tujec - nezakonito prebivanje v RS - odstranitev tujca iz države - pravica do družinskega življenja
Tožnik je v državo vstopil izven mejnega prehoda, zato je policija ob kontroli dne 5. 12. 2011 ugotovila, da je zaradi nezakonitega prebivanja storil prekršek po drugem odstavku 145. člena ZTuj-2, za kar mu je bil izdan plačilni nalog za globo v znesku 800 EUR. Navedena dejstva pa že predstavljajo dejansko podlago za izdajo odločbe o vrnitvi.
Ob ugotovitvi, da tožnik zavestno ne spoštuje pravnega reda RS in niti pravnega reda EU, ter ob dejstvu, da ni izkazal, da dejansko prispeva k preživljanju mladoletnih otrok ter tudi ne dejstev, ki bi kazala na vrsto in resnost težav, s katerimi bi se v primeru njegovega odhoda iz RS morala soočiti žena in mladoletni sin, sodišče ocenjuje, da v konkretnem primeru z izpodbijanim ukrepom ni bilo prekomerno poseženo v tožnikovo pravico do družinskega življenja.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - tujec - vzajemnost - zaprosilo o tujem pravu
Ker tožnik ni državljan Republike Slovenije, v Republiki Sloveniji pa tudi nima urejenega statusa za bivanje na podlagi ustreznega dovoljenja, se je tožena stranka utemeljeno oprla na določbo 3. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP in od tožnika zahtevala, da dokaže obstoj vzajemnosti med Republiko Slovenijo in tujo državo v zvezi z dodeljevanjem brezplačne pravne pomoči.
tujec - dovoljenje za začasno prebivanje - prvo dovoljenje za začasno prebivanje - razlogi za zavrnitev prošnje - podrejanje pravnemu redu RS
Dovoljenje za prebivanje v RS se tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS. Pristojni organ te razloge za zavrnitev izdaje dovoljenja ugotavlja tudi na podlagi podatkov iz kazenske evidence, evidence pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških, ne pa zgolj in samo na podlagi podatkov iz teh evidenc.
ZTuj-1 člen 93k, 93k/1, 93k/1-4. ZZZDR člen 124, 124/1.
dovoljenje za začasno prebivanje - družinski član slovenskega državljana - starš slovenskega državljana - dolžnost preživljanja staršev
Tožničin oče živi v BIH in prejema pokojnino, ki za več kot enkrat presega minimalni znesek, ki je za življenje ene osebe potreben v Republiki BIH, upoštevaje zakonodajo BIH. Tožnica ga zato ni dolžna preživljati in oče se posledično ne šteje za družinskega člana v smislu določbe 4. točke prvega odstavka 93. k člena ZTuj-1.
URS člen 53, 53/3. EKČP člen 8. Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma člen 25, 25/1, 96.
tujec - dovoljenje za začasno prebivanje - družinski član slovenskega državljana - dovoljenje za začasno prebivanje družinskega člana - ukrep prepovedi vstopa - pravica do zasebnega in družinskega življenja
Tožena stranka je tožniku utemeljeno zavrnila izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana. Republika Italija, ki mu je izrekla ukrep prepovedi vstopa, je namreč odgovorila, da ne želi, da se mu izda dovoljenje za prebivanje v RS, tožnik pa v postopku ni izkazal utemeljenih razlogov, kot so humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti, zaradi katerih bi se mu dovoljenje, kljub zabeleženemu ukrepu zavrnitve vstopa, izdalo. Pri odločanju pa je tožena stranka tudi pravilno pretehtala tožnikovo pravico do zasebnega in družinskega življenja (53. člen URS in 8. člen EKČP). Tožnik je sicer poročen s slovensko državljanko, ki pa je ne preživlja. Zakonca nimata skupnih otrok, tožnik pa je ves čas prebivanja v RS, ki je bilo pretežno nezakonito, nezaposlen.
dovoljenje za začasno prebivanje - podrejanje pravnemu redu RS - odločba o prekršku - davčni dolg - zadostna sredstva za preživljanje
V času izdaje izpodbijane odločbe je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka nima sredstev za preživljanje, da je storila večje število prekrškov zoper javni red in mir ter da nima poravnanih zapadlih davkov in prispevkov. Zato je tožena stranka njeno prošnjo za dovoljenje za začasno prebivanje tujca v RS zavrnila skladno z določbami ZTuj-1.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja - podrejanje pravnemu redu RS - odločba o prekršku - davčni dolg
Tožnik je bil pred izdajo izpodbijane odločbe kaznovan za več prekrškov, poleg tega pa tudi nima poravnanega zapadlega davčnega dolga, zato je tožena stranka utemeljeno zaključila, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS.
