ZUP člen 214, 223, 237, 237/2, 237/2-7. ZTuj člen 81.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - izbris iz registra stalnega prebivalstva - odjava stalnega prebivališča - obrazložitev odločbe - poprava pomote - zavrnitev predloga za popravo pomote
Toženka je z dopolnilno odločbo tožniku na podlagi odločbe Ustavnega sodišča priznala dovoljenje za stalno prebivanje od 22. 12. 1992 dalje in ne od 26. 2. 1992 dalje. Navedena dopolnilna odločba je postala pravnomočna, kar pa še ne pomeni, da učinek pravnomočnosti sega tudi na obdobje do 22. 12. 1992, ampak se učinek, tako kot se glasi izrek, nanaša na obdobje od 22. 12. 1992 do 11. 11. 2005. Odprto pa ostaja, kakšen status je imel tožnik do 22. 12. 1992. Pri tem je sporno, ali je bil tožnik 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Do navedb in dokazil, ki jih je tožnik podal v tej zvezi, se toženka v izpodbijani odločbi ni opredelila. Obrazložitev je tako pomanjkljiva, da se odločitve ne da preizkusiti. Zato je sodišče izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odpravilo.
V veljavi je sodišče pustilo 2. točko izreka odločbe, s katero je toženka zavrnila predlog za izdajo popravnega sklepa glede izreka dopolnilne odločbe. S spreminjanjem datuma bi se namreč že poseglo v vsebino odločbe. Toženka se pri spornem datumu ni zmotila, ampak ga je navedla zato, ker je menila, da tožnik 26. 2. 1992 ni bil izbrisan.
dovoljenje za začasno prebivanje - prvo dovoljenje za začasno prebivanje - tožba delodajalca - upravni spor - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Pri odločanju o začasni odredbi je relevantna presoja, ali bi tožniku nastala težko popravljiva škoda. V konkretnem primeru so tako relevantne le tiste navedbe, ki se nanašajo na nastanek težko popravljive škode tožniku, ne pa navedbe glede nastanka škode delavcu, ki bi bil zaposlen pri tožniku. Tožnik nastanek škode utemeljuje s tem, da bi brez začasne odredbe ostal brez dobrega delavca, za katerega je bilo izdano delovno dovoljenje z veljavnostjo enega leta. S tem pa težko popravljive škode, ki naj bi nastala njemu, ni izkazal, saj ni izkazal, da do pravnomočne odločitve nihče drug razen tujca, na katerega se nanaša izpodbijani sklep, ne bi mogel opraviti predvidenega dela.
tujec - dovolitev zadrževanja - prenehanje dovolitve zadrževanja - predložitev dokumentov - sum poskusa izognitve odstranitvi iz države - izdaja posebne odločbe
Razlog za prenehanje dovolitve zadrževanja iz 4. alineje prvega odstavka 74. člena ZTuj-2 se nanaša le na primer, ko je bila tujcu naložena predložitev dokumentov zaradi suma, da se bo poskusil izogniti odstranitvi iz države.
