tujec - dovoljenje za začasno prebivanje zaradi študija - podaljšanje dovoljenja - dokazilo o sprejemu na študij - razlaga pojma študent
ZTuj-2 v 44. členu ne zahteva, da bi moral imeti prosilec status študenta. V tretjem odstavku 44. člena je sicer navedeno, da je pogoj za izdajo dovoljenja dokazilo o sprejemu na študij, izobraževanje, specializacijo, strokovno izpopolnjevanje, ki ga izda izobraževalna ustanova, na katero je tujec sprejet kot študent. Vendar pa v tem določilu ne piše, da bi ta študent obvezno moral imeti tudi status študenta, saj je študent lahko tudi brez statusa študenta, kar pomeni, da je še vedno sprejet na študij, da ima pravico opravljati vse študijske obveznosti, le da nima statusa študenta, zaradi česar ni upravičen do nekaterih ugodnosti, ki veljajo le za študente.
ZTuj-2 člen 37, 37/1, 55, 55/1, 55/1-5. ZUP člen 9, 146, 214, 237.
tujec - dovoljenje za začasno prebivanje - prvo dovoljenje za začasno prebivanje tujca iz razloga zaposlitve ali dela - obrazložitev odločbe - načelo zaslišanja stranke
Obrazložitev izpodbijane odločbe, zlasti v delu, ki se glasi: "Zaradi suma o sistematičnih zlorabah tujcev pri pridobivanju dovoljenj je upravni organ odločil, da se prošnja prosilca za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 zavrne" je po presoji sodišča v tolikšni meri nepopolna oziroma nejasna, da je onemogočen njen preizkus v pogledu pravne pravilnosti in zakonitosti odločitve upravnega organa v tej sporni zadevi.
Glede na zadržek za izdajo zaprošenega dovoljenja v izpodbijani odločbi ni logično prepričljivo navedeno odločilno dejansko stanje, ki bi utemeljevalo tak zaključek oziroma izdajo zavrnilne odločbe. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi napravila vsaj preuranjen, če že ne napačen sklep o dejanskem stanju, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, saj ni jasno oziroma ni v zadostni meri pojasnjeno, v čem oziroma kako se ne bi tožnik podrejal pravnemu redu RS, oziroma, zakaj naj bi bilo tako mogoče sklepati zgolj na podlagi "nasprotujoče izjave tožnika in predložene dokumentacije".
Prošnja za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tožnika kot tujca v Sloveniji je bila zavrnjena, ne da bi tožnik imel možnost oporekati zaključkom, na podlagi katerih upravni organ utemeljuje sklep, da predstavljajo razlog za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS in ki jih v svoji obrazložitvi niti ni eksplicitno in konkretno ter določno opredelil.
dovoljenje za začasno prebivanje - prvo dovoljenje za začasno prebivanje tujca iz razloga zaposlitve ali dela - diskrecijska pravica - podrejanje pravnemu redu RS
Iz izpodbijane odločbe in podatkov v listinah predloženega upravnega spisa izhaja, da je bila tožnica, ki je svojo prošnjo vložila na Veleposlaništvu RS, med postopkom seznanjena z ugotovitvami upravnega organa na ustnem zaslišanju kot stranka dne 30. 7. 2013, o čemer je bil v navzočnosti tolmačke sestavljen tudi zapisnik, ki ga je tožnica lastnoročno podpisala brez pripomb.
Tožnica o podjetju, katerega solastnica je skupaj z možem, osnovnih podatkov, ki bi jih morala poznati, ni znala pravilno navesti, saj ni vedela točno, katero osnovno dejavnost naj bi sploh opravljalo podjetje. Dejstvo, da je podjetje registrirano za več dejavnosti, sicer res pomeni, da bi lahko opravljalo vse registrirane dejavnosti, vendar bi tožnica morala vedeti, katero dejavnost bo v resnici opravljalo.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca - rok za vložitev vloge za izdajo dovoljenja - prepozna vloga - zavrženje vloge
V skladu z določbo prvega odstavka 8. člena ZUSDDD je bilo treba prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena tega zakona vložiti v roku treh let od uveljavitve novele tega zakona. ZUSDDD-B je pričel veljati dne 24. 7. 2010. Ob upoštevanju podatka, da je tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložil dne 20. 8. 2013, tj. po poteku 3-letnega roka, ki se je iztekel z dnem 24. 7. 2013, je prvostopenjski organ s tem, da je tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje kot prepozno zavrgel, ravnal pravilno. Triletni rok za oddajo vloge za izdajo predmetnega dovoljenja je namreč prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da je tožnik s potekom tega roka izgubil pravico do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje.
