državljanstvo - dovoljenje za stalno prebivanje - upravni spor - začasna odredba
Procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS je ta, da je zahteva vložena v zvezi s tožbo zoper akt ali zaradi molka organa, ki vzpostavljata sporno pravno razmerje med strankama. Upravno sodišče je že v sodbi v zadevi U 2868/05 z dne 26. 3. 2006 zavzelo stališče, da imajo odločbe Ustavnega sodišča v zvezi s t.i. izbrisanimi jasno regulatorno naravo in posledično pomen za odločanje v posamičnih upravnih postopkih. Izmed omenjenih stališč Ustavnega sodišča je za presojo zakonitosti izpodbijanega akta bistvena 4. točka izreka odločbe v zadevi U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999. V konkretnem primeru je treba izhajati iz predpostavke, da pristojni organi pravni red v Republiki Sloveniji spoštujejo, ker tožnik ni izkazal nobenega dejstva, ki bi kazalo na to, da imajo pristojni organi namen tožnika prisilno odstraniti iz države. Institut začasne odredbe namreč ni sredstvo za nadomeščanje upravnega odločanja, ki mora temeljiti na odločbah Ustavnega sodišča RS, razen če stranka ne bi utemeljila, da je izdaja takšne začasne ureditve stanja s sodno odločbo potrebna.
ZDRS člen 40, 40/1, 40, 40/1. ZUS člen 26, 34, 34/1-3, 26, 34, 34/1-3.
procesna predpostavka - molk organa
Tožeča stranka pri toženi stranki ni podala zahtevka, da se ji dodeli stalno prebivališče za čas od zatrjevanega izbrisa iz registra stalnega prebivališča do ponovne pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, niti ni tožene stranke pozvala naj na podlagi 2. odstavka 26. člena ZUS odloči v nadaljnjih sedmih dneh, zato ni izpolnila procesnih predpostavk iz 2. odstavka 26. člena ZUS.
utemeljen razlog - dovoljenje za začasno prebivanje
Po 40. členu ZTuj-1 lahko pristojni organ tujcu, ki je v skladu z zakonom, mednarodnimi akti ali mednarodnimi načeli ali običaji izkaže utemeljen razlog zaradi katerega je njegovo bivanje v Republiki Sloveniji upravičeno, izda dovoljenje za začasno prebivanje, in sicer za čas, za katerega je njegovo prebivanje v državi neobhodno potrebno, vendar ne dlje od enega leta. Navedena določba je splošna določba, ki pride v poštev za dovolitev začasnega prebivanja tujcu v primerih, ki sicer niso urejeni v prejšnjih določbah Ztuj-1, na podlagi katerih se sicer izdajajo dovoljenja za začasno prebivanje tujcev (30. do 37. člen Ztuj-1). Navedena določba po mnenju sodišča ne izključuje tudi situacije, ko bi bilo treba dovoljenje za začasno prebivanje izdati zaradi združitve družine, pa niso podani razlogi, ki so glede tega vprašanja sicer določeni v 36. do 39. členu Ztuj-1.
Izrek odločbe ustavnega sodišča se v 8. točki ne nanaša na osebe, ki so pridobile državljanstvo po ZDRS, saj izrecno pove, da mora tožena stranka izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji osebam, ki so dobile dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD ali ZTuj. Ker tožnica zahteve za izdajo dopolnilne odločbe glede na tožbene navedbe ni vložila, pač pa samo naknadno zahtevo za izdajo odločbe v smislu 3. odst. 26. člena ZUS, predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka uprave po presoji sodišča v spornem primeru niso izpolnjene.
Organ prve stopnje je v zvezi s trenutnim stanjem vpogledal tudi poročilo OSCE za Občino A in zaključil, da ta občina ne spada med občine, za katere velja, da so v zelo nestabilnem varnostnem okolju. Tožnica tudi tega podatka in zaključka ne izpodbija v tožbi. Tožnica tudi ne izpodbija zaključkov organa prve stopnje, da je njen strah zaradi neustreznih standardov zdravstvenega varstva v matični državi objektivno neutemeljen. Po presoji sodišča sta tako organ prve stopnje kot tožena stranka preučila aktualne razmere v matični državi tožnice in utemeljeno ugotovila, da ne trajajo več razlogi, ki jih zakon določa v 1. in 2. odstavku 52. člena v zvezi z 51. členom ZTuj-1. Tako organ prve stopnje kot tožena stranka sta navedla razloge za svojo odločitev, obrazložitev obeh odločb pa obsega vse kar zahteva 214. člen ZUP.
