dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - izbris iz registra stalnega prebivalstva - odjava stalnega prebivališča
V zvezi z tožbenimi navedbami, da je Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo, da je Republika Slovenija izvedla nezakonit izbris 37.000 osebam in da je potrebno vsakomur, ki vloži zahtevo, izdati odločbo z veljavnostjo za nazaj, sodišče pojasnjuje, da v primeru tožnice ne gre za izbris, ki se je zgodil v februarju leta 1992. V zvezi s tem je drugostopenjski organ tožnici v svoji odločbi pravilno pojasnil, da ji stalno prebivališče ni prenehalo, ker bi zanjo začele veljati določbe Zakona o tujcih, ampak zato, ker je že prej, to je 23. 8. 1991, sama odjavila stalno prebivališče in pri tem prijavila kot novo stalno prebivališče v Banja Luki.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SRFJ - rok za vložitev vloge - prekluzivni rok - zavrženje vloge
Triletni rok za oddajo vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD je prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da je tožnik s potekom tega roka izgubil pravico do pridobitve izdaje dovoljenja za stalno prebivanje.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - vročitev upravnega akta - osebna vročitev
Že ob laični primerjavi podpisov v tožničini prošnji za podaljšanje dovoljenja in na vročilnici je razvidno, da podpis na obeh navedenih dokumentih ni isti oziroma da sta podpisa na obeh dokumentih (popolnoma) različna. Glede na navedeno je mogoče ugotoviti, da vročitev poziva tožnici ni bila opravljena v skladu z določbami ZUP, torej ni bila opravljena pravilno. Ker vročitev poziva tožnici ni bila opravljena pravilno, posledično tudi tožničinega molka ni mogoče šteti za umik prošnje.
Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma členi 25, 25/1, 96. URS člen 8.
tujec - dovoljenje za prebivanje - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - ukrep zavrnitve vstopa v SIS
Država pogodbenica lahko tujcu, za katerega je druga država pogodbenica v SIS razpisala ukrep zavrnitve vstopa, po posvetovanju s to državo pogodbenico na podlagi 1. odstavka 25. člena Schengenske konvencije zavrne izdajo dovoljenja bodisi za stalno bodisi za začasno prebivanje, kot tudi za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, zaradi zabeleženega ukrepa zavrnitve vstopa, ne da bi sploh ugotavljala, ali je tujec po njenih nacionalnih predpisih upravičen do izdaje dovoljenja za prebivanje, oziroma, ne da bi posebej ugotavljala, ali pri njem morebiti obstajajo razlogi za zavrnitev podaljšanja dovoljenja, določeni z nacionalnim pravom, v konkretnem primeru po ZTuj-2.
dovoljenje za začasno prebivanje - prvo dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - poznavanje slovenske zakonodaje
Glede na to, da je tujec 100% lastnik podjetja in hkrati direktor, bi moral vedeti vsaj nekaj najosnovnejših stvari, da bi s tem izkazal, da je njegov namen bivanja res zaradi dela. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da je možno nepoznavanje slovenske zakonodaje urediti s storitvijo računovodskega servisa, kajti če je nekdo 100% lastnik in direktor podjetja, mora poznati vsaj osnove delovne in davčne zakonodaje ne glede na to, da bo tovrstne storitve opravljal računovodski servis.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - zapustitev Republike Slovenije pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva
Tožeča stranka je skupaj z družino Slovenijo zapustila avgusta 1991, to je več kot 8 mesecev pred tem, ko je bila izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, zato ni mogoče utemeljeno trditi, da je Republiko Slovenijo zapustila zaradi posledic izbrisa, tako da razlog iz 1. alinee tretjega odstavka 1. člena ZUSDDD ni podan.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - podrejanje pravnemu redu RS - davčni dolg
Tožeči stranki je bila dana možnost, da predloži dokazilo o poravnanih davčnih obveznostih oziroma da davčne obveznosti poravna ali zaprosi za njihovo obročno odplačevanje, kolikor so obstajali razlogi za to, kar pa do izdaje izpodbijane odločbe ni storila.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - izbris iz registra stalnega prebivalstva
