 44, 48. MKVCP člen 6.
pravica do učinkovitega pravnega sredstva - načelo sorazmernosti - način uresničevanja pravic - stalno prebivališče državljanov naslednic nekdanje sfrj - dovoljenje za bivanje - sojenje na glavni obravnavi
Zaradi narave pravice iz 25. člena Ustave v zvezi s postopki upravnega odločanja o dovoljenjih za bivanje po presoji sodišča v konkretnem primeru ne gre za poseg v določilo 25. člena Ustave, ki bi ga bilo treba presojati po 3. odstavku 15. člena Ustave, ampak gre za način uresničevanja pravice iz 25. člena Ustave, ki ga zahteva narava te pravice v konkretni vrsti upravne zadeve (2. odstavek 15. člena Ustave). Za državljane drugih republik, ki jim je 26. 2. 1992 prenehalo stalno prebivališče, zakon zahteva, da vlagatelj prošnje izkaže dejansko življenje v Republiki Sloveniji in ne neprekinjeno dejansko življenje. Stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/2003) pomeni, da v konkretnem primeru ni mogoče meritorno odločati, dokler zakonodajalec ne sprejme zakona v skladu s stališčem Ustavnega sodišča. Sodišče ne more presoditi o zadevi neposredno na podlagi ustavne odločbe oziroma "v duhu ustavnih pravic" kot pozivajo tožniki, ker Ustavno sodišče sámo pravi, da mora zakonodajalec najprej opredeliti določena merila za izpolnjevanje pogoja dejanskega življenja.
Po presoji sodišča sta tožena stranka in organ prve stopnje pravilno ugotovila vse relevantne okoliščine v zvezi s tožnikovo ogroženostjo in tudi pravilno ugotovila, da niso podane takšne objektivne okoliščine, zaradi katerih bi bil tožnik ogrožen ob vrnitvi v matično državo in sta zato pravilno uporabili določilo 2. odstavka 18. člena ZTuj.
Eden izmed pogojev je, da tujec osem let neprekinjeno prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje oziroma izdanega delovnega vizuma, ki po določbi 4. odstavka 7. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-1) velja kot dovoljenja za začasno prebivanje. Tudi, če tujec v Republiki Sloveniji živi dlje kot osem let, se s samim bivanjem ne izpolni zakonskega pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ker je ta pogoj izpolnjen le, če tujec neprekinjeno biva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje oziroma delovnega vizuma.
Po presoji sodišča pa je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je pozval tožnika, da dopolni svojo vlogo. Tožnik na poziv organa prve stopnje ni odgovoril, niti ni sporočil razlogov zakaj dovoljenja za bivanje v Republiki Sloveniji ne more predložiti. V postopku pred organom prve stopnje se je pojavil dvom o obstoju tožnikove pravice do dovoljenja za bivanje in gre zato za vprašanje dokazanosti oziroma nedokazanosti takšne pravice s strani tožnika. Tožnik na poziv organa prve stopnje ni odgovoril in ni upravnemu organu sporočil ničesar, zato ni bilo podlage, da bi organ uporabil določbo 1. odstavka 147. člena ZUP, ampak je pravilno postopal po 2. odstavku 67. člena ZUP. Tudi v tožbi tožnik v zvezi z opustitvijo ničesar ne navaja, zato je po presoji sodišča odločitev organa prve stopnje in tožene stranke pravilna.
Tožena stranka je zaključila, da tožnik nima urejenega tujskega statusa, ker je ustavila postopek v zvezi s tožnikovo vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Tožnik tožbi prilaga pritožbo proti sklepu o ustavitvi postopka. Tožena stranka se ni izjavila, ali je ta postopek dokončen in pravnomočen, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
V pouku o pravnem sredstvu je treba (pravilno) navesti, na koga se stranka lahko pritoži, pri kom in v katerem roku vloži pritožbo in koliko znaša zanjo taksa ter da lahko poda pritožbo tudi na zapisnik pri organu, ki je odločbo izdal, ta pa mora biti naveden s polnim imenom in naslovom v primeru, če je pritožba zoper odločbo dovoljena. Če je pouk o pravnem sredstvu v odločbi, kot v konkretnem primeru, napačen, se stranka lahko ravna po veljavnih predpisih ali po pouku; vendar pa če se stranka ravna po napačnem pouku to zanjo ne more imeti nobenih škodljivih posledic (4. odstavek 215. člena ZUP).
V primeru, ko iz podatkov predloženega upravnega spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da je bila stranka napačno poučena, da pritožba ni dovoljena in da je mogoč upravni spor, na podlagi določbe 6. odstavka 215. člena ZUP teče rok za pritožbo od dneva vročitve sodnega sklepa, s katerim je bila tožba zavržena kot nedovoljena, če stranka že prej ni vložila pritožbe na pristojni organ. Zato ima v tem primeru tožeča stranka pravico vložiti pritožbo zoper uvodoma navedeno odločbo tožene stranke v (petnajstdnevnem) roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe po določbi 1. odstavka 235. člena ZUP, pri čemer rok za pritožbo teče za tožečo stranko od dneva vročitve te sodne odločbe.