ZTuj člen 17, 17. URS člen 120, 120/2, 162, 120, 120/2, 162. ZUstS člen 40/2, 1, 1/3, 40, 40/2, 1, 1/3, 40. ZUS člen 65, 65/1.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca
Iz navedenega je razvidno, da se 8. točka izreka odločbe ustavnega sodišča nanaša tudi na osebe, ki so pridobile dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi ZTuj. Zato sodi tudi tožnica med osebe, za katere ta točka izreka nalaga izdajo dopolnilnih odločb po uradni dolžnosti, k odločbam o pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje.
dovoljenost tožbe - preuranjena tožba - molk organa - dovoljenje za stalno prebivanje tujca - zavrženje tožbe
Sodišče je moralo predmetno tožbo zavreči, ker se določba 8. točke odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS št. 36/2003) ne nanaša na osebe, ki so pridobile državljanstvo po 19. členu ZDRS-Č, saj izrecno pove, da mora tožena stranka izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji osebam, ki so dobile dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD ali ZTuj. Gre torej za dopolnilne odločbe k odločbam o dovolitvi stalnega prebivanja tujcem. Ne nalaga pa ta točka izreka izdajo dopolnilih odločb po uradni dolžnosti k odločbam o sprejemu v državljanstvu, ki so bile izdane na podlagi ZDRS oz. vloge iz 19. člena ZDRS-Č.
V zadevi ni sporno, da v času izdaje izpodbijane odločbe tožeča stranka ni bila državljan Republike Slovenije in je imela v času izdaje izpodbijane odločbe status tujca s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, njenega državljanskega statusa pa ne more spremeniti niti vložena prošnja za državljanstvo Republike Slovenije. Izpolnjevanje pogojev za izročitev je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo, zato neizpolnjevanje pogojev tožeča stranka v upravnem postopku, ki se vodi pred toženo stranko, ne more ponovno uveljavljati, saj ugotavljanje izpolnjevanja teh pogojev ni v pristojnosti tožene stranke, ki v upravnem postopku preverja le, ali so izpolnjeni pogoji za izročitev tujca, določeni v 1. in 2. odstavku 530. člena ZKP, tega pa tožeča stranka v obravnavani zadevi niti ne izpodbija.
ZST člen 13, 13/1, 13, 13/1. SZ člen 121, 121/8, 121, 121/8. URS člen 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14, 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14, 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14, 156, 87, 120, 120/2, 3, 3/2, 14. ZSV člen 121, 121/8, 121, 121/8. ZUS člen 60, 60/3, 60, 60/3. ZAzil člen 47, 47-1, 47-3, 47, 47-1, 47-3. ZUP člen 214/1-3, 214/1-5, 214, 214/1, 214/1-2.
begunec - načelo zakonitosti - subvencija
Določilo 8. odstavka 121. člena SZ med drugim pravi, da pristojni občinski organ z odločbo v 30 dneh od vložitve popolne vloge odloči o upravičenosti in višini subvencije. Enako mora veljati tudi za skrajni rok odločanja tožene stranke v zvezi s pravico do denarnega nadomestila za zasebno nastanitev begunca. To pomeni, da bo tožena stranka morala, ker tega ni storila v upravnem postopku, napraviti ustrezne poizvedbe o praksi odločanja pristojnih organov glede subvencioniranja najemnine in razjasniti dejansko stanje z vidika vprašanja, od kdaj gredo te pravice upravičencem in temu prilagoditi tudi odločitev oziroma obrazložitev v obravnavanem primeru.
Tožena stranka je svojo odločitev oprla na podatek iz uradnih evidenc, da ima tožnica dovoljenje za začasno prebivanje neprekinjeno šele od 7. 1. 1999. Pri tem je tožena stranka pravilno poudarila, da je mogoče pridobiti dovoljenje za stalno prebivanje tujca (na podlagi 1. odstavka 41. člena ZTuj-1) le na podlagi podatkov, ki dokazujejo osemletno neprekinjeno bivanje v RS na podlagi dovoljenj za stalno prebivanje tujca. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka opredelila tudi do časa, ko je imela tožnica priznano začasno zatočišče in svojo odločitev oprla na 2. odstavek 8. člena ZZZat. Tožnica očita, da se organ prve stopnje ni opredelil do tega časovnega obdobja, vendar je to storila tožena stranka v izpodbijani odločbi in s tem sledila 3. odstavku 60. člena ZUS. Tožnica v tožbi sicer navaja, da je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, vendar ne izpodbija podatka, na katerega se je oprla tožena stranka kot tudi organ prve stopnje, da tožnica izkazuje dovoljenja za začasno prebivanje neprekinjeno šele od začetka januarja 1999 dalje in da s tem ni izpolnjen pogoj osemletnega neprekinjenega prebivanja na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje.
