dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - rok za vložitev vloge - materialni rok - zavrženje vloge
Triletni rok iz 8. člena ZUSDDD-B za oddajo vloge za izdajo posebne odločbe je prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da je tožnica s potekom tega roka izgubila pravico do izdaje te posebne odločbe.
Konvencija o izvajanju schengenskega sporazuma člen 25, 96. URS člen 8.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - zavrnitev vstopa v schengenski informacijski sistem - neposredna uporabo mednarodnega prava
Država pogodbenica lahko tujcu, za katerega je druga država pogodbenica v SIS razpisala ukrep zavrnitve vstopa, po posvetovanju s to državo pogodbenico na podlagi 1. odstavka 25. člena Schengenske konvencije zavrne izdajo dovoljenja bodisi za stalno bodisi za začasno prebivanje, kot tudi za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, ne da bi posebej še dodatno ugotavljala, ali je tujec po njenih nacionalnih predpisih upravičen do izdaje dovoljenja za prebivanje, oziroma, ne da bi posebej ugotavljala, ali pri njem morebiti obstajajo razlogi za zavrnitev podaljšanja dovoljenja, določeni z nacionalnim pravom, v konkretnem primeru po ZTuj-2.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji - upravičena odsotnost
Tožnik je bil 23. 8. 1991 na lastno željo oziroma željo staršev odjavljen iz registra stalnega prebivalstva v Republiki Sloveniji in odšel v tujino po lastni odločitvi družine, ker je ta sledila takratnemu tujemu delodajalcu. Tožnik tudi ni izkazal, da se ni mogel vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah ali zdravstvenih razlogov. Ker ni izkazal upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije za prvih 5 let po odhodu iz te države, je prvostopenjski organ pravilno štel, da gre za prekinitev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji in zato mu tudi ni bilo treba ugotavljati, ali ravnanje tožnika v naslednjih letih kaže na to, da se je v času odsotnosti poskušal vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - datum odhoda iz države - dejansko bivanje v Republiki Sloveniji - nezmožnost vrnitve zaradi vojnih razmer
Tožnica je zapustila Slovenijo že 31. 10. 1991, zato ni podan razlog iz 1. alinee tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, saj njen odhod iz Slovenije ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Prav tako tožnica ni izkazala pogoja iz 4. alinee iste določbe, to je nemožnost vrnitve zaradi vojnih razmer v državah, naslednicah nekdanje SFRJ. Izkazala ni namreč nobenih konkretnih okoliščin, kako bi vojne razmere v državah, naslednicah nekdanje SFRJ, preprečile njeno vrnitev v Slovenijo, niti ni izkazala nobenih konkretnih aktivnosti, da bi se vrnila in nadaljevala življenje v Sloveniji. Sodišča tudi ni prepričala, da je dokazovanje dejanskega bivanja in izpolnjevanja pogojev po ZUSDDD oteženo zato, ker je bil staršem za daljše obdobje prepovedan vstop v državo Slovenijo.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - rok za vložitev prošnje - zavrženje vloge
Tožnik ni izpolnil zakonskega pogoja, določenega v 8. členu prehodnih določb ZUSDDD, ki določa, da se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena zakona vloži v roku treh let od uveljavitve ZUSDDD-B. Novela zakona je začela veljati 24. 7. 2010, kar pomeni, da bi moral prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložiti najkasneje 24. 7. 2013. Na drugačno odločitev ne more vplivati tožbeni ugovor tožnika, da je bila odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu v dobro izbrisanim osebam, ker gre v spornem primeru za drugačno dejansko in pravno stanje, kot je bilo obravnavano na Evropskem sodišču.
izbris iz registra stalnega prebivalstva - odškodnina zaradi izbrisa - upravičenec do odškodnine
Za pridobitev denarne odškodnine po določbah ZPŠOIRSP ne zadošča, da je bila oseba 26. 2. 1992 izbrisana iz registra stalnega prebivalstva RS, ampak mora za pridobitev pravice do odškodnine izpolnjevati še druge, v zakonu določene pogoje.
