dovoljenje za stalno prebivanje tujca - zaslišanje stranke - možnost sodelovanja stranke v postopku
Sodelovanje tožnika kot stranke v postopku bi bilo nujno potrebno, da bi se izjasnil o dejstvih in okoliščinah prebivanja v državi po letu 1992 in predlagal morebitne priče, ki bi njegove navedbe lahko potrdile, ali pa predložil listinske dokaze, ki bi izkazovali njegovo dejansko prebivanje. Po presoji tožene stranke namreč tožnik ni uspel dokazati dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od leta 1992 do 2005, ko je vložil prošnjo. Dokazna ocena tožene stranke pa je po presoji sodišča posplošena in zato njen sklep, da tožnik ne izpolnjuje zakonskih pogojev za izdajo dovoljenja, preuranjen. Tožniku namreč v ponovljenem postopku po sodbi tega sodišča ni bila v skladu z določili 9. in 138. člena ZUP in natančnimi napotki sodišča iz prvotne sodbe na učinkovit način dana možnost sodelovanja v postopku. Od izdaje sodbe do izdaje izpodbijane odločbe je kot stranka prejel le eno vabilo na ustno zaslišanje. To zaslišanje pa je bilo razpisano 11 mesecev prej. Kljub temu upravni organ tožnika ni več ponovno povabil k sodelovanju v postopku (v ustni ali pisni obliki) niti po izdaji sodbe tega sodišča, s katero je sodišče zaradi molka uprave toženi stranki odredilo rok 60 dni za izdajo odločbe v zadevi.
ZBPP člen 10, 10/1, 10/1-3. ZUP člen 168, 168/1, 168/2.
brezplačna pravna pomoč - upravičenec do brezplačne pravne pomoči - pogoj vzajemnosti - dokazovanje vzajemnosti
Tožena stranka je zavzela stališče, da bi moral tožnik pridobiti javno listino, s katero se potrjuje, katero pravo velja v tuji državi, ter ugotovila, da med državama ne obstaja mednarodna pogodba, zaradi česar bi bil tožnik upravičen do brezplačne pravne pomoči le pod pogoji vzajemnosti. Takšna obrazložitev je pomanjkljiva, saj sodišče ne more preizkusiti pravilnosti odločitve oziroma ugotovitve tožene stranke, da med državama ne obstaja mednarodna pogodba ter da ne obstaja vzajemnost glede uporabe prava, ki ureja področje dodelitve brezplačne pravne pomoči. Zgolj zatrjevanje teh dejstev ne zadostuje za presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve.
Nepravilno je tudi stališče tožene stranke, da bi moral tožnik sam pridobiti dokaz o vzajemnosti in o tujem pravu pridobiti javno listino. Po določbi 2. odstavka 168. člena ZUP lahko organ breme dokazovanja prevali tudi na stranko, vendar v obravnavani zadevi iz upravnih spisov niti iz obrazložitve odločbe ni razvidno, da bi tožena stranka zahtevala predložitev javne listine od tožnika. Če je menila, da bi dokaz o tujem pravu moral priskrbeti tožnik, bi morala to od njega izrecno zahtevati.
ZTuj-1 člen 9, 9/1, 20, 20/1, 20/1-1. Uredba (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja (Zakonik o Schengenskih mejah) člen 5, 5/1, 5/1-d.
gibanje oseb prek meja - razlogi za zavrnitev vizuma - razpisan ukrep v Schengenski informacijski sistem - ukrep v postopku izbrisa
Za tožnika je razpisan ukrep v Schengenski informacijski sistem (SIS), razpisala pa ga je Republika Italija in ta ukrep še vedno velja. Tožnik temu niti ne oporeka, pač pa le navaja, da je v teku postopek izbrisa tega ukrepa. Dokler postopek izbrisa ni končan, je ukrep še vedno v veljavi in ga je treba spoštovati.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca - dejansko življenje v Sloveniji
Vojne razmere je kot razlog za upravičeno odsotnost možno upoštevati le, dokler je vojna trajala. Od konca vojne v Bosni in Hercegovini pa do tožnikovega povratka v Republiko Slovenijo je v letu 2007 minilo 11 let, to pa je zelo dolgo obdobje in v tako dolgem času bi se lahko tožnik vrnil v Slovenijo, če bi bil njegov namen, da si življenje ponovno uredi v Republiki Sloveniji. V tem obdobju bi morala biti izkazana določena aktivnost, da si je prizadeval za vrnitev v Slovenijo.