Sodišče se ne strinja s stališčem, da je glede na določilo 74. člena ZTuj-2 možno izdati posebno odločbo in stranko napotiti na upravni spor v roku 8 dneh le v primeru, ko gre za prenehanje razlogov za dovolitev zadrževanja. Kot je razvidno iz zakonodajnega gradiva oziroma Poročevalca DZ, kjer je obrazložena sprememba 74. člena ZTuj-2, je izdaja individualnega pravnega akta z možnostjo pravnega sredstva predvidena za vsa prenehanja dovolitve zadrževanja. Iz tega se da sklepati, da se posebna odločba izda v primerih iz vseh alinej prvega odstavka 74. člena ZTuj-2.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - izpolnjevanje obveznosti po davčnih predpisih
Davčni organ je prvostopenjskemu organu poslal dopis, v katerem je navedeno, da davčni zavezanec A. d.o.o. ni predložil REK obrazcev za vse zaposlene na predpisan način in v predpisanih rokih, da nima poravnanih obveznosti iz naslova davkov in prispevkov, da ni predložil REK-1 obrazcev za izplačilo plač za določene mesece, da ima neporavnane obveznosti v skupni višini 8.226,64 EUR, da ni zaprosil za njihov odlog, odpis ali obročno plačilo ter da je bil kaznovan z globo zaradi prekrška, ker ni oddal obračuna predvidene davčne osnove za leto 2012. Sporno v zadevi je, ali je navedeno lahko razlog za domnevo, da se sam tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. Po mnenju sodišča je takšen sklep preuranjen. Prvostopenjski organ namreč ni zbral dovolj dokazov za osebno krivdo tožnika. Omenjena gospodarska družba, v kateri so bile zaznane kršitve, tudi ni več tožnikova, saj jo je prodal. Toženka pa tudi ni utemeljila, da oziroma kako zdajšnje bivanje tožnika v Sloveniji, ko je zaposlen kot gradbeni delavec, ko delo opravlja vestno in spoštuje delovno zakonodajo ter ima namen dolg solidarnostno plačati iz zaslužka, pridobljenega v Sloveniji, vzpostavlja domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS.
ZTuj-2 člen 124, 124/1, 124/1-2, 128, 128/1, 128/1-7. URS člen 54, 54/1. EKČP člen 8. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 3, 3/1, 9, 9/1, 12, 12/1.
dovoljenje za začasno prebivanje - združitev družine - združitev z mladoletnim otrokom državljanom slovenije - izvrševanje kaznivih dejanj - pravica do stikov - pravica do družinskega življenja
Sodišče je tožbi ugodilo, ker je toženka nepravilno uporabila materialno pravo pri odločanju o prošnji za začasno prebivanje, ko gre za združevanje družine, in sicer tožnika z njegovim mladoletnim sinom, ki je državljan Slovenije. Nepravilno je namreč njeno stališče, da tehtanje dveh nasprotujočih si dobrin, to je pritožnikove resne in dejanske nevarnosti za javni red na eni strani ter njegove pravice do družinskega življenja v RS na drugi strani, ni potrebno glede na določbo prvega odstavka 124. člena ZTuj-2. Takšno stališče pomeni napačno razlago in uporabo navedene določbe ZTuj-2, pravice do zasebnosti v smislu družinskega življenja iz 35. člena in prvega odstavka 54. člena Ustave ter 8. člena EKČP. EKČP namreč ne določa, da so avtomatično dopustne tiste omejitve pravice do družinskega življenja, ki so določene z zakonom države podpisnice, ampak predpisuje kumulativno dva pogoja: omejitev mora biti določena z zakonom in hkrati mora biti nujna v demokratični družbi zaradi razlogov, naštetih v drugem odstavku 8. člena EKČP. Toženka pa je pri odločitvi upoštevala samo prvi pogoj.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - izbris iz registra stalnega prebivalstva - odjava na podlagi postopka ugotavljanja dejanskega prebivališča
Osnovni pogoj za izdajo posebne odločbe na podlagi ZUSDDD je, da je bil tujec - državljan druge republike nekdanje SFRJ, 26. 2. 1992 oziroma na dan, ko so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih, izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Ker je bilo tožnici 25. 11. 1992 odjavljeno stalno prebivališče na podlagi Zakona o evidenci nastanitve občanov in registru stalnega prebivalstva in ne z dnem, ko so zanjo začele veljati določbe Zakona o tujcih, osnovnega pogoja za izdajo posebne odločbe tožnica ne izpolnjuje.