tujec - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - pogoji za izdajo dovoljenja - podrejanje pravnemu redu RS - zamuda pri predložitvi obračunov davčnih odtegljajev
Tožnik je s predložitvijo obračunov davčnih odtegljajev zamujal kot zakoniti zastopnik gradbene družbe. Iz podatkov v spisu izhaja, da tožnik zaradi zamude pri predložitvi obračunov davčnih odtegljajev ni bil obravnavan zaradi prekrška. Prav tako iz spisovnih podatkov ni mogoče sklepati, da bi se naklepno ali iz malomarnosti izogibal predložitvi obračunov davčnih odtegljajev v predpisanih rokih. Vse navedeno pa pomeni, da za osebno krivdo tožnika v zvezi z nepravočasnim oddajanjem obračunov davčnih odtegljajev ne obstaja dovolj dokazov. Tako je preuranjen zaključek, da zaradi tožniku očitane kršitve davčnega predpisa obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS.
dovoljenje za stalno prebivanje - prošnja za izdajo dovoljenja - rok za vložitev prošnje - prekluzivni rok - zamuda roka
V skladu z določbo prvega odstavka 8. člena ZUSDDD je bilo treba prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena tega zakona, vložiti v roku treh let od uveljavitve novele tega zakona (ZUSDDD-B). ZUSDDD-B je pričel veljati 24. 7. 2010. Ob upoštevanju podatka, da je tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložil dne 17. 10. 2013, tj. po poteku 3-letnega roka, ki se je iztekel z dnem 24. 7. 2013, je prvostopenjski organ s tem, da je tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD kot prepozno zavrgel, ravnal pravilno. Triletni rok za oddajo vloge za izdajo predmetnega dovoljenja je namreč prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da je tožnik s potekom tega roka izgubil pravico do pridobitve izdaje dovoljenja za stalno prebivanje.
prisilna odstranitev tujca - omejitev gibanja - nastanitev v Centru za tujce - določitev roka za prostovoljno zapustitev države - nastop trenutka nezakonitega bivanja - kriteriji ustavnega sodišča - ugotovitvena sodba
Opredelitev trenutka, ko oseba na ozemlju Republike Slovenije ne prebiva več zakonito, je primarno odvisno od trenutka pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe, s katero je tej osebi naloženo obvezno zapustiti državo.
Obveznost zapustiti državo lahko oseba izpolni prostovoljno, sicer pa se izvede postopek prisilne odstranitve. Pri tem je treba upoštevati, da mora imeti oseba v vsakem primeru na razpolago določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti zapustitve države. Šele po preteku tega roka odločba postane izvršljiva v pravem pomenu besede in je kot taka lahko podlaga za sprožitev postopka prisilne odstranitve tujca, pa tudi za morebitno sankcioniranje nezakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji, če so izpolnjeni zakonski znaki prekrška.
Sodišče je v ponovljenem sojenju ugotovilo, da v času izdaje izpodbijanega sklepa niso bili izpolnjeni vsi pogoji za omejitev gibanja. Prvi odstavek 56. člena ZTuj-1 je določal kot enega izmed pogojev za omejitev gibanja tujca, da tujec ni zapustil države v določenem roku. Iz izpodbijanega sklepa pa ni razvidno, da bi bil tožniku določen nek dodaten rok, v katerem mora zapustiti državo, ampak je v obrazložitvi navedeno le to, da je odločba o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito postala izvršljiva dne 3. 1. 2011, tožnik pa po tem datumu ni sam zapustil območja države in se zato njegovo bivanje od 4. 1. 2011 dalje šteje kot nezakonito.
odstranitev iz države - upravni spor - začasna odredba - težko popravljiva škoda - nezmožnost vzpostavitve prejšnjega stanja - kršitev pravice do sodnega varstva
Izpodbijani akt odreja odstranitev tožnika iz države brez posebnega roka za prostovoljno odstranitev. Če bi bila taka odločba izvršena še pred njeno pravnomočnostjo, bi to imelo za tožnika tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, četudi bi v tem upravnem sporu uspel. V kolikor bi bila izpodbijana odločba izvršena še pred pravnomočnostjo, se v času do pravnomočnosti tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije. Vzpostavitev prejšnjega stanja ne bi bila več mogoča in zato sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti učinkovito. S tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva.