dovoljenje za prebivanje - razveljavitev dovoljenja za prebivanje - dejansko stanje v času izdaje odločbe
Naknadno izdano delovno dovoljenje z veljavnostjo od 9. 10. 2009 do 8. 10. 2010, ne more imeti vpliva na dne 31. 8. 2009 izdano odločbo, saj takrat tožnik ni imel izdanega delovnega dovoljenja. Zato je odločitev o razveljavitvi dovoljenja za začasno prebivanje za obdobje od 5. 3. 2009 do 2. 3. 2010 pravilna in zakonita.
dovoljenje za prebivanje - dovoljenje za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela - razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja
Zavrnitev izdaje delovnega dovoljenja za prebivanje ureja 43. člen ZTuj-1, na podlagi katerega se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji ne izda, med drugim, če obstajajo resni razlogi za domnevo, da tujec po izteku veljavnosti dovoljenja ne bo prostovoljno zapustil Republike Slovenije (3. alineja 1. odstavka) ali če obstajajo razlogi z domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (5. alineja 1. odstavka). Ker tožnica ne pozna statusa podjetja, kjer bi bila zaposlena, ne pozna pravnega reda Republike Slovenije ter ji niso poznana pravna določila s področja gradbeništva, obstaja dvom, da bi resnično opravljala dela, ki so navedena v delovnem dovoljenju oziroma v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi.
tujec - postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev - pogoji za izročitev tujca
Postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev je določen v ZKP v členih od 521 do 537. Pogoje, ki so za izročitev določeni v 522. členu ZKP, mora ugotoviti senat okrožnega sodišča s sklepom, zoper katerega ima tujec pravico do pritožbe na sodišče druge stopnje (528. člen ZKP). Zadeva pa se pošlje ministru, pristojnemu za pravosodje, po pravnomočnosti navedenega sklepa (529. člen ZKP). Minister šele po tem izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli (530. člen ZKP). Pristojno okrožno sodišče je s sklepom ugotovilo, da so zakoniti pogoji za izročitev tujca izpolnjeni in da je tožnik izkoristil možnost pritožbe zoper tak sklep v sodnem postopku. Sodišče je zato v upravnem sporu presojalo zakonitost uporabe (le) tistih zakonskih določb, ki jih je v izpodbijani odločbi morala uporabiti tožena stranka.
Tujcu, za katerega se zahteva izročitev po določbah ZKP, mora biti pravica do pribežališča že priznana v času odločanja tožene stranke.
ZTuj-1 člen 42, 42/1. Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma člen 25, 25/1, 96.
dovoljenje za prvo prebivanje - ukrep zavrnitve vstopa
Tožena stranka je pravilno interpretirala določilo 25(1) člena Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, in sicer, da se v primeru razpisanega ukrepa zavrnitve vstopa, česar tožnik v tožbi niti ne zanika, vloga za dovoljenje za bivanje praviloma zavrne. Ker humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti na narekujejo drugačne odločitve, je tožena stranka ravnala pravilno. To pa izhaja tudi iz 96. člena Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma, ki razpis zavrnitve vstopa veže med drugim tudi na dejstvo, da je bil osebi izrečen prisilen ukrep odstranitve iz države zaradi neupoštevanja nacionalnih predpisov o vstopu ali bivanju tujcev.
tujec - izbris iz registra stalnega prebivalstva - dovoljenje za stalno prebivanje
S postopanjem po 8. točki izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-246/02 z dne 3.4.2003 se popravlja položaj osebam, ki so ga imele kot državljani drugih republik nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da je poudarek na njihovem položaju kot državljanov teh drugih držav ob izbrisu oziroma ob izdaji dovoljenja za stalno prebivanje. (Kasnejša) pridobitev slovenskega državljanstva zato po presoji sodišča sama po sebi na izdajo dopolnilne odločbe ne vpliva, kolikor so sicer izpolnjeni pogoji iz 8. točke izreka citirane odločbe.