dovoljenje za prebivanje - prvo dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS
Toženka je pravilno presodila, da glede na izjave tožnika ni mogoče sklepati, da ima namen bivati v RS zaradi zaposlitve ali dela. Tožnik namreč ne pozna bistvenih podatkov o podjetju, v katerem namerava delati, vedel ni, da je sam edini lastnik podjetja, v katerem bo zaposlen, kot tudi ne, pri kateri banki ima podjetje odprt račun oziroma ali je račun morebiti zaprt, kdaj je bilo podjetje vpisano v sodni register, kolikšen lastniški delež ima v podjetju in koliko je zaposlenih v podjetju. Prav tako ni vedel, kdaj bo po pogodbi o zaposlitvi nastopil delo v Sloveniji, ali in kje ima podjetje poslovne prostore, kdo vodi računovodstvo podjetja in kolikšen je osnovni kapital podjetja. Navedene okoliščine tudi po mnenju sodišča predstavljajo utemeljene razloge za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, kar je razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - izbris iz registra stalnega prebivalstva - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Kljub pozivom upravnega organa, naj predloži dokaze o neprekinjenem bivanju v Republiki Sloveniji od leta 1990 dalje, oziroma naj navede razloge, zakaj se v Republiko Slovenijo ni mogel vrniti, tožnik tega ni izkazal. Zato je organ pravilno ugotovil, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje (prvi odstavek 1. člena ZUSDDD).
ZTuj-2 člen 55, 124, 124/1, 124/1-2, 128, 128/1, 128/1-6. ZZZDR člen 3, 13.
tujec - dovoljenje za začasno prebivanje družinskega člana - pogoji za izdajo dovoljenja za prebivanje - namen sklenitve zakonske zveze
Pri presoji, ali je bila zakonska zveza sklenjena izključno z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje, je treba ugotavljati različne elementarne okoliščine. Te različne okoliščine o poznavanju najbolj pomembnih podatkov o obeh zakoncih in njunih družinah, povezanih z vsakdanjim življenjem obeh zakoncev, po presoji sodišča niso bile v zadostni meri razčiščene, da bi bilo mogoče z zadostno stopnjo zanesljivosti zaključiti, da gre za zlorabo zakonske zveze.
dovoljenje za začasno prebivanje - prvo dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS
V obravnavanem primeru tožniku ni uspelo izkazati, da bi bilo njegovo bivanje v Republiki Sloveniji skladno z namenom, zaradi katerega je za dovoljenje zaprosil. Toženka je pravilno ocenila okoliščino, da tožnik ni znal navesti osnovnih podatkov o podjetju, katerega ustanovitelj in direktor je. Ni znal pojasniti oziroma ni vedel, da je solastnik podjetja, predvsem pa je pomembna okoliščina, da ni vedel, katero dejavnost naj bi podjetje opravljalo (nasprotja v njegovi izjavi so bila glede tega, ali bo podjetje opravljalo gospodarsko dejavnost s trgovanjem s pšenico ali s turizmom). To pa so tudi po presoji sodišča okoliščine, ki so utemeljeno vplivale na odločitev v zadevi.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZTuj-2 člen 37, 55, 55/1, 55/1-3, 55/1-4, 55/1-5.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - zavrženje prošnje - isto dejansko stanje in ista pravna podlaga - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - nezakonito prebivanje v RS - prekršek
Upravni organ lahko zavrže vlogo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP le, če sta tako dejansko stanje kot pravna podlaga za odločitev enaka kot v že pravnomočno končanem postopku. Glede pravne podlage toženka omenja določilo 5. alineje prvega odstavka 43. člena ZTuj-2. Vendar je tožnik med drugim ugovarjal, da bi upravni organ pri uporabi omenjenega določila moral upoštevati odločbo, s katero je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost določbe ZTuj-2, ki ureja vprašanje, kdaj oseba vstopi v položaj nezakonitega prebivanja v Sloveniji. Toženka tega ugovora ni vključila v obrazložitev sklepa, tako da je tožnik lahko samo navidezno uresničeval procesno pravico, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Sodišče ugotavlja še, da je od prve odločitve o tožnikovi prošnji do vložitve prošnje v obravnavani zadevi preteklo skoraj dve leti. To pa je že tako dolgo obdobje, da z vidika razlogov za domnevo, da se prosilec ne bo podrejal pravnemu redu RS, lahko pomeni spremenjeno dejansko stanje glede na obnašanje prosilca. Zakonodajalec namreč ni določil, da je ta domneva avtomatično izpolnjena, čim je prosilec storil kakršen koli prekršek, ne glede na to, kdaj ga je storil, v kakšnih okoliščinah, in ne glede na težo prekrška in morebitni izbris iz evidence.
