državljani drugih republik nekdanje SFRJ - dovoljenje za stalno prebivanje tujca - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Tožnik ni konkretno pojasnil, kako naj bi vojne razmere v državah naslednicah nekdanje SFRJ preprečile njegovo vrnitev v Slovenijo, izkazal pa tudi ni konkretnih aktivnosti za vrnitev v Slovenijo. Zgolj sklicevanje na to, da so mu objektivne okoliščine onemogočile vrnitev, ne omogoča izdaje dovoljenja.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Tožnikova odsotnost iz Republike Slovenije ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992, saj je tožnik Slovenijo zapustil že pred izbrisom.
državljani drugih republik nekdanje SFRJ - dovoljenje za stalno prebivanje tujca - pogoji za izdajo dovoljenja - neprekinjeno bivanje v Republiki Sloveniji
Ustavno sodišče RS je odločilo, da je ZUSDDD v neskladju s Ustavo RS, ker državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 6. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja. V obrazložitvi odločbe pa je izrecno navedeno, da se le-ta nanaša le na tiste državljane drugih republik, ki so imeli do 26. 2. 1992 prijavljeno stalno prebivališče. Ker v tožničinem primeru ne gre za takšno situacijo, se ta ne more sklicevati na določbo 1.č člena ZUSDDD. Zato bi morala izkazati, da izpolnjuje pogoj dejanskega in neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje.
dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - državljani drugih držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Ker je tožeča stranka zapustila Slovenijo že v letu 1991, tako ni podan razlog iz 1. alinee tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, saj njen odhod iz Slovenije ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.
državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v RS
Upravni organ je pravilno štel, da je pri tožniku kljub njegovi odsotnosti iz RS izpolnjen pogoj dejanskega življenja v RS v obdobju od 15. 12. 1997 do 15. 12. 2002. Pravilno je ugotovil tudi, da tožnik v nadaljnjem obdobju petih let (v obdobju od 15. 12. 2002 do 15. 12. 2007) ni izkazal, da se je v tem času odsotnosti skušal vrniti v Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem. Zato tožnik pogoja dejanskega življenja v RS iz 1. člena in četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD ne izpolnjuje in zato posledično ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3. ZTuj-2 člen 37, 37/6.
upravni spor - tožnik v upravnem sporu - dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela - delodajalec - zavrženje tožbe
Tožnica, ki je gospodarska družba, je bila v postopku izdaje dovoljenja tujcu njegova pooblaščenka, ne pa stranka ne stranska udeleženka. Oseba, ki v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, pa postopka v upravnem sporu ne more začeti. Sodišče je tožbo tožnice gospodarske družbe A. d.o.o. zato zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1.
Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 3, 6. URS člen 18.
izročitev tujca tuji državi - pogoji za izročitev - prepoved mučenja - pravica do poštenega sojenja
Stroga presoja dejstev tako s strani upravnega organa kot sodišča v upravnem sporu pomeni, da je potrebno v tovrstnih postopkih nujno pridobiti in upoštevati zadostno količino informacij o stanju v državi, kamor naj bi bil tožnik izročen. Te informacije lahko izvirajo iz aktivnosti domačih organov države, ki vodi postopek izročitve, ali pa iz mednarodnih organizacij oziroma institucij, pri čemer mora biti kakovost teh informacij zanesljiva in objektivna.