V obravnavnem primeru ni sporno, da je tožnik odsoten iz Republike Slovenije od najkasneje 26. 11. 1991, torej več kot 23 let. Pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji tako že zato ne more izkazati.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SRFJ - dejansko bivanje v Republiki Sloveniji - poskus vrnitve v Republiko Slovenijo
Tožnik v času prvih pet let od zapustitve Slovenije dalje ni vložil prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji in mu prošnja za izdajo dovoljenja tudi ni bila zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, kot to določa tretja alinea tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD. Tožnik že zaradi tega ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja za obdobje prvih pet let (pogoj določen v četrtem odstavku 1.č člena) in prvostopenjskemu upravnemu organu posledično ni bilo treba ugotavljati še poskusa vrnitve v Republiko Slovenijo za nadaljnje obdobje petih let.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - pridobitev državljanstva - dovoljenje za stalno prebivanje
Tožnik ni bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, temveč je sam, kot to izhaja iz listin v upravnem spisu, odjavil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji z dne 11. 7. 1994 in se preselil (prijavil) v BiH. Tožnik je dne 4. 9. 1998 ponovno prijavil stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (Velenje), kar pa v primeru izbrisa iz registra stalnega prebivalstva po uradni dolžnosti ne bi bilo mogoče.
dovoljenje za začasno prebivanje tujca - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - rok za vložitev prošnje za podaljšanje dovoljenja
Pogoj, določen v 36. in 51. členu ZTuj-2 (da mora tujec prošnjo za podaljšanje dovoljenja vložiti pred potekom roka, do katerega dovoljenje velja), ima po vsebini značilnost roka, s katerim si stranka zagotovi možnost zahtevati pravico. To pomeni, da je navedeni rok materialni rok. Za materialne roke pa velja, da ima zamuda roka za posledico izgubo pravice. Na prekluzivne roke so organi dolžni paziti po uradni dolžnosti in jih ne morejo podaljševati niti spregledati.
državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dovoljenje za stalno prebivanje tujca - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Tožnica ni dokazala pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji v skladu z določbami 1.č člena ZUSDDD. Ker je zapustila Slovenijo že v letu 1991, tako ni podan razlog iz 1. alinee tretjega odstavka 1.č člena, saj njen odhod iz Slovenije ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Prav tako ni izkazala pogoja iz 4. alinee iste določbe, to je nemožnost vrnitve zaradi vojnih razmer v državah, naslednicah nekdanje SFRJ. Tožnica namreč ni izkazala nobenih konkretnih okoliščin, kako bi vojne razmere v državah, naslednicah nekdanje SFRJ, preprečile njeno vrnitev v Slovenijo.
omejitev gibanja - nastanitev tujca v domu za tujce - načelo sorazmernosti
Glede na to, da je tožnik v svoji izjavi zatrjeval, kot tudi zatrjuje sedaj v tožbi, da ni vedel za odločbo, s katero mu je bilo razveljavljeno dovoljenje za stalno prebivanje in ki mu je nalagala, da mora državo zapustiti v roku 30-tih dni, je to pomembna okoliščina pri odločitvi, ali je potrebno tožniku omejiti gibanje, saj je šele vedenje o njegovi dolžnosti o tem, da je dolžan zapustiti državo, pogoj za to, da se mu lahko očita, da je ni zapustil v določenem roku.
V primeru, če so podani razlogi za omejitev gibanja, se lahko gibanje omeji le na način, ki je neizogibno potreben, da se lahko doseže namen omejitve gibanja, to je preprečitev tujcu, da bi se izognil postopku odstranitve. Ni vedno nujno potrebno, da bi se moralo gibanje omejiti na prostore Centra za tujce, če je možna tudi milejša oblika, kar je potrebno v vsakem primeru posebej preučiti glede na okoliščine posameznega primera.
državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dovoljenje za stalno prebivanje tujca - pogoji za izdajo dovoljenja - odločanje po prostem preudarku - obrazložitev odločbe
Neprimerna je obrazložitev prvostopnega organa, da osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki vežejo tožnika na Republiko Slovenijo, niso tako močne, da bi imenovanega odvrnile od storitve prekrškov in kaznivih dejanj. Drugi odstavek 3. člena ZUSDDD namreč upravnemu organu nalaga, da upošteva čas tožnikovega prebivanja v državi, osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki ga vežejo na Republiko Slovenijo ter posledice, ki bi jih zanj povzročila zavrnitev izdaje dovoljenja za stalno prebivanje, ne glede na to, da je bil obsojen za kaznivo dejanje na zaporno kazen nad treh let.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - zadostna sredstva za preživljanje
Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnica izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje v RS izkazovala s tremi plačilnimi listami o prejemu plače za mesec oktober, november in december 2013. Iz teh plačilnih list je razvidno, da je tožnica prejemala plačo v neto znesku, s katerim je presegala zakonsko zahtevan znesek 265,22 EUR. Iz spisovnih podatkov je razvidno tudi, da je tožničin delodajalec kot izplačevalec dohodka pristojnemu davčnemu organu predložil REK obrazec za navedene tri mesece in sicer sproti za vsak mesec posebej.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - rok za vložitev vloge - zavrženje vloge
Tožnik je bil kot državljan druge republike nekdanje SFRJ izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Ni pa izpolnil nadaljnjega pogoja, določenega v ZUSDDD, ki določa, da se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena zakona vloži v roku treh let od uveljavitve ZUSDDD-B. Ta je začel veljati 24. 7. 2010, kar pomeni, da bi tožnik moral prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložiti najkasneje 24. 7. 2013.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - rok za vložitev vloge za izdajo dovoljenja - prepozna vloga - zavrženje vloge
V skladu z določbo prvega odstavka 8. člena ZUSDDD je bilo treba prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena tega zakona vložiti v roku treh let od uveljavitve novele tega zakona. ZUSDDD-B je pričel veljati dne 24. 7. 2010. Ob upoštevanju podatka, da je tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložil dne 29. 7. 2014, tj. po poteku 3-letnega roka, ki se je iztekel z dnem 24. 7. 2013, je prvostopenjski organ s tem, da je tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD kot prepozno zavrgel, ravnal pravilno. Triletni rok za oddajo vloge za izdajo predmetnega dovoljenja je namreč prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da je tožnik s potekom tega roka izgubil pravico do pridobitve oziroma izdaje dovoljenja za stalno prebivanje.
tujec - omejitev gibanja - ponovni postopek - načelo sorazmernosti - obrazložitev odločbe
Tožena stranka je sicer navedla razlog za izdajo ukrepa in sicer, da je tožnica vložila zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, vendar pa ta razlog ni v skladu s pravom EU in je zato nezakonit. Tožena stranka namreč ni ugotovila pravno relevantnih dejstev, da je tožnica vložila zahtevo za uvedbo ponovnega postopka samo zato, da bi odložila ali onemogočila izvršitev odločbe o vrnitvi. Poleg tega bi tožena stranka v obrazložitvi akta morala utemeljiti tudi, zakaj v konkretnem primeru ne bi bil legitimen cilj ukrepa zadovoljen že z uporabo milejšega ukrepa nastanitve izven centra. Gre za bistveno pomanjkljivost obrazložitve z vidika načela sorazmernosti oziroma objektivne nujnosti ukrepa.
dovoljenje za začasno prebivanje - prvo dovoljenje za začasno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - podrejanje pravnemu redu RS - poznavanje slovenske zakonodaje
Tožeča stranka je na zaslišanju sama izpovedala, da je družbo, katere 100% lastnik je, ustanovil njen brat, ki je pooblaščen tudi za zastopanje družbe, v kateri bo tožeča stranka delala kot navadni delavec, in sicer na gradbiščih na lokacijah, ki so odvisne od samega dela. Glede na navedeno ni mogoče pričakovati, da bi tujec, ki bo prišel v Republiko Slovenijo začasno opravljati nekvalificirana ali kvalificirana dela, podrobno poznal slovensko zakonodajo, zato je po mnenju sodišča preveritev izpolnjevanja pogoja podreditve slovenskemu pravnemu redu treba omejiti na realno in pričakovano delo, ki ga bo tujec opravljal in zaradi česar je vložil prošnjo.