dovoljenje za začasno prebivanje - prvo dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS
Pristojni organ tujcu, ki želi bivati v Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, „lahko“ izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje ali če izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posamezne dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi, kadar tujec za opravljanje teh dejavnosti delovnega dovoljenja ne potrebuje. Beseda „lahko“ v tem določilu, ki vzpostavlja diskrecijo upravnega organa, pa se povezuje z določilom 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ki postavlja dodaten pogoj za izdajo dovoljenja, in sicer, da ni izkazana domneva, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.
tujec - dovoljenje za prebivanje - prvo dovoljenje za začasno prebivanje tujca - pogoji za izdajo dovoljenja
Tožnik premalo pozna delo, ki naj bi ga opravljal, premalo pa pozna tudi podjetje, v katerem naj bi delo opravljal. Poleg tega podjetje (trenutno) sploh ne opravlja dejavnosti, za katero je registrirano. Navedeno pa daje zadostno podlago za ugotovitev, da obstajajo razlogi za domnevo, da tožnik v Republiki Sloveniji ne bo prebival v skladu z namenom, za katerega je zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje.
državljani drugih držav naslednic nekdanje SFRJ - dovoljenje za stalno prebivanje tujca - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
V zadevi ni sporno, da je tožnik zapustil Republiko Slovenijo konec leta 1991 oziroma v začetku leta 1992. Zato je pravilen zaključek upravnih organov, da je tožnik Republiko Slovenijo zapustil pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992 in torej ni podana nobena od okoliščin iz tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, ko se kljub odsotnosti šteje, da je pogoj dejanskega življenja izpolnjen.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZUSDDD člen 1, 3, 8, 8/1.
dovoljenje za stalno prebivanje - zavrženje ponovne prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje - nespremenjena pravna podlaga odločitve
Sodišče ugotavlja, da ni izpolnjen eden izmed treh taksativno določenih pogojev, ki morajo biti kumulativno podani, če naj upravni organ vlogo ob njenem predhodnem preizkusu na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrže, to je, da se ni spremenila pravna podlaga odločitve. Četudi sta oba upravna organa pravilno ugotovila, da je bil zakon, ki je veljal ob sprejemu odločitve o tožnikovi prvi prošnji, to je ZUSDDD, noveliran v letu 2010 s sprejemom ZUSDDD-B, sta kljub temu štela, da je ob vložitvi tožnikove ponovne prošnje pravna podlaga za odločanje nespremenjena, pri čemer pa sta očitno prezrla, da v konkretnem primeru za odločitev o ponovni prošnji tožnika ni relevantno zgolj določilo 3. člena ZUSDDD, temveč zlasti tudi določilo prvega odstavka 8. člena ZUSDDD-B.
ZTuj-2 člen 33, 34, 37, 37/1, 55, 55/1, 55/1-5. ZUP člen 9, 146, 214, 237, 237/2, 237/2-3, 237/2-7. ZUS-1 člen 32.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za prvo prebivanje zaradi zaposlitve ali dela - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - obrazložitev odločbe - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev postopka - upravni spor - začasna odredba
Predmet spora je odločba, s katero je tožena stranka odločila o prošnji prve tožeče stranke kot delodajalca za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje druge tožeče stranke v RS zaradi zaposlitve ali dela, in sicer tako, da je prošnjo delodajalca zavrnila, četudi je ugotovila, da so za izdajo zaprošenega dovoljenja izpolnjeni pogoji iz 33. in 34. člena v povezavi s 1. odstavkom 37. člena ZTuj-2. Sodišče se strinja tožečo stranko, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva oziroma protislovna v tolikšni meri, da pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Za zaključek, da pri drugi tožeči stranki obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da se ne bo podrejala pravnemu redu RS, bi bilo treba raziskati še nadaljnje relevantne okoliščine. Tožeči stranki pred izdajo odločbe tudi ni bila dana (učinkovita) možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki utegnejo vplivati na zavrnilno odločitev o stvari, kar pomeni nadaljnjo absolutno bistveno kršitev pravil postopka.