Vloga tožeče stranke za oprostitev plačila upravnih taks je bila zavrnjena na podlagi določbe 10. točke 24. člena ZUT, ki se nanaša na tujce, ki so v postopkih za priznanje statusa begunca, začasnega prebivanja iz humanitarnih razlogov in začasnega zatočišča. Kot izhaja iz izpodbijanih upravnih odločb pa tožena stranka v postopku ni ugotavljala, ali je tožeča stranka oproščena plačila takse na podlagi 5. točke prvega odstavka 23. člena ZUT, ki se nanaša na taksnega zavezanca v slabih premoženjskih razmerah.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - neprekinjeno prebivanje v Republiki Sloveniji
V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik, ki na dan 23. 12. 1990 ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, na dan 25. 6. 1991 tudi v Republiki Sloveniji ni prebival, ker je bil ta dan na delu v Nemčiji in da tudi od tega dne dalje v Republiki Sloveniji ni dejansko neprekinjeno ves čas živel, saj se je z dela v Nemčiji v Slovenijo vrnil v novembru 1992, to pa je že tako dolgo časovno obdobje, da ni mogoče šteti, da je v Sloveniji neprekinjeno živel. Tožena stranka je zato njegovo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD utemeljeno zavrnila.
ZTuj-2 člen 33, 33/3, 36, 36/2. Pravilnik o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje člen 2, 2/1, 5, 5/1.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - zadostna sredstva za preživljanje - izplačilo plače v gotovini
Tožena stranka je zaključila, da tožnik nima zadostnih sredstev za preživljanje, ker ni upoštevala plač, ki mu jih je delodajalec izplačal v gotovini. Za tako odločanje pa ni pravne podlage, po kateri bi se štelo, da iz razloga, ker delodajalec tujcu plačila ni izplačal na pravilen način, da se šteje, kot da plačila sploh ni prejel in posledično temu, da nima dovolj sredstev za preživljanje. Zaradi nepravilnega načina izplačevanja dohodka s strani delodajalca po presoji sodišča tujec ne more trpeti posledic v tem smislu, da se mu ne bi priznalo, da teh dohodkov sploh ni prejel.
dovoljenje za začasno prebivanje - prvo dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - nepravilno ugotovljeno dejansko stanje
Tožena stranka je nepravilno ugotovila dejansko stanje glede obstoja razlogov za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Slovenije in nepravilno je ravnala tudi v načinu ugotavljanja omenjene domneve. Pri ugotavljanju domneve namreč ne gre za to, da upravni organ išče in ugotavlja izključno tista dejstva, ki bi morebiti lahko vodila do zaključka, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu. Upravni organ namreč veže načelo materialne resnice, kar pomeni, da ima organ obveznost, da ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.
Na zaslišanju tožnik ni bil seznanjen o tem, da obstaja domneva, da se ne bo podrejal pravnemu redu Slovenije, zato tudi ni imel možnosti, da bi dokazoval nasprotno, pri čemer pa je tožena stranka na podlagi načela materialne resnice imela možnost, da bi dvome preverila z zaslišanjem prič.
tujec - nezakonito bivanje tujca - dovoljenje za prebivanje - odločba o vrnitvi tujca
Tožnik nima dovoljenja za prebivanje, zato prebiva v Republiki Sloveniji nezakonito. Prvostopni organ mu je tako v skladu s prvim odstavkom 64. člena ZTuj-1 pravilno izdal odločbo o vrnitvi in določil rok za vrnitev.
dovoljenje za zaposlitev - pogoji za izdajo dovoljenja za zaposlitev - poravnava davkov in prispevkov iz naslova zaposlitve in dela
Upravna organa sta svojo odločitev sprejela ob ugotovitvi, da tožnik na zadnji dan leta nima poravnanih davkov in prispevkov iz naslova zaposlitve in dela. Tožnik tej ugotovitvi nasprotuje s predloženimi potrdili. V postopku pa ni bilo ugotovljeno, ali je tožnik v obdobju šestih mesecev pred vložitvijo vloge pravočasno predlagal obračune davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja oziroma plačilne liste in poravnaval davke in prispevke iz naslova zaposlitve in dela.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost
Tožnik je Republiko Slovenijo zapustil 23. 6. 1990, torej pred 23. 12. 1990, kot to določa 1. člen ZUSDDD. Njegove odsotnosti iz Republike Slovenije zato ni mogoče šteti kot upravičene odsotnosti v smislu določbe 1.č člena ZUSDDD. Tožnik v tožbi z ugovori, ki se nanašajo na odhod iz Republike Slovenije in vstop v Italijo s turistično vizo, ne more uspeti.