ZTuj-2 člen 55, 55/1, 55/1-5. ZDavP-2 člen 397, 397/1.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja - podrejanje pravnemu redu RS - odločba o prekršku - davčni dolg
Tožeča stranka je v obdobju pred izdajo izpodbijane odločbe storila več prekrškov zoper javni red in mir, kot samostojni podjetnik posameznik pa tudi ni imela poravnanih davčnih obveznosti, zato je tožena stranka utemeljeno zaključila, da se ne bo podrejala pravnemu redu RS.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja - podrejanje pravnemu redu RS - davčni dolg - samostojni podjetnik posameznik
Neporavnani davki in prispevki tujca, ki v RS opravlja dejavnost samostojnega podjetnika posameznika, pomenijo nepodrejanje pravnemu redu RS in predstavljajo razlog za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu RS.
ZTuj-2 člen 31, 37, 37/6, 55, 55/2, 55/2-4. ZUS-1 člen 17, 17/1. ZUP člen 42, 43.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve - prvo dovoljenje za začasno prebivanje - žrtev kaznivega dejanja - stranka v postopku - pravni interes
Oseba, ki ni bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, postopka v upravnem sporu ne more začeti.
Stvarno legitimacijo daje materialni predpis, ki določa, kdo ima določeno pravico, obveznost oziroma pravno korist.
Nosilec pravice, o kateri se odloča v postopku - prebivanje v Republiki Sloveniji, je tujec, ki je v skladu z 42. členom ZUP stranka postopka. S tem ko zakon omogoča, da prošnjo za izdajo dovoljenja tujcu lahko vloži tudi njegov delodajalec, daje slednjemu le procesno legitimacijo, ki nima podlage v stvarni legitimaciji (pravici do prebivanja). Glede vseh nadaljnjih procesnih dejanj pa delodajalec lahko nastopa samo kot pooblaščenec tujca. Delodajalec v postopku izdaje dovoljenja tujcu tudi ne more imeti položaja stranskega udeleženca. Tak status ima oseba, ki izkaže pravni interes, ker zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Za zaposlitev tujca ima delodajalec poslovni, ekonomski interes, kar pa ne zadošča, da bi se postopka izdaje dovoljenja za njegovo prebivanje v Republiki Sloveniji udeleževal kot stranski udeleženec.
Neizdaje dovoljenja ni mogoče pogojevati s (pravnomočno) obsodbo, ampak mora biti državni in javni interes varovan že v primeru suma storitve kaznivega dejanja.
dovolitev zadrževanja - rok za prostovoljno zapustitev države - potek roka - izpolnjevanje pogojev za odstranitev
Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da tožnik ne more uveljavljati pravice do dovolitve zadrževanja iz razloga, ker niso izpolnjeni pogoji za odstranitev, torej pogoji iz 69. člena ZTuj-2. Prvostopenjski organ je prejel predlog za zadrževanje dne 11. 3. 2013, takrat pa še ni potekel rok za prostovoljno zapustitev države. Tožnik torej ni v postopku odstranitve iz države in zato ne more uveljavljati pravice oziroma pravne koristi iz 73. člena ZTuj-2.
upravni spor - začasna odredba - tujec - odstranitev tujca iz države - težko popravljiva škoda - razdružitev družine
Tožnik je poročen s slovensko državljanko, s katero prebivata skupaj, zato sodišče meni, da obstaja verjetnost, da bi v primeru prisilne izvršitve izpodbijane odločbe prišlo do razdružitve njegove družine, saj je zelo verjetno, da do pravnomočnosti izpodbijane odločbe, glede na urejene življenjske razmere njegove žene, mu le ta ne bi sledila.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - kaznivo dejanje - odločbe o prekrških
Prvostopenjski organ je upošteval vse pravnomočne odločitve organov pregona, ki jih je glede na pravila o izbrisu lahko in na njihovi podlagi utemeljeno sklepal, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožnikove navedbe o plačilu vseh izrečenih denarnih kazni, kajti razlog za domnevo obstaja že s tem, da je tožnik bil pravnomočno kaznovan za prekrške in kaznivo dejanje, kakor tudi, da želja tožnika, da ostane v Sloveniji, kaže na podrejanje pravnemu redu Republike Slovenije, saj v odločbi povzete ugotovitve izkazujejo ravno nasprotno.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja - podrejanje pravnemu redu RS - davčni dolg
Zgolj ugotovljena zapadla obveznost do države (katero namerava tožnik očitno poravnati) ne more biti podlaga za zaključek, da obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje po peti alineji prvega odstavka 43. člena ZTuj-1.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - neupravičena odsotnost - načelo materialne resnice - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - državljan države naslednice nekdanje SFRJ
Pojem dejansko življenje je nedoločen pravni pojem in ga je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej glede na dejanske okoliščine primera. Ravnanja iz četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD je treba presojati prek aktivnosti tožnika za vrnitev v Slovenijo in objektivnih ovir, ki so upravičeno lahko določala njegova ravnanja.
dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje - prosti preudarek
Besedna zveza „lahko zavrne“ v 1. odstavku 3. člena ZUSDDD v primeru, ko gre za odločanje o ustavni dopustnosti ali nedopustnosti posega v pravico do zasebnosti, ne pomeni, da ima organ popolno diskrecijo za odločanje po prostem preudarku. Pri prostem preudarku ima namreč organ možnost, da v okviru zakonitega odločanja zavrne ali pa ugodi prošnji stranke. Kadar pa gre za odločanje o ustavnih pravicah, takšne diskrecije ne more biti, lahko pa ima organ v odvisnosti od področja in narave pravice določeno – vendar bolj omejeno (kot ne) - polje proste presoje.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - upravičena odsotnost - poskus vrnitve
Ravnanja iz 4. odstavka 1.č člena ZUSDDD je treba presojati prek aktivnosti tožnika za vrnitev v Slovenijo in objektivnih ovir, ki so upravičeno lahko določala ravnanja tožnika. Tožena stranka očitno objektivnih ovir, vezanih na odsotnost osebnih dokumentov zaradi izbrisa in zatrjevanega uničenja potnega lista ter vojnih razmer in mobilizacije tožnika, ni upoštevala oziroma iz odločbe ni razvidno, zakaj jih ni upoštevala. Poleg tega bi morala bolj celovito upoštevati dva ključna dokaza, ki govorita v prid tožniku, pa jih iz nepojasnjenih razlogov ni upoštevala, tako da je v tem smislu tožbeni očitek o skoposti dokazne ocene utemeljen. To sta pričanji tožnikovih sester.
ZTuj-2 člen 35, 37, 55, 55/1, 55/1-5. ZUP člen 9, 146, 146/3, 146/3-5.
tujec - dovoljenje za prebivanje - prvo dovoljenje za začasno prebivanje tujca - pogoji za izdajo dovoljenja - podrejanje pravnemu redu RS - načelo zaslišanja stranke
V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka tožnika seznaniti z uspehom dokazovanja ter mu dati možnost, da se o ugotovljenih dejstvih izjavi.
dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje - neprekinjeno bivanje na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje
Ni dovolj, da tujec neprekinjeno prebiva v Republiki Sloveniji najmanj pet let, ampak mora biti to neprekinjeno prebivanje na podlagi dovoljenj za začasno prebivanje.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca - izbris iz registra stalnega prebivalstva - dejansko življenje v RS - poskus vrnitve v RS
Tožnik ni uspel izkazati pogoja dejanskega življenja v RS za relevantno obdobje od leta 1992 do 2002 oziroma do 2006. Obdobje odsotnosti od 1992 do 1997 je namreč tožena stranka, na podlagi določbe četrte alinee tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD štela kot obdobje, za katerega je pogoj dejanskega življenja v RS izpolnjen, sporno pa je, ali je imela tožena stranka, ob nespornem dejstvu, da se je tožnik v RS vrnil leta 2006, pravico ugotavljati oziroma od tožnika zahtevati, da predloži podatke o dejanskem življenju za obdobje od 1998 do 2002. Sodišče v zvezi s tem tožbenim ugovorom ugotavlja, da je bilo ravnanje tožene stranke skladno z zahtevo četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD ter določbami ZUP, po katerih je izjavami prič ugotovila, da tožnik zgolj s pridobivanjem informacij o možnosti vrnitve v RS ni izkazal ravnanj, ki bi kazala na to, da se je v času svoje odsotnosti poskušal vrniti v RS in v njej nadaljevati z dejanskim življenjem, niti teh ravnanj ne navaja v tožbi, zato tožena stranka ni imela pravne podlage za ugodno rešitev tožnikove vloge.