Uredba (EU) št. 265/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. marec 2010 o spremembi Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma in uredbe (ES) št. 562/2006 v zvezi z gibanjem oseb z vizumom za dolgoročno prebivanje člen 25, 96.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - Schengenski informacijski sistem - prepoved vstopa v Schengensko območje
Tožena stranka je utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v RS iz razloga zaposlitve in dela. Zoper tožnika je namreč Švica v Schengenskem informacijskem sistemu razpisala ukrep prepovedi vstopa v Schengensko območje, iz odgovora švicarskih organov pa nesporno izhaja, da ne želijo, da tožnik vstopi na območje Schengena in da ne podpirajo izdaje dovoljenja za bivanje v katerikoli Schengenski državi, ne glede na to, da so podatke posredovali z uporabo obrazca M namesto z obrazcem N.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - kaznivo dejanje - nevarnost za javni red in varnost
Pravnomočna obsodba zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili je utemeljen razlog za zavrnitev prošnje za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi 4. alinee prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, saj potrjuje obstoj resnih razlogov za sum, da utegne tožnik pomeniti nevarnost za javni red in varnost.
ZTuj-2 člen 33, 35, 36, 37, 55, 55/1, 55/1-4. ZUP člen 9, 146, 214, 237, 237/2, 237/2-7.
tujec - dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev pravil postopka
V izpodbijani odločbi ni določno, jasno in konkretno opredeljeno ugotovljeno dejansko stanje glede na pravni okvir odločanja o prošnji tožnice za podaljšanje dovoljenja za prebivanje zaradi zaposlitve ali dela tako, da bi bile konkretno navedene ugotovitve upravnega organa o tožničinem izpolnjevanju predpisanih pogojev po določilih 1. in 3. odstavka 37. člena v povezavi s 1. odstavkom 35. člena in 1. odstavkom 36. člena ZTuj-2, saj se dovoljenje za začasno prebivanje v skladu s 1. odstavkom 36. člena ZTuj-2 lahko podaljša pod enakimi pogoji, kot se izda.
Upravni organ se ni spuščal v vsebino in izpolnjevanje predpisanih zakonskih pogojev za podaljšanje veljavnosti tožničinega prvega dovoljenja za začasno prebivanje. Te vsebine niso vsebovane v izpodbijani odločbi, ki prav tako tudi ne vsebuje sklepa o dejanskem stanju v smislu ugotovitve, ali tožnica izpolnjuje (ali ne) predpisane splošne in posebne pogoje za zaprošeno podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Izpodbijana odločba namreč sprejeto zavrnilno odločitev utemeljuje zgolj z vidika ugotavljanja dejstev in okoliščin, ki se nanašajo na zavrnilni razlog iz 4. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2.
tujec - dovoljenje za začasno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - združitev družine - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev pravil postopka
Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj iz nje in upravnega spisa ne izhaja, da bi tožena stranka po tem, ko je ugotovila, da obstoji razlog za neizdajo dovoljenja za začasno prebivanje družinskemu članu, ugotavljala ter ocenila naravo ter trdnost družinskega razmerja, glede na konkretni primer pa tudi dolžino prebivanja zakonca tožeče stranke v RS ter obstoj družinskih, kulturnih in socialnih vezi z matično državo.
odstranitev tujca iz države - nezakonito prebivanje - odloča o vrnitvi - prekršek nezakonitega prebivanja - razmerje med postopkom izdaje odločbe o vrnitvi in prekrškovnim postopkom - namenska razlaga zakonske določbe
Postopek, v katerem policija tujcu, ki nezakonito prebiva v Sloveniji, izda odločbo o vrnitvi, je nov, samostojen upravni postopek, v katerem policija (ne glede na odločitev prekrškovnega organa o storitvi prekrška nezakonitega prebivanja) samostojno ugotavlja, ali je podan kateri izmed taksativno določenih primerov iz prvega odstavka 60. člena ZTuj-2, ki opredeljujejo nezakonito prebivanje. Pogojevanje izdaje odločbe o vrnitvi s pravnomočno obsodbo za prekršek nezakonitega prebivanja bi namreč policiji lahko dejansko onemogočalo odstranitev tujca iz Slovenije.