Tožena stranka je oprla svoje stališče na dve noti Veleposlaništva BiH v Sloveniji, katerih pa ni predložila v spis in ni navedla kje sta objavljeni, niti ni navedla kje so objavljeni podatki BiH, katera vozniška dovoljenja izdaja oz. priznava kot svoja - odločbe zato ni mogoče preizkusiti.
ZDRS člen 13, 13/1, 13/2, 13, 13/1, 13/2. ZUP člen 214, 214.
sprejem v državljanstvo
Odločba, izdana na podlagi 1. odstavka 13. člena ZDRS mora imeti takšno obrazložitev, da je iz nje razvidno, ali je tožena stranka izdala odločbo v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega ji je dano pooblastilo, glede na to, da je po določbi 13. člena ZDRS upravičena odločiti po prostem preudarku. V nasprotnem primeru je stranki kršena pravica do učinkovitega pravnega varstva.
URS člen 157, 157/1, 157, 157/1. ZUS člen 60, 60/1-4, 60/3, 23/3, 26, 37, 1, 1/2, 23, 60, 60/1-4, 60/3, 23/3, 26, 37, 1, 1/2, 23. ZUP člen 6, 6/1, 6, 6/1. ZZDT člen 51, 52, 57, 51, 52, 57.
vročitev odločbe - načelo zakonitosti
Dejstvo, da je bila prvostopenjska upravna odločba izdana v ponovnem postopku, potem ko je drugostopenjski upravni organ pred tem odpravil odločbo in zadevo vrnil v ponovno odločanje, ne pomeni, da upravni organ odloča na podlagi predpisa, ki je veljal v času vložitve vloge.
V primeru, če je tožba vložena zaradi molka, sodišče tožbi ugodi, če spozna, da je tožba upravičena in samo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda. Zakon namreč ne določa primerov oziroma razlogov, ob katerih je treba šteti, da je molk upravnega organa utemeljen. Sodišče je zato navedbo, da o konkretni zadevi tožena stranka še ni odločala zaradi velikega pripada zadev, presojalo glede na podatke v tožbi in priloženih listin o teku postopka. Sodišče ugotavlja, da sta izpolnjeni obe kumulativno določeni procesni predpostavki za začetek upravnega spora po 1. odstavku v zvezi z 2. odstavkom 26. člena ZUS. Gre torej za molk organa, ki je izenačen z negativnim upravnim aktom. Ker po presoji sodišča tožeča stranka upravičeno vlaga tožbo zaradi molka upravnega organa, je sodišče tožbi ugodilo in toženi stranki naložilo, da odloči o prošnji tožnika z dne 24. 11. 1999.
Načelo zaslišanja stranke z vidika stranke predstavlja procesno pravico, ki je lahko omejena samo z zakonom, pa še to le v primeru, ko je taka omejitev ustavno dopustna, kolikor pa taka pravica ni omejena z zakonom, pomeni kršitev načela zaslišanja stranke bistveno kršitev pravil postopka, v interesu samega postopka pa je, da se z zaslišanjem stranke pride do materialne resnice lažje, hitreje in zanesljiveje.
ZTuj-1 člen 65, 65/3. ZUP člen 65, 65/4, 240. ZUS člen 27, 27/3.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca
Tožnik je vložil pritožbo proti odločbi, ki jo je izdal organ druge stopnje in jo je obravnaval po 240. členu ZUP. Tožena stranka bi morala to pritožbo brez odlašanja poslati upravnemu sodišču, ker iz vsebine pritožbe nedvomno izhaja, da gre za tožbo v upravnem sporu.
ZUS člen 60/1-4, 60, 60/1, 60/1-2, 60/1-4, 60, 60/1, 60/1-2. ZUSDDD člen 1, 1.
dovoljenje za stalno prebivanje
Za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje po 1. členu ZUSDDD mora vlagatelj, državljan drugih republik nekdanje SFRJ, ki mu je prenehalo stalno prebivališče dne 26.2.1992, izkazati dejansko življenje v Republiki Sloveniji in ne neprekinjeno dejansko življenje.
ZUS člen 60/1-4, 60, 60/1, 60/1-2, 60/1-4, 60, 60/1, 60/1-2. ZUSDDD člen 1, 1.
dovoljenje za stalno prebivanje
Za odločanje po 1. členu ZUSDDD je bistveno tudi dejstvo ali je prosilec oseba, ki je na dan 23.12.1990 imela prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ali je tujec, ki je na dan 25.6.1991, le prebival v Sloveniji. Glede pogoja dejanskega prebivanja pa je potrebno ugotoviti vse okoliščine povezane z življenjem prosilca, ki kažejo na to, kje je prosilec pretežno opravljal življenjske aktivnosti.