URS člen 25. ZUS-1 člen 27, 27/1, 27/1-2. ZTuj-1 člen 25, 25/1, 25/3, 26, 26/2, 30, 30/1, 32, 32/1, 35. Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15 marca 2006 o zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb prek meja člen 5, 5/1, 13, 13/2.
zavrnitev vstopa na meji - učinkovito pravno varstvo - odločba v obliki standardiziranega obrazca
Tožnik ima sicer prav, da bi moralo biti v prvostopenjskem aktu, ki je bil izdan na standardiziranem obrazcu, posebej navedeno, katere listine bi moral predložiti za to, da mu ne bi bil zavrnjen vstop, in na podlagi katerega konkretnega zakonskega člena je policist ugotovil enega izmed alternativno postavljenih pogojev iz rubrik pod točko I. standardiziranega obrazca. Šele na tej podlagi ima namreč stranka zagotovljeno pravico do učinkovitega pravnega sredstva v smislu 25. člena Ustave. Temu namenu služi določba 2. odstavka 13. člena Uredbe (ES) št. 562/2006.
Razloge za zavrnitev vstopa pod rubriko I. je treba razlagati tako, da so postavljeni alternativno, ne pa kumulativno, kot navaja tožnik, saj to izhaja iz smisla določbe glede na to, da gre za samostojne in enakovredne razloge. Kršenje pravil o posedovanju potrebnega upravnega dovoljenja za bivanje v Sloveniji zaradi dela in povezavi s tem, da tožnik ob poskusu prehoda meje tudi ni izkazal potrebnega dovoljenja za delo, po oceni sodišča pomeni zadostno grožnjo javnemu redu v smislu uporabe Uredbe (ES) št. 562/2006.
ZTuj-1 člen 65/3, 32, 32/1, 65, 65/3, 32, 32/1, 65. ZUP člen 214, 214/5, 214, 214/5. ZUS-1 člen 40, 40/3, 40, 40/3.
obrazložitev odločbe - dovoljenje za začasno prebivanje - odločanje po prostem preudarku
Ker pooblastilo za odločanje na podlagi prostega preudarka ne vsebuje hkrati tudi pooblastila za neupoštevanje postopkovnih pravil, po katerih mora tudi obrazložitev odločbe izdane po prostem preudarku vsebovati razloge, s katerimi je organ utemeljil, zakaj je v mejah pooblastila, ki mu ga daje predpis, odločil tako, kot je, navedeno po presoji sodišča pomeni, da tožena stranka s tem, ko svoje odločitve ni ustrezno obrazložila, ni ravnala po pravilih postopka, to pa je vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve.
državljanstvo - dovoljenje za stalno prebivanje - upravni spor - začasna odredba
Procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS je ta, da je zahteva vložena v zvezi s tožbo zoper akt ali zaradi molka organa, ki vzpostavljata sporno pravno razmerje med strankama. Upravno sodišče je že v sodbi v zadevi U 2868/05 z dne 26. 3. 2006 zavzelo stališče, da imajo odločbe Ustavnega sodišča v zvezi s t.i. izbrisanimi jasno regulatorno naravo in posledično pomen za odločanje v posamičnih upravnih postopkih. Izmed omenjenih stališč Ustavnega sodišča je za presojo zakonitosti izpodbijanega akta bistvena 4. točka izreka odločbe v zadevi U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999. V konkretnem primeru je treba izhajati iz predpostavke, da pristojni organi pravni red v Republiki Sloveniji spoštujejo, ker tožnik ni izkazal nobenega dejstva, ki bi kazalo na to, da imajo pristojni organi namen tožnika prisilno odstraniti iz države. Institut začasne odredbe namreč ni sredstvo za nadomeščanje upravnega odločanja, ki mora temeljiti na odločbah Ustavnega sodišča RS, razen če stranka ne bi utemeljila, da je izdaja takšne začasne ureditve stanja s sodno odločbo potrebna.
ZDRS člen 40, 40/1, 40, 40/1. ZUS člen 26, 34, 34/1-3, 26, 34, 34/1-3.
procesna predpostavka - molk organa
Tožeča stranka pri toženi stranki ni podala zahtevka, da se ji dodeli stalno prebivališče za čas od zatrjevanega izbrisa iz registra stalnega prebivališča do ponovne pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, niti ni tožene stranke pozvala naj na podlagi 2. odstavka 26. člena ZUS odloči v nadaljnjih sedmih dneh, zato ni izpolnila procesnih predpostavk iz 2. odstavka 26. člena ZUS.