ZUS člen 36, 60, 60/2, 36, 60, 60/2. ZTuj-1 člen 41, 43, 41, 43, 41, 43.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca
Ker tožena stranka sodišču kljub pozivu in dvema urgencama ni poslala upravnih spisov, niti odgovora na tožbo, sodišče ni moglo zanesljivo presoditi okoliščin, ki so bile pomembne pri odločitvi; ker namreč ni razpolagalo z izpisi iz uradnih evidenc, ni moglo preizkusiti navedb tožene stranke o tem, da tožnik ne izpolnjuje pogoja neprekinjenega osemletnega bivanja na podlagi izdanih dovoljenj oz. tožbenega ugovora, da ta ugotovitev tožene stranke ni pravilna.
Po določbah ZVCP za odločanje o zahtevi tujca za zamenjavo vozniškega dovoljenja je pravno pomemben le čas prebivanja in začetek prebivanja. V obravnavani zadevi je pravno pomembno dejstvo le, da je tožnik ob uveljavitvi ZVCP (1. 5. 1998) že prebival v Republiki Sloveniji, kar izhaja tudi iz uradnih evidenc. Ker tožnik ne sodi v kategorijo oseb, za katere ureja status poseben zakon (ZUSDDD), sta upravni organ prve stopnje in tožena stranka z izpodbijano odločitvijo obravnavala tožnika kot tujca na podlagi določb ZVCP.
ZTuj člen 16, 16. ZUP člen 218, 218. URS člen 22, 22. ZUS člen 60, 60/1, 60/1-3, 60, 60/1, 60/1-3.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca
Če upravni organ zaradi nespoštovanja določbe 218. člena ZUP/86 bistveno krši pravila postopka s prekoračitvijo instrukcijskega roka, lahko krši pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.
Zakonodajalec je vezal določilo dovolitve zadržanja na prepoved prisilne odstranitve tujca. Zadrževanje se zato dovoli, če bi bila prisilna odstranitev v nasprotju s 51. členom tega zakona (1. alinea 2. odstavka 52. člena ZTuj-1). Tožena stranka pa v izpodbijani odločbi ni ugotavljala v povezavi s 3. odstavkom 52. člena ZTuj-1 ali še trajajo razlogi na strani tožnikov, da bi bila njihova prisilna odstranitev v nasprotju z 51. členom ZTuj-1. Tožniki so v prošnji navedli razloge za podaljšanje dovoljenja za zadrževanje, vendar se tožena stranka ni opredelila do teh razlogov in tudi ni navedla dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je sprejela svojo odločitev (3., 5. in 6. točka 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SRS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP), zato odločbe tožene stranke ni mogoče preizkusiti. Iz izpodbijane odločbe namreč ne izhajajo razlogi, ki so narekovali izdajo prvotne odločbe o dovolitvi zadrževanja in tožena stranka ni primerjala takratnega stanja v matični državi in razlogov zakaj je bilo izdano dovoljenje za zadrževanje z razlogi in dejstvi, ki jih sedaj tožniki zatrjujejo, da vrnitev tožnikov v matično državo ne bi bila za njih varna. Tožena stranka tako ni ugotovila ali še trajajo razlogi iz 1. alinee 2. odstavka 52. člena v zvezi z 51. členom ZTuj-1, torej ali še trajajo razlogi, ki so narekovali izdajo dovoljenja za zadrževanje tožnikov v Republiki Sloveniji.
ZUP člen 11, 11/1. ZUS člen 61, 61/1, 72, 72/4. ZUSDDD člen 1. URS člen 3, 23, 25, 120, 120/2, 153, 153/4, 156. ZUstS člen 44, 48. MKVCP člen 6.