Tožnik po ureditvi začasnega prebivanja v obdobju od 24. 2. 1993 do 24. 2. 1994 v RS ni vložil vloge ne za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje, niti ni zaprosil za drugo dovoljenje za prebivanje ali za sprejem v državljanstvo RS. Ta ugotovitev pa pomeni, da mu ni mogoče priznati statusa upravičenca do odškodnine po 2. členu ZPŠOIRSP.
dovoljenje za stalno prebivanje - podlaga za izdajo dovoljenja - družinski član slovenskega državljana - biometrična izkaznica - varstvo pravic strank
Tožnica ne želi dovoljenja na podlagi družinskega razmerja s slovenskim državljanom, temveč želi pridobiti (nazaj) dovoljenje za stalno prebivanje, vendar v obliki biometrične izkaznice. Ne glede na to, da je tožnica na uradnem obrazcu z dne 3. 10. 2011 obkrožila, da je njen zakonec državljan Republike Slovenije (tega dejstva ne prereka), bi moral upravni organ, ko je odločal o njeni vlogi, čeprav naslovljeno kot vlogo za pridobitev biometrične izkaznice, tožnico kot prava neuko stranko pozvati k razjasnitvi zahtevkov v skladu z določbo 7. člena ZUP.
državljani drugih republik nekdanje SFRJ - dovoljenje za stalno prebivanje tujca - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Tožnik ni konkretno pojasnil, kako naj bi vojne razmere v državah naslednicah nekdanje SFRJ preprečile njegovo vrnitev v Slovenijo, izkazal pa tudi ni konkretnih aktivnosti za vrnitev v Slovenijo. Zgolj sklicevanje na to, da so mu objektivne okoliščine onemogočile vrnitev, ne omogoča izdaje dovoljenja.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Tožnikova odsotnost iz Republike Slovenije ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva dne 26. 2. 1992, saj je tožnik Slovenijo zapustil že pred izbrisom.
državljani drugih republik nekdanje SFRJ - dovoljenje za stalno prebivanje tujca - pogoji za izdajo dovoljenja - neprekinjeno bivanje v Republiki Sloveniji
Ustavno sodišče RS je odločilo, da je ZUSDDD v neskladju s Ustavo RS, ker državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 6. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega prebivanja. V obrazložitvi odločbe pa je izrecno navedeno, da se le-ta nanaša le na tiste državljane drugih republik, ki so imeli do 26. 2. 1992 prijavljeno stalno prebivališče. Ker v tožničinem primeru ne gre za takšno situacijo, se ta ne more sklicevati na določbo 1.č člena ZUSDDD. Zato bi morala izkazati, da izpolnjuje pogoj dejanskega in neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje.
dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - državljani drugih držav naslednic nekdanje SFRJ - dejansko življenje v Republiki Sloveniji
Ker je tožeča stranka zapustila Slovenijo že v letu 1991, tako ni podan razlog iz 1. alinee tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, saj njen odhod iz Slovenije ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.
državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - dovoljenje za stalno prebivanje - pogoji za izdajo dovoljenja - dejansko življenje v RS
Upravni organ je pravilno štel, da je pri tožniku kljub njegovi odsotnosti iz RS izpolnjen pogoj dejanskega življenja v RS v obdobju od 15. 12. 1997 do 15. 12. 2002. Pravilno je ugotovil tudi, da tožnik v nadaljnjem obdobju petih let (v obdobju od 15. 12. 2002 do 15. 12. 2007) ni izkazal, da se je v tem času odsotnosti skušal vrniti v Slovenijo in tu nadaljevati z dejanskim življenjem. Zato tožnik pogoja dejanskega življenja v RS iz 1. člena in četrtega odstavka 1.č člena ZUSDDD ne izpolnjuje in zato posledično ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3. ZTuj-2 člen 37, 37/6.
upravni spor - tožnik v upravnem sporu - dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela - delodajalec - zavrženje tožbe
Tožnica, ki je gospodarska družba, je bila v postopku izdaje dovoljenja tujcu njegova pooblaščenka, ne pa stranka ne stranska udeleženka. Oseba, ki v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, pa postopka v upravnem sporu ne more začeti. Sodišče je tožbo tožnice gospodarske družbe A. d.o.o. zato zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1.
Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 3, 6. URS člen 18.
izročitev tujca tuji državi - pogoji za izročitev - prepoved mučenja - pravica do poštenega sojenja
Stroga presoja dejstev tako s strani upravnega organa kot sodišča v upravnem sporu pomeni, da je potrebno v tovrstnih postopkih nujno pridobiti in upoštevati zadostno količino informacij o stanju v državi, kamor naj bi bil tožnik izročen. Te informacije lahko izvirajo iz aktivnosti domačih organov države, ki vodi postopek izročitve, ali pa iz mednarodnih organizacij oziroma institucij, pri čemer mora biti kakovost teh informacij zanesljiva in objektivna.