Sodišče je s sodbo (1. točka izreka) že odločilo o tožbi v tem upravnem sporu ter odpravilo izpodbijani upravni akt in zadevo vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki. Učinki pravnomočnosti sodbe nastopijo z njeno vročitvijo strankam, zato v tem primeru tožeča stranka ne izkazuje (več) verjetnosti, da bi z izvršitvijo oziroma pravnim učinkovanjem izpodbijanega upravnega akta nastala takšna težko popravljiva škoda, ki bi jo sodišče z izdajo zahtevane začasne odredbe lahko preprečilo oziroma odvrnilo. Zato je sodišče takšno zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.
tujec - nezakonito bivanje tujca v državi - odstranitev tujca iz države - pravica do družinskega življenja - načelo sorazmernosti
Tožnikove pavšalne navedbe o posegu v pravico do družinskega življenja v obravnavanem primeru ne morejo pretehtati pravice države, da izvaja ukrepe za zakonito in kontrolirano priseljevanje in preprečevanje nezakonitega priseljevanja, s čemer se zagotavljata javni red in nacionalna varnost.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani drugih držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko prebivanje v RS
V obravnavanem primeru, v katerem se izpodbija odločba, s katero je bila zavrnjena prošnja tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS po ZUSDDD, je sporno, ali je tožnica uspela dokazati pogoj dejanskega prebivanja v RS, oziroma ali je uspela dokazati, da se je dovolj potrudila, da bi se poskušala vrniti v Slovenijo tudi po preteku prvega petletnega obdobja, ko ji je upravni organ priznal upravičeno odsotnost. Ta pogoj je treba obravnavati kot širok spekter ravnanj prosilca in ga presojati preko vseh njegovih aktivnosti. Do kolikšne mere je bila tožnica po letu 1997 aktivna v smislu vrnitve v RS in nadaljevanja dejanskega življenja v njej, bo moral prvostopenjski organ v ponovnem postopku ugotoviti z izvedbo predlaganega dokaza, to je z zaslišanjem predlagane priče.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - prvo dovoljenje za začasno prebivanje
V konkretni zadevi obstaja utemeljen dvom, da bo tožnik resnično opravljal dela, ki so navedena v delovnem dovoljenju oziroma sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, saj družba ne posluje, na naslovu, na katerem je bilo podjetje ustanovljeno in na katerem naj bi tožnik bival, pa ni mogoče niti bivanje niti poslovanje. Tožena stranka je zato pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS.
ZTuj-2 člen 55, 55/1, 55/1-1, 55/1-5, 55/1-7. ZUP člen 9, 35, 62, 62/1, 146, 154, 154/1, 237, 237/2, 237/2-3, 237/2-7.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - jezik v postopku - izločitev uradne osebe - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - obrazložitev odločbe - načelo zaslišanja stranke - pravica stranke do izjave
Predmet spora je odločba, s katero je toženka zavrnila prošnjo (tožnikovega delodajalca) za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tožniku v RS zaradi zaposlitve ali dela ter odločila še, da je tožniku prepovedan vstop v državo v trajanju 1 leto po pravnomočnosti te odločbe.
To, da je v postopku sodelovala uradna oseba, ki je predhodno v drugem upravnem postopku za izdajo dovoljenja za prebivanje tožniku v RS izdala zavrnilno odločbo, samo po sebi ne pomeni izločitvenega razloga.
Vse občevanje upravnega organa in strank v postopku je pravilno potekalo zgolj pisno v slovenskem jeziku.
Utemeljen je tožbeni očitek, da je obrazložitev odločitve v tolikšni meri protislovna in pomanjkljiva, da gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Poleg tega tožniku pred izdajo odločbe niso bila predočena dejstva, na podlagi katerih je toženka sklepala, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS. Tožniku torej ni bila dana možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, ki utegnejo vplivati na odločitev, kar pomeni nadaljnjo absolutno bistveno kršitev pravil postopka.