ZUP člen 215, 215/6. ZUS-1 člen 2, 2/3, 36, 36/1, 36/1-2.
tujec - dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - pravica do pritožbe - dvostopenjski postopek - napačen pravni pouk - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - preuranjena tožba - zavrženje tožbe
Zoper odločbe, izdane v zadevah podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje tujcev, je dovoljena pritožba. Ker pa tožnik pritožbe zoper izpodbijano odločbo ni vložil zaradi napačnega pravnega pouka, sodišče ugotavlja, da je tožba vložena prezgodaj.
državljani drugih držav naslednic nekdanje SFRJ - dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko neprekinjeno prebivanje v Republiki Sloveniji - obnova postopka
Ker je bila odločilna okoliščina v obravnavanem primeru, da tožnik pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje ne izpolnjuje, v obnovljenem postopku ni bilo potrebe za ponovno zaslišanje tožnika in prič.
ZUSDDD člen 1, 1/1, 1č, 1č/3, 1č/3-1, 1č/3-3, 1č/3-6, 1č/4.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani drugih držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Tožnik ni izkazal pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje, zato je tožena stranka pravilno zavrnila njegovo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.
državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost
Po določbi četrtega odstavka 1. člena ZUSDDD je pogoj dejanskega življenja v RS, če je odsotnost iz razlogov po tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD trajala več kot let, izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da je oseba v času odsotnosti skušala vrniti in nadaljevati z življenjem v RS.
V konkretnem primeru je tožnik zapustil RS julija 1991, od koder se zaradi vojne ni mogel vrniti v RS. Upravni organ je pravilno štel, da je izpolnjen pogoj dejanskega življenja v RS od julija 1991 do julija 1996. Pravilno pa je ugotovil tudi, da tožnik v nadaljnjem obdobju petih let s svojimi ravnanji ni izkazal, da se je v času odsotnosti skušal vrniti in nadaljevati z življenjem v RS, saj je ugotovil, da tožnik v tem obdobju ni zaprosil za vizum, niti ne za dovoljenje za začasno prebivanje, kot tudi ne za dovoljenje za zaposlitev oziroma delo v RS.
dovoljenje za stalno prebivanje - rok za vložitev vloge - državljan države naslednice nekdanje SFRJ
Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da bi moral zakonodajalec določiti primeren rok, da bo upravičencem tudi upoštevajoč njihove osebne in druge okoliščine, omogočena pravočasna vložitev vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Določitev primernega roka je tako v pristojnosti zakonodajalca. Po presoji sodišča pa je rok treh let od uveljavitve zakona primeren rok za vložitev vloge.
Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma člen 25, 96. ZTuj-2 člen 57, 60, 60/3.
tujec - dovoljenje za stalno prebivanje - razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje - rok za zapustitev države
Tožnik je bil v Republiki Avstriji pravnomočno obsojen zaradi kršitve predpisov te države o prepovedanih drogah. V postopku posvetovanja z Avstrijo je bil ugotovljen interes Avstrije, da se tožniku v Sloveniji izdano dovoljenje za prebivanje razveljavi. Tožnik bi moral za ohranitev predmetnega dovoljenja izkazati obstoj humanitarnih razlogov ali mednarodne obveznosti.
Upravni organ je pri določanju roka za zapustitev države določbo tretjega odstavka 60. člena ZTuj-2 pravilno uporabil in tožniku postavil rok v okviru zakonsko določenega roka.
tujec - dovoljenje za stalno prebivanje - neprekinjeno bivanje v RS - interes RS za bivanje tujca
Dejstvo, da tožnik v RS ne prebiva neprekinjeno 5 let na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, v obravnavani zadevi ni sporno. S predloženima dopisoma Ministrstva za zdravje pa tožnik ni izkazal, da bi bilo njegovo bivanje v RS v interesu RS. Zato se sodišče strinja z zaključkom upravnih organov, da pogoji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po prvem in tretjem odstavku 52. člena ZTuj-2 niso izpolnjeni.