pravica do učinkovitega pravnega sredstva - načelo sorazmernosti - način uresničevanja pravic - stalno prebivališče državljanov naslednic nekdanje sfrj - dovoljenje za bivanje - sojenje na glavni obravnavi
Zaradi narave pravice iz 25. člena Ustave v zvezi s postopki upravnega odločanja o dovoljenjih za bivanje po presoji sodišča v konkretnem primeru ne gre za poseg v določilo 25. člena Ustave, ki bi ga bilo treba presojati po 3. odstavku 15. člena Ustave, ampak gre za način uresničevanja pravice iz 25. člena Ustave, ki ga zahteva narava te pravice v konkretni vrsti upravne zadeve (2. odstavek 15. člena Ustave). Za državljane drugih republik, ki jim je 26. 2. 1992 prenehalo stalno prebivališče, zakon zahteva, da vlagatelj prošnje izkaže dejansko življenje v Republiki Sloveniji in ne neprekinjeno dejansko življenje. Stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/2003) pomeni, da v konkretnem primeru ni mogoče meritorno odločati, dokler zakonodajalec ne sprejme zakona v skladu s stališčem Ustavnega sodišča. Sodišče ne more presoditi o zadevi neposredno na podlagi ustavne odločbe oziroma "v duhu ustavnih pravic" kot pozivajo tožniki, ker Ustavno sodišče sámo pravi, da mora zakonodajalec najprej opredeliti določena merila za izpolnjevanje pogoja dejanskega življenja.
Po presoji sodišča sta tožena stranka in organ prve stopnje pravilno ugotovila vse relevantne okoliščine v zvezi s tožnikovo ogroženostjo in tudi pravilno ugotovila, da niso podane takšne objektivne okoliščine, zaradi katerih bi bil tožnik ogrožen ob vrnitvi v matično državo in sta zato pravilno uporabili določilo 2. odstavka 18. člena ZTuj.
Eden izmed pogojev je, da tujec osem let neprekinjeno prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje oziroma izdanega delovnega vizuma, ki po določbi 4. odstavka 7. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-1) velja kot dovoljenja za začasno prebivanje. Tudi, če tujec v Republiki Sloveniji živi dlje kot osem let, se s samim bivanjem ne izpolni zakonskega pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ker je ta pogoj izpolnjen le, če tujec neprekinjeno biva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje oziroma delovnega vizuma.
Po presoji sodišča pa je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je pozval tožnika, da dopolni svojo vlogo. Tožnik na poziv organa prve stopnje ni odgovoril, niti ni sporočil razlogov zakaj dovoljenja za bivanje v Republiki Sloveniji ne more predložiti. V postopku pred organom prve stopnje se je pojavil dvom o obstoju tožnikove pravice do dovoljenja za bivanje in gre zato za vprašanje dokazanosti oziroma nedokazanosti takšne pravice s strani tožnika. Tožnik na poziv organa prve stopnje ni odgovoril in ni upravnemu organu sporočil ničesar, zato ni bilo podlage, da bi organ uporabil določbo 1. odstavka 147. člena ZUP, ampak je pravilno postopal po 2. odstavku 67. člena ZUP. Tudi v tožbi tožnik v zvezi z opustitvijo ničesar ne navaja, zato je po presoji sodišča odločitev organa prve stopnje in tožene stranke pravilna.
Tožena stranka je zaključila, da tožnik nima urejenega tujskega statusa, ker je ustavila postopek v zvezi s tožnikovo vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Tožnik tožbi prilaga pritožbo proti sklepu o ustavitvi postopka. Tožena stranka se ni izjavila, ali je ta postopek dokončen in pravnomočen, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
V pouku o pravnem sredstvu je treba (pravilno) navesti, na koga se stranka lahko pritoži, pri kom in v katerem roku vloži pritožbo in koliko znaša zanjo taksa ter da lahko poda pritožbo tudi na zapisnik pri organu, ki je odločbo izdal, ta pa mora biti naveden s polnim imenom in naslovom v primeru, če je pritožba zoper odločbo dovoljena. Če je pouk o pravnem sredstvu v odločbi, kot v konkretnem primeru, napačen, se stranka lahko ravna po veljavnih predpisih ali po pouku; vendar pa če se stranka ravna po napačnem pouku to zanjo ne more imeti nobenih škodljivih posledic (4. odstavek 215. člena ZUP).
V primeru, ko iz podatkov predloženega upravnega spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da je bila stranka napačno poučena, da pritožba ni dovoljena in da je mogoč upravni spor, na podlagi določbe 6. odstavka 215. člena ZUP teče rok za pritožbo od dneva vročitve sodnega sklepa, s katerim je bila tožba zavržena kot nedovoljena, če stranka že prej ni vložila pritožbe na pristojni organ. Zato ima v tem primeru tožeča stranka pravico vložiti pritožbo zoper uvodoma navedeno odločbo tožene stranke v (petnajstdnevnem) roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe po določbi 1. odstavka 235. člena ZUP, pri čemer rok za pritožbo teče za tožečo stranko od dneva vročitve te sodne odločbe.