Vloga tožeče stranke za oprostitev plačila upravnih taks je bila zavrnjena na podlagi določbe 10. točke 24. člena ZUT, ki se nanaša na tujce, ki so v postopkih za priznanje statusa begunca, začasnega prebivanja iz humanitarnih razlogov in začasnega zatočišča. Kot izhaja iz izpodbijanih upravnih odločb pa tožena stranka v postopku ni ugotavljala, ali je tožeča stranka oproščena plačila takse na podlagi 5. točke prvega odstavka 23. člena ZUT, ki se nanaša na taksnega zavezanca v slabih premoženjskih razmerah.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - neprekinjeno prebivanje v Republiki Sloveniji
V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik, ki na dan 23. 12. 1990 ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, na dan 25. 6. 1991 tudi v Republiki Sloveniji ni prebival, ker je bil ta dan na delu v Nemčiji in da tudi od tega dne dalje v Republiki Sloveniji ni dejansko neprekinjeno ves čas živel, saj se je z dela v Nemčiji v Slovenijo vrnil v novembru 1992, to pa je že tako dolgo časovno obdobje, da ni mogoče šteti, da je v Sloveniji neprekinjeno živel. Tožena stranka je zato njegovo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD utemeljeno zavrnila.
ZTuj-2 člen 33, 33/3, 36, 36/2. Pravilnik o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje člen 2, 2/1, 5, 5/1.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - zadostna sredstva za preživljanje - izplačilo plače v gotovini
Tožena stranka je zaključila, da tožnik nima zadostnih sredstev za preživljanje, ker ni upoštevala plač, ki mu jih je delodajalec izplačal v gotovini. Za tako odločanje pa ni pravne podlage, po kateri bi se štelo, da iz razloga, ker delodajalec tujcu plačila ni izplačal na pravilen način, da se šteje, kot da plačila sploh ni prejel in posledično temu, da nima dovolj sredstev za preživljanje. Zaradi nepravilnega načina izplačevanja dohodka s strani delodajalca po presoji sodišča tujec ne more trpeti posledic v tem smislu, da se mu ne bi priznalo, da teh dohodkov sploh ni prejel.
dovoljenje za začasno prebivanje - prvo dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - nepravilno ugotovljeno dejansko stanje
Tožena stranka je nepravilno ugotovila dejansko stanje glede obstoja razlogov za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Slovenije in nepravilno je ravnala tudi v načinu ugotavljanja omenjene domneve. Pri ugotavljanju domneve namreč ne gre za to, da upravni organ išče in ugotavlja izključno tista dejstva, ki bi morebiti lahko vodila do zaključka, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu. Upravni organ namreč veže načelo materialne resnice, kar pomeni, da ima organ obveznost, da ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.
Na zaslišanju tožnik ni bil seznanjen o tem, da obstaja domneva, da se ne bo podrejal pravnemu redu Slovenije, zato tudi ni imel možnosti, da bi dokazoval nasprotno, pri čemer pa je tožena stranka na podlagi načela materialne resnice imela možnost, da bi dvome preverila z zaslišanjem prič.
tujec - nezakonito bivanje tujca - dovoljenje za prebivanje - odločba o vrnitvi tujca
Tožnik nima dovoljenja za prebivanje, zato prebiva v Republiki Sloveniji nezakonito. Prvostopni organ mu je tako v skladu s prvim odstavkom 64. člena ZTuj-1 pravilno izdal odločbo o vrnitvi in določil rok za vrnitev.
dovoljenje za zaposlitev - pogoji za izdajo dovoljenja za zaposlitev - poravnava davkov in prispevkov iz naslova zaposlitve in dela
Upravna organa sta svojo odločitev sprejela ob ugotovitvi, da tožnik na zadnji dan leta nima poravnanih davkov in prispevkov iz naslova zaposlitve in dela. Tožnik tej ugotovitvi nasprotuje s predloženimi potrdili. V postopku pa ni bilo ugotovljeno, ali je tožnik v obdobju šestih mesecev pred vložitvijo vloge pravočasno predlagal obračune davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja oziroma plačilne liste in poravnaval davke in prispevke iz naslova zaposlitve in dela.