utemeljen razlog - dovoljenje za začasno prebivanje
Po 40. členu ZTuj-1 lahko pristojni organ tujcu, ki je v skladu z zakonom, mednarodnimi akti ali mednarodnimi načeli ali običaji izkaže utemeljen razlog zaradi katerega je njegovo bivanje v Republiki Sloveniji upravičeno, izda dovoljenje za začasno prebivanje, in sicer za čas, za katerega je njegovo prebivanje v državi neobhodno potrebno, vendar ne dlje od enega leta. Navedena določba je splošna določba, ki pride v poštev za dovolitev začasnega prebivanja tujcu v primerih, ki sicer niso urejeni v prejšnjih določbah Ztuj-1, na podlagi katerih se sicer izdajajo dovoljenja za začasno prebivanje tujcev (30. do 37. člen Ztuj-1). Navedena določba po mnenju sodišča ne izključuje tudi situacije, ko bi bilo treba dovoljenje za začasno prebivanje izdati zaradi združitve družine, pa niso podani razlogi, ki so glede tega vprašanja sicer določeni v 36. do 39. členu Ztuj-1.
Izrek odločbe ustavnega sodišča se v 8. točki ne nanaša na osebe, ki so pridobile državljanstvo po ZDRS, saj izrecno pove, da mora tožena stranka izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji osebam, ki so dobile dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD ali ZTuj. Ker tožnica zahteve za izdajo dopolnilne odločbe glede na tožbene navedbe ni vložila, pač pa samo naknadno zahtevo za izdajo odločbe v smislu 3. odst. 26. člena ZUS, predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka uprave po presoji sodišča v spornem primeru niso izpolnjene.
Organ prve stopnje je v zvezi s trenutnim stanjem vpogledal tudi poročilo OSCE za Občino A in zaključil, da ta občina ne spada med občine, za katere velja, da so v zelo nestabilnem varnostnem okolju. Tožnica tudi tega podatka in zaključka ne izpodbija v tožbi. Tožnica tudi ne izpodbija zaključkov organa prve stopnje, da je njen strah zaradi neustreznih standardov zdravstvenega varstva v matični državi objektivno neutemeljen. Po presoji sodišča sta tako organ prve stopnje kot tožena stranka preučila aktualne razmere v matični državi tožnice in utemeljeno ugotovila, da ne trajajo več razlogi, ki jih zakon določa v 1. in 2. odstavku 52. člena v zvezi z 51. členom ZTuj-1. Tako organ prve stopnje kot tožena stranka sta navedla razloge za svojo odločitev, obrazložitev obeh odločb pa obsega vse kar zahteva 214. člen ZUP.
ZTuj člen 17, 17. URS člen 120, 120/2, 162, 120, 120/2, 162. ZUstS člen 40/2, 1, 1/3, 40, 40/2, 1, 1/3, 40. ZUS člen 65, 65/1.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca
Iz navedenega je razvidno, da se 8. točka izreka odločbe ustavnega sodišča nanaša tudi na osebe, ki so pridobile dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi ZTuj. Zato sodi tudi tožnica med osebe, za katere ta točka izreka nalaga izdajo dopolnilnih odločb po uradni dolžnosti, k odločbam o pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje.
dovoljenost tožbe - preuranjena tožba - molk organa - dovoljenje za stalno prebivanje tujca - zavrženje tožbe
Sodišče je moralo predmetno tožbo zavreči, ker se določba 8. točke odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS št. 36/2003) ne nanaša na osebe, ki so pridobile državljanstvo po 19. členu ZDRS-Č, saj izrecno pove, da mora tožena stranka izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji osebam, ki so dobile dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD ali ZTuj. Gre torej za dopolnilne odločbe k odločbam o dovolitvi stalnega prebivanja tujcem. Ne nalaga pa ta točka izreka izdajo dopolnilih odločb po uradni dolžnosti k odločbam o sprejemu v državljanstvu, ki so bile izdane na podlagi ZDRS oz. vloge iz 19. člena ZDRS-Č.
V zadevi ni sporno, da v času izdaje izpodbijane odločbe tožeča stranka ni bila državljan Republike Slovenije in je imela v času izdaje izpodbijane odločbe status tujca s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, njenega državljanskega statusa pa ne more spremeniti niti vložena prošnja za državljanstvo Republike Slovenije. Izpolnjevanje pogojev za izročitev je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo, zato neizpolnjevanje pogojev tožeča stranka v upravnem postopku, ki se vodi pred toženo stranko, ne more ponovno uveljavljati, saj ugotavljanje izpolnjevanja teh pogojev ni v pristojnosti tožene stranke, ki v upravnem postopku preverja le, ali so izpolnjeni pogoji za izročitev tujca, določeni v 1. in 2. odstavku 530. člena ZKP, tega pa tožeča stranka v obravnavani zadevi niti ne izpodbija.