tujec - pogoji za bivanje tujcev - nezakonito bivanje tujcev - odstranitev tujca iz države - omejitev gibanja in nastanitev tujca v domu za tujce - načelo sorazmernosti
Z izpodbijano odločbo je policija odredila nastanitev tožnice v centru za tujce, pri čemer se je sklicevala le na izpolnjevanje zakonskih pogojev za odreditev omejitve gibanja, to je, da tožnica ni zapustila države v določenem roku in da je ni mogoče odstraniti. Pri tem pa ni presojala ustreznosti oziroma sorazmernosti odrejenega ukrepa, torej ali bi bilo mogoče isti cilj doseči z milejšim ukrepom.
dovoljenje za začasno prebivanje - prvo dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS
Tožnik večine zadev, vezanih na njegovo podjetje, ni vedel, kar je pri toženi stranki utemeljeno vzbudilo domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS, saj je iz nepoznavanja teh zadev logično pravilno sklepala, da gre za poskus sistematične zlorabe pri pridobivanju dovoljenja, oziroma je utemeljeno podvomila o dejanskem namenu prebivanja tožnika v Sloveniji, saj navedeno tudi po presoji sodišča že samo po sebi vzbuja dvom, da prošnja za dovoljenje v konkretnem primeru ni bila vložena zaradi opravljanja dela tožnika v podjetju, ampak zaradi drugih namenov.
dovoljenje za začasno prebivanje - prvo dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS
Iz 2. odstavka 33. člena ZTuj-2 izhaja, da je zakonodajalec upravnemu organu podelil diskrecijsko pooblastilo za odločanje o prošnji tujca za vstop in prebivanje v RS.
Tožena stranka je logično prepričljivo pojasnila, da so okoliščine, zaradi katerih se lahko zavrne izdajo zaprošenega dovoljenja, v konkretnem primeru podane, saj to izhaja že iz podatkov v tožnikovi prošnji s priloženimi listinami ter javno dostopne baze podatkov AJPES, še zlasti pa iz izjav samega tožnika v zapisniku ustnega zaslišanja na Veleposlaništvu RS, ki ima v skladu z določilom 1. odstavka 80. člena ZUP dokazno veljavo javne listine.
dovoljenje za začasno prebivanje - prvo dovoljenje za začasno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS
Izpodbijana odločba je logično prepričljiva, celovita in natančno obrazložena. Tožena stranka je obstoj razlogov za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS zanesljivo ugotovila na podlagi podatkov iz vloge samega tožnika, zapisnika o ustnem zaslišanju tožnika na Veleposlaništvu RS ter podatkov iz uradnih evidenc in izpeljane dokazne ocene, ki jo tožnik z zgolj pavšalnimi navedbami ni uspel omajati.
tujec - odstranitev tujca iz države - odločba o vrnitvi - prepoved vstopa v državo
Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik kot tujec (makedonski državljan) v Slovenijo vstopil legalno dne 1. 2. 2013, z makedonskim potnim listom, s katerim bi v državi oziroma na območju držav članic pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma v obdobju 180 dni lahko neprekinjeno bival največ 90 dni, to je do 30. 4. 2013. Tožnik po tem datumu Slovenije ni zapustil, temveč je dne 18. 12. 2013 vstopil v podjetje A. d.o.o. Tako mu je bilo izdano dovoljenje za zaposlitev za čas enega leta. Pri UE je podal tudi vlogo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Sloveniji, o čemer v času odločanja prvostopenjskega organa še ni bilo odločeno.
Upravni organ je pravilno ugotovil, da tožnik nezakonito prebiva v Sloveniji in da Slovenije ni sam zapustil, zaradi česar so podani pogoji za njegovo odstranitev iz države in za prepoved vstopa v Slovenijo.