Tožena stranka je oprla svoje stališče na dve noti Veleposlaništva BiH v Sloveniji, katerih pa ni predložila v spis in ni navedla kje sta objavljeni, niti ni navedla kje so objavljeni podatki BiH, katera vozniška dovoljenja izdaja oz. priznava kot svoja - odločbe zato ni mogoče preizkusiti.
ZDRS člen 13, 13/1, 13/2, 13, 13/1, 13/2. ZUP člen 214, 214.
sprejem v državljanstvo
Odločba, izdana na podlagi 1. odstavka 13. člena ZDRS mora imeti takšno obrazložitev, da je iz nje razvidno, ali je tožena stranka izdala odločbo v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega ji je dano pooblastilo, glede na to, da je po določbi 13. člena ZDRS upravičena odločiti po prostem preudarku. V nasprotnem primeru je stranki kršena pravica do učinkovitega pravnega varstva.
URS člen 157, 157/1, 157, 157/1. ZUS člen 60, 60/1-4, 60/3, 23/3, 26, 37, 1, 1/2, 23, 60, 60/1-4, 60/3, 23/3, 26, 37, 1, 1/2, 23. ZUP člen 6, 6/1, 6, 6/1. ZZDT člen 51, 52, 57, 51, 52, 57.
vročitev odločbe - načelo zakonitosti
Dejstvo, da je bila prvostopenjska upravna odločba izdana v ponovnem postopku, potem ko je drugostopenjski upravni organ pred tem odpravil odločbo in zadevo vrnil v ponovno odločanje, ne pomeni, da upravni organ odloča na podlagi predpisa, ki je veljal v času vložitve vloge.
V primeru, če je tožba vložena zaradi molka, sodišče tožbi ugodi, če spozna, da je tožba upravičena in samo odloči o stvari ali pa naloži pristojnemu organu, kakšen upravni akt naj izda. Zakon namreč ne določa primerov oziroma razlogov, ob katerih je treba šteti, da je molk upravnega organa utemeljen. Sodišče je zato navedbo, da o konkretni zadevi tožena stranka še ni odločala zaradi velikega pripada zadev, presojalo glede na podatke v tožbi in priloženih listin o teku postopka. Sodišče ugotavlja, da sta izpolnjeni obe kumulativno določeni procesni predpostavki za začetek upravnega spora po 1. odstavku v zvezi z 2. odstavkom 26. člena ZUS. Gre torej za molk organa, ki je izenačen z negativnim upravnim aktom. Ker po presoji sodišča tožeča stranka upravičeno vlaga tožbo zaradi molka upravnega organa, je sodišče tožbi ugodilo in toženi stranki naložilo, da odloči o prošnji tožnika z dne 24. 11. 1999.
Načelo zaslišanja stranke z vidika stranke predstavlja procesno pravico, ki je lahko omejena samo z zakonom, pa še to le v primeru, ko je taka omejitev ustavno dopustna, kolikor pa taka pravica ni omejena z zakonom, pomeni kršitev načela zaslišanja stranke bistveno kršitev pravil postopka, v interesu samega postopka pa je, da se z zaslišanjem stranke pride do materialne resnice lažje, hitreje in zanesljiveje.
ZTuj-1 člen 65, 65/3. ZUP člen 65, 65/4, 240. ZUS člen 27, 27/3.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca
Tožnik je vložil pritožbo proti odločbi, ki jo je izdal organ druge stopnje in jo je obravnaval po 240. členu ZUP. Tožena stranka bi morala to pritožbo brez odlašanja poslati upravnemu sodišču, ker iz vsebine pritožbe nedvomno izhaja, da gre za tožbo v upravnem sporu.
ZUS člen 60/1-4, 60, 60/1, 60/1-2, 60/1-4, 60, 60/1, 60/1-2. ZUSDDD člen 1, 1.
dovoljenje za stalno prebivanje
Za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje po 1. členu ZUSDDD mora vlagatelj, državljan drugih republik nekdanje SFRJ, ki mu je prenehalo stalno prebivališče dne 26.2.1992, izkazati dejansko življenje v Republiki Sloveniji in ne neprekinjeno dejansko življenje.
ZUS člen 60/1-4, 60, 60/1, 60/1-2, 60/1-4, 60, 60/1, 60/1-2. ZUSDDD člen 1, 1.
dovoljenje za stalno prebivanje
Za odločanje po 1. členu ZUSDDD je bistveno tudi dejstvo ali je prosilec oseba, ki je na dan 23.12.1990 imela prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ali je tujec, ki je na dan 25.6.1991, le prebival v Sloveniji. Glede pogoja dejanskega prebivanja pa je potrebno ugotoviti vse okoliščine povezane z življenjem prosilca, ki kažejo na to, kje je prosilec pretežno opravljal življenjske aktivnosti.
Pravne legitimacije za vložitev zahtevka po 1. členu ZUSDDD nima državljan druge republike nekdanje SFRJ, ki je imel stalno prebivališče v Sloveniji in je zaprosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, do izdaje dokončne odločbe, le če se mu pravni položaj ni spremenil.
Tožena stranka mora ugotoviti vse tiste subjektivne okoliščine na strani tožnika, ki kažejo na to kako izpolnjuje kriterij, da v RS dejansko živi oziroma da neprekinjeno dejansko živi.
Tožena stranka mora v ponovljenem postopku zaslišati tožnika in ugotoviti kje je tožnik zadovoljeval svoje osnovne življenjske potrebe in s tem dati pomen zakonskemu besedilu: 8-letno neprekinjeno bivanje.
Tožena stranka ni podala opredelitve pojma "dejansko neprekinjeno živi" in ni upoštevala takratne tožnikove mladoletnosti in razlogov za njegovo potovanje v BiH leta 1992.
Na podlagi 1. odstavka 2. člena ZUSDDD je potrebno prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložiti v roku 3 mesecev po uveljavitvi tega zakona, to pomeni do vključno 28. 12. 1999, ker je zakon pričel veljati dne 28. 9. 1999. Upoštevaje podatek, da je tožnica vložila svojo vlogo šele dne 21. 11. 2000, je tožena stranka pravilno uporabila določilo ZUSDDD, da je tožnica zamudila rok za vložitev vloge, ta rok pa je prekluzivne narave.
Tožeča stranka v tožbi ne izpodbija podatka, ki ga je podala v upravnem postopku, da je prišla v Republiko Slovenijo 24. 4. 1992. Ob takšnem podatku, ki ga tožeča stranka tudi sedaj v tožbi ne izpodbija, je pravilno stališče tožene stranke, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji od vključno 25. 6. 1991 dalje in da tako ne izpolnjuje pogoja iz 1. člena